U-neun nam-ja [No Tears for the Dead] (2014)

Slovenski naslov: -
Država: J. Koreja
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Lee Jeong-Beom
Scenarij: Lee Jeong-Beom
Igrajo: Jang Dong-Gun, Kim Min-Hee, Brian Tee, Kim Min-Jae, Kim Joon-Sung

Lee Jeong-Beom je v mojih očeh bil prvi in najmočnejši adut južnokorejske uspešnice No Tears for the Dead (U-neun nam-ja), saj gre za človeka, ki je nekaj let nazaj »zakrivil« odličen akcijski triler The Man From Nowhere (Ajeossi, 2010). Pomagalo je tudi, ko sem na vrhu seznama sodelujočih zagledal ime Jang Dong-Guna, ki ga poznamo po vlogah v dveh odmevnih vojnih filmih (The Brotherhood of War in My Way), odveč pa ni bila niti informacija, da v glavni ženski vlogi nastopa Kim Min-Hee (Moby Dick, Helpless). Zgodbo v pogon spravi dogodek izven južnokorejskih meja. Nahajamo se v Ameriki. Prizorišče: nočni bar. Deklica sedi za mizo in srka milkšejk, medtem ko očka v posebni sobi v sklopu lokala sklepa posle s sumljivimi tipi. Prenosniki, usb ključki s pomembnimi informacijami in milijonski bančni transferji sugerirajo, da nevarnost ne more biti daleč. In med tem ko se možem v sobi zadaj oči svetijo ob pogledu na zneske, ki se izpisujejo na zaslonu, prijazen moški za sosednjo mizo zabava zdolgočaseno deklico. Isti človek že nekaj trenutkov kasneje v bliskoviti akciji pobije vse udeležence sestanka v sosednji sobi. A nato se zgodi nekaj nepredvidenega in krogla zadane nedolžno deklico, ki se mu je še nekaj trenutkov nazaj nasmihala. In ker smo videli že veliko podobnih filmov dobro vemo, da se nevarni morilec mehkega srca ne more kar tako sprijazniti s smrtjo nedolžnega bitjeca. Azijski filmarji očitno imajo neusahljivo potrebo, da v krvave kriminalke vpletajo simpatične deklice in fantke. Možna sta dva scenarija: po prvem morilec mehkega srca za vsako ceno poskuša otroka obvarovati pred hudodelci, po drugem, ki je izkoriščen v tem primeru, je prav on odgovoren za izgubo nedolžnega življenja in se potem do konca filma nekako poskuša oddolžiti za storjeno napako. 

V enačbo je v tem primeru potrebno dodati še kitajsko offshore podjetje (za katerim stoji japonska mafija), ki preko poslov z južnokorejskim podjetjem pere umazan denar. Trn v njihovi peti je mama nesrečne deklice, ki je sledeče ime na listi za odstrel, četudi še sama ne, da v posesti ima podatke, ki jo lahko stanejo življenja. Kitajci nalogo zaupajo njihovem elitnem likvidatorju, ki je za njih opravil že »ameriški« posel. A ta zaradi občutkov krivde posla ne dokonča in se na koncu preobrazi v edinega zaščitnika nemočne ženske. In ker njegovi nalogodajalci »na lagerju« vedno imajo dovolj nevarnih tipov,  našega pozitivnega negativca in njegovo varovanko kmalu išče ekipa izurjenih morilcev.  Lee Jeong-Beom je zagotovo glavni krivec za generičnost svojega izdelka; poleg režije je podpisal tudi scenarij in prav zato (ne)kakovost izhodiščnega gradiva ne more biti olajševalna okoliščina. Ni solz za mrtve je v seštevku predvidljiv akcijski triler, pri katerem so me zmotile tipične šibkosti južnokorejskih mainstream izdelkov: pretiravanje z melodramo in nepotrebno vpletanje (pre)velikega števila likov in pripovednih linij, ki zadevo preveč razvodenijo. Porabljeni čas bi gotovo bilo bolje investirati v boljšo karakterizacijo likov in (pod)krepitev njihove motivacije. Tehnična plat filma je na pričakovano visokem nivoju, svoj posel konkretno opravi tudi igralska zasedba. Fantastično režirani spopad v apartmajskem naselju me je še enkrat spomnil, kako dober je režiser akcijskih prizorov je Lee Jeong-Beom in res je škoda, da vse skupaj ni podkrepljeno z izvirnejšo zgodbo. Če pa želite videti dober film, ki se suče okoli profesionalnega morilca, ki se sooča s posledicami ponesrečenega posla, predlagam da poskusite z McDonaghovo krimi dramo Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008).

Ocena:

Respire [Breathe] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 91' , Imdb
Režija: Melanie Laurent
Scenarij: Melanie Laurent, Julien Lambroschini, Anne-Sophie Brasme (knjiga)
Igrajo: Josephine Japy, Lou de Laage, Isabelle Carre, Claire Keim, Radivoje Bukvić, Roxane Duran

Verjetno je nekoliko neprimerno igralko, ki je že pred Neslavnimi barabami imela respektabilno igralsko kariero, vedno znova povezovati s filmom Quentina Tarantina. Tudi zato, ker je Melanie Laurent po omenjenem sodelovanju zabeležila še nekaj odmevnih igralskih nastopov (Beginners, Enemy), predvsem pa zato, ker Francozinja danes za sabo ima že dva zanimiva samostojna režiserska projekta. Njen talent za režijo smo registrirali že ob prvencu The Adopted (Les adoptes, 2011), lanskoletni Teden kritike v Cannesu pa je prinesel še Respire, njeno drugo režisersko stvaritev. Laurentova je filmsko snov našla v knjižni uspešnici z identičnim naslovom, s katero se je svetu predstavila komaj 17-letna avtorica Anne-Sophie Brasme.

Pripoved v središče postavlja protagonistki v tistem turbulentnem obdobju na pragu polnoletnosti, ko so čustva kot sta ljubezen in prijateljstvo preveč intenzivna, da bi ju bilo mogoče tako enostavno kontrolirati. Charlie (Josephine Japy) je 17-letna dijakinja, ki navkljub slabem ozračju doma (mati je čustvena razvalina, odkar jo je zapustil njen oče) uspešno opravlja šolske obveznosti, težav ni niti na pogosto problematičnih področjih socializacije in komunikacijo s sovrstniki. Nato v razred pride nova sošolka Sarah (Lou de Laage), ki nemudoma pritegne njeno pozornost. Novinka je vse tisto, kar Charlie ni: energična, spontana in najstniško razuzdana punca, ki življenje grabi z veliko žlico. Charlie in Sarah hitro postaneta najboljši prijateljici in zdi se, da nič ne more zamajati njunega prijateljstva. A ko se skupaj odpravita na poletne počitnice, v na videz trdnem odnosu se začnejo kazati prve razpoke. Sarah postaja vedno bolj muhasta, odnos s Charlie več ni njena glavna prioriteta, vedno bolj izražena postajajo tudi njena razpoloženjska nihanja. Charlie zelo težko prenaša takšno stanje in počasi spoznava, da Sarah ne pozna tako dobro, kot bi si želela. Dejstvo, da ne ve niti kje živi, v njej prebudi detektivsko žilico, zato jo nekega dne začne zasledovati. 

Pravijo, da so vse zgodbe že povedane. Mogoče res, a ne glede na ponavljajoče se vzorce občasno srečamo pripovedovalce, ki znajo dobro znane motive povezati na poseben način. Respire v prvi tretjini ni ponudil nič revolucionarnega in počasi sem že začel dvomiti v končni domet novega izdelka Melanie Laurent, a po približno 30-ih minutah je podoba vendarle začela dobivati bolj ostro in vznemirljivo podobo. Režiserka nas v tem času vpelje v mladostniški svet, v katerem dozorevanje in iskanje odgovorov povezanih z identiteto postaneta ključna dejavnika na mladostnikovi poti v odraslost. Na krilih subtilno dozirane seksualne napetosti med Charlie in Sarah, ter enigmatičnosti slednje, zgodba zadiha s polnimi pljuči, mi pred zasloni pa se popolnoma potopimo v dogajanje. V odnosu med dekletoma se vedno bolj jasno in odločno pojavljajo destruktivni elementi, Laurentova pa zgodbo še bolj usmeri proti teritoriju psihološke drame. Pozornejši gledalec bo že v nekaterih zgodnjih namigih, kot sta šolska razprava o škodljivosti pretirano strastnega življenjskega stila in lekcija o rastlini, ki za preživetje izrablja življenjske sokove druge, prepoznal smer, v kateri se bo zgodba razvijala. Režiserka v atmosfero že od samega začetka postopno dodaja vedno večji odmerek tesnobe, ki se najbolj očitno manifestira v naraščajoči težavah z dihanjem (Charlie je astmatičarka), in se mojstrsko stopnjuje vse do s simboliko nabitega finalnega dejanja. Poleg odlične atmosfere in občutka za majhne, a pomembne detajle, preko katerih začutimo dimenzije najstniške mizerije ob čustveni prizadetosti, velja pohvaliti tako odličen občutek za casting, kot prispevek obeh mladih igralk. Čeprav film s sklepnim dejanjem za moj okus po nepotrebnem gre v ekstrem (ne vem koliko zvesto režiserka sledi knjižni predlogi), sem pod črto več kot zadovoljen. Melanie Laurent bo še naprej na mojem radarju in z velikim zanimanjem bom spremljal nadaljnji razvoj njene režiserske (in igralske) kariere. 

Ocena:

Mesečnik - Marec 2015

The Retrieval (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92' ,  Imdb

Režija: Chris Eska

Igrajo: Ashton Sanders, Tishuan Scott, Keston John

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

On the outskirts of the U.S. Civil War, a boy is sent north by his bounty hunter gang to retrieve a wanted man.

Han Gong ju (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 112' ,  Imdb

Režija: Lee Su-Jin

Igrajo: Chun Woo-Hee, Jung In-Sun, Kim So-Young

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Han Gong-Ju is taken to a home in an unfamiliar area. The home belongs to her former high school teacher's mother. The mother wants to know why her son is leaving Han Gong-Ju there, even if he promises she will be there for only a week. An investigation is ongoing back in Han Gong-Ju's hometown. Can Han Gong-Ju escape from her past?

The Humbling (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 112',  Imdb

Režija: Barry Levinson

Igrajo: Al Pacino, Kyra Sedgwick, Greta Gerwig

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A stage actor who is slowly losing his mind engages in a relationship with a sexually confused younger woman.

Honeymoon (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 87',  Imdb

Režija:Leigh Janiak

Igrajo: Rose Leslie, Harry Treadaway, Ben Huber

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A newlywed couple finds their lake-country honeymoon descend into chaos after Paul finds Bea wandering and disoriented in the middle of their first night.

Laggies (2014)

Slo naslov: Večna najstnica

Dolžina: 99' ,  Imdb

Režija: Lynn Shelton

Igrajo: Keira Knightley, Chloë Grace Moretz, Sam Rockwell

Ocena: 3

Slo recenzija: Delo, Mladina

Sinopsis (slo):

28-letna Megan na srednješolskem srečanju spozna, kako malo se je v enajstih letih spremenilo v njenem življenju. Kaplja čez rob je nepričakovana ženitna ponudba dolgoletnega fanta, zato se Megan odloči, da bo vzela teden dni časa za razmislek o svojem življenju. Skrije se pri 16-letni Anniki, ki jo spozna po naključju, življenje v družbi razposajenih najstnikov pa ji omogoči novo razumevanje življenjskih prioritet. Za dodaten zaplet poskrbi Annikin samski oče, ki v Megan vzbudi nepričakovane občutke ljubezni. (vir:Kolosej)

Spies & Glistrup [Sex, Drugs & Taxation] (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina: 110',  Imdb

Režija: Christoffer Boe

Igrajo: Pilou Asbæk, Nicolas Bro, Jesper Christensen

Ocena: 3

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

Based on true events, two notorious and provocative figures of modern Danish history, Spies and Glistrup, provide a radical view on liberty through money, sex and drugs.

Grand Central (2013)

Slo naslov: - 

Dolžina: 94',  Imdb

Režija: Rebecca Zlotowski

Igrajo: Tahar Rahim, Léa Seydoux, Olivier Gourmet

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Gary, an unskilled young man, lands a job as a decontamination sub-contractor at a nuclear power plant in the lower valley of the Rhone. Inducted into the workforce by supervisor Gilles and veteran Toni, Gary discovers that radiation contamination is not just a risk factor but an everyday hazard. At the same time, he begins an illicit affair with Karole, the fiancée of Toni. 

Uklad zamkniety [The Closed Circuit] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 120',  Imdb

Režija: Ryszard Bugajski

Igrajo: Janusz Gajos, Kazimierz Kaczor, Wojciech Zoladkowicz 

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Compelling political thriller that reveals the dark world of European corruption and corporate in-fighting. What happens when dirty politicians work together with unethical businessmen.

Rudderless (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 105', Imdb

Režija: William H. Macy

Igrajo: Billy Crudup, Anton Yelchin, Felicity Huffman

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A grieving father in a downward spiral stumbles across a box of his recently deceased son's demo tapes and lyrics. Shocked by the discovery of this unknown talent, he forms a band in the hope of finding some catharsis.

Rectify (2013– ) (Season 2)

Slo naslov: Popravljena krivica

Dolžina: 10x45',  Imdb

Avtor: Ray McKinnon

Igrajo: Aden Young, Abigail Spencer, J. Smith-Cameron

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Pred devetnajstimi leti je bil Daniel Holden obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje mladoletne punce Hanne Dean. Po zaslugi novo odkritih dokazov in s trudom sestre Amanthe ter odvetnika Jona Sterna, je bila njegova kazen prekinjena in vrnil se je domov, v mesto Paulie v zvezni državi Georgii. Vendar vsi niso prepričani o Danielovi nedolžnosti in njegovo življenje na svobodi je polno preizkušenj. (vir: http://www.rtvslo.si/)

Exhibition (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' , Imdb

Režija: Joanna Hogg

Igrajo:Viviane Albertine, Liam Gillick, Tom Hiddleston

Ocena: +2

Slo recenzija: - 

Sinopsis (eng):

An intimate examination of a contemporary artist couple, whose living and working patterns are threatened by the imminent sale of their home.

Varvari (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 87' , Imdb

Režija: Ivan Ikić

Igrajo: Željko Marković, Nenad Petrović, Jasna Djuričić

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

"Barbarians" is a teenage drama about coming of age in a world where there is no opportunity. A portrait of a young generation growing up in a society of lost values. Luka is a young man on the verge of adulthood who leads a group of local second league football supporters, with his best friend Flash. Troubled by his parole, family problems and a secret relationship with a girlfriend of one of the football players, Luka desperately tries to fit in.

The Voices (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 103', Imdb

Režija: Marjane Satrapi

Igrajo: Ryan Reynolds, Gemma Arterton, Anna Kendrick

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

A likable guy pursues his office crush with the help of his evil talking pets, but things turn sinister when she stands him up for a date.

Otok ljubavi (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' , Imdb

Režija: Jasmila Žbanić 

Igrajo: Ermin Bravo, Ariane Labed, Ada Condeescu

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Grebo in njegova noseča žena Liliane se odpravita na zaslužen dopust v priljubljeno jadransko letovišče. Zdi se, da bi na takšnih idiličnih počitnicah težko šlo kaj narobe. Toda na večerni zabavi Grebo očara navzoče občinstvo, kar njegovo francosko soprogo spomni na sarajevskega rockerja, v katerega se je zaljubila. Ko mlada zakonca spoznata še privlačno Floro, postane jasno, da je njun zakon postavljen na preizkušnjo. Minulih skrivnosti na otoku ljubezni pač ni mogoče skriti. (vir:http://www.liffe.si/)

The Cobbler (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 99', Imdb

Režija: Thomas McCarthy

Igrajo: Dan Stevens, Adam Sandler, Steve Buscemi 

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Max Simkin repairs shoes in the same New York shop that has been in his family for generations. Disenchanted with the grind of daily life, Max stumbles upon a magical heirloom that allows him to step into the lives of his customers and see the world in a new way. Sometimes walking in another man's shoes is the only way one can discover who they really are.

A Girl Walks Home Alone at Night (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka, Romantični, Triler
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Ana Lily Amirpour
Scenarij: Ana Lily Amirpour
Igrajo: Sheila Vand, Arash Marandi, Marshall Manesh, Rome Shadanloo, Dominic Rains

Po koncu vampiromanije, ki je pripeljala do tega, da so nekateri  začeli že v povsem običajnih darkerjih prepoznavati die-hard oboževalce franšize Somrak in ostalih spremljajočih derivatov, se je filmska ponudba s tovrstno tematiko vrnila v ustaljene tirnice. Vampirji več ne gredo v promet kot vroče žemljice, ustvarjalci, ki se odločajo za vampirsko tematiko, to počnejo iz povsem drugačnih pobud in tako krvosesom na nek način vračajo spoštovanje v očeh netrendovske publike. Jarmuschova Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) sta pošteno ogrela številna filmofilska srca, med izjemno zabavne izkušnje velja prišteti tudi  novozelandsko vampirsko mokumentarno komedijo Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2014). Zdaj je tu še A Girl Walks Home Alone at Night (2014), ki po kritiških odzivih sodeč sodi na podoben kakovostni nivo. Že informacija, da gre za prvi iranski vampirski vestern v črno-beli tehniki, ki ga je posnela režiserka-debitantka, je prebudil tisti prijeten občutek, da odrivam nekaj novega in razburljivega.

Bad City. Mesto duhov. Na ulici lahko le občasno srečate kakšnega izmed prebivalcev te urbane oaze sredi puščavske. Mladega fanta, ki v poznih urah na svojem skejtu križari po pustih ulicah in pločnikih. Mogoče zato, ker beži pred nasiljem, ki ga čaka za vrati njegovega doma, mogoče pa nikomur preprosto ni mar zanj. Opazimo lahko tudi lokalno prostitutko, ki se sooča z negotovo prihodnostjo ob spoznanju, da so mlada leta, ko je bila polna upanja v boljše življenje, le še oddaljen spomin. Brezčutnega lokalnega dilerja, ki se prizadeva izterjati denar od svojih dolžnikov. Z mastnimi obrestmi vred. Mladeniča, ki bo na račun očetovih dolgov taistem dilerju kmalu moral predati ključe svojega ljubega jeklenega konjička. A njegova jeza hitro izpuhti, ko na neki zabavi pod maskami spozna najzanimivejšo akterko te zgodbe. Nekaj je posebnega na dekletu v dolgem črnem čadorju (Sheila Vand), ki brez besed opazuje dogajanje na zabavi. Mladenič ji zagotovo ne bi  pristopil, če bi vedel, da pred njim stoji čisto prava vampirka, ki  pri selekcioniranju žrtev poskuša slediti načelu pravičnosti.    

Hmm. To je bila moja prva reakcija, po ogledu debitantske stvaritve Ane Lily Amirpour, v Angliji rojene iransko-ameriške režiserke, ki je že v otroštvu skupaj z družino odšla čez lužo in deževno otoško  državo zamenjala za  soncem obsijano Kalifornijo.  Hmm zato, ker definitivno nisem bil navdušen nad tistim kar sem videl in tudi zato, ker sem še vedno premleval videno in poskušal ugotoviti ali sem kaj spregledal, oziroma, če zgodbo lahko postavim v kakšen drug kontekst. Ob številnih pohvalah, ki jih je film bil deležen od Sundance premiere dalje, sem se še enkrat znašel v poziciji, ko se človek začne spraševati ali je dojel sporočilnost in simboliko, oziroma, ali je film pravilno razumel. Tudi takšno pojasnilo ob branju teh vrstic zagotovo ne gre zanemariti, a vseeno sem prepričan, da film ne bi bil deležen tako toplega sprejema, če bi isto zgodbo posneli v angleščini, z ameriškimi igralci/protagonisti. Film je konec koncev posnet v majhnem mestecu v južni Kaliforniji, ki je ponudilo kulise filmskemu Bad Cityju, zato se ne morem znebiti občutka, da dober del navdušenja nad filmom gre pripisati dejstvih, ki sem jih omenil že v uvodu. V prvi vrsti temu, da govorimo o prvem iranskem vampirskem filmu, ki dobi dodatno težo tudi zato, ker ga je posnela ženska. Dodatna aduta v očeh arthouse občinstva sta nedvomno črno-bele tehnika in zanimiv soundtrack. In tu bi se kar strinjal, saj je prav jarmuschevska vizualizacija, v kombinaciji z angleško-perzijskim alter pop-rockom, najbolj blagodejno vplivala na moje razpoloženje. Režiserka očitno ima oko za kompozicijo vizualno privlačnih kadrov, v katerih posebej spretno in posrečeno rabi dolgi črni čador. Film šepa predvsem na vsebinskem nivoju, saj v nič kaj prepričljivo osrednjo ljubezensko zgodbo med pravičniško vampirko in čutnim mladeničem vpne še več površno razvitih podzgodb. Ob predpostavki, da je zgodba umeščena v čas pred iransko islamsko revolucijo, je pripoved mogoče zanimivo opazovati skozi prizmo položaja ženske v tej družbi, a vseeno menim, da film Lily Amirpour gledalcu ne pove nič substancialnega. 

Ocena: 

The Fall (2013– )

Slovenski naslov: Padec
Država: VB
Leto: (2013– )
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 60'x10, 1x90' (2 sezoni) Imdb
Režija: Jakob Verbruggen, Allan Cubitt
Scenarij: Allan Cubitt
Igrajo: Gillian Anderson, Jamie Dornan, John Lynch, Bronagh Waugh, Niamh McGrady, Archie Panjabi, Aisling Franciosi, Emmett J Scanlan

Uspešni televizijski projekti so v zadnjih nekaj letih globalni fenomen, ki pred male zaslone privabljajo vedno večje število gledalcev. Serije danes predstavljajo pomemben programski segment v izložbi ponudnikov videa na zahtevo, ki uporabniku omogočajo instanten dostop do celotnih sezon, s takšnim modelom trženja pa je odpravljeno tudi nadležno enotedensko čakanje naslednje epizode, ki izkušnjo razvleče na več mesecev in posledično razbije ne samo gledalčev ritem, ampak tudi ritem samega izdelka. Z možnostjo neprekinjenega gledanja in dvigom kvalitete produkcije na vseh nivojih (boljši igralci, scenografija, fotografija…), smo priča transformaciji tv serij v nekakšne mega filme, ki ustvarjalcem omogočajo veliko boljše pogoje za razvoj likov in scenaristično piljenje izdelka. V preteklosti sem o tv projektih pisal izjemoma, le če me je zadeva zares navdušila, a v zadnjem obdobju so med mojimi prispevki vedno pogostejši članki, s katerimi želim potencialne kandidate opozoriti na zanimive produkte iz tv produkcije. Menim, da bo takšnih prispevkov še več, saj je bol ko ne jasno, da prihodnosti prinaša še več kvalitetnih tv vsebin. 

The Fall je najbolje ocenjena BBC-jevi serija v zadnjem obdobju, ki je na Otoku pritegnila veliko pozornosti. Izpod peresa scenarista Allana Cubitta, ki je v drugi sezoni serije prevzel režiserski stolček od režiserja prve sezone Jakoba Verbruggena, prihaja napeta kriminalna drama, ki v fokus postavlja lov na serijskega morilca. V podobnih primerih se avtorji praviloma odločijo skriti identiteto storilca, iskanje zvitega zločinca pa postane gonilna moč pripovedi. V tem primeru so ustvarjalci ubrali drugačen pristop, saj gledalec od samega začetka pozna identiteto storilca. Zgodba je namreč podana iz dveh perspektiv: perspektive morilca in gledišča policijskih preiskovalcev, ki ga poskušajo ustaviti. V zgodbo postavljeno v severnoirsko prestolnico Belfast vstopimo v trenutku, ko iz Londona tja prispe specialna preiskovalka Stella Gibson (Gillian Anderson). Njena naloga je pomagati lokalni policiji, ki že nekaj časa tava v temi, v odmevnem primeru umora ženske, ki izhaja iz politično vplivne družine. Stella najprej odkrije določene podobnosti s še enim umorom, ki je doslej obravnavan ločeno, poglobljena preiskava pa potrdi domnevo, da za zločinoma stoji isti storilec. Po pomembnem odkritju Stella prevzame položaj vodje preiskave, ki je zdaj tudi uradno prekvalificirana v lov na serijskega morilca. Njihova naloga je toliko težja, ker iščejo človeka, ki ni tipičen sociopatski morilec. Paul Spector (Jamie Dornan) je na videz povsem običajen družinski človek. Srečno poročen, oče dveh otrok, ki je, ironično, zaposlen v ustanovi, v kateri s strokovnim svetovanjem pomagajo posameznikom in družinam, ki so izgubili koga od svojih bližnjih. Skratka nekdo, ki si ga težko predstavljamo v takšni vlogi. Perspektiva morilca postopno razkriva zelo metodičnega zločinca, ki skrbno izbira žrtve (uspešne, samske črnolaske v tridesetih), z napredkom zgodbe pa smo priča evoluciji njegovih temačnih fantazij. 

Po ogledu prve sezone sem načrtoval prispevek, s katerim bi pod drobnogled vzel predvsem prvo sezono. A ob dosegljivosti celotne druge sezone je zadeva enostavno bila preveč mična, da bo odlašal z ogledom. Čeprav pri Padcu od samega  začetka vemo kdo je kdo in v bistvu spremljamo zgodbo brez nekega osrednjega misterija, ki bi dogajanje gnal naprej, zadeva na račun tega ne izgubi na napetosti in zanimivosti. Vse prvine klasičnega krimi trilerja so tu in v teh okvirjih funkcionirajo dobro, toda resnična kvaliteta nadaljevanke je drugje. Gledalca v zgodbo posrka predvsem odlična temačna atmosfera in dobro zastavljeni in interpretirani  liki. A gremo lepo po vrsti in se najprej ustavimo pri Gillian Anderson, ki je po slovesu Dosjejev X (pre)dolgo čakala na pravo priložnost. V Ameriki rojena igralka angleško-nemško-irskih korenin, ki že nekaj časa živi v Londonu, je po koncu popularne serije dolgo čakala na naslednji veliki korak v njeni karieri. Seveda smo jo opazili v zanimivih manjših rolah, predvsem v evropskih filmih (Zadnji škotski kralj, Plesalka v senci, Otrok iz zgornjega nadstropja), a šele Padec je prinesel glavno vlogo, ki ji je pisana na kožo. »Zakaj so ženske emotivno in duhovno toliko močnejše od moških?«  jo v trenutku lastne šibkosti vpraša nadrejeni. »Zato, ker je ženska osnovna človeška forma. Moškost je… anomalija pri rojstvu.« mu mirno odvrne vprašana. V Stelli Gibson smo torej končno dobili inteligentno žensko junakinjo, ki obrača vzorce in v žep zlahka spravi večino mačističnih junakov. Junakinjo, ki ne skriva svojega feminizma, nasprotuje tradicionalni delitev spolnih vlog in nikoli ne ostane tiho, ko zavoha moški šovinizem. 

Stella je nedvomno najbolj markanten lik v tej zgodbi, a vseeno ne gre spregledati pomembnega prispevka Jamieja Dornana, ki te dni razveseljuje trume razvnetih oboževalk s Petdesetimi odtenki sive. "Odtenkov" nisem videl in jih verjetno ne bom, vendar to ne spremeni dejstva, da se je rojeni Belfastčan zelo dobro znašel v vlogi atipičnega psycho-killerja. Svoje prispevek dodajo tudi nastopajoči v stranskih vlogah; med njimi izstopajo predvsem John Lynch, kot policijski komisar Jim Burns, Niamh McGrady kot neizkušena uniformirana policistka in Stellina pomočnica, ter izkušena Archie Panjabi, ki igra glavno patologinjo pri belfastski policiji. Še enkrat se bom vrnil na tesnobno, mračnjaško atmosfero, ki skozi počasno graditev suspenza vse te like, njihove strahove, potisnjena čustva, osebno prizadetost in kamuflirano jezo, poveže v izjemno intrigantno zgodbo. Edini segment, ki nekoliko šepa je scenarij, najbolj očitno v zadnjih dveh epizodah druge sezone, ko gledamo proceduralno ponavljanje faktov, oziroma reinterpretacijo vsega, kar smo videli pred tem. Pričakovano soočenje med Stello in Spectorjem ne ponudi pravega zadoščanja. O vzrokih, ki so iz Spectorja naredili to kar je, ne izvemo skoraj nič, zato definicija njegove zlobe in potemtakem tudi sam Spector ostaneta le skopo popisan list. A ko Stella v zadnjem prizoru v naročje vzame »napačnega« ranjenca, hitro pozabiš omenjene slabosti in že nestrpno čakaš novo sezono.  It's all about Stella anyway!

Ocena:

I Origins (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 106', Imdb
Režija: Mike Cahill
Scenarij: Mike Cahill
Igrajo: Michael Pitt, Steven Yeun, Brit Marling, Astrid Berges-Frisbey

Sundance je od nekdaj bil inkubator, iz katerega preboj na veliko sceno začenjajo mnogi nadebudni avtorji.  Mike Cahill je ime, ki se je v letu 2011, po dobrem sprejemu prvenca Another Earth, pogosto pojavljalo na različnih seznamih mladih avtorjev, na katere gre resno računati tudi v prihodnosti. In prihodnost je naposled prišla in prinesla I Origin, Cahillov drugi celovečerec, ki ga spremljajo pretežno pozitivni odzivi, čeprav velja poudariti, da je naklonjenost ocenjevalcev tokrat nekoliko manj izražena. Cahill je eno pomembnejših vlog ponovno dodelil svoji dolgoletni prijateljici in stalni sodelavki Brit Marling (spoznala sta se v študentskih letih), glavno vlogo pa je zaupal Michaelu Pittu, ki igra z očmi obsedenega molekularnega biologa Iana Grayja, ki s pomočjo prijatelja Kennyja in bistre praktikantke Karen poskuša dokazati, da je oko produkt evolucije, oziroma, da se je formiranje funkcionalnost očesa kakršno poznamo danes v resnici začelo iz točke nič — torej, popolne slepote. Ali drugače, znanstvenik želi  dokazati, da za tako kompleksnim organom kot je oko ne stoji višja sila, ampak evolucija. Ianova navada je, da v prostem času fotografira očesne šarenice neznancev in prav njegov konjiček ga na neki študentski zabavi pod maskami pripelje do Sofie (Astrid Bergès-Frisbey). Čeprav Ian o neznanki s čudovitimi očmi ne ve nič, ga splet nenavadnih okoliščin pripelje do reklamnega panoja, s katerega vanj zre par oči, ki jih je ped nekaj dnevi fotografiral na zabavi. Z malce detektivskega dela mu uspe izslediti neznanko z zabave in v naslednjih nekaj mesecih  se vse spremeni: v  njegovem življenju prvič obstaja nekdo, ki je pomembnejši od njegovega dela v laboratoriju. Čeprav sta Ian in Sofi človeka z zelo različnimi pogledi na življenje, ljubezen cveti in golobčka se nekega dne spontano odločita za poroko. Poroko, ki se nikoli ne zgodi, saj ju prst usode še istega dne loči za vekomaj.

Mike Cahill po prvencu Druga Zemlja ostaja pri sorodnem temah, saj tudi v drugo kombinira motive osebne drame, ki so tako ali drugače vpeti v znanstveno(fantastične) okvirje. V njegovi debitantski stvaritvi je Brit Marling igrala talentirano astrofizičarko, v naslovnem primeru pa je osrednja vloga pripadla znanstveniku, ki preučuje evolucijo organa za vid. Skozi njegovo zgodbo nam Cahill ponudi zanimivo variacijo na temo soočanja različnih, izključno znanstvenih pogledov na svet, z bolj spiritualnim dojemanjem življenja in obstoja nasploh. Ta osrednji konflikt se združi v romantični komponenti filma, v kateri opazujemo razvoj in dinamiko odnosa med moškim in žensko, ki v teh pogledih ne bi mogla biti bolj različna. Romantično nit zgodbe prekine nepričakovani dogodek, po katerem sledi časovni skok v prihodnost. Znanstvenik je dokazal svojo teorijo in zdi se, da so njegovi dvomi o vlogi neotipljive duhovne komponente na razvoj sveta in človeka povsem izginili. A nato se rodi njegov prvi potomec; identificiranje s pomočjo očesne šarenice počasi postaja mednarodni standard, baza biometričnih podatkov je iz dneva v dan obsežnejša. Ianovo pozornost pritegne nekaj, kar bi lahko bila zgolj anomalija, oziroma sistemska napaka v bazi podatkov. Od tu naprej pripoved počasi dobiva obrise znanstvenega trilerja, ob katerih gledalec brez težav ohranja koncentracijo. Atlas oblakov (Cloud Atlas,2012) je eden izmed odmevnejših naslovov zadnjega obdobja, ki se je konkretno ukvarjal z neumrljivostjo duše in zdaj imamo še I Origins, kot še eno pozornosti vredno variacijo na to temo. Ob filmih, ki se tako ali drugače spogledujejo z metafizičnimi idejami so mnenja navadno deljena in zato v teh primerih po navadi prihaja do večje polarizacije. Po moji oceni Cahill  uspešno zoperstavi znanstveno-duhovna nasprotja in jih subtilno vgradi v pomenljive detajle in na videz običajne utrinke, ki v seštevku kumulativno dosegajo želeni učinek. Razumem, da takšen pristop k stvari ne prepriča vsakogar, a zame je  vse skupaj bilo dovolj toplosrčno in simpatično, da film lahko priporočim v ogled.

Ocena:

Unbroken (2014)

Slovenski naslov: Neuklonljiv
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 137' ,  Imdb
Režija: Angelina Jolie
Scenarij: William Nicholson, Joel in Ethan Coen, Richard LeGravenese
Igrajo: Jack O'Connell, Domhnall Gleeson, Takamasa Ishihara, Garrett Hedlund, Finn Wittrock, Jai Courtney, Alex Russell

Neuklonljiv je drugi režiserski poskus intergalaktične zvezdnice Angeline Jolie, ki po prvencu V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, 2011) ostaja na podobnem tematskem področju. Še vedno jo zanimajo vojne zgodbe,  le da nas tokrat pelje  v čas druge svetovne vojne, največji delež zgodbe pa investira v izkušnjo ameriških vojnih ujetnikov v japonskih taboriščih. Med njimi je živel in preživel Louis Zamperini, prav poseben človek, ki je v življenju prestal in dosegel marsikaj. Zamperinijevo življenje je tako fascinantno, da bi o njem lahko posneli več filmov posvečenih različnim obdobjem njegovega življenja. Njegova izjemna biografska zgodba je najprej postal knjižna uspešnica Unbroken: A World War II Story of Survival, Resilience, and Redemption (2010), izpod peresa ameriške pisateljice Laure Hillenbrand, avtorice uspešnice Seabiscuit: An American Legend, po kateri je Gary Ross pred dvanajstimi leti posnel športno dramo Seabiscuit (7 nomonacij za oskarja). Zamperini je že dolgo nazaj pritegnil pozornost filmarjev, saj je eden večjih studiev že konec 50-ih let odkupil pravice za ekranizacijo njegove življenjske zgodbe, vendar je ideja realizirana šele dobrega pol stoletja kasneje, predvsem po zaslugi odličnih rezultatov, ki jih je dosegla knjižna verzija zgodbe. O življenju takšnega protagonista bi kot rečeno lahko posneli več filmov, zato tudi film Angeline Jolie deluje kot dva, morda celo tri filma, z enakim glavnim protagonistom.

Neuklonljiv lahko razdelimo na tri dele, ki si sledijo kronološko. Najprej je tu junakovo otroštvo in športna kariera, ki z nastopom na poletnih olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 postreže s prvim vrhuncem. V osrednjem delu je v središču 47 dni trajajoči boj za preživetje v rešilnem čolnu, v katerem se Zamperini znajde v družbi dveh soborcev, ko njihovo letalo strmoglavi v Pacifik. Tretji, najdaljši del filma je posvečen Louisovem življenju v japonskem ujetništvu, saj je nesrečnik imel nesrečo v sreči, da ga iz rešilnega čolna potegne sovražnik in ga nato pošljejo naravnost v taborišče. Skoraj neverjetno je, da se je vse to zgodilo enemu samemu človeku in že zaradi nevsakdanjosti zgodbe je bilo skoraj nemogoče posneti nezanimiv film o Zamperiniju. Sploh ko okoli sebe zbereš sanjsko ekipo, v kateri poleg scenaristične pomoči bratov Coen imaš Rogerja Deakinsa, direktorja fotografije, ki je pomagal ustvariti toliko izjemnih filmov (večino najvidnejših filmov bratov Coen, Čudoviti um Rona Howarda, Kaznilnico odrešitve Franka Darabonata…). Glasbo je prispeval oskarjevec Alexandre Desplat, še eno ime z izjemno bogato in uspešno kariero, film pa sta montirala William Goldenberg in Tim Squyres, prav tako težkokategornika v svojem poslu. Očitno je, da je Neuklonljiv  narejen z visokimi ambicijami, a dejstvo, da je na koncu, kljub all-star zasedbi prejel tri oskarjevske nominacije v tehničnih kategorijah dovolj zgovorno namiguje, da je najšibkejši član zasedbe prav režiserka, ki ni znala adekvatno izkoristiti takšno koncentracijo kvalitete za in pred kamero. Končni izdelek iz vseh teh razlogov v seštevku ni slab film, saj nam ponuja fascinantno zgodbo v vizualno privlačni formi in interpretaciji dobro selekcionirane, všečne igralske zasedbe. Neizkoriščenost stranskih igralcev je nekako pričakovana, ampak  človek bi vseeno pričakoval več karakterne globine vsaj pri glavnemu protagonistu, saj O'Connell nedvomno ima potencial za razvoj lika v vseh potrebnih smereh. Toda Angelina se je od začetka do konca, kot pijanec plota, držala zamisli, da njen junak mora biti junak za vsako ceno in vsaki situaciji. Filmi, ki slavijo moč človeškega duha pogosto kažejo tendenco enodimenzionalnega portretiranja junakov in tudi pričujoča stvaritev se ujame v to past.  Z režiserkinim potenciranjem pokončne drže in herojstva  glavnega junaka O'Connelliju ostane bore malo prostora za karakterni razvoj lika, ki na koncu izzveni sterilno. Malo v šali in malo zares bi rekel,  da še android Bishop Lanca Henriksena deluje bolj človeško. Na koncu, ob vseh teh ne-verjetnih podvigih glavnega akterja  tolikšnega odmerka ne-verjetnosti preprosto nisem mogel kupiti. In v trenutkih ko japonski mučitelj naposled pade na kolena in neuklonljivemu prizna zmago, se tudi film najbolj očitno približa porazu.  

Ocena:

Faults (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 89' ,  Imdb 
Režija: Riley Stearns 
Scenarij: Riley Stearns
Igrajo: Leland Orser, Mary Elizabeth Winstead, Chris Ellis, Beth Grant, Lance Reddick, Jon Gries

Vse kar se lahko programira, se lahko tudi de-programira, oziroma povrne na tovarniške nastavitve. Proces, ki ga vsi dobro poznamo, se je izkazal za zelo uporabnega pri reševanju težav z neubogljivi napravami. Pritisnemo nekaj tipk in softver se vrne v tisto začetno stanje,  ko smo prav lepo sodelovali z našo neubogljivo napravico. Z ljudmi so stvari bolj zapletene. Z nekaterimi  nas vežejo krvne vezi, druge spoznamo, se z njim družimo in jih vzljubimo. A na neki točki lahko pride do sprememb, zaradi katerih se s tistimi, ki nam nekaj pomenijo, več ne razumemo tako dobro. Počasi se eni od drugih oddaljujemo in v nekem trenutku ob kakšnem spominu na lepše čase pomislimo, kako lepo bi bilo, če bi stvari bile takšne, kakršne so bile nekoč. Včasih se stvari popravijo, včasih pa prestopimo tisto nevidno črto, po kateri več ni povratka na staro. Mogoče bi tudi nam v nekaterih primerih prav prišel reset gumb (čeprav možnost tovrstne manipulacije zbuja vrsto pomislekov), s katerim bi lahko trajno izbrisali travme in napačne odločitve.

Ansel Roth (Leland Orser) ni človek s posebnimi močmi, ki lahko stori kaj takega, vendar  njegova pomoč lahko pride še kako prav, če poskušamo vzpostaviti stike z družinskim članom, ki se je pridružil psevdoreligioznemu kultu. Za ljudi, ki se pridružijo kultom rečemo, da so jim oprali možgane, jih na nek način programirali za življenje v skladu s pravili kulta. G. Roth je razvil postopek de-programiranja, ki pomaga odstraniti ideje, ki jih v možgane svojih sledilcev vsadijo manipulativni voditelji in jih vrniti v stanje pred "okužbo." O svojih podvigih je napisal knjižno uspešnico in celo vodil lastno televizijsko oddajo. Toda njegov voz je na neki točki krenil navzdol in v trenutku ko ga spoznamo, dosegel najnižji možni nivo. Anselovo edino premoženje je neugledno vozilo, ki je obenem njegova dnevna soba in spalnica. V prtljažniku so škatle z njegovo novo knjigo (izdano v samozaložbi), ki jo ne kupuje nihče. Knjige, ki jih naš junak promovira v neuglednih hotelih, pred maloštevilno skupinico radovednežev, ki so prišli predvsem zato, da bi v živo videli propadlo zvezdo. Vso nezavidljivost njegove situacije mogoče najbolj pojasni pripetljaj v hotelski restavraciji, kjer naš junak poskuša plačati kosilo z že izrabljenim kuponom, ki ga je pred tem potegnil iz koša za smeti. A nato se tudi zanj prikaže luč na koncu tunela: starejši par mu je pripravljen ponudi bogato nagrado, če iz primeža kulta reši njuno ljubljeno hčerko.

Režiser in scenarist Riley Stearns se s svojim celovečernim prvencem v precep vzame fenomen kultov, ki so na ozemlju Združenih držav od nekdaj imeli ugodne pogoje za ekspanzijo. Kvalitetna otvoritev zgodbe vedno blagodejno vpliva na utrjevanje gledalčeve koncentracije in Stearnsu je z uvodno epizodo v hotelski restavraciji uspelo prav to. Ansel Roth me je že s to uvodno sekvenco očaral do te mere, da sem se v svojem naslanjaču presedel in poiskal bolj udobno položaj. Kaj takega po navadi naredim podzavestno, ko se pripravljam na ogled kakšnega izmed naslovov, ki že dolgo stojijo na samem vrhu moje prioritetne liste.  Portretiranje luzerja kakršen je Ansel, je vedno sprehod po tanki črti: njegovo obnašanje je tako nadležno, da se nevarno blizu približa temu, da ga zasovražimo, vendar Stearns naraščajočo odbojnost do junaka blaži z učinkovitim orisom nezavidljivosti njegovega položaja, ki generira sočutje in razumevanje, kot učinkovito protiutež njegovemu nadležnemu karakterju. Eden najmočnejših adutov filma je tako mojstrsko lovljenje ravnotežja med resnostjo in absurdno komičnostjo posameznih situacij (Anselov poskus samomora z izpušnimi plini je ena zabavnejših variacij na to temo), ter sposobnost hitrih in povsem kredibilnih prehodov iz komedije v dramo. V tem smislu me Stearnsova režija z neobičajnimi nihanji vzdušja in ritma spominja na črnohumorne prejeme bratov Coen, coenovsko vzdušje pa dodatno krepijo dinamični, duhovito spisani dialogi. Navdušijo tudi krasni igralci, prepričljiva Mary Elizabeth Winstead (sicer režiserjeva soproga), ki tu zabeleži eno zanimivejših vlog v dosedanji karieri in odlični Leland Orser, ki je po dolgotrajnem životarjenju v različnih stranskih vlogah končno dobil priložnost pokazati, da ima več kot dovolj igralskega znanja in talenta za vlogo prve violine. Faults ima tudi nekaj slabših strani (pričakovanj ne izpolni predvsem postopek de-programiranja), vendar te še vedno ne pokvarijo zelo dobrega celostnega vtisa. Priporočam.

Ocena:

No Otoko [The Brain Man] (2013)

Slovenski naslov: -
Drugi naslovi: The Brain Man
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 125' , Imdb
Režija: Tomoyuki Takimoto
Scenarij: Izuru Narushima, Katsuhiko Manabe
Igrajo: Toma Ikuta, Yasuko Matsuyuki, Yosuke Eguchi, Fumi Nikaido, Rina Ohta, Kensuke Owada 

Serija na videz nepovezanih bombnih napadov pretresa neimenovano japonsko mesto. Preiskava, ki jo vodi detektiv Chaya (Yosuke Eguchi) naposled obrodi prve sadove: sled ga pripelje do zapuščenega skladišča, a ravno v trenutku ko se s partnerjem pripravljata vstopiti v stavbo, pride do eksplozije. Detektiv čez nekaj trenutkov vstopi v stavbo in opazi moškega, ki kljub resnim poškodbam mirno zre predse. Nekaj je čudnega na neznancu, ki ga aretirajo in odpeljejo v pripor. Aretiranec in glavni osumljenec je kmalu identificiran; njegovo ime je Ichiro Suzuki (Toma Ikuta), a to je obenem edina konkretna informacija, ki jo preiskovalci izvlečejo iz skrivnostnega mladeniča. Nenavadno je že dejstvo, da osumljenec kljub resnim poškodbam ni čutil bolečine, še bolj pa so nenavadni njegovi odgovori med zaslišanjem. Zaradi  popolne odsotnosti čustev in odgovorov na vprašanja, ki zvenijo približno tako, kot bi jih izgovarjal robot, policija osumljenca odpelje na pregled v lokalno psihiatrično ustanovo.  Mariko Washiya (Yasuko Matsuyuki), zdravnico zadolženo za ocenitev Ichirovega mentalnega stanja, primer tako prevzame, da začne na lastno pest kopati po pacientovi preteklosti in njena vztrajnost kmalu prinese konkretne rezultate, ki policijske domneve postavijo na glavo. Njeni izsledki nedvomno potrdijo, da so osebe, ki stojijo za bombnimi napadi še vedno na prostosti, Ichiro pa je v resnici osamljeni maščevalec, ki je deloval na lastno pest.

Japonec Tomoyuki Takimoto je nase opozoril z distopijsko triler-dramo Ikigami (2008), navdih za The Brain Man (njegov sedmi celovečerec) pa je našel v istoimenski knjižni uspešnici, ki jo je leta 2000 objavil japonski pisatelj Urio Shudo. S prirejenem scenarijem so zgodbo približal standardom klasičnega trilerja in ji tako dodali nekaj dinamike, vendar je ta kompromis prinesel manj poglabljanja v like in motive žalovanja in odpuščanja, ki so v knjigi bolj podrobno secirani. Identificiramo lahko štiri perspektive, oziroma štiri pomembnejše pripovedne linije, ki se prepletajo v eno zgodbo,  vendar vse ne funkcionirajo enako dobro. Najbolj zanimiva je nedvomno pot odkrivanja identitete »brainmana« Ichira, ki filmu ponudi največ narativnega zagona. Podzgodba o psihiatrinji (dober nastop izkušene  Yasuko Matsuyuki), ki je prepričana, da je skozi dvosmerni proces odpuščanja in priznanja krivde možno pozdraviti skoraj vsako motnjo ni nezanimiva, a zdi se, da je preveč izvirnega knjižnega gradiva bilo odstranjeno, da bi ta komponenta imela kakšen močnejši učinek na gledalca.  Del posvečen detektivu Chayju in njegovem simpatičnem partnerju je tu zgolj v funkciji sprožitve preiskave in nepotrebnega vzbujanja občutka kompleksnosti. Na pol razvit je tudi lik glavne negativke v interpretaciji čudovite Fumi Nikaido [občudovali smo jo lahko v dveh filmih Siona Sona (Himizu in Why Don't You Play in Hell? ) in Miikovem Lesson of the Evil ], saj njen velikanski apetit za razstreljevanje stavb in ljudi nikoli ne dobi prave utemeljitve. Skratka, človek-možgan nam ne prinaša dodelane zgodbe in kakšne posebne karakterno-vsebinske globine, a kljub temu ne dolgočasi. Njegovi glavni aduti so dobro tempirana, režirana in montirana zgodba, ki akcijo in mistiko glavnega protagonista združi v dinamičnih, vizualno všečnih 120 minut. 

Ocena:

Time Lapse (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: ZF, Triler 
Dolžina: 104', Imdb
Režija: Bradley King
Scenarij: Bradley King, Bp Cooper
Igrajo: Danielle Panabaker, Matt O'Leary, George Finn, Jason Spisak, Amin Joseph

Finn (Matt O'Leary) je slikar, ki že nekaj časa ni naslikal nič. Mladeniču jasno, da od nečesa mora živeti, zato med čakanjem na konec ustvarjalne blokade prevzame delo hišnika v nekem stanovanjskem kompleksu. Skupaj s službo je dobil tudi hišniško stanovanje, v katerem živi skupaj s punco Callie (Danielle Panabaker) in najboljšim prijateljem Jasperjem (George Finn). Eden izmed starejših stanovalcev že nekaj mesecev ni plačal najemnino, zato se Finn zglasi pri njegovi enoti, da preveri, ali je z najemnikom vse v redu. Kup časopisov pred vrati in poln nabiralnik jasno namigujejo, da stanovalec že nekaj časa ni zapustil stanovanja, oziroma se vrnil vanj. Zaskrbljeni hišnik zato vstopi v stanovanje in ugotovi, da je strah bil neutemeljen - za vrati stanovanja ni nobenega trupla. Njegovo pozornost med razgledovanjem pritegne nenavaden, kameri podoben aparat v velikem kovinskem ohišju. Še bolj radoveden postane, ko na steni za to čudno napravo opazi številne fotografije, radovednost pa se spremeni v strah in zmedenost, ko na neobičajni seriji slik prepozna svojo dnevno sobo. Odkritje podeli s Callie in Jasperjem, rezultat skupinskega naprezanja možganov pa je sklep, da so vse slike posnete v serijah, v enakih časovnih presledkih. Toda pravo presenečenje šele pride, ko v reži aparata odkrijejo zadnjo sliko, na kateri je ujeto vzdušje na zabavi, ki se še ni zgodila in je načrtovana za naslednji dan. Njihova domneva, da aparat slika v prihodnost, se v naslednjih dneh izkaže za pravilno, poznavanje koščka prihodnosti pa jim odpre neslutene možnosti. 

Izvirnost v pristopu in realizaciji igra pomembno vlogo pri realizaciji malih, nizkobudžetnih projektov. Ob pravi ideji, ki v produkcijskem smislu ni pretirano zahtevna, se dober ZF film lahko posname tudi s skromnim budžetom. V tej smeri je razmišljal tudi Bradley King, ki je v sodelovanju s scenarističnim kolegom Bp Cooperjem spisal scenarij za svoj celovečerni prvenec.  Pogled na število nagrad, ki jih je Time Lapse prejel na različnih festivalih fantastičnega filma me je navdal z optimizmom in po tihem sem upal, da je pred mano novi Primer (Shane Carruth, 2004). Toda moj optimizem je že po kakih 20-ih minutah skoraj povsem izpuhtel. Najprej v je oči padla predvidljivost zgodbe, ki med osnovne parametre postavi časovno manipulacijo in akterja z resno hazardersko odvisnostjo. Fantazija o poznavanju prihodnosti in možnosti izkoriščanja teh informacij za doseganje materialne koristi,  je močno obrabljena ideja in človek bi pričakoval, da ustvarjalci ob takšnih obrabljenih obrazcih investirajo več energije v snovanje načinov, na katere bodo akterji rabili te informacije. Še bolj pomembna postavka v teh izračunih bi moralo biti poglabljanje v karakterno transformacijo vpletenih in spremembe v medsebojnih odnosih, ki jih neizogibno prinašajo tako edinstvene okoliščine. Ustvarjalcem po moji oceni v obeh omenjenih točkah dosežejo precej skromne rezultate. V eri neštetih opcij za tiste, ki izpolnitev sanj iščejo v igrah na srečo, bi tudi največji butelj hitro dojel, da za uspeh ne potrebuješ sumljivih stavnih posrednikov. Dovolj je, da odpreš časopis in prepišeš zmagovalno loto kombinacijo, ali odpreš račun pri kakšni veliki spletni stavnici. A potem bi že izgubili polovico filma in pomembne elemente zapleta. Nič bolj kakovostna ni niti druga glavna komponenta, ki naslavlja odnos med tremi glavnimi protagonisti in neprepričljiv ljubezenski trikotnik, na katerem je zgrajen absurden zaključni preobrat. Razumljivo je, da pri filmih, ki jih naprej žene sam zaplet in se konstantno nekaj dogaja, ostane manj časa za kakšen konkretnejši razvoj likov. Te pomanjkljivosti pri boljših filmih navadno odtehtajo zanimiv zaplet, zabavni junaki in napet razvoj dogodkov. In ker smo že ugotovili, da je Time Lapse tudi na tem polju precej šibek, lahko samo še predlagam, da svojo pozornost preusmerite drugam. 

Ocena: