Hesher

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Spencer Susser
Scenarij: Spencer Susser, David Michôd
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Devin Brochu, Natalie Portman, Rainn Wilson, Piper Laurie

Spencer Susser je ameriški član avstralskega filmskega združenja Blue-Tongue Films, ki sem ga že omenjal, ko sem pisal prispevek za Živalsko kraljestvo (Animal Kingdom, David Michôd, 2010).  Susserjev celovečerni debi je bil premierno predvajan na lanskem Sundanceu, kjer ga je publika naklonjena neodvisnem filmu toplo sprejela, toda kasnejše kritike so bile veliko bolj zadržane, ko so film videli na nekaj drugih festivalih in potem še v omejeni distribuciji v ameriških kinih. Pri pisanju scenarija je pomagal David Michôd, režiser Živalskega kraljestva, pri projektu je baje zelo aktivno sodelovala tudi Natalie Portman. Susser trenutno piše scenarij za svoj naslednji projekt z naslovom I Love Sarah Jane, ki je nekakšna nadgradnja njegovega a kratkega filma z identičnim naslovom, ki je pred tremi leti prejel nekaj festivalskih nagrad.

T.J. je mlajši najstnik, ki se s težavo prebija skozi zelo zahtevno obdobje. Družino je močno prizadela smrt njegove matere, ki je umrla pred nekaj meseci, toda T.J. kljub vsemu še vedno funkcionira. Za razliko od očeta Paula, ki cele dneve preživi na kavču dnevne sobe. Ko antidepresivi začnejo popuščati, Paul vzame nov odmerek in zaspi na kavču. T.J.ejeva babica je enostavno prestara, da bi lahko kvalitetno skrbela zanj, zato je T.J. največkrat prepuščen samemu sebi. Nemalo težav mu povzroča lokalni nasilnež, ki se pogosto spravlja nanj in mu greni že tako neprijazno otroštvo. Nato T.J. po nesrečnem spletu okoliščin sreča Hesherja, potepuškega čudaka z dolgimi mastnimi lasmi in doma narejenimi tetovažami. Že pogled nanj mu požene kocine pokonci, tod T.J. je kriv, da je Hesher izgubil zadnje začasno prebivališče. Zato si ta vzame pravico in se na lastno pest vseli v hišo fantove babice. Paul je prešibek, da bi se mu postavil po robu, babica pa je prepričana, da je dolgolasi mladenič vnukov sošolec. Nekaj dni po Hesherjevem prihodu v hišo sta se oče in babica že navadila na njegovo prisotnost, živita v nekakšnem sožitju  z vsiljivcem in zdi se, da je le T.J. tisti, ki se popolnoma zaveda absurdnosti trenutnega položaja.    

Susserjev  film je nenavadna filmska pripoved, v katerem dobimo izdatno dozo sočnih kletvic in neokusnih dialogov. Hesher je mladenič, ki se požvižga na vse vedenjske norme, uživa v glasnih težkometalnih zvokih, ljubi ogenj, eksplozije in pornografijo. Rdeča nit zgodbe je disfunkcija družine, ki jo gledalci doživljamo skozi oči mladega fanta, ki se poskuša soočiti z bolečo izgubo. T.J. ne more računati na očetovo pomoč, saj se oče od ženine smrti prebija skozi vsakdan v nekakšnem polzavestnem stanju, popolnoma izključen iz družinskega življenja. Tudi ko odreagira na neko situacijo, to stori nataktično ali prepozno. Ko v zgodbo vstopi Hesher, se T.J. sprva počuti ogroženo, toda kasneje, v pomanjkanju boljših rešitev, vendarle stegne roko proti njem in zaprosi za pomoč. In čeprav se je vsiljivec sprva držal nevtralno in ravnodušno prenašal T.J.-jevo stisko, se v njem počasi začne prebujati tisti zaščitniški očetovski gen.

Moram priznati, da so moja pričakovanja bila zastavljena nekoliko višje, a vseeno z videnim nisem razočaran. Film je zelo zabaven po zaslugi odličnega Josepha Gordon-Levitta, saj je Hesher eden najbolj odbitih, samosvojih filmskih junakov, ki sem jih kdaj gledal. Film se splača videti že zaradi njegovega dobre igre, Hesherjevih »globokoumnih« opažanj, življenjskih nasvetov in zabavnih metafor. Susser se osredotoča na T.J.-ja in njegovo družino in čeprav je Hesher glavna zvezda filma, o njem ne izvemo skoraj nič. In prav to mi se zdi najbolj sporno, saj je Hesher lik brez ozadja, mož brez preteklosti in prihodnosti. Ja, tudi Natalie Portman je zraven, a je njena blagajničarka Nicole povsem nedorečena, skorajda brez karakterizacije, zato film nebi zgubil veliko, če jo nebi bilo zraven. Le eno znano ime manj, na seznamu nastopajočih.  Omeniti velja še Piper Laurie (še danes je prva misel ob njenem imenu kultni  Carrie), v vlogi T.J.-jeve babice, ki v navezi z J.G.Levittom kreira nekaj zabavno-čustvenih vložkov. Ponesrečen se  mi zdi tudi finale, ki v ideji, da je smrt lahko novi začetek išče lahkotno poentiranje, ki ne doseže gledalca in ga več ali manj pusti ravnodušnega. Na koncu se spet moram vrniti k glavnemu adutu - Hesherju, ki je preveč  zabaven, provokativen in unikaten, da bi ga spregledali. (+3)

Ocena: