Secuestrados (Kidnapped)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Kidnapped
Država: Španija, Francija
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Miguel Ángel Vivas
Scenarij: Miguel Ángel Vivas, Javier García
Igrajo: Guillermo Barrientos, Dritan Biba, Fernando Cayo, Manuela Vellés, Ana Wagener

Ko razmišljamo o vdoru vsiljivcev v domovanje posameznika ali družine, nas najverjetneje najprej prešine misel o človekovi ranljivosti, v ospredje rinejo zaščitniški občutki, ki jih čuti vsak družinski človek, ko mu na misel pride ideja o ogroženosti njegovih najbližjih. Takšno situacijo obravnava drugi celovečerec španskega režiserja in scenarista Miguela Ángela Vivasa, ki ga lahko uvrstimo v zelo ozko opredeljeni podžanr home invasion  filmov, ki se idejno naslanja na verjetno najvidnejšega predstavnika le-teh. V mislih seveda imam Nenavadne igre ( Funny Games, Michael Haneke, 1997),  ki je nekakšen ogledni primer, film ki nekako najbolje definira podžanr, s podobnimi motivi se med bolj znanimi naslovi ukvarjata tudi Soba za paniko (Panic Room, David Fincher, 2002)  in Tujci (The Strangers, Bryan Bertino, 2008),  ali nekoliko manj znani Cherry Tree Lane (Paul Andrew Williams, 2010). 

Tričlanska družina se pripravlja na prvo noč v čudoviti novi hiši, fantje iz selitvenega servisa še vedno prinašajo škatle in kose pohištva. Mama si želi, da bi preživeli večer skupaj, zato načrtuje prav posebno večerjo, ki njeni najstniški hčerki ne diši preveč. Njeno nestrinjanje počasi preraste v pravi prepir z mamo, navsezadnje je punca pred kratkim dopolnila 18 let in meni, da se lahko sama odloči, kako bo preživela večer. Ko se v hiši pojavi popustljivi oče, je mami jasno, da iz prepira ne bo izšla kot zmagovalka. A stvari se obrnejo drugače, mladenka bo vseeno preživela večer  ob materi, saj nekaj ur kasneje v hišo vdrejo trije zamaskirani napadalci. Vse se je zgodilo zelo hitro, v nekaj minutah so napadalci imeli situacijo pod kontrolo. Roparji so na hitro pobrali dragocenosti iz hiše, a to še ni pomenilo konca  groze za obubožano družino . Vodja roparjev v mislih ima bančne račune, zato pobere bančne kartice in se skupaj z očetom odpravi na bančni avtomat, kjer bosta pobrala dnevni limit. Ko bo ura odbila polnoč, bosta vajo ponovila in znova dvignila dnevni limit. V tem času bosta njegova pajdaša v hiši držala zajeti ženo in hčerko, a po zagotovilih vodje ugrabiteljev, je denar vse kar želijo. Potem ko glava družine opravi zadnji dvig, bodo odšli. Nihče ne bo nastradal, dokler bo družina upoštevala navodila ugrabiteljev. Nato se pred vrati hiše pojavi hčerkin fant in nepričakovano zaplete že tako kočljivo situacijo.

Ali smo varni v naših domovih? Ali se zavedamo, kako zelo ranljivi smo? Časopisni stolpci s črno kroniko nas vedno znova opozarjajo, da se podobne stvari dogajajo tudi v naši deželici, v večjih državah takšni dogodki ne presenetijo nikogar več. In prav ta resničnost grožnje je verjetno najbolj zaslužna, da gledalec že od uvodnih minut ohranja visoko stopnjo koncentracije in trepeta za usodo nesrečne družine.  Vivas film odpre z nekaj več kot tri minute dolgim kadrom, ki prikazuje dezorientiranega človeka s plastično vrečo na glavi, ki se zvezan zbudi v bližini prometnice in nato odtava na vozišče. Uvodni kader ni neposredni povezavi z osrednjo zgodbo, a je zato nekakšen scenarij oz. način, na kateri bi se lahko končala naša zgodba. Potem v nekaj minutah spoznamo družino in že se zgodi napad, ki na gledalca vpliva zelo angažirajoče. Pri prikazu skrajno  neprijetne izkušnje se Vivas odloči za zelo nazoren prikaz nasilja in se odpove filozofiji, da je tisto kar ne vidiš, kar je samo nakazano, veliko bolj grozljivo, kot tisto kar dejansko vidiš. Kot sem že povedal, Secuestrados ne ponuja dolgočasja, je zelo dinamičen in ob ogledu ne boste imeli čas za postranske dejavnosti. Po tej plati film gledalca zadovolji in mu res ne morem ničesar očitati. Drugo vprašanje je, kako dolgo takšen film ostane z nami. Ob pomanjkljivi karakterizaciji so liki obsojeni na hitro pozabo, kljub zelo močnem, a kratkotrajnem učinku na gledalca. Tudi scenaristično Vivas ni najbolj izviren, njegovi roparji se značajsko vklopijo v že večkrat videno shemo, tudi žrtev-družina, več ali manj sodi v podoben okvir. To so slabosti, a so tudi zelo dobre stvari, kot so odlično vzdušje, zelo prepričljiva igra in mogoče še najbolj posrečen aspekt Vivasovega filma - tisti tehnični. Namreč, celovečerec odlikujejo zelo dolgi kadri, v celem filmu samo dvanajstkrat opazimo rez. Vivas se statičnosti kamere izogne s situacijsko primerno ročno kamero, ki protagonistom sledi po celi hiši, v pregonih teče z njimi in tako povečuje klavstrofobičnost pri gledalcu. Posrečena je tudi dinamična, zanimivo montirana slika ob sliki, ko v najbolj napetih trenutkih spremljamo dogajanje na dveh različnih koncih.  Verjetno bi opazil še marsikaj zanimivega ob drugem ogledu, ko bi ob znanem razpletu, veliko več pozornosti posvečal tehničnim finesam. Secuestrados je film, ob katerem se sigurno ne boste dolgočasili, a gledalca videno zaradi površne karakterizacije, ne bo pretirano pretreslo, izkušeno oko bo opazilo številne tehnične zanimivosti. Še enkrat opozarjam, da nam film servira kar nekaj krvavih prizorov in drugih brutalnosti in tako opraviči deklarirano žanrsko opredelitev.

Ocena: