35 rhums (2008)

Slovenski naslov: 35 šilc ruma
Država: Francija, Nemčija
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 100 minut, Imdb
Režija: Claire Denis
Scenarij: Claire Denis in Jean-Pol Fargeau
Igrajo: Alex Descas, Mati Diop, Nicole Dogue, Grégoire Colin

Claire Denis je priznana francoska režiserka, visoko cenjena avtorica v kritiških krogih. Odlično je bil sprejet tudi njen zadnji film 35 rhums, ali po domače 35 šilc ruma, ki ga kritiki naravnost obožujejo. Kot poudarja sam avtorica, je ta film svojevrstno posvetilo njenemu dedku in babici, pa tudi homage velikemu japonskemu cineastu Yasujiru Ozuju.

V ospredju tokratne pripovedi so oče in hčerka, Lionel in Joséphine, prebivalci pariškega predmestja. Josephine je študentka, ki živi skupaj z očetom, ki upravlja z vlaki na pariški podzemni železnici. Lionel je vdovec, vse kar ima na tem svetu je njegova hčerka Joséphine. V središče zgodbe je postavljen odnos med očetom in hčerko, ki nekako ne moreta preboleti izgube mame in soproge. Mogoče je prav zato odnos med njimi nekoliko preveč emotiven. Tako emotiven, da sem na začetku filma začel dobivati napačno predstavo. Skoraj sem pomislil, da sta zakonca. Postopoma spoznavamo tudi ostale udeležence, sosedo Gabrielle, ki vozi taksi in za katero dobimo občutek, da je nekoč bila Lionelova ljubezen, a ta za njo ne kaže velikega zanimanje. Sicer se sprašujem zakaj, a na to vprašanje nisem dobil odgovora. Gabrielle bi lahko opisali tudi kot ljubečo teto, saj to najbližje oriše njen odnos z Joséphine. Drugi moški v tej zgodbi je Noe, prav tako sosed, ki prav tako živi v isti stavbi, v stanovanju ki sta mu ga zapustila starša. Noe je zaljubljen v Joséphine in obratno, a se ona ne more odločiti za to, da bi zapustila očeta. In čeprav bi se na prvi pogled vse dalo zelo enostavno urediti po formuli Lionel+Gabrielle in Noe+Joséphine, so stvari nekoliko bolj komplicirane. Rdeča nit filma je odnos med očetom in hčerko, ki se zavedata, da se enkrat bosta mogla ločiti, toda obnašata se tako, kot da bi lahko živela skupaj, do konca svojih dni. Režiserka stavi na minimalizem, ko nam zelo natančno izriše like, njihova čustva in strahove. Duševna stanja ljudi so predstavljena denimo skozi bolečo upokojitev, ki se lahko konča tudi s smrtjo ali neizpolnjena dolgoletna ljubezenska hrepenenja sosede Gabrielle. Dejstvo je, da liki kot takšni pritegnejo našo pozornost, njihova pristnost je ta, ki nas po nekoliko nejasnem in nezanimivem začetku postopoma le pridobiva na svojo stran. A nekoliko prevelika doza depresije, neutemeljen strah pred prihodnostjo glavnih likov in zelo počasen ritem naredita svoje. Moje občutke po ogledu lahko strnim v nekaj nekaj naslednjih besed. Pristno, toda rahlo dolgočasno, čustveno a nekoliko preveč depresivno, redkobesedno, a vseeno zelo lepo prikazano.

Ocena: 6.5/10