Slovenski naslov:
Ni naslova
Država:
ZDA
Leto:
2010
Žanri:
Avantura, Drama
Dolžina:
133',
Imdb
Režija:
Peter Weir
Scenarij:
Peter Weir, Keith R. Clarke
Igrajo:
Jim Sturgess, Ed Harris, Colin Farrell, Saoirse Ronan, Dragos Bucur, Alexandru Potocean, Mark Strong
Skozi dolga leta uspešnega ustvarjanja je Peter Weir sodeloval s številnimi znanimi igralci. Tisti, ki njegovo delo spremljajo bolj analitično so ugotovili, da je Weir nekajkrat uporabil igralce, ki dotlej niso imeli veliko ali skoraj nič izkušenj, z recimo temu, »resnimi« vlogami. In nikoli ni zgrešil. Najprej je zadel z Harrisonom Fordom, ko mu je zaupal zanj netipično vlogo v
Priči, nato je še enkrat ponovil vajo z Robinom Williamsom v
Društvu mrtvih pesnikov, kot zadnji v nizu je na vrsto prišel Jim Carrey v
Trumanovem showu. Vsakič je namreč uporabil igralca, ki je na nek način bil zaznamovan z vlogami, ki so čisto žanrsko nasprotje. Po njegovem predzadnjem filmu,
Gospodar in bojevnik, je Weir naredil sedemletni premor in nekateri so se že začeli spraševati, ali je to bilo zadnje dejanje v njegovi izjemno bogati karieri. Avstralec se je vrnil lani, z naslovnim filmom, ki je prede izidom zbujal velika pričakovanja, na koncu pa končal le z eno, omembe vredno nominacijo, tisto oskarjevsko, in sicer v tehnični kategoriji (maska). Po trenutno dostopnih podatkih filmu zaenkrat ni uspelo povrniti vloženega, saj je ob proračunu 30 milijonov $, doslej zaslužil zgolj 18 milijonov.
Poljska se je septembra 1939 znašla med dvema ognjema, ko so jo z zahoda napadle nacistične sile, z vzhoda so po svoj delež poljskega ozemlja krenile ruske vojaške enote. Rezultat rusko-nemške okupacije so bile številne aretacije, s pogosto površnimi in povsem neutemeljenimi obtožbami. Takšna usoda je doletela tudi Janusza (Sturgess), ki so ga ruske vojaške oblasti obtožile vohunjenja in ga obsodile, na dvajsetletno zaporno kazen, ki jo bo odslužil v delovnem taborišču v Sibiriji. Po prihodu v gulag Januszu hitro postane jasno, da je dvajsetletna zaporna kazen, v resnici smrtna obsodba. Razmere v taborišču so izjemno težke, že eno leto v takšnih pogojih je za marsikaterega pripornika usodno. Na nagovor ruskega sojetnika Khabarova, Janusz začne resno razmišljati o pobegu, po nekajmesečnem planiranju se na pot odpravi majhna skupina pripornikov. Poljak, Američan, Jugoslovan ... So le nekateri člani nacionalno pisane skupine obsojencev, ki se odpravi na nemogočo misijo. Sredi najhujše zime se ubežniki napotijo na skoraj 6500 kilometrov dolgo pot v svobodo. Sicer je prvotni cilj ubežnikov bila Mongolija, a je hitro napredujoča komunistična ureditev, cilj premaknila še dlje.
Scenarij za film (Peter Weir, Keith R. Clarke) je nastal na podlagi romana resničnega ubežnika iz ruskega taborišča. Spomine na 6500 km dolg pobeg je v knjigi z naslovom:
The Long Walk, The True Story of a Trek to Freedom, opisal Poljak Slavomir Rawicz. Kasneje se je izkazalo, da zgodba zapisana v knjigi ni povsem resnična, Rawicz najverjetneje nikoli ni sodeloval v omenjenem podvigu. Britanski mediji so odkrili nekaj podrobnosti, ki zbujajo resne dvome v avtentičnost Rawiczove knjige, v medijih se je oglasil celo nek Poljak, ki je zatrdil, da je zgodba objavljena v Rawiczovi knjigi, v resnici njegova. Kakorkoli, knjiga je postala velika uspešnica, prodana v petsto tisoč izvodih. Gulag je kratica za glavna uprava taborišč (glavnoje upravljenje lagerej), ki so jo sčasoma začeli uporabljati kot oznako za celoten zaporski sistem prisilnega dela v Sovjetski zvezi (delovna taborišča, taborišča za kriminalce in politične zapornike).
Peter Weir je pri svojem zadnjem projektu potreboval izkušenega človeka na poziciji direktorja fotografije, zato je njegov stari znanec in oskarjevec Russell Boyd (oskarja je prejel prav za Weirov Gospodar in bojevnik), predstavljal idealno izbiro. Film so snemali na številnih čudovitih lokacijah, kljub temu, da se dober del zgodbe dogaja na ruskem teritoriju, Rusije ne najdemo med snemalnimi lokacijami. Vlogo Rusije je prevzela Bolgarija, puščavske dele zgodbe so posneli v Maroku, zaključek zgodbe je posnet v Indiji. Verjetno ni potrebno poudarjati, da skozi film lahko občudujemo čudovite prizore neokrnjene narave. Weir pripoveduje linearno, zgodba se začne z Januszovo aretacijo in konča s prihodom v Indijo. Na koncu je Weir vključil še manjši dokumentarni dodatek, v katerem na kratko povzame zgodovino propada komunizma in Januszovo vrnitev domov, po padcu železne zavese. Po tehnični plati filmu nimam kaj očitati, tudi igralski prispevki so povsem na nivoju, a se nekako ne morem znebiti občutka, da je prav karakterizacija likov najšibkejša točka. Kljub izdatni minutaži like premalokrat doživljamo osebno, njihova medsebojna interakcija redkokdaj ponudi dobro kemijo. Še najbolj prepričajo deli pripovedi, v katerih spremljamo oče-hčerka odnos, na relaciji Harris-Ronan, solidno se pred kamerami ujameta tudi odlična Sturgess in Farrell. Boj posameznika proti surovi naravi je izjemno zanimiv, a mu žal primanjkuje močnejši čustveni element, saj nas dokončni poraz nekaterih članov skupine v boju z naravo, ne prizadene tako, kot bi moral. Film pri gledalcu ne doseže tistega pravega čustvenega odziva, ki bi še nekoliko bolj poglobil naše dojemanje dogajanja in nas še nekoliko bolj povezal z usodami sodelujočih. The Way Back je film, pri katerem zelo težko podam končno oceno. Trojka je premalo, štirica preveč. Ko malo pomislim, pridem do spoznanja, da je kljub pomanjkljivostim gre za filmsko izkušnjo, ki ji nikakor ne morem očitati nezanimivosti. Skozi nekaj več kot dve uri dolgo pripoved, sem brez težav ohranil koncentracijo, od začetka do konca, zato bo zaokrožil navzgor.
Ocena:
