The Son of No One

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Dito Montiel
Scenarij: Dito Montiel
Igrajo: Channing Tatum, Al Pacino, Juliette Binoche, Ray Liotta, Katie Holmes, Jake Cherry

O tretjem filmu Dita Montiela, po Sundance premieri na začetku leta, nisem slišal prav veliko. Prav te dni so film začeli vrteti v ameriških kinih v omejeni distribuciji (deset kino dvoran) in že zdaj je jasno, da bo Montielov film kljub respektabilni igralski zasedbi razmeroma hitro potonil v pozabo. Tudi zato, ker je film v nekaterih evropskih deželah že na voljo na DVD ploščku, kar spet pomeni, da od mednarodne distribucije ne bo nič. Dito Montiel je nase opozoril z zelo solidnim avtobiografskim prvencem, A Guide to Recognizing Your Saints (2006),  tri leta kasneje je posnel še športno dramo Borba (Fihting),  s katero ni zabeležil večjega uspeha. Tako kot pri prejšnjih dveh filmih je Montiel v dvojni scenaristično-režiserski vlogi, scenarij je izpilil iz ene izmed svojih, še neobjavljenih knjig.

Mladi policist Jonathan White (Channing Tatum) dobi službo na policijski postaji, ki pokriva okrožje v katerem je odraščal. V socialnih stanovanjih je preživel otroštvo in prestal marsikaj, s svojim temnopoltim mladostniškim prijateljem Vinnijem je delil dobre in slabe dni. Kmalu po njegovem prihodu, v pisarno policijskega kapetana (Ray Liotta) prispe pismo urednice pri lokalnem časopisu. Na naslovnici časopisa je objavljeno pismo, v katerem anonimni pošiljatelj obtožuje policijo nevestnega dela v dveh primerih, v katerih sta kakih petnajst let nazaj bila umorjena dva prebivalca v občinskih stanovanjih. Umora sta se zgodila v neposredni bližini stavbe, v kateri je v tistem času živel mladi Jonathan White. S skoki v preteklost se pred našimi očmi odvija zgodba, ki razkriva Jonathanovo vlogo v dogodkih iz preteklosti, medtem lokalni časopis še stopnjuje pritisk na policijo, z rednim objavljanjem obtožujočih pisem. Zadeva počasi postaja neprijetna za policijo, zato kapetan pošlje Jonathana in njegovega partnerja k Loren Bridges (Juliette Binoche), urednici, ki objavlja sporne anonimke. Poskušala naj bi jo prepričati, naj opusti objavljanje anonimnih pisem. Kmalu je jasno, da od te moke ne bo kruha, kakor tudi, da sta v zgodbo neposredno vpletena Johnatan in policijski veteran (Al Pacino), ki je pred leti preiskoval sporna umora.

The Son of No One,  bi lahko bil odličen film. Na žalost, tretji celovečerec Dita Montiela je daleč od odličnosti. Še en film, ki se ga kmalu ne bo spominjal nihče. Ali pač? Pod ta zapis bom prilepil dve zvezdici, čeprav je Montielov umotvor v nekaterih elementih izvrsten. Čeprav s temi dobrimi elementi prekaša marsikakšen film, ki sem mu že namenil bistveno boljšo oceno. Najbolj ugaja odlična atmosfera, ustrezno uglašeno vzdušje učinkovito povzema občutja glavnih likov, tako v sedanjosti, kot v številnih skokih v preteklost. Igralski ansambel nima šibkega člena, celo Channing Tatum, o katerem nimam ravno visokega mišljenja, se zelo dobro znajde v glavni vlogi. No, fant, ki igra mladega Whita/ Milka, mi je vseeno bolj všeč. Nekaj je na tem  mladem fantu, ki za sabo, kljub mladosti, ima že lepo število vlog. Vse skupaj  je lepo  zapakirano v vizualno privlačno celoto in ob vseh naštetih pohvalah se verjetno vprašate, kaj je sploh narobe z naslovno stvaritvijo. Največ negativnih točk k celoti prispeva Montielov scenarij, ki v tistih ključnih točkah popolnoma razočara. Ne govorim o malenkostih, temveč o pomembnih elementih, ki ženejo zgodbo naprej. Recimo, kakšen je motiv osebe, ki pošilja anonimna pisma? Ponujeni odgovor je čisti nesmisel, vsaj v luči tistega, kar je režiser predstavil gledalcu. Vsako dejanje, tudi tisto nepomembno, ima v ozadju nekakšen motiv.  Montiel s pripovedovanjem pred razpletom ne ponudi niti trohice kredibiliteta izbrani rešitvi. Fabula ponuja veliko preveč narativnih linij, ki ne peljejo nikamor in nekako obvisijo v zraku. Izpostavil bom le najbolj motečo,  tisto z Milkovim mladostniškim prijateljem, ki nima ne repa, ne glave. Nikoli ne izvemo, kaj se je z Vinnijem dogalo po umorih, njegovo psihično stanje v sedanjosti nikoli ni pojasnjeno. Ozadje Milkovega položaja v preteklosti je predstavljeno zelo površno in vsaj tukaj bi se Montiel nekoliko bolj potrudil. Tudi z načinom podajanja zgodbe nisem zadovoljen, saj je zgodbi v nekaterih delih zelo težko slediti, vse skupaj še dodatno poslabša montaža, ki je po mojem mnenju pogosto neustrezna in pretirano konfuzna.  The Son of No One,  bi lahko bil odličen film. 

Ocena: