Simon Werner a disparu...

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Lights Out 
Država: Francija 
Leto: 2010
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 87', Imdb
Režija: Fabrice Gobert 
Scenarij: Fabrice Gobert 
Igrajo: Jules Pélissier, Ana Girardot, Jean-Philippe Goudroye, Serge Riaboukine

Ko neafirmirani filmski ustvarjalec dobi priložnost predstaviti svojo debitantsko stvaritev na tako prestižnem festivalu kot je canski, potem že sama uvrstitev v eno izmed tekmovalnih sekcij, predstavlja ogromen uspeh. Zanimivo, po premieri nisem zasledil veliko odzivov na prvenec Fabrica Goberta, a tistih nekaj, ki sem jih prebral po premieri, film predstavijo v pozitivni luči. Potem je trajalo celo večnost, da smo dobili angleške podnapise, a nič hudega, za dober film ni nikoli prepozno. Fabrice Gobert se ni ustrašil svoje majhnosti in neprepoznavnosti, ko je na naslov odličnih Sonic Youth naslovil e-pošto in skupino prosil, naj glasbeno opremi njegov projekt v nastajanju. Pogum je nagrajen s pozitivnim odgovorom in sodelovanjem skupne, ki je s svojo prepoznavnostjo projektu prinesla nekaj dobrodošle reklame. Gobert sicer filma ne odpre z Sonic Youth, samozavestno hojo lepe Alice Cartier, v minici in nizkih škornjih, spremlja električni pop-rock Love Like Blood (Killing Joke), ki adekvatno napove začetek devetdesetih, kamor je Gober umestil svojo pripoved.  Torej, Alice, najbolj zaželeno dekle na srednji šoli, se odpravlja na zabavo, ki jo organizira eden izmed sošolcev. Saj veste, starši so odpotovali na kratek oddih, hiša je prazna. Situacija, ki jo nogometni up Jeremie mora izkoristiti. Kljub temu, da ima nogo v gipsu. Že dejstvo, da na zabavo pride tudi Alice, je zadosten razlog. Tisto kar sledi je tipična najstniška zabava. Glasna glasba, alkohol, nekaj parov, ki so svojo vezo pripravljeni popeljati na višji nivo, na katerem med obvezno opremo sodijo kondomi. Seveda, so tudi takšni pari, ki jasno noč izkoristijo za krajši sprehod. Preveč hmeljnega napitka zahteva olajšanje v bližnjem grmovju, v katerem eno izmed deklet opazi nekaj, kar bi lahko bilo truplo. Prestrašena ženska pohiti nazaj v hišo, brez da bi preverila, kdo je oseba v grmovju in ali je zares mrtva. Rez. Sledi desetdnevni skok v preteklost. Zgodbo začnemo tisti dan, ko je Simon Werner izginil neznano kam in se začnemo spraševati, ali je truplo v grmovju njegovo.    

Misterijozno izginotje zapakirano v najstniški film, je obenem tudi triler, ki se na zelo zanimiv način loti raziskovanja izginotja, potem ko že v uvodnih minutah namigne, da bi zgodba utegnila imeti tragičen konec. Po desetdnevnem skoku v preteklost, Gobert film razdeli v štiri časovno približno enaka poglavja, v katerih iz perspektiv štirih različnih protagonistov opazujemo, kaj se je v resnici zgodilo. V zaključnem poglavju spremljamo Simonovo zgodbo, ki smiselno zaključi 'kdo je storilec' uganko. V maniri izkušenih mojstrov nam nadarjeni Francoz, ki je sam spisal tudi scenarij, štirikrat odvrti isto zgodbo, vsakič obogateno za novo perspektivo. Vsako novo poglavje na dogodek meče drugačno luč, z vsakim poglavjem režiser svoje like bolj niansira, jim dodaja večplastnost, ki jo gledalec z zanimanjem požira. Rdeča nit vseh poglavij je Simonovo izginotje, toda vsako poglavje nudi tudi samostojno zgodbo, ki v fokus postavi drugo osebo, njene probleme in dileme, ki niso nič manj zanimive od centralne teme.  Vsako poglavje se nekoliko razlikuje od prejšnjega tudi v načinu kako je posneto, opazne so spremembe vzdušja, ki dopolnjujejo značaj protagonista, postavljenega v fokus posameznega poglavja. Pretežno neznani in neuveljavljeni igralci sestavljajo prepričljivo igralsko zasedbo. Običajnost snemalnih lokacij v neimenovanem pariškem predmestju in časovna umestitev v obdobje, ko še nismo poznali interneta in mobilnih telefonov je premišljena poteza, s katero se Gobert spretno izogne tehnološkim novotarijam, ki bi pripoved le po nepotrebnem zakomplicirale. Scenarij je spisan kakovostno, tako, da drži vodo, dialogi med liki na pomembnih točkah, pa tudi v vsakdanji komunikaciji so naravni in verjetni. Manjše razočaranje je le finale, kjer bi se avtor lahko domislil kakšne bolj kompleksne rešitve, ki bi bolj efektno zaokrožila užitno celoto. Dobra glasbena podlaga, dovolj svež in nekonvencionalen pristop pri podajanju zgodbe, režija, ki se ji niti malo ne opazi pomanjkanje kilometrine, v seštevku tvorijo zelo zanimiv film, ki v mojih očeh velja za enega najkvalitetnejših debijev preteklega filmskega leta. (-4)

Ocena: 

Miss Bala

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Mehika
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Krimi
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Gerardo Naranjo
Scenarij: Gerardo Naranjo, Mauricio Katz
Igrajo: Stephanie Sigman, Noe Hernandez, Irene Azuela, Jose Yenque, James Russo

Med ostalimi filmi v canski sekciji Poseben pogled je maja 2011 premierno predvajana tudi mehiška drama Miss Balla, kar je že samo po sebi zelo močan magnet za gledalca, ki rad poseže po nehollywoodski produkciji. Kasneje je film postal mehiški predstavnik v boju za tujejezičnega oskarja, a danes že vemo, da se mu ni uspelo uvrstiti med pet finalistov. 40-letnega mehiškega režiserja Gerarda Naranja ne poznam, režiserjev IMDB profil pravi, da je Miss Bala njegov četrti in obenem najuspešnejši celovečerec. Nekaj festivalskih nagrad je prejel tudi njegov tretji film, Voy a explotar (I'm Gonna Explode, 2008). Po zadnjih informacijah je Naranjo že sprejel ponudbo ameriškega Foxa in se usedel na režiserski stolček pri filmski adaptaciji knjižne uspešnice The Mountain Between Us, ameriškega romanopisca Charlesa Martina. 

Tijuana, Mehika. Laura Guerrero (Stephanie Sigman) in njena najboljša prijateljica Suzu, sanjata o sodelovanju na bližajočem se lepotnem tekmovanju. Odpravita se na avdicijo in organizatorka tekmovanja prijateljici celo uvrsti na širši seznam kandidatk. Suzu pozna ljudi, ki lahko olajšajo njuno uvrstitev na zaključno prireditev. Zato Lauro prepriča, naj pride v nek nočni klub, priljubljeno zbirališče lokalnih mafijcev. Laura se nejevoljno odpravi tja, a ji je že po nekaj minutah jasno »koliko je ura.« Želi takoj oditi in s seboj odpeljati Suzu, a še preden utegne oditi , klub napadejo pripadniki rivalskega narko kartela. Naenkrat se znajde sredi streljanja, krogle žvižgajo na vse strani, število trupel se iz minute v minuto povečuje. V zmedi, ki sledi poskuša najti Suzu, nekako se ji uspe neopaženo izmuzniti ven, kasneje z varne distance opazuje napadalce in prihod policije. Laura se zaveda, da mora držati jezik za zobmi, zato naslednji dan zelo previdno poskuša priti do kakršnihkoli informacij o prijateljičini usodi. Nesrečno naključje in dekliška naivnost jo pripeljeta v nevarne vode, saj nekaj ur kasneje zre v oči Lina Valdeza, zloglasnega narko šefa, ki je prejšnjo noč vodil napad na klub. Ta ji obljubi »pomoč,«ki jo prestrašena Laura ne sme zavrniti. Seveda, za ponujeno pomoč se bo treba oddolžiti s protiuslugo. Rečeno - storjeno. Že nekaj minut kasneje je Laura potegnjena v vrtinec organiziranega kriminala, prisiljena v brezpogojno izpolnjevanje  ukazov. Nekaj ur kasneje je njeno ime na listi nastopajočih na zaključni prireditvi za Miss Baja California, a to je le začetek hoje po robu, ki se lahko vsak hip konča na dnu prepada.

Vse informacije, ki sem jih dobil ob prebiranju kratkih povzetkov, me niso pripravile na tisto, kar mi je serviral g. Naranjo. Okvirna zgodba o dekletu, ki v obmejni mehiški pokrajini sanjari o naslovu najlepše in vpletenost kriminalnih elementov, v tako netipičen segment družbenega življenja, kot je lepotno tekmovanje, zagotovo ne ponuja jasne slike o vseh razsežnostih Naranjovega umotvora. Pozabimo na zgodbe, v katerih dekle sledi svojim sanjam, na koncu spozna to ali ono resnico in v idealnem, s sladkorjem zasičenim koncu, na glavo natakne tudi krono namenjeno najlepši. Že iz nekaterih promocijskih fotografijah na glavi Stephanie Sigman opazimo tiaro, toda zgodba,ki jo spremljamo, nima nič skupnega z romantiko in sladkobo. Naranjo nam namesto tega ponudi grenkobo, tesnobo, napetost, strah in negotovost. Od trenutka, ko osrednjo protagonistko potegne v vrtinec napol gverilske vojne med rivalskimi narko karteli, policijo in kriminalci, nas režiser s kamero, ki ves čas diha za ovratnik prestrašeni mladenki, na nek način postavlja v njene čevlje. Z omejevanjem našega zornega kota na tisto, kar vidi in doživlja glavna protagonistka, Naranjo doseže močan angažma pri gledalcu, ki mu, tako kot Lauri, pogosto ni jasno, kaj se pravzaprav dogaja. Izredno dinamična pripoved največkrat pelje v neznano, nepredvidljivo in vse kar lahko storimo, je nemo opazovanje boja za golo življenje. Usoda naše naključne misice je podobna usodi kovinske žogice v fliperju. Igro vodi izkušen igralec, ki ne bo zlahka dovolil odhoda v odrešilno luknjo. Med nizanjem napetih epizod režiser podaja oster družbeni komentar, analizira krvno sliko družbe ter ugotavlja, da sta kriminal in korupcija inficirala malodane vsako poro družbenega življenja. Miss Bala je film, ki gledalcu ne pušča veliko časa za razmislek. Ob visokem ritmu enostavno ni časa za pojasnjevanje in razčlembo nekaterih situacij in dejanj. Zaradi takšnega podajanje zgodbe je sledenje dogajanju nekoliko oteženo in gledalec se mestoma lovi pri povezovanju in procesiranju prejetih informacij. Na drugi strani je takšen pristop v odlično sinhronizaciji s počutjem glavne osebe. Če se odločite ponuditi priložnost Naranjovi stvaritvi, zagotovo ne boste razočarani. V zameno boste dobili zelo živopisen  vpogled v mehiški vsakdan, ki vas bo držal na trnih, od začetka, do konca. In če imate pomisleke o vlogi lepih deklet v mafijskih poslih, potem vam povem, da je film delno navdihnil resnični dogodek izpred nekaj let. Namreč, v akciji policije je bila aretirana misica ene izmed mehiških pokrajin, ki so jo ujeli v tovornjaku, naloženim z izdatno količino streliva.

Ocena:

Albert Nobbs

Slovenski naslov: Albert Nobbs
Država: VB, Irska
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Rodrigo García
Scenarij: Glenn Close, John Banville
Igrajo: Glenn Close, Mia Wasikowska, Aaron Johnson, Brendan Gleeson, Janet McTeer, Brenda Fricker

Z oskarjevsko nominacijo za najboljšo žensko vlogo se je Glenn Close že šestič znašla v krogu kandidatk za zlati kipec. Doslej ji ni uspelo najžlahtnejšo filmsko nagrado tudi osvojiti in prav kmalu bomo izvedeli, ali se bo praksa nominacij brez končnega zmagoslavja nadaljevala tudi letos. Ko malo pobrskam po spominu, mi v povezavi z Glenn Close najprej na misel pride Fatalna privlačnost (Fatal Attraction, Adrian Lyne,1987), v spominu sta ostala še Kolo sreče (Reversal of Fortune, Barbet Schroeder, 1990) in Nevarna razmerja (Dangerous Liaisons, Stephen Frears, 1988). Človek na režiserskem stolčku je Rodrigo Garcia (sin slavnega pisatelja Gabriela Garcie Marqueza), ki je najbolj znan po svojem segmentiranem načinu pripovedovanja. Debitiral je z omnibusom Things You Can Tell Just by Looking at Her (1999), pri katerem je prvič sodeloval z Glenn Close, v lepem spominu je ostalo tudi vnovično sodelovanje s Closovo v drami Devet življenj (Nine Lives, 2005), v katerem je Garcia znova uporabil segmentirano pripovedno tehniko. Mati in hči (Mother and Child, 2009), predstavlja moje zadnje druženje z Garcio in če izvzamem zelo slabe Potnike (Passengers, 2008), ugotavljam, da je Garcia režisersko ime, ki dela povsem solidne filme. Tudi tokrat, v svoji tretji kooperaciji z Glen Close (ki je glavno ime celotnega projekta - delala je na scenariju in prevzela producentsko vlogo), je Garcia posnel odmeven film, ki se ponaša s tremi oskarjevskimi nominacijami.  

Pripoved umeščena na konec devetnajstega stoletja začnemo v ekskluzivnem dublinskem hotelu, ki ga s čvrsto roko vodi dolgoletna lastnica, ga. Baker. Hotel in hotelska restavracija so priljubljeno shajališče dublinske družbene smetane, ki zna ceniti dobro hrano, pijačo, diskretnost in strežbo, ki je vedno na visokem nivoju. Eden izkušenejših mož med osebjem je strežnik Albert Nobbs in gostje najraje vidijo, če za njih poskrbi prav on. Albert živi zelo pusto zasebno življenje, brez družine in prijateljev, v komunikaciji s sodelavci je zadržan, v prostem času se najraje zadržuje v privatnosti svoje sobe. Seveda, za takšno držo Albert ima tehten razlog. Nobbs je namreč ženska, ki jo je nuja še v najstniških letih prisila, da se preobleče v fanta in poišče delo. V tistih časih je za mlado žensko bilo sila težko najti delo, zato je punca postala fant in kasneje moški, ki že dolga leta skrbno varuje svojo skrivnost. Ko  ga. Baker najame soboslikarja, da okrasi eno izmed hotelskih sob in se dela nekoliko zavlečejo, ta prisili Alberta, naj v svojo sobo sprejme soboslikarja in z njim podeli svojo posteljo. Albert se znajde v brezizhodnem položaju in s strahom čaka bližajočo se noč, v kateri se bo njegova skrivnost znašla na hudi preizkušnji.

Dolgo nazaj je veliko mlajša Glenn Close nastopila v gledališki predstavi, iz katere je mnogo let kasneje nastal naslovni umotvor, kot nekakšen osebni projekt, pri katerem je igralka sodelovala v številnih segmentih, bila gonilna sila in obenem tudi najzaslužnejša, za realizacijo celotnega projekta. Kljub dejstvu, da je film režiral Garcia, lahko rečemo, da je Glenn Close tista, ki ji lahko pripišemo avtorstvo, Garciino vlogo lahko razumemo kot pomoč stari prijateljici, s katero je že večkrat uspešno sodeloval. Izkušena igralka je posegla po roli, ki jo ne morem označiti za posebej inovativno, saj so se pred njo v podobnih vlogah znašle Hilary Swank (Boys Don't Cry) in Felicity Huffman (Transamerica), če se omejim na novejše naslove, pa tudi  Barbra Streisand (Yentil, prav v času nastanka tega prispevka igra na TV 1000) in Julie Andrews, v televizijsko pošteno obrabljenem Victor Victoria. Zgleda, da so ženske v moških vlogah pravi magnet za oskarje, saj je le Transamerica obtičala z nominacijo, vsi ostali so bili uspešni. A vrnimo se k Albertu Nobbsu, ki ob dobri igri Closove in za moj okus še boljši predstavi Janet McTeer, ki je prav tako prejela oskarjevsko nominacijo za stransko žensko vlogo, ne ponudi nobenega presežka. Še več, gre za sila povprečen izdelek, z nerazumljivo šibkim scenarijem, ki le stežka ponudi legitimnost glavni protagonistki in njenim dejanjem. Ženska sredi petdesetih je vendarle premore dovolj življenjskih izkušenj, da lahko začuti utopičnost ideje o romantičnem razmerju z veliko mlajšo Mio Wasikowski. Zadeva je bila kar gledljiva, dokler se je pripoved osredotočala na Nobbsa, a potem ko ta svojo skrivnost podeli s sebi podobnim in spozna, da obstajajo tudi drugačni recepti za srečno življenje, se zgodba začne podirati. Najprej zaradi načinov, s katerimi Nobbs želi priti do teh ciljev, nato zaradi neprepričljivega ljubezenskega razmerje med Wasikowsko in Johnsonom in nenazadnje tudi zato, ker zgodba ne gre tja, kamor bi morala. Zato, ker se ne želi resno soočiti z vprašanji seksualne identitete glavne protagonistke. Z zanikanjem dejstva, da je lastnik trgovine s tobačnimi izdelki, lahko tudi lastnica. Če bi scenarij konkretnejše zarezal v transseksualno-lezbično tematiko, potem bi lahko govorili o filmu, ki ima kaj za povedati. Takšen kot je, Albert Nobbs zagotovo ne bo ostal v trajnejšem spominu. Kljub talentirani igralski zasedbi bo v spominu najdlje ostalo fenomenalno oprsje Janet McTeer.

Ocena:

Koi no tsumi (Guilty of Romance)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Guilty of Romance
Država: Japonska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Grozljivka
Dolžina: 112' (144' - režiserjeva različica),  Imdb
Režija: Shion Sono
Scenarij: Shion Sono
Igrajo: Miki Mizuno, Makoto Togashi, Megumi Kagurazaka, Kazuya Kojima, Satoshi Nikaido

Koi no tsumi je zaključni del t.i. trilogije sovraštva japonskega pesnika, romanopisca in filmarja  Shiona Sona, v kateri najdemo še Ai no mukidashi (Love Exposure, 2008) in Tsumetai nettaigyo (Cold Fish, 2010). V mojem prvem druženju s  Sonom, nekje sredi preteklega leta, sem se najprej lotil  »Mrzle ribe,« drugega filma v trilogiji, o katerem sem že pisal tukaj. Kasneje je na vrsto prišel še Love Exposure, nenavadna zgodba o odraščanju fanta, ki zaradi materine smrti, nerazumevanja z očetom in seksualne negotovosti postane mojster fotografskega kukanja pod krila mimoidočih deklet (brez privolitve, seveda), vse dokler ne sreča dekleta, ki mu ob prvem stiku podari tisto, kar ni uspelo nobeni doslej - erekcijo. Kakorkoli, s prvim delom trilogije me Sono ni navdušil tako močno, kot je to storil z drugim filmom, a vseeno gre za stvaritev, ki premore dovolj kvalitet, da po ogledu ne boste razočarani. Mimogrede, še majhna opomba, ki bo verjetno odvrnila marsikoga - pred televizorjem bo treba preživeti slabe štiri ure. No, kot rečeno, tema današnjega zapisa je najnovejši del trilogije, ki tako kot prejšnja filma, s seboj prinaša bizarno, čudaško, temačno in tokrat še bolj seksualno eksplicitno pripoved, ki definitivno ni namenjena širšim množicam.   

Sono pripoved začne v tokijski četrti posejani z ljubezenskimi hoteli, kjer kruh služijo številne prostitutke, sobe za nekajurni najem privabljajo tudi mlade pare, prešuštnike in vse ostale, ki potrebujejo intimen prostor, za razumno ceno. Policisti v zapuščenem prostoru odkrijejo truplo, oz. če sem izrazim natančneje, dele trupla, ki jih je neznani storilec skombiniral z deli konfekcijskih lutk. Nato spoznamo Izumi (Megumi Kagurazaka) zdolgočaseno gospodinjo, ženo uspešnega pisatelja, ki svoji lepi soprogi ne namenja veliko pozornosti. V njunem zakonu se dogaja bore malo, Izumi, pred poroko očitno pripadnica nižjega socialnega staleža, je polna strahospoštovanja, pripravljena storiti vse, da bi ugodila moškemu, ki občasno pohvali njen čaj in njeno natančnost, pri zlaganju njegovih copat. Sicer med zakoncema vlada popolna čustvena odtujenost, zakonska postelja se uporablja le za spanje, čeprav Izumin moški slovi, kot uspešen pisec erotičnih romanov. Izumi začuti, da mora nekaj narediti s svojim življenjem, zato z moževo privolitvijo poišče delo. Zaposli se v supermarketu, kot prodajalka zadolžena za degustacije, kjer jo opazi predstavnica modne agencije in ji ponudi službo fotomodela. Modna agencija je le krinka za snemanje pornografskih filmov, toda v trenutku, ko se nanjo uleže moški, je Izumin odpor šibek, njeno nasprotovanje preblago in nedorečeno. Po zaključku snemanja se čuti izkoriščeno, a je obenem tudi vesela, saj se je navsezadnje našel nekdo, ki kaže interes za njo in njeno telo. Dogodek na Izumi vpliva seksualno osvobajajoče, kmalu se začne bolj izzivalno oblačiti in preko čudaškega moškega, s kateri preživi nekaj vroči uric v hotelski sobi, spozna Mitsuko (Makoto Togashi), žensko, ki čez dan predava na eni izmed lokalnih univerz, zvečer pa se preobrazi v prijateljico noči, ki jo obožujejo številni klienti.  

V večini kritik, ki so spisane po canski premieri, se omenja pripoved, ki sledi usodam treh žensk - gospodinji, profesorici/prostitutki in detektivki, ki preiskuje umor iz začetka filma. Mednarodna verzija, ki je konec leta 2011 izšla na optičnem nosilcu je bila bistveno krajša od tiste festivalske, ki so ji na koncu dodali oznako director's cut. Film je iz 144 zreduciran na 112 minut, največ izgubljene minutaže je šlo na škodo policijske preiskovalke, saj je njena vloga tako močno okleščena, da definicija o pripovedi, ki v središče postavi tri ženske, enostavno ne drži več. Torej, skrajšana verzija filma je bolj osredotoča na frustirano gospodinjo in profesorico, ki po spletu okoliščin postane mentorica mlajši Izumi, nakar ta začne posnemati dvojno življenje svoje starejše vzornice. Sonojev film se je začel sila obetavno, saj sem užival v zanimivo zamišljenih detajlih, s katerimi režiser slika disfunkcionalno zakonsko zvezo, v kateri Izumi iz dneva v dan vleče krajši konec. Ko napoči čas za spremembe, njena dejanja spremljamo z razumevanjem, tudi tista nelogična imajo svoje opravičilo in oporišče v stanju duha glavne protagoniste. Nato Sono v pripoved vpelje še Mitsuko, ki s seboj prinese bizarno in temačno, a tudi zakomplicira stvari do takšne mere, da v tistemu kar sledi, poleg očitne šok-terapije za gledalca, ne morem pripisati kakšnega večjega pomena. Ko Sono težišče zgodbe prestavi na nimfomansko profesorico, ji začne dodajati nekaj več ozadja in večplastnost, ter v zgodbo vplete njene čudaške družinske relacije, se tudi film začne sesuvati in se obnašati kot boksar v knockdownu, brez jasne strategije in občutka za smer in prostor . Tej krajši verziji se močno pozna rezanje detektivskega dela zgodbe, tistih nekaj minut, ki je preživelo montažno mizo, le poslabšajo celoto in sprašujem se, koliko bi zgodba dobila na teži, z adekvatno vključitvijo tega »tretjega« elementa. Vseeno je Koi no tsumi film, ki ne dolgočasi, nas največkrat pelje v neznano in že to je vrlina, ki jo moram pozdraviti. 

Ocena:

V pripravi - Lawless

Avstralec John Hillcoat je nase opozoril z bibličnim vesternom Ponudba (The Proposition, 2005), kakovost pa dokončno potrdil s postapokaliptično Cesto (The Road), štiri leta kasneje. Letos nam bo Hillcoat predstavil svoj peti celovečerec, pri katerem je znova združil moči s starim znancem in prijateljem Nickom Cavom, ki je scenaristično-igralsko sodeloval že pri Hillcoatovem prvencu Ghosts... of the Civil Dead (1988) in samostojno podpisal scenarij pri že omenjeni Ponudbi. Tokrat je Cave lotil adaptacije zgodovinskega romana The Wettest County in the World, ameriškega pisca Matta Bonduranta, v katerem osrednjo vlogo igra Bondurantov resnični pradedek in njegova brata. Dogajanje je postavljeno v čas velike depresije in ameriške prohibicije, v katerem se osrednji protagonisti preživljajo z nezakonito proizvodnjo in prodajo alkoholnih pijač. Svetovna premiera je bila že nekajkrat prestavljena in po zadnjih informacijah film pride v kinodvorane konec letošnjega avgusta. Nekateri ta datum razumejo kot slabo znamenje, saj premiera izven udarnih poletnih terminov v juniju in juliju namiguje, da studio od filma ne pričakuje prav veliko. A nič zato, tudi Ponudba in Cesta nista bila blockbusterja, a sta vseeno odlična filma. 

IMDB

Režija: John Hillcoat

Scenarij: Nick Cave, Matt Bondurant (knjiga)

Žanr: Krimi, Drama

Igrajo: Tom Hardy, Shia LaBeouf, Jason Clarke, Gary Oldman, Guy Pearce, Jessica Chastain, Mia Wasikowska

Edit: dodan napovednik

Knuckle

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Irska, VB
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni, Biografija, Drama
Dolžina: 97', Imdb
Režija: Ian Palmer
Scenarij: Ian Palmer
Igrajo: James Quinn McDonagh, Paddy Quinn McDonagh, Michael Quinn McDonagh

Danes predstavljam dokumentarec, ki sem ga odkril po čistem naključju. Kanček interesa je sprožil podatek, da je film premierno predvajana na predzadnjem Sundanceu, tudi naslov mi je bil od nekje znan. In kmalu sem odkril zakaj, saj sem v svoji objavi, posvečeni filmskem festivalu v Park Cityju, omenil tekmovalne dokumentarce v mednarodni konkurenci. Na seznamu je bil tudi Knuckle, irska dokumentarno-biografska drama, v režiji debitanta Iana Palmerja, ki je v kombinaciji z zanimivim napovednikom delovala dovolj mamljivo. Verjetno bo najbolje, če v uvodu razložim pomen besede Traveller. Travellerji so ljudje, ki pripadajo tradicionalno nomadskim klanom, nekaj podobnega kot Cigani, ki že stoletja živijo v gibanju in naseljujejo območja v Republiki Irski, Veliki Britaniji in ZDA. Travellerji (tudi Pavee) so etnična manjšina z lastnim jezikom in tradicijo, prvič omenjena v 16. stoletju.  Če se razlage termina lotim s filmsko referenco, potem tipičnega Travellerja najdemo v Bradu Pittu, v krimi komediji, Pljuni in jo stisni (Snatch, Guy Ritchie, 2000). Zdaj ko smo razčistili, kdo so glavni protagonisti Palmerjevega prvenca, poglejmo o čem pravzaprav govori moj današnji izbor.

Napeti odnosi med irskimi nomadskimi klani so za te ljudi nekaj povsem samoumevnega in vsakdanjega, nekaj kar traja že zelo dolgo in tudi tisti najstarejši se več ne spomnijo, kako se je vse skupaj začelo. Za Travellerje je edini časten način reševanja sporov pretep, spopad z golimi pestmi, v katerem bo močnejši in spretnejši borec dokazal svoj prav. V skladu s to filozofijo se obnašata tudi družini Quinn McDonagh in Joyce. Več kot desetletje trajajoč spor med družinama je kriv za ponavljajoče se obračune, v katerih člani ene družine izzivajo rivale iz nasprotnega tabora na spopad s pestmi. Dvoboji se odvijajo na prostem, najpogosteje na odmaknjenih, nenaseljenih krajih, daleč stran od  radovednih oči in policije, praviloma je vsak dvoboj obtežen z ustreznim denarnim vložkom. Družini, vsaka za svojega borca, zbereta dogovorjeno vsoto, zmagovalec dvoboja pobere denar. Dva sodnika skrbita za fair play in morebitno točkovanje, v primeru tesnega izida. Borec je diskvalificiran, če nasprotnika ugrizne ali ga udari z glavo, enaka usoda ga čaka za udarec izpod pasu. Zmaga, poraz in neodločen izid (v katerega morata privoliti oba), so možni izidi, nekateri porazi pa so tako boleči, da je revanša sladka tudi celo desetletje kasneje.  Prvi dvoboj v filmu prikazuje spopad med  Jamesom Q. McDonaghom, ki je že zelo dolgo neporažen in mlajšim izzivalcem, najboljšim borcem iz družine Joyce. James nam pred dvobojem razloži, da je to njegov zadnji meč, po katerem več ne bo nastopal. 

Režiser Ian Palmer je v stik z družino Quinn McDonagh prišel povsem naključno. Nekdo iz družine ga je angažiral, da posname poroko, takrat 18-letnega Michaela Q. McDonagha. Ocenili so, da je Palmer dečko  na mestu in mu ponudili snemanje bližajočih se dvobojev s pripadniki klana Joyce. Palmer je ponudbo sprejel. Pisalo se je leto 1997 in režiser takrat ni niti sanjal, da bi iz posnetega materiala kdaj lahko nastal film. Dvanajst let kasneje, nekje sredi leta 2009, je posnet zadnji kader, iz posnetega materiala je kasneje nastal naslovni dokumentarec. Knuckle je zmontiran iz posnetkov, ki utegnejo ponagajati tistim, ki se ne morejo sprijazniti z slabimi snemalnimi koti in kadrovanjem na nivoju domačih rojstnodnevnih posnetkov. Palmer nam ponudi zelo surov material, toda to tehnično nedodelanost pretehta tisto kar Knuckle ima za povedati in pokazati.  Spoznali bomo, da so v nekaterih dvobojih finančni vložki tako visoki, da jim lahko parira le malo dvobojev iz sveta profesionalnega boksa. Ko Palmer poskuša razvozlati korenine sovraštva med klani, počasi spoznava, da je formulacija in jasna določitev vzrokov nemogoča. Nekako najbližje resnici je ugotovitev, da je rivalstvo med klani del  njihovega značaja, zelo močna tradicija, ki po vsej verjetnosti ne bo nikoli zamrla. Golobradi otroci, ki pred kamero navdušeno posnemajo svoje starejše vzornike jasno nakazujejo razvoj dogodkov v prihodnosti. In čeprav James Quinn McDonagh, nekakšen osrednji protagonist filma, večkrat pove, da želi, da bi se spopadi končali, njegovi postopki, navdušeno spremljanje in aktivna vloga v organiziranju novih dvobojev, govorijo drugače. Zanimivo, večina življenjskih sopotnic pripadnikov enega klana prihaja iz nasprotnega tabora, zato klane druži močna rodbinska vez, ki vseeno ne prepreči krvavih obračunov. V tistih nekaj redkih prizorih, ko se sramežljive ženske opogumijo in stopijo pred kamero, te jasno izrazijo svoje nestrinjanje s početjem moških, toda njihovega mnenja ne upošteva nihče. V ozadju Plamerjevega dokumentiranja dvobojev lahko opazimo, da nomadski življenjski slog družin počasi izginja. Na koncu filma so družine koncentrirane v manjših naseljih, njihova prebivališča so bolj urejena, njihova vez s trenutnim okoljem trajnejša. Knuckle je zelo zanimiv dokumentarec, ki v epicenter postavlja zelo zanimivo etnično skupino, s fokusom na moške pripadnike in njihov neukrotljivo nagnjenost k vihtenju pesti, ob katerih Brad Pitt in Edward Norton iz Kluba golih pesti (Fight Club, David Fincher,1999), delujeta kot kakšna cicibančka. 

Ocena: 

Absentia

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Mike Flanagan
Scenarij: Mike Flanagan
Igrajo:  Katie Parker, Courtney Bell, Dave Levine, Morgan Peter Brown, Justin Gordon

Tricia je sedem dolgih let čakala na Danielovo vrnitev. Ko jo prvič srečamo, se še zadnjič odpravi oblepiti sosesko s slikami pogrešanega moža. Zadnjič zato, ker je napočil čas za odpiranje novega poglavja v njenem življenju.  Tricia je v visoki nosečnosti, oče otroka je detektiv, ki je preiskoval Danielovo izginotje. Do poroda jo loči le nekaj tednov, izpolnjeni so tudi zakonski predpogoji in oblasti Daniela lahko razglasijo za mrtvega. Vse kar potrebujejo je vloga, ki jo mora oddati njegova soproga. Toda Tricia še vedno ni razčistila sama s seboj, kaj želi storiti. Po petih letih odsotnosti, težavah z odvisnostjo in prebivanja v različnih rehabilitacijskih ustanovah, se k njej vseli mlajša sestra Callie, ki naj bi ji pomagala pri težki odločitvi in tudi kasneje, ko na svet prijoka novorojenček. Pogovor s sestro in njena bližina pomagata in Tricia se odloči, da bo oddala vlogo, s katero bo Daniel razglašen za mrtvega. Njeno odločitev pospremijo nočne more z Danielom v glavni vlogi, zaradi katerih celo poišče pomoč psihiatra, ki jo pomiri in ji razloži, da gre za povsem naraven podzavestni odziv na trenutno situacijo. Istočasno tudi Callie začnejo spremljati nenavadni dogodki. Med tekom skozi podhod v neposredni bližini stanovanja sreča izmučenega moškega, ki  jo prosi za pomoč. Moški ji pove svoje ime in Callie iz čiste radovednosti odkrije, da se tudi on nahaja na seznamu pogrešanih oseb. Nadaljnja preiskava razkrije nenavadno visoko število pogrešanih oseb, ki so skozi daljše časovno obdobje izginile v soseski.

Med poplavo filmov znotraj horor žanra je sila težko izbrati naslov, ki je dovolj zanimiv, da nam ponudi kakršnokoli obliko zadoščanja. Na eni strani imamo spolirane, a sterilne, klišejske, kronično dolgočasne hollywoodske projekte, na drugi nepregledno gmoto nizkoproračunskih, na pol amaterskih izdelkov, ki ne dosežejo niti minimuma gledljivosti. In prav med temi majhnimi, neodvisnimi, najdemo tudi tiste, ki se dvigujejo nad sivim povprečjem. Nenazadnje, prava grozljivka nikoli ni sodila v mainstream, ikone horor žanra izvirajo iz B produkcije, nizkoproračunskega in no-budget filma. Tisto, kar najbolj šteje znotraj žanra sta izvirna ideja in kakovost realizacije le-te. In  Mike Flanagan je tokrat imel idejo in dovolj smisla za njeno pretočitev v zanimivo vizualno doživetje. Že plakat za Absentio nakazuje, od kod preži nevarnost, saj se temne sile manifestirajo v podobi dolgega temnega podhoda, v neposredni bližini stanovanjske hiše, kjer se odvije večina zgodbe. S Flanaganovim filmom utegnejo imeti težave tisti, ki prisegajo na nazoren prikaz in manifestacijo hororja skozi šok terapije z glasbo, grozljivimi bitji in strašnimi podobami. Tukaj se stvari streže drugače, saj Abnsentia prisega na moč tistega kar ostane nevidno, kar preži v temi in se učinkovito oklepa filozofije - manj je več.  V resnici je film nekakšna mešanica nadnaravnega in grozljivega, v katerem ne najdemo izrazitih suspenz vrhuncev. Flanagan bolj prisega na konstanten suspenz, podkrepljen z dobrim temačnim vzdušjem in karakterizacijo likov. Prav skozi seciranje glavnih oseb režiser  všečno vstavlja morasto-nadnaravne motive v psiho glavnih oseb in nas s takšnim pristopom uspešno drži v negotovosti. Obe sestri se morata ukvarjati z lastnimi demoni in gledalec se med ogledom večkrat nagiba na to ali ono stran. Enkrat se zdi, da nič od videnega ni resnično, da je za vse kriva psiha, drugič nas spet napeljuje na zaključek, da je za vse kriva predatorska alternativna dimenzija. Če sodite med tiste, ki od filma pričakujejo jasne odgovore in razrešitev vseh nejasnosti, potem Absentia verjetno ni ustrezno gradivo za vas. Namreč, kar nekaj aspektov zgodbe ostane odprtih, toda zame osebno je prav takšna postavitev zanimiva, saj zahteva gledalčev angažma in možgančakanje o možnih scenarijih. Flanagan zgodbi spretno dodaja nove okoliščine, njegovi liki sorazmerno s preteklim časom dobivajo na večplastnosti, ki je potem učinkovito  izrabljena za odpiranje novih aspektov in namigovanj. Za velik plus štejem, da ta namigovanja niso prozorna, tako kot pri večini sorodnih izdelkov, temveč utemeljena in povsem na mestu.  Dobra glasbena podlaga kakovostno vzdržuje konstantno napetost in ko ta doseže vrhunec – tišina, s katero ustvarjalci pokažejo, da se tudi z brezzvočjem da doseči strašljiv učinek. Absentia prinaša nekaj svežega vetra v vedno bolj enoobrazno ponudbo filmov z grozljivim predznakom in že to je dovolj dober razlog, da mu ponudite priložnost. (+3)      

Ocena: 

A Better Life

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Chris Weitz
Scenarij: Eric Eason, Roger L. Simon
Igrajo:  Demián Bichir, José Julián, Joaquín Cosio, Gabriel Chavarria, Chelsea Rendon, Carlos Linares

Boljše življenje je film, ki bi zagotovo zdrsnil mimo nas veliko bolj neopazno, če se Demian Bichir nebi znašel med petimi oskarjevskimi nominiranci za najboljšo moško vlogo. Zame osebno največje presenečenje letošnjih oskarjev, saj gre za film, ki v marsikakšnem pogledu ne izstopa iz povprečja. Priznati je treba, da Bichir opravi dobro delo in v tem segmentu težko oporekam njegovi nominaciji, ali jo označim za neutemeljeno, toda vseeno se ne morem znebiti občutka, da so nekateri igralci opravili še boljše delo in kar je še pomembneje, so to počeli v bistveno boljših filmih. Sicer je Demian Bichir zelo izkušen igralec, seznam filmov in serij, v katerih je sodeloval, je zelo dolg. Tisti z boljšim spominom mogoče veste, da je igral Fidela Castra v Soderberghovem Cheju, ljubitelji tv serije Gandža (Weeds, 2005-) so ga verjetno opazili v čevljih šefa mehiškega narko kartela. Nazadnje sem ga gledal v simpatični irski komični drami The Runway, o kateri sem že pisal tukaj. Film je režiral Američan Chris Weitz (About a Boy, The Golden Compass, New Moon), ki se je po Mladi luni lotil povsem drugačnega projekta in posnel nizkobudžetni, socialno angažiran film. 

V središče je postavljena mehiška skupnost v Los Angelesu in okolici in vedno aktualno vprašanje ilegalnih ekonomskih emigrantov, ki v mestu angelov opravljajo najbolj umazana in najslabše plačana dela. Med njimi najdemo tudi Carlosa Galinda (Bichir), ki s svojim mehiškim znancem, ponosnim lastnikom solidnega poltovornjaka, opravlja različna priložnostna dela, večinoma na vrtovih in razkošnih dvoriščih premožnih družin. Delo poteka od jutra do večera, zato je Carlosov 15-letni sin Luis večino časa prepuščen samemu sebi. Luis očetovega garanja ne ceni preveč, še več, na očetovo življenje gleda s kančkom prezira. Vedno bolj ga mika, da bi se pridružil lokalni tolpi, saj si ne predstavlja, da bi živel življenje, kakršno živi njegov oče in tisoče njemu podobnih. Vseeno mladeniča na očeta še vedno veže sinovska ljubezen in nekakšna čudna oblika hvaležnosti. Namreč, za razliko od matere, ki je odšla pred mnogimi leti, je oče svojo starševsko vlogo sprejel resno in je po ženinem odhodu sam skrbel za Luisa. Ko Carlos od znanca kupi poltovornjak in prevzame njegov stranke, njegovi sreči ni konca. A le nekaj dni zatem, mu vozilo, po lastni neprevidnosti, ukrade njegov mehiški pomočnik. Obubožani Carlos se odpravi iskati kradljivca in kamionet, očetovo stisko prepozna tudi Luis, ki se mu pridruži v iskanju. 

Ko ameriški ustvarjalci snemajo film o tegobah mehiških (latinoameriških) emigrantov, potem kaj drugega, kot enostranskega črno-belega slikanja emigrantskega sveta ne gre niti ne gre pričakovati. Tako kot vsi prišleki, se tudi Carlos podi za ameriškimi sanjami, ki se v njegovem primeru začenjajo z nakupom kamioneta. Denar je, seveda, sposojen,  kar deluje kot priročen utež okoli vratu glavnega junaka, zato ga izguba štirikolesnika še bolj prizadene. Priročno je tudi, če je prišlek po devetih letih mukotrpnega dela, še vedno brez ficka in še vedno živi v slabi četrti, ki ogroža bodočnost edinega potomca. In teh  in podobnih izhodišč je v Boljšem življenju enostavno preveč. Tisto kar pogrešam je manj svetniški portret očeta, mogoče neko senco preteklosti, stari greh, ki mu še danes ne da miru. Nekaj kar ga sili v iskanje odpuščanja, sinovega  priznanja in sprejetja. Film se enostavno obnaša preveč ziheraško, ne prevzame tveganja, ne zareže v meso glavnih protagonistov.  Ne me narobe razumeti, film ima srce na pravem mestu, težava je predvsem v tem, da nas od začetka do konca pelje preveč rutinirano, po poti, ki so jo prehodili mnogi. Demian Bichir je zelo dober v vlogi skrbnega očeta, njegov odnos z najstniškim sinom je prepričljiv, filmsko užiten, skupni prizori pristni in zanimivo zasnovani. Pohvaliti velja celotno galerijo igralcev v stranskih vlogah, ki ustvarijo prepričljivo sliko priseljenske skupnosti. Živopisno zanimive delujejo tudi snemalne lokacije, ki nam pokažejo neko drugo plat,  nasprotno od običajno filmsko bleščečega Los Angelesa. Seštevek vseh lastnosti tvori gledljivo celoto, ki ne razočara, a tudi navduši ne. 

Ocena:

Higher Ground

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Vera Farmiga
Scenarij: Carolyn S. Briggs, Tim Metcalfe
Igrajo: Vera Farmiga, Joshua Leonard, Dagmara Dominczyk, Taissa Farmiga, Bill Irwin, Norbert Leo Butz

Zgodbo o duhovnem potovanju skozi življenje glavne protagonistke začnemo v času njenega otroštva, ko je Corinne, tako kot večina njenih sovrstnikov, hodila k verouku. Po zaslugi navdihnjene pridige lokalnega duhovnika je že takrat odprla svoje srce in pustila, da se jo božja ljubezen dotakne. V resnici je punca ob napetih odnosih v domačem okolju in materini nedostopnosti, pripravljena sprejeti kakršnokoli obliko ljubezni. Kasneje, ko je prišla puberteta in najstniška leta, se je Corinne bolje počutila s knjigo v roki, ljubezen do vsemogočnega je v tem obdobju bila potisnjena v drugi plan. Nato je ob koncu najstniške ere spoznala fanta. Ethan je bil pevec lokalne rock atrakcije in marsikakšna mladenka bi z veseljem prevzela mesto, ki ga je po nekaj srečanjih zasedala Corinne. Obojestransko naklonjenost sta kronala s telesno združitvijo, devet mesecev kasneje je na svet prijokal prvi otrok. Pred tem se je zgodila še poroka, s katero sta Corinne in Ethan okronala njuno ljubezen. Sprava je kazalo, da se z rojstvom otroka nič ne bo spremenilo. Corinne in novorojenka sta spremljala Ethana in njegov bend na turneji in vprašanje je, kako bi se stvari iztekle, če nebi prišlo do prometne nesreče, v kateri je čudež otroka rešil pred sigurno smrtjo. Ethan in Corinne v dogodku prepoznata božje posredovanje, po katerem popolnoma spremenita življenjsko filozofijo. Postaneta člana zaprte evangeličanske skupnosti, v kateri način življenja, družinske odnose in položaj posameznika, krojijo interni pravilniki in vplivni pastor Bill.

Režijski prvenec Vere Farmiga je ob svoji premieri na predzadnjem Suncanceu pritegnil mojo pozornost med drugim tudi zato, ker  Vera sodi med tiste igralke, ki jih zelo rad gledam.  Zato sem z zanimanjem pristopil k njeni debitantski stvaritvi in moram povedati, da sem z videnim kar zadovoljen. Film je adaptacija spominov Carolyn S. Briggs, ki je v svoji knjigi "This Dark World: A Memoir of Salvation Found and Lost," opisala svojo pot od predane članice evangeličanske cerkve, do njenega odhoda izpod okrilja iste. Glavno vlogo v filmu prevzame kar sama režiserka, ki nam v dobri uri in pol predstavi približno trideset let življenja glavne protagonistke in njeno doživljanje religije, družine, prijateljstva in ljubezni. Farmiga predstavi položaj ženske v okolju, v katerem glavno besedo vodijo moški, medtem ko je ženska obsojena na obrobno vlogo matere in soproge. Družbeni normativi ji ne dovoljujejo vidnejše vloge, glasno razmišljanje in kakršnakoli oblika aktivnejše vloge v življenju skupnosti je nezaželena. Farmiga v satiričnem tonu večino časa hodi po razmejitveni črti med vero in nevero, a v nobenem trenutku ne zavzame proti-verske drže. Pravzaprav gre za film, ki z nekaterimi  elementi ne bo po godu vernikom, a je obenem dovolj religiozen, da utegne ponagajati tudi ateistom. V trenutkih ko Corinne premišljuje o globini svojih verskih prepričanj, o odnosu z bogom, svojem položaju v verski skupnosti, o zakonski sreči in čustvih do najboljše prijateljice, Higher Ground diha s polnimi pljuči. Zelo dobra so deli, ko na zaslonu gledamo interakcijo med Corinne in njeno najboljšo prijateljico Anniko (čudovita  Dagmara Dominczyk), v katerih glavna junakinja pretresa svojo seksualno usmeritev in obenem spoznava, kako zelo je nesrečna v zakonu. Njene negotovosti nam režiserka servira na dovolj svež in zanimiv način, zato s Corinne sočustvujemo in upamo, da ji bo uspelo najti formulo za srečnejše življenje. Za konec bi še izpostavil zelo dober  debitantski nastop Taisse Farmiga, ki pokaže, da v družini Farmiga očitno imajo igralstvo v genih. (3+)

Ocena:

A Dangerous Method

Slovenski naslov: Nevarna metoda
Država: VB, Nemčija, Kanada
Leto: 2011 
Žanri: Biografija, Drama, Triler
Dolžina: 99', Imdb
Režija: David Cronenberg
Scenarij: Christopher Hampton 
Igrajo: Michael Fassbender, Keira Knightley, Viggo Mortensen, Sarah Gadon, Vincent Cassel

Nevarna metoda je eden izmed najbolj izpostavljenih filmskih naslovov preteklega leta, o katerem so pisali mnogi, zato so tudi številni »rekreativni« gledalci zasledili ta mično naslovljen film. Kolikokrat so me znanci vprašali, če sem film že videl in kakšen je. Torej, film, ki je s svojo premiso pritegnil pozornost širših narodnih mas. S tako zgodovinsko zanimivima likoma, kot sta to bila Freud in Jung, z žensko med njima (Sabino Spielrein) in vseh asociacijah, ki se porajajo v naših glavah ob procesiranju teh izhodiščnih informacij, takšno zanimanje ne preseneča. Nenazadnje je seks magična beseda, ki zlahka pritegne tudi tiste, ki tega verjetno nikoli ne bi želeli priznati. Filmski odvisneži so na drugi strani svoj optimizem gradili na imenih, ki so stala za projektom.  David Cronenberg je ime vredno vsakega spoštovanja, Michael Fassbender, vzhajajoča zvezda svetovnega filma in njegov starejši kolega Viggo Mortensen, prav tako.  Mortensen je postal stalnica v Cronenbergovih filmih, saj je Nevarna metoda, po Senci preteklosti (A History of Violence, 2005) in Smrtnih obljubah (Eastern Promises, 2007), njuno tretje sodelovanje. In če so ljubitelji zgodnjega Cronenberga  (ko je ta še snemal  »body horror« ZF grozljive v 70-ih in 80-ih) zmajevali z glavo ob Senci preteklosti in Smrtnih obljubah, češ, to več ni pravi Cronenberg, potem so negativne reakcije na film, ki je zgodovinska kostumska drama, toliko bolj razumljive. Sam sicer nimam takšnih predsodkov in smatram žanrsko raznolikost ustvarjalcev za dobrodošlo, a vseeno priznavam, da me je Cronenberg z Nevarno metodo nekoliko presenetil.

V uvodu najprej spoznamo mlado in izobraženo rusko emigrantko Sabine Spielrein. Sabine prihaja iz premožne rusko-židovske družine, ki jo je poslala v Zürich, na zdravljenje k  mladem nadebudnem psihiatru dr. Carlu Jungu. Mladenka boleha z hudo obliko histerije. Jung se odloči, da jo bo zdravil z novo metodo, ki jo zagovarja in uspešno prakticira Sigmund Freud. Gre za zdravljenje s pogovorom, pri katerem pacient z zdravnikovo pomočjo določi žarišče svojih težav. Jung primer Sabine Spielrein predstavi svojem vzorniku Sigmundu Freudu, kar preraste v zelo intenzivno pisemsko korespondenco. Zdravljenje mlade bolnice (tudi s Freudovo pomočjo) poteka zelo dobro, med Jungom in Freudom pa se splete tesno prijateljstvo. A že med njunim prvim srečanjem, ki je sicer bilo zelo navdihnjeno in koristno za oba, je posejano seme razdora, ki je kasneje tudi uničilo njuno prijateljstvo. Jung namreč ne deli Freudovega enodimenzionalnega pogleda, ki vzroke za vse psihične težave išče zgolj v človeški seksualnosti in želi v svojo raziskavo človekove psihe vključiti še druge (tudi paranormalne) elemente. Istočasno se, med zdaj že ozdravljeno pacientko, Sabine Spielrein in Jungom odvija strastno seksualno razmerje.  

Če začnem s pozitivnimi lastnostmi Nevarne metode, ugotavljam, da  so ustvarjalci veliko pozornosti namenili zgodovinski natančnosti in zares dodelani scenografiji. Celo čoln, ki ga Jung prejeme od soproge v darilo, je natančna replika čolna, ki ga je resnična Emma Jung podarila svojem soprogu. Oba glavna igralca sta zelo študiozno pristopila pripravam na interpretacijo glavnih likov in priznati je treba, da je izvedba na visokem nivoju. Torej zvestoba zgodovinskim dejstvom in osvetljevanje nekaterih, manj znanih dejstev, kot je vloga Sabine Spielrein in njen vpliv na Junga in Freuda. Sabine je bila ena prvih ženskih psihiatrinj in pionirka otroške psihologije. Keira Knightley se je znašla v zanjo netipčni vlogi, a me ob njenem nastopu navdajajo mešani občutki. Zavedam se, da vloga ni bila ravno mačji kašelj, a mi se njena interpretacija, sploh v prvem delu filma, zdi pretirana in izumetničena. V drugem delu, ko vloga več ne zahteva grimas in pačenj, je tudi njen nastop bistveno boljši.  A to bi še spregledal, če film nebi bil tako prekleto dolgočasen. Preblisk z Vincentom Casselom me je samo opomnil, kakšen bi film lahko gledal, z njegovim odhodom se stvari vrnejo v nezanimive tirnice. Večino časa spremljamo dialoge, ob katerih človek le stežka ohrani koncentracijo, edini pozitiven učinek dolgih konverzacij na relaciji Freud-Jung, je gledalčevo razumevanje razlogov kasnejšega razkola. Drugi pomemben element je vroče razmerje med Jungom in Spielreinovo, ki nas v resnici nikoli ne vznemiri, ne prepriča. Celo ob prizoru, izpostavljenem v napovedniku, v katerem Jung našeška »porednico« po riti, gledalec ostane ravnodušen, kaj šele povedati za izjemno mlačen zaključek, v katerem gledamo izpoved o nesrečni ljubezni. Pri plusih sem pozabil omeniti odlično glasbo, ki je ena boljši komponent filma. Seštevek vsega je sivo povprečje, končna ocena pa komajda pozitivna. (-3)

Ocena: 

Take Shelter

Slovenski naslov: Zaklonišče
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: Jeff Nichols
Scenarij: Jeff Nichols
Igrajo: Michael Shannon, Jessica Chastain, Shea Whigham, Tova Stewart, Katy Mixon

Johnny Depp in Tim Burton, Marty Scorsese in Robert De Niro. Če je moja naloga smiselno nadaljevanje niza, upoštevajoč aktualen filmski trenutek, potem zapišem Michael Shanon in Jeff Nichols. Seveda, v mislih imam uspešne in kvalitetne kolaboracije med priznanimi režiserji in igralci. Razmišljam, da sta Nichols in Shanon na dobri poti, že doslej sta pokazala veliko in na obzorju je njuno novo sodelovanje, ki bi moralo dokončno potrditi pravilnost teh trditev. Zgodba se je začela leta 2007, ko je filmski svet postal bogatejši za Nasilne zgodbe (Shotgun Stories), s katerim Nichols debitira na berlinskem filmskem festivalu. V epicenter pripovedi postavi Shanona, ki je dotlej skoraj praviloma nastopal v manjših, stranskih vlogah. Film živi uspešno festivalsko življenje in tisti pravi filmski sladokusci, v svoje notese zapišejo Nicholsovo ime. Takšne atmosfere ne pozabiš zlahka in zato vsem, ki še niste videli Zaklonišča predlagam, naj se Nicholsa lotijo kronološko. Ker je Zaklonišče njegov drugi film, ne boste izgubili veliko časa, za nagrado boste videli še en odličen film in dobili popolnejšo sliko enega najobetavnejših režiserjev današnjice. Iz današnje perspektive se zdi, da je Nichols scenarij za Zaklonišče pisal s Shanonom v mislih, a temu ni tako. Šele kasneje, ko je scenarij bil skoraj dokončan je režiser začutil, da je Shanon idealen Curtis (glava oseba v Zaklonišču). Kot sam pravi, zelo pomembno je bilo, da se igralec povsem odmakne od karakterja, ki ga je igral v Nasilnih zgodbah. Če ste videli oba filma, potem že veste, da mu je to tudi uspelo.

Tokrat Sahanon igra Curtisa LaForcha, povsem običajnega pripadnika delavskega razreda, ki živi v majhnem kraju z ženo Samatho (Jessica Chastain) in njuno gluho šestletno hčerko Hanno. Lahko rečemo, da Curtis ob ljubeči ženi in dobri poziciji v službi, živi srečno življenje. Poleg ustaljenih bremen, kot je, denimo, hipotekarno posojilo, Curtisa nima preveč razlogov za zaskrbljenost. Nato se nek večer zbudi ves prepoten v postelji, z nelagodnim občutkom v želodcu. Razlog njegovega nelagodja so depresivne sanje, v katerih stoji na verandi, medtem se k njegovi hiši približuje močno neurje. Namesto dežja na obrazu in rokah začuti rjavkasto oljnato tekočino. Nato se zbudi. Na njegovo žalost je to šele začetek morastih sanj, ki so iz noči v noč bolj žive, bolj pristne in bolj grozeče. Nelagodje iz nočnih mor se počasi začne odražati na njegovo življenje, tudi njegovi najbližji opazijo, da je nekaj narobe. Curtis vseeno, ne ženi, ne prijateljem, ne želi razkriti razloga za svoje čudaško obnašanje. Namesto tega odide v banko in najame novo posojilo, ki ga izkoristi za izgradnjo zaklonišča na dvorišču domače hiše. Istočasno se zaveda, da njegovo početje ni racionalno, zato v tajnosti poišče zdravniško pomoč in obišče mater, ki zaradi shizofrenije že lep čas živi v psihiatrični bolnišnici.  Nelagodne slutnje so vedno močnejše, medtem okolica kaže vedno manj razumevanja za njegovo početje. Žena je razpeta med nerazumevanjem in zaskrbljenostjo, prijatelji mu obračajo hrbet in ko Curtis na koncu izgubi še službo, zdi se, da je tudi zanj najoptimalnejša rešitev odhod v kakšno ustanovo, namenjeno osebam z mentalnimi motnjami. 

Živimo v stresnih časih, ko takšni ali drugačni črni scenariji počasi postajajo del vsakdana. Od ekonomskih-političnih do naravnih katastrof, ki sodobnega človeka vedno pogosteje spominjajo na lastno minljivost in nepomembnost. Nichols se teh fobij loteva iz perspektive posameznika, ki ne zna artikulirati svojih strahov, a vseeno globoko v trebuhu čuti, da je njegov odziv pravilen. Pravilen zato, ker je grožnja demonstrirana v zloveščih sanjah tako živopisna, da jo enostavno ne more ignorirati. Zaklonišče se zelo samozavestno podaja na zahtevno območje med resničnostjo in imaginacijo, ves čas koketira z eno in drugo opcijo, ki je nato spretno kanalizirana skozi psihofizično stanje glavnega junaka.  Prav ta negotovost, ko Curtis vedno znova dvomi v svojo psihično stabilnost, a obenem nagonsko sledi svojim čutom je tisto, kar njegovim postopkom daje pristnost, ki gledalca tako efektno potegne v njegov svet in njegovo stanje duha. Za prepričljivost takšnega materiala je potrebna vrhunska izvedba in tukaj jo tudi dobimo. O Shanonu sem že veliko povedal. Človek je s tem nastopom dosegel igralski Olimp. Pika. Res je, največje igralsko breme počiva na njegovih plečih, toda krivično bi bilo ne omeniti stranskih likov, ki vsi po vrsti imajo svojo težo.  Od iz filma v film boljše Jessice Chastain, do zanimivega Shea Whighama (sicer Shanonovega soigralca v odličnem Imperiju pregrehe). Redkokdaj gledam film, v katerem vsak, tudi najmanjši lik ima svojo funkcijo, v katerem ne morem nobenega izmed nastopov označiti za nepotrebnega. Tehnična plat filma kakovostno sledi odličnim igralskim nastopom. Zelo všečen je način, na katerega Nichols v pripoved vkomponira sanjske sekvence. Te nastopijo nenapovedano, brez prehoda ali sprememb v vzdušju. Ko vstopimo v sanje, se tega ne zavedamo, zato je občutek toliko bolj pristen, počutje glavne osebe toliko bližje gledalcu, naše razumevanje njegovega položaja prav tako. Menim, da je Nichols močne temelje postavil z dobro izpiljenim scenarijem, ki gledalca vedno drži na pravem kurzu, brez nepotrebnih zavijanj v slepe ulice. Vse povedano, tudi v trenutkih, ko osrednjega motiva še ne prepoznamo, je smiselna nadgradnja že videnega. Ves čas čutimo, da je Curtisovo početje dobronamerno (tudi ko je to grobo in težko razumljivo). Odličen film je vedno rezultat odličnega timskega dela in Nichols je tokrat zbral vrhunsko ekipo, ki je zaslužna za odlično fotografijo (Adam Stone), brezhibno montažo (Parke Gregg) in izjemno glasbeno podlago (David Wingo), ki odlično dopolnjuje vizualno podobo filma. Za konec poglejmo, kaj na temo same sporočilnosti filma pove Nichols:  »Mislim, da na svetu obstaja splošno občutenje tesnobnosti in stresa. Menim, da je že kar otipljivo. Želel sem ustvariti film, ki bi se tega dotaknil. Vseeno menim, da film ponuja možen odgovor na ta stres in to tesnobnost. Upam samo, da ga boste lahko nekako razbrali.« 

Ocena:

The Future

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 91',  Imdb
Režija: Miranda July
Scenarij: Miranda July 
Igrajo:  Miranda July, Hamish Linklater, David Warshofsky, Joe Putterlik

Miranda July brez dvoma sodi med najbolj zanimive filmske ustvarjalce današnjice. Njeni filmi (filma), sta tako drugačna, tako samosvoja, da se ne morem spomniti nikogar, ki bi delal filme na podoben način. Miranda je zelo vsestranska umetnica, ki se je doslej (uspešno) preizkusila na več področjih. Poleg filmskega udejstvovanja se Julyjeva posveča pisanju,  preizkusila se je tudi na glasbenem področju (posnela je dva albuma), omislila in realizirala nekaj predstav, ki se jih ne da umestiti v klasično gledališke okvire. Nas sicer najbolj zanima njena filmografija, v kateri najdemo tri kratke filme in dva celovečerca. July je za svoj dolgometražni prvenec,  Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005), prejela kar nekaj priznanj (Sundance, Cannes) in marsikakšen filmoljub  se je spraševal, če Julyjeva lahko ponovi vajo in nam znova servira nekaj tako simpatično odbitega. Na odgovor smo morali počakati celih šest let, a zdaj ga imamo - seveda, da lahko. Sicer je Prihodnost (če lahko poslovenim), eden izmed tistih filmov, pri katerih povzetek vsebine pove bore malo, a vseeno poglejmo, s čem nas tokrat zabava ga. July.

V pripoved vstopimo s črnim zaslonom in glasom v off-u. Glas pripada potepuški mucki, ki sta jo Sophie in Jason prinesla v kliniko za živali. Muca je imela poškodovano taco in njena rešitelja sta obljubila, da jo bosta odnesla k sebi in ji ponudila dom, ko se poškodovana taca zaceli. Pred nami je par, ki je v svoja trideseta prilezel po liniji manjšega upora. On dela na liniji za tehnično podporo računalniškim telebanom , ona je plesna koreografinja, ki nekajkrat na teden dela s predšolskimi otroci. Živita v majhnem stanovanju, večino časa priklenjena na kavč, s prenosnikom v naročju. Prišla sta do točke v življenju, na kateri se upravičeno sprašujeta, kako in kam naprej. Odločita se, da bosta odprla novo, zrelejše poglavje s posvojitvijo potepuške mucke. Do prihoda novega družinskega člana je ostalo še trideset dni in Sophie in Jason zelo zaskrbljeno pričakujeta dan, ko se bosta morala prevzeti odgovornost za drugo živo bitje.  V njunih življenjih bo zapihal nov veter in prvi korak k novem, popolnejšem življenju,  je sprememba na profesionalnem področju. Zato Jason opusti delo na liniji za tehnično podporo in se odloči da bo začel boj proti globalnemu segrevanju, s prodajo dreves za saditev. Sophie zapusti delo v plesni šoli in se posveti 30-dnevnem plesnem projektu. Vsak dan bo posnela novo plesno točko z unikatno koreografijo in jo objavila na spletu. 

No, če ste v teh vrsticah zasledili obetavno zgodbo, potem ste verjetno dovolj čudaški in naslovni umotvor vam bo verjetno ugajal. A tudi če temu ne bo tako, film bo skoraj zagotovo sprovociral kakšno reakcijo, ravnodušja ne bo. Vsaj jaz tako doživljam pripoved, ki se v mnogočem izogiba ustaljenim pripovednim vijugam in nas večino časa pelje proti neznanem, nepričakovanem, drugačnem. The Future je v resnici filmska adaptacija ene izmed režiserkinih predstav, ki jo je Julyjeva prvič uprizorila leta 2007. Če odmislimo nekonvencionalnost zapletov in glavnih likov, lahko prepoznamo osrednje motive, ki se lepo manifestirajo v samem naslovu filma. Imamo par, ki je po dobrih štirih letih skupnega življenja znašel na cesti, ki ne pelje nikamor. Čeprav tega nihče ne pove na glas, oba premlevata, ali sta dejansko dovolj kompatibilna za nadaljevanje skupne poti. Posvojitev hišnega ljubljenčka razumeta kot nekakšen ultimativni test, ki naj bi ponudil odgovor, ali sta kot par sposobna skrbeti za drugo živo bitje in obenem na novo ovrednotil pripravljenost na žrtvovanje in nenazadnje, dokončno odraščanje obeh. Z dilemami se spopadata vsak na svoj način, ona se spusti v seksualno razmerje z moškim srednjih let, za katerega se zdi, da je »ustrezen« le zato, ker je pripravljen tolerirati njeno ekscentričnost. On se po neuspešnem reševanju problema globalnega segrevanja najbolje počuti v družbi nenavadnega starčka, ki je z njim pripravljen deliti svoje izkušnje in mu razložiti nekaj pomembnih dejstev o življenju v dvoje. Če se vrnem nazaj na nekonvencionalnost, mogoče ni odveč omeniti ostale »znanstveno-fantastične« elemente. Poleg govoreče muce (glas ji je posodila Miranda July), dar govora ima tudi Luna, potem je tu XXL majica, ki se lahko premika in kot ZF vrhunec, Jasonova sposobnost ustavljanja časa. Heh, šel zdaj vam verjetno nič ni jasno. Kakorkoli, zelo izviren filmček, ki je polariziral kritike in publiko in povsem se strinjam s kolegom Cosmopapijem, ki ugotavlja, da gre za specifičen film, pri katerem najpomembnejšo vlogo igra gledalčev smisel za humor. 

Ocena:

La nostra vita

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Our Life
Država: Italija; Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 98',  Imdb
Režija: Daniele Luchetti
Scenarij: Sandro Petraglia, Stefano Rulli, Daniele Luchetti
Igrajo: Elio Germano, Isabella Ragonese, Raoul Bova, Marius Ignat

La nostra vita verjetno nikoli nebi končal na seznamu filmov ki jih želim videti, če v rokah glavnega igralca Elia Germana, nebi končala nagrada za najboljšega igralca na predzadnjem canskem festivalu. Leta 2010 smo dobili kar dva nagrajenca v tej kategoriji, saj je poleg Germana nagrajen tudi Javier Bardem. Tudi sicer je umotvor italijanskega režiserja Danieleja Luchettija živel kar uspešno festivalsko življenje in na koncu zbral osem nagrad in petnajst nominacij, ter tako postal njegov najuspešnejši film doslej. Claudio je mladi gradbeni delovodja, srečno poročen, oče dveh predšolskih fantov. Njegova boljša polovica je že tretjič noseča in čez nekaj tednov bosta znova zibala. Nekega dne na gradbišču, v jašku predvidenem za dvigalo, po naključju najde truplo nočnega čuvaja gradbišča. Tako kot večina zaposlenih na gradbišču, je tudi čuvaj delal na črno, zato Claudijev nadrejeni želi vso zadevo zamolčati. Če bi poklicali policijo, bi imeli veliko nevšečnosti z raznimi inšpekcijami in uradom za priseljence, ki bi gradbišče zagotovo zaprli. Zato šef naroči, naj truplo v jašku zasujejo z materialom, Claudio obljubi, da bo molčal. In ker nesreča nikoli ne pride sama, Claudia kmalu doleti še družinska tragedija. Nekaj dni za nesrečo na gradbišču, Claudio odpelje soprogo  v porodnišnico. Med porodom pride do komplikacij, ki so za nosečnico usodne. Claudio se naenkrat znajde v zelo težkem položaju; izgubil je ljubezen svojega življenja, odslej bo moral sam skrbeti za starejša sinova in pravkar rojenega dojenčka. 

Čeprav La nostra vita ne ponuja nobenega očitnega presežka in je verjetno še najkakovostnejša komponenta zelo dobra igra Elia Germana, vseeno gre za film, ki kot celota premore kar nekaj zanimivih aspektov. Daniele Luchetti je zgodbo umestil v rimska predmestja in jo opremil s social-realističnimi motivi. Na eni strani imamo domačine, italijanske družine, ki živijo življenja zaznamovana s potrošniško miselnostjo in željo po posedovanju karseda več materialnih dobrot. Luchetti v središče ne postavi premožnih družin, ampak pripadnike srednjega sloja, ki kljub temu živijo dokaj kvalitetno življenje. Na drugi strani, na socialnem robu, najdemo priseljence in ilegalne imigrante, ki so v tem primeru gonilna sila italijanskega gradbenega sektorja.  Claudio je tisti vezni element med domačini in prišleki, on in njemu podobni so rokavice na rokah velikih gradbenih konzorcijev, ki si zavoljo maksimiranja dobička zatiskajo oči pred delom na črno, neplačanimi delavci, izkoriščevalskimi kooperanti … Podobe, ki ji še predobro poznamo iz zgodb, ki so se v zadnjih letih (pre)pogosto vrtele tudi na naših malih zaslonih. Ta dimenzija filma je še kar prepričljiva in tudi zanimiva. Ljudi, ki obkrožajo glavnega protagonista (družina in prijatelji) ponujajo veliko možnosti za lepo grajenje zgodbe in do tragičnega dogodka je pripoved na pravem kurzu. Težave nastopijo potem, ko se pretirano ambiciozni Claudio začne obnašati v neskladju s svojim značajem. Režiser ne njem, ne otrokom ne nameni odziva, kakršen bi bil samoumeven v podobnih situacijah. On bo poskušal bolečo izgubo blažiti z denarjem in romunsko prijateljico, otroci pa z igranjem najnovejših igric. Saj razumem, režiser je ciljal na izpostavljanje tistih stvari, ki najbolj štejejo v življenju. A kaj ko je za demonstracije le-teh, izbral napačno pot. Enačba se na koncu izide, rezultat je pravilen, a že v šoli smo se naučili, da pomembno vlogo igra tudi način, s katerim pridemo do končne rešitve.   

Ocena:

Naključni trojček št. 15

Wonder Boys

SLO: Zlati fantje

IMDB 

ŽANR: Drama, Komedija 

DRŽAVA:  VB, Nemčija, ZDA

IGRAJO: Michael Douglas, Tobey Maguire, Frances McDormand, Robert Downey Jr., Katie Holmes

REŽIJA:  Curtis Hanson

Grady Tripp je petdesetletni profesor angleščine in pisatelj, ki se sooča s pisateljsko blokado. Dolgih sedem let poskuša dokončati svojo drugo knjigo, a je pritisk po zelo uspešnem prvencu enostavno prevelik. Njegova mlada žena ga je pravkar zapustila, njegova ljubica (šefova žena), v trebuhu nosi otroka, ki je plod njunega skrivnega razmerja. Gradyjevo krizo srednjih let, še dodatno poglablja neučakani založnik in vanj zaljubljena mlada študentka. Gradyjeva edina opora je v resnici njegov najboljši in nekoliko čudaški študent, ki ga nekoliko spominja na mladostniška leta.   

My Name Is Joe

SLO:  Ime mi je Joe

IMDB 

ŽANR:  Drama, Romantični

DRŽAVA:  VB, Španija, Italija

IGRAJO: Ken Loach

REŽIJA:  Peter Mullan, Louise Goodall, David McKay, Gary Lewis

Joe je zdravljeni alkoholik sredi tridesetih, ki želi pozabiti neslavno preteklost in začeti znova. Zato prevzame vlogo trenerja najslabše nogometne ekipe v mestu, ki je sestavljena iz problematičnih fantov in zgub, ki skozi nogometno igro poskušajo najti smisel življenja in se ogniti težavam. Joe s posebno naklonjenostjo gleda na bivšega narkomana Liama, ki prav tako poskuša obrniti novi list, toda sence preteklosti mu še vedno ne dovoljujejo normalnega življenja. Liama in njegovo ženo obiskuje socialna delavka Sarah, ki pritegne Joejevo  pozornost. Tudi ona ne ostane hladna, medsebojna naklonjenost kmalu preraste v romantično razmerje.  Joe je srečen kot še nikoli v življenju, a kaj ko živi v okolju, ki požira srečne ljudi.

Dirty Pretty Things

SLO: Umazane lepe stvari

IMDB 

ŽANR:  Krimi, Drama, Triler

DRŽAVA:  VB

IGRAJO: Chiwetel Ejiofor, Audrey Tautou, Sophie Okonedo, Sergi López

REŽIJA:  Stephen Frears

Okwe jev Londonu živeči  ilegalni priseljenc, ki je v domovini bil zdravnik, toda v Angliji dela kot taksist in hotelski uslužbenec. Tako pač je, za številne ilegalne emigrante je delo na črno edina izbira in življenje na socialnem robu tem ljudem pogosto servira marsikakšno neprijetnost. Okwe po naključju odkrije, da je hotel prizorišče trgovanja s človeškimi organi in kmalu po spletu okoliščin in proti svoji volji, tudi sam pristane v umazanih poslih. S pomočjo prijateljice Senay, ki dela v hotelu in je prav tako ilegalka, bo poskušal razkrinkati mrežo prekupčevalcev s človeškimi organi. A to je zelo nevarna naloga, ki jo še dodatno otežujejo predstavniki londonskega urada za priseljence.    

V pripravi - Seven Psychopaths

Danes začenjam z novo rubriko, v kateri bom predstavljal zanimive filmske projekte, ki so še vedno v nastajanju, a kljub temu že zdaj sprožajo »valovanje« med filmskimi sladokusci.  Torej, govora bo o filmih, ki zaradi režiserja, igralske zasedbe, zgodbe ali česarkoli drugega burijo domišljijo marsikakšnega ljubitelja gibljivih slik. Začel bom s težko pričakovanim drugim celovečercem irskega režiserja Martina McDonagha, ki je nase najprej opozoril z oskarjem nagrajenim kratkim filmom Six Shooter (2004), ki mu je sledil odlični celovečerni prvenec, Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008). Zgodba se vrti okoli Martyja (Colin Farrell), ki mu pisateljska blokada onemogoča dokončanje filmskega scenarija z delovnim naslovom Sedem psihopatov. Njegov najboljši prijatelj Billy (Sam Rockwell) je nezaposleni igralec, ki se občasno spušča v manjša kriminalna dejanja. Billy v družbi svojega »poslovnega« partnerja Hansa (Christopher Walken) ukrade psa, ki na njegovo nesrečo igra zelo pomembno vlogo v življenju nevarnega gangsterja (Woody Harrelson). S tem sproži verigo dogodkov, ki bodo Martyju ponudili prepotrebno inspiracijo, a obenem tudi ogrozili življenja vpletenih. Mafijskega šefa bi moral igrati Mickey Rourke, a je ta projekt zapustil zaradi nesoglasij z McDonaghom, njegovo vlogo je kasneje prevzel Harrelson. Tako se problematični Rourke počasi vrača na stara pota, na pozicije, ki jih je zasedel pred Rokoborcem (The Wrestler, 2008). Sam nimam nič proti, kajti Woody mi je veliko ljubši kakor Mickey. Kakorkoli, že pogled na igralsko zasedbo je dovolj, da se mi pocedijo sline. 

Režija in scenarij: Martin McDonagh 

Igrajo: Colin Farrell, Sam Rockwell, Christopher Walken, Woody Harrelson, Tom Waits, Abbie Cornish

Edit: Dodan napovednik