Eva

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Fantazijski, ZF
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Kike Maíllo
Scenarij: Sergi Belbel, Cristina Clemente, Marti Roca
Igrajo: Daniel Brühl, Marta Etura, Alberto Ammann, Claudia Vega, Lluís Homar

Zgodba nameščena v leto 2041 nam predstavi Alexa (Daniel Brühl), izjemno cenjenega znanstvenika na področju robotike in umetne inteligence. Ta se po desetih letih odsotnosti vrne v Španijo, da bi dokončal nekaj, kar je začel dolgo nazaj. Alex je prve korake naredil na domači univerzi za robotiko in zdaj je na povabilo bivše mentorice prišel nazaj, da bi sestavil android SI-9, ki bo prekosil vse dotlej izdelane modele. Na letališču ga pričaka brat David (Alberto Ammann), prav tako znanstvenik na lokalni univerzi, ki je med Aleksovo odsotnostjo zvil družinsko gnezdo in se poročil s prikupno profesorico Lano (Marta Etura), ki je nekoč bila Alexovo dekle. Že po prvih kontaktih med Alexom in Lano je jasno, da njuna zgodba ni imela lepega zaključka in prav tukaj gre iskati vzroke za napetosti, ki ji sproži Alexov prihod. Zato se Alex izogiba obisku na bratovem domu in se povsem posveti izdelavi novega androida. Novi SI-9 bo otrok moškega spola, star približno 10 let. Alex v začetni fazi najprej mora najti ustrezen človeški model. Otroka, ki bo pozitivno drugačen, nekoga z unikatnim značajem, okoli katerega bo Alex gradil osebnost svojega robotka. Njegovo pozornost pritegne 10-letna deklica Eva in Alex že razmišlja, da bi njegov robotek lahko bil tudi deklica. Toda sprememba spola ni edina ovira. Eva je namreč njegova nečakinja.  

Včeraj sem predstavil film, ki je prejel največ španskih filmskih nagrad, zato danes nadaljujem s stvaritvijo, ki je ravno tako bila nominirana v številnih kategorijah, od katerih so tri bile zmagovalne. Najpomembnejša je zagotovo tista namenjena najboljšem novem režiserju, ki jo je domov odnesel Kike Maíllo, Lluís Homar je prejel nagrado za najboljšega stranskega igralca, tretje nagrade so se veselili avtorji specialnih učinkov, kar je za film z znanstvenofantastično premiso, še kako pomembno priznanje. V ne tako daljni prihodnosti, je umetna inteligenca del vsakdana in nekateri modeli so že tako pristno človeški, da se jih na prvi pogled ne da ločiti od človeka. Tisto, kar jih ločuje od ljudi, so njihove mehanične reakcije in programirani čustveni odzivi, oziroma pomanjkanje prave osebnosti. Alex želi ustvariti robotka z osebnostjo, mašino, ki bo tako človeška, da jo več sploh ne bo mogoče ločiti od pravega, pristnega človeka. Jasno je, da takšno brisanjem meja med človekom in mašino poraja različna moralno-etična vprašanja, vendar se Kike Maillo odloči, da teh vprašanj ne bo pretresal preveč temeljito. Se ne poglablja v človekovo željo po vsemogočnosti, potemtakem božanskosti, temveč zgolj ugotavlja čustvene implikacije takega početja. Dokaj dobro mu uspe dokazati, da je tisto ultimativno čustvo, ki ga človek pričakuje od robota v resnici le eno - ljubezen. Pri tem se očitnih vzporednic s suženjstvom, v katerega človek potiska svoje kreacije, dotakne le bežno. Računalniška animacija je dobra v prizorih, ko Alex ustvarja osebnost novega robotka, vendar mi okolica in celostna grafična podoba prihodnosti vseeno delujejo premalo futuristično. Druga in obenem najbolj moteča pomanjkljivost je predvidljivost, saj je potek konstrukcije zaključnega preobrata izjemno prozoren, zato tudi konec ne učinkuje tako, kot bi moral. Ustvarjalci so navdih črpali pri mnogih: Spielbergov A.I. umetna inteligenca, Scottov Iztrebljevalec, ali kakšen izmed Frankensteinov so tisti najbolj očitni viri, toda španska variacija je vseeno dovolj samosvoja, da si zasluži pozitivno oceno.

Ocena: