The Road

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Filipini
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka, Drama, Krimi
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Yam Laranas
Scenarij: Yam Laranas, Aloy Adlawan
Igrajo: Carmina Villaroel, Rhian Ramos, TJ Trinidad, Barbie Forteza, Marvin Agustin

Doslej sem videl le dva filipinska filma. Oba je režiral, kdo drug kot Brillante Mendoza. Človek, ki v svoji kolekciji ima cansko nagrado za najboljšega režiserja in zlatega leoparda, ki ga podeljujejo na festivalu v Locarnu. Strežba (Serbis, 2008) mi je bil bolj všeč, Klavnica (Kinatay, 2009 - beri Paucov zapis), pa nekoliko manj. Režijo naslovnega podpisuje Yam Laranas, o katerem ne vem skorajda nič, zato sem največ motivacije za ogled dobil v pretežno ugodnih kritiških odzivih. Metascore trenutno pravi 71/100 in to je kar spodbuden podatek za vse tiste, ki radi posežejo po filmih, ki prihajajo iz, pogojno povedano, eksotičnih kinematografij.  

Larans zgodbo začne s prologom, v katerem neznana oseba sredi noči sedi v avtomobilu in si nato, nekaj minut kasneje razstreli možgane. Zgodba je po prologu razdeljena v tri časovno ločene sklope. Začnemo v sedanjosti, ko na slovesni podelitvi mlademu policistu vročijo medaljo za izkazano hrabrost. Nekaj kilometrov stran, se trije najstniki, fant in dve punci, pripravljajo izvesti nepremišljen »podvig.« Čeprav nihče izmed njiju nima vozniškega dovoljenja, sklenejo pod okriljem noči staršem izmakniti avto in se odpeljati v mesto. Na poti tja opazijo policijsko kontrolo in se odločijo zaviti na neoznačeno makadamsko cesto. Upajo, da gre za bližnjico, s katere se bojo kmalu vrinili na glavno cesto. Toda vožnja traja nekam dolgo, mestne luči so vedno bolj oddaljene, v daljavi ni opaziti nobenih luči. Nato jih dohiti rdeč avto, se zravna z njimi in jih nato tudi prehiti. Zmedenih najstnikov se počasi loteva panika. Strah je še večji, ko punca na zadnjem sedežu zatrdi, da za volanom rdečega avta ni opazila šoferja.

Glavno vodilo pripovedi je izginotje dveh deklet, ki ju bližnji pogrešajo že 12 let. Prvi del pripovedi je zastavljen kot tipična zgodba, v kateri za strah in grozo skrbijo nematerialna bitja. Srhljiva cesta izven uporabe, nekaj grozljivih podob neživih, ki kljubujejo fizikalnim zakonom in trije prestrašeni najstniki, služijo kot vstopna točka, na poti k razrešitvi 12 let starega misterija. Vsaj tako je sprva kazalo, a na koncu se izkaže, da je zgodba vendarle zastavljena nekoliko kompleksnejše. V drugem časovnem odseku film vedno bolj dobiva obrise srhljivke, več ne strašijo prikazni, temveč človek iz krvi in mesa. Jasno, gre za osebo z resnimi psihičnimi motnjami, korenine motenj se kakopak nahajajo v njegovem otroštvu, zato režiser še enkrat zasuče kolo zgodovine in naredi še en časovni skok, ki dokončno zloži vse koščke v jasno celoto in odgovori na vsa pomembnejša vprašanja. The Road bi lahko bil veliko boljši film, kot v resnici je. Tisto, kar ga dela gledljivega je prav njegova struktura, zanimivo zastavljeni časovni odseki, ki se vrtijo nazaj in nam šele s prihodom na začetek ponudijo odgovore na vsa vprašanja. Kljub večkratni spremembi fokusa, ko v prejšnjem časovnem odseku pustimo ene like za sabo in se nato spoznavamo z novimi, zgodba teče presenetljivo tekoče, brez zatikanj. Nekajkrat sicer skočimo v sedanjosti, zgolj zaradi povezovalnega učinka, toda vsa tri dela zgodbe precej dobro stojijo tudi kot samostojni pripovedni segment. Žal se tudi tukaj, kot je to pogosto slučaj pri grozljivkah, najstniki obnašajo kot popolni butlji, ustvarjalci se preveč zanašajo na uporabo glasbe in preprostih buu!-efektov. Usode posameznih likov so nejasne, motivacija glavnega negativca vprašljiva, njegova odrasla podoba malo verjetna. Tisto, kar zgodbi manjka je nekaj več scenaristične iznajdljivosti pri dodajanju pomožnih snovi, ki osnovno idejo držijo skupaj. Ne glede na vse slabosti, žanrski privrženci verjetno no ne bojo razočarani. (-3)

Ocena: