Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Grozljivka, Triler
Dolžina: 97' , Imdb
Režija: Jack Perez
Scenarij: Ryan A. Levin
Igrajo: Kevin Corrigan, Barry Bostwick, Ariel Gade, Karen Black, Leo Fitzpatrick
Črne komedije so vedno polarizirale občinstvo, saj načeloma pripovedujejo o stvareh, ki se večini ljudi ne zdijo ravno smešne. In res, ko malo pomisliš, taista večina na nek način ima prav, kajti umor je resna zadeva. Tako resna, da resnejša ne more biti. Vendar pri tem večina pozablja, da se nič od prikazanega v resnici ni zgodilo; da je vsaka podobnost z resničnimi osebami in dogodki, zgolj naključna. Torej, če sodite med tiste, ki jim komedija in kri nekako ne gresta skupaj, potem naslovna stvaritev najbrž ni gradivo za vas. Če pa sodite v tisto manjšino, ki ljubi sprevržen, situaciji neprimeren humor, potem je ta film dolgega, nenavadnega naslova, ki ga nalašč nočem zapisati, prava izbira za vas. Pa poglejmo.
Ken Boyd (Kevin Corrigan) je pred kratkim izpuščen iz psihiatrične ustanove. Živi pri materi, nima partnerke, hodi v slabo plačano službo v lokalni slaščičarni, ideje o samomoru še vedno ni povsem opustil. Službo je dobil po zaslugi najboljšega (edinega) prijatelja Irva (Leo Fitzpatrick). Kena pogosto mori ena in ista nočna mora, s katero vedno znova podoživlja neljubi dogodek iz preteklosti. Priklenjenega na stol ga trpinčijo in ponižujejo nasilneži, člani šolske košarkarske ekipe. Risanje stripov je Kenova edina strast in sprostitev. Risanje mu ponuja zadoščanje - svojevrstno maščevanje, pravzaprav. Glavni antijunak njegovega stripa je skrivnostni maščevalec, ki pride v mesto in enega za drugim pospravlja tiste, ki so ga v študentski letih zverinski mučili in tako za vedno zaznamovali njegovo življenje. Istočasno v mestu začnejo umirati nekdanji člani košarkarske ekipe in Ken lahko zabrede v resne težave, če njegove risbe pridejo v napačne roke. Nato se v slaščičarni pojavi 11-letna Amy. Ta je po enajstih letih končno spoznala pravo resnico o svojem očetu. Ta ni pobegnil, ko je Amy bila še dojenček, kot ji je vedno govorila mati, ampak še vedno živi in dela v neposredni bližini. Medtem lokalni šerif vedno bolj zožuje krog osumljencev in vsi dokazi nakazujejo, da je Ken najverjetnejši morilec.
Kevin Corrigan mi je od nekdaj zelo všeč. S svojo melanholično pojavo in minimalistično igro se je vtisnil v spomin v številnih vlogah. V svoji dolgi karieri je sodeloval v mnogih uspešnicah, praviloma v manj pomembnih vlogah. Corrigan se redkokdaj znajde v vlogi prve violine, a mu je vseeno uspelo zabeležiti nekaj glavnih vlog v neodvisnih, nizkoproračunskih filmih in pričajoči naslov je eden teh primerov. Čeprav režisersko-scenaristični tandem za volanom naslovnega ni zbujal pretiranega zaupanja, se je še enkrat več pokazalo, da tudi tisti avtorji, ki za sabo nimajo ravno bleščeče kariere, lahko posnamejo dober film. Ravno tako, dokazani avtorji lahko občasno naredijo kakšen slab film. Režiser Jack Perez je po scenariju Ryana Levina posnel film, ob katerem sem, že od uvodnih minut, odlično zabaval. Film resda vsebuje nekaj splatter momentov, toda film se, celostno gledano, vseeno veliko bolj nagiba proti komediji. Zanimivo, najbolj komični prizori so ravno tisti, v katerih se direktno mešata splatter in komedija, brez da bi se učinek obeh medsebojno izničil. Večino komičnosti generira odlični Barry Bostwick (Vsi županovi možje, The Rocky Horror Picture Show), v vlogi šerifa Walta Fullerja, ki skupaj s svojim ravno prav butastim namestnikom, preiskuje nepričakovan izbruh nasilja, v sicer zelo mirnem mestecu. Zadeve še dodatno popestri šerifov romantični interes za mamo glavnega osumljenca (prepričljiva Karen Black), nekaj ostrine pa prinese tudi bistroumnost najmlajše protagonistke (Ariel Gade), ki igra Kenovo hčerko. Some Guy Who Kills People ima še eno dodatno kvaliteto, ki jo filmi s podobno premiso in tovrstno žanrsko umestitvijo, načeloma ne ponujajo. Namreč, zna se zgoditi, da vam bo, tako kot meni, ogrel srce. Torej, splatter, ki nas na koncu spravi v dobro počutje. Resda na tej poti nekaj porednežev izgubi glavo (dobesedno), a nič zato. Zasluženo, bi rekel. Ne nazadnje še vedno nisem pozabil, da je vse kar sem gledal, vendarle fikcija. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar