Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: In Darkness
Država: Poljska, Kanada, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 145' , Imdb
Režija: Agnieszka Holland
Scenarij: David F. Shamoon, Robert Marshall (knjiga)
Igrajo: Robert Wieckiewicz, Benno Fürmann, Agnieszka Grochowska, Herbert Knaup, Maria Schrader, Kinga Preis
Končno sem našel čas in se posvetil še zadnjemu izmed petih nominirancev za tujejezičnega oskarja. Zadnji naslov na seznamu je poljsko-kanadsko-nemška koprodukcija W ciemności, ki govori o holokavstu in ostalih grozotah druge svetovne vojne. Na režiserskem stolčku je Agnieszka Holland, v Ameriki živeča poljska režiserka, ki se je v preteklosti že uspešno ukvarjala s podobno tematiko. Njene najbolj odmevne stvaritve, ki v precep jemljejo čas druge svetovne vojne so nemški Bittere Ernte (Angry Harvest, 1985), ki je bil nominiran za najboljši tujejezični film in mednarodna koprodukcija Europa Europa (1990), za katero je Hollandova prejela oskarjevsko nominacijo za prirejeni scenarij. Hollandova se v resnici ni želela ponavljati in je sprva celo zavrnila režiserki stolček pri naslovnemu, a je kanadski scenarist David F. Shamoon, ki je bil gonilna sila pri realizaciji celotnega projekta, vztrajal tako dolgo, dokler Hollandova ni privolila v sodelovanje. Hollandova se v zadnjih letih bolj posveča delu na televiziji, med drugim je režirala nekaj delov odlične Skrivne naveze (The Wire, 2004-2008), podpisala je nekaj epizod serije Pod lupo pravice (Cold Case, 2003-2010), trenutno pa sodeluje pri dokaj uspešni ameriški krimi seriji The Killing (2011,-), ki je v resnici rimejk odlične danske Forbrydelsen (2007.-)
Leopold Socha (Robert Wieckiewicz) in njegov pomočnik Szczepek sta glavna vzdrževalca podzemnih kanalizacijskih tunelov v takrat še poljskem, danes ukrajinskem mestu Lviv (poljsko Lwow). Piše se leto 1943 in mesto je pod nemško okupacijo. V tamkajšnjem židovskem getu so razmere vedno bolj nevzdržne in Nemci se počasi pripravljajo na dokončno reševanje judovskega »vprašanja.« Polde se ne zmeni preveč za hudo stisko svojih židovskih someščanov in si brez kančka slabe vesti »sposoja« stvari iz zapuščenih židovskih hiš. Čeprav so Nemci že pobrali večino dragocenosti, je v hišah še vedno moč najti kakšno stvar, ki se jo da unovčiti. Ko Nemci in njihovi domači pomagači vdrejo v geto in začnejo s poboji in deportacijami v koncentracijska taborišča, manjša skupina iznajdljivih najde zatočišče v mestnem drobovju. V kanalizacijskem labirintu naletijo na Leopolda in njegovega pomočnika. Polde obljubi, da jih ne bo izdal, a v zameno za molk zahteva denarno kompenzacijo. Zgolj zaradi zadovoljitve lastnih moralnih načel obljubi, da bo nesrečnikom občasno prinesel tudi nekaj hrane. Začel je nositi hrano, prejemal plačilo za vsako pošiljko, a tudi sam je čez čas dojel, da tudi Židje nimajo neskončno globokih žepov. Denarja je zmanjkalo, pritisk policije se je stopnjeval, širile so se govorice o Židih v podzemnih tunelih in Leopoldovo početje je postajalo vedno bolj tvegano.Vzporedno je njegovo oportunistično vedenje počasi dobivalo bolj humane obrise, obubožani ljudje, ki so se zatekli med podgane in plavajoči drek, so mu počasi lezli pod kožo in Polde jim enostavno ni mogel obrniti hrbta.
Agnieszka Holland je posnela pretresljivo zgodbo o holokavstu, ki je obenem tudi pripoved o človeški vzdržljivosti, o neverjetni moči človeškega duha in sposobnosti prilagajanja na zelo težke življenjske razmere. Na deljenje življenjskega prostora s podganami, v nesnažnih, z gnilobo prepojenih prostorih, z mrzlimi in vlažnimi stenami, brez kančka sončne svetlobe, se na navadiš kar tako. Preživeti nekaj dni v takšnih okoliščinah je izvedljivo, ohranjanje življenja in razuma celih 14 mesecev, pa je zares neverjeten podvig. W ciemności je inspiracijo našel v resničnih dogodkih, a tudi brez pojasnila na koncu filma, se od samega začetka zavedamo, da gledamo interpretacijo resničnih dogodkov. Zelo pomemben element filma je nevsakdanje prizorišče - kanalizacijski jaški na gledalca odlično prenašajo grozo in klavstrofobične občutke, ki so jih morali občutiti ti nesrečni ljudje. Filmi s podobno tematiko so obsojeni na ponavljanje določenih vzorcev, ki se jim ni moč izogniti. Zato je toliko bolj pomembno, če ustvarjalci poskušajo uveljaviti odklon od tipičnega črno-belega prikaza likov. Ugotavljam, da film zgolj površno slika krvnike, a zato opravi respektabilno delo pri prikazu transformacije osrednjega protagonista, saj njegov karakterni opis vključuje vse, od nizkotnega koristoljubja, do prepričljivega človekoljubja. Robert Wieckiewicz se v koži glavnega protagonista izkaže z navdihnjeno igralsko kreacijo, zelo blizu so pa tudi nastopi ostalih sodelujočih v pomembnejših stranskih vlogah. Liki so nasploh močnejša komponenta filma, zavoljo postopkov, dejanj in reakcij, ki generalno delujejo povsem človeško. Vseeno se ne morem znebiti občutka, da filmu manjka nekaj več izvirnosti pri snovanju glavne pripovedne linije in podzgodb, ki na žalost ne odstopajo od ustaljenih (predvidljivih) rešitev. Ne želim biti pretirano kritičen, film je kljub temu povsem spodoben kos celuloida, ki me je držal zainteresiranega celih 145 minut, a se vseeno ni približal tistim najboljšim filmom o holokavstu (Schindlerjev seznam, Pianist, Ponarejevalci). (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar