Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: No Rest for the Wicked
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Triler
Dolžina: 114', Imdb
Režija: Enrique Urbizu
Scenarij: Michel Gaztambide, Enrique Urbizu
Igrajo: José Coronado, Rodolfo Sancho, Helena Miquel, Juanjo Artero, Younes Bachir
Ni miru za zlobne je enostavno pometel s konkurenco na zadnji podelitvi španskih filmskih nagrad. Filmu so podelili šest nagrad goya in sicer v skoraj vseh pomembnejših kategorijah. Najboljši film, režija, scenarij, montaža, glavna moška vloga in zvok so zmagovalne kategorije, od pomembnejših kategorij se mu je izmuznila le nagrada za najboljšo žensko vlogo, ki je šla v roke Elene Anaya, za njen nastop v Almodovarjevem celovečercu Koža, v kateri živim. Zato me nekoliko preseneča svojevrstno ignoriranje filma s strani mednarodne filmske srenje; svetu so ga predstavili le tisti običajni osumljenci, ki, tudi sicer, zelo aktivno spremljajo mednarodno kinematografijo. Neupravičeno, bi rekel, kajti španski triler si zagotovo zasluži nekaj več pozornosti. Mogoče je prav obče nezanimanje za uradno najboljši izdelek ene izmed najpomembnejših svetovnih kinematografij botrovalo moji ignoranci, morda sem prav zato film (pre)dolgo pustil čakati v arhivu Kakorkoli, bolje pozno, kot nikoli.
Verjamem, da večina prebivalcev starega kontinenta še vedno ni pozabila madridskega terorističnega izpred osmih let. Napad na madridsko železniško mrežo je terjal 191 žrtev, skoraj 2000 ljudi je bilo ranjenih. Zato ne preseneča, da se je odmev takšnega dogodka našel svoje mesto v produktu španske kinematografije. Uvodni del sicer ne nakazuje, da bomo gledali film s takšno tematiko, prej klasično kriminalko o mamilarskih poslih.
Santos Trinidad je policijski veteran, nekoč ugledni član elitnih policijskih enot, danes degradirani detektiv na oddelku za pogrešane, ki pije preveč in dela premalo. Vsaj v očeh njegovih nadrejenih, ki bi ga z veseljem pritisnili ob zid in mu zagrozili z ukrepi, če se Santos ne bi tako dolgo in tako spretno izmikal soočenju z njimi. Santos je policaj, ki ne da veliko na napravila in predpise. V začetnem zapletu - streljanju v nekem nočnem klubu - celo prevzame vlogo sodnika in rablja. Ozadja ne poznamo. Vemo le, da išče neko žensko in da za seboj pusti tri trupla. Zbrisal je vse sledi in odstranil posnetke varnostnih kamer, a pred tem spoznal, da je v klubu še nekdo - mlajši moški, ki je videl njegovo hladnokrvno eksekucijo. Moški se mu izmuzne, mi pred malimi zasloni pa se sprašujemo, ali je tisti moški res bil naključna priča? Mogoče je Santos prav zaradi njega prišel v klub? Kakorkoli, z dokazi, ki jih je zbral v klubu, Santos nadaljuje preiskavo. Ta ga pripelje v hotelsko sobo, v kateri je očitno bival nekdo, ki je v neposredni povezavi z njegovim ubežnikom. Sled je vroča in izkušenem detektivu postaja jasno, da preiskuje zadevo, ki je veliko večja in pomembnejša, od primera pogrešane osebe.
Že dolgo nisem gledal filma, v katerem bi nastopal badass policaj, ki bi bil tako zapomljiv in tako prepričljiv, da brez težav parira Umazanem Harryju, ali denimo, Pokvarjenem poročniku. Santos Trinidad v maestralni izvedbi Joséja Coronada, je eden tistih likov, ki jih ne pozabiš zlahka. V spominu ti ostane celo njegova najljubša pijača (rum, z malo cole), predvsem pa njegova nekonvencionalna zunanjščina, ki bi jo prej pripisal kakemu članu narko kartela, kakor varuhu zakona. Režiser in ko-scenarist Enrique Urbizu (La caja 507, 2002), se, ob scenaristični pomoči starega znanca Michela Gaztambideja, spretno poigrava z mislijo, da zlobne lahko premagamo le, če smo pripravljeni sprejeti njihova pravila igre, oziroma, biti enako zlobni, če ne še zlobnejši, ako želimo zgodbo končati kot zmagovalci. Po tej logiki se ravna tudi Santos, ko brez kančka slabe vesti vihti svoj kolt. Pri tem je zanj nepomembno, kje na lestvici slabega in slabšega, stoji njegova naključna žrtev. Zgodba je sicer krojena precej klasično, linearno, na dveh različnih nivojih. Na tistem hitrejšem in naprednejšem, Santos orje ledino in razkriva nove podrobnosti, v maniri izkušenega preiskovalca bistroumno analizira nove podatke in se neustavljivo približuje tistim, ki vso zadevo vodijo. V tisti drugi pripovedni linji se po njegovih krvavih sledeh premikajo detektivi z oddelka z umore, ki nam s svojimi preiskovalnimi prejemi »nehote« pojasnijo marsikakšno okoliščino. Pri tem je zanimivo predvsem dejstvo, da v teh preiskavah ni zaslediti nobenega visokotehnološkega preiskovalnega pretiravanja, vse je postorjeno na staromoden način in prav to pripovedi daje dodaten čar. Ni miru za zlobne je staromodno klasičen triler, ki me je kljub pričakovanem sprehodu od točke A, do točke B, izjemno zabaval. Film, ki sicer ne sodi med vrhunce španskega filma, a je vseeno tako dober, da si zasluži mesto, na kakšni razširjeni lestvici najboljših evropskih filmov z letnico 2011. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar