Medianeras (Sidewalls)

Slovenski naslov: Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi
Drugi naslovi: Sidewalls
Država: Argentina, Španija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Gustavo Taretto
Scenarij: Gustavo Taretto
Igrajo: Javier Drolas, Pilar López de Ayala, Inés Efron, Adrián Navarro, Rafael Ferro

Filmska zgodovina nam ponuja lepo število filmov, ki v svojih konstrukcijah namenjajo pomembno vlogo podobam velemest. Večmilijonska filmska prizorišča so okolja, ki svojim prebivalcem prinašajo neslutene možnosti, na drugi strani pa imamo ljudi, ki se v betonskih džunglah počutijo ujeto, izolirano, depresivno in osamljeno. Po uvodnih minutah sem pomislil, da bom gledal depresivno dramo, a že kmalu je postalo jasno, da žanrska značka drama, predstavlja le del resnice. Celovečerni prvenec argentinskega režiserja Gustava Taretta se pogosto obnaša kot klasična romantična komedija, in tako kot pri večini rom-kom slikosukov, tudi tukaj imamo fanta in dekle. Njegovo ime je Martin (Javier Drolas). Pred leti je bil v resni zvezi, nakar je njegova dolgoletna ljubezen odšla v Ameriko. Na nekajtedenski obisk. In nikoli več jo ni bilo nazaj. Od takrat Martin bolj poredko hodi ven, stvari ki jih potrebuje, naroča prek spletne prodaje. Največ časa preživi pred računalnikom. Za človeka, ki si kruh služi z oblikovanjem spletnih strani, je to povsem običajno. Ona je Mariana (Pilar López de Ayala). Diplomirani arhitektki, ki nam v offu pove besedo ali dve o arhitektonskih značilnostih argentinske prestolnice, še ni uspel veliki preboj v svet arhitekture, po njenih načrtih ni bilo zgrajeno popolnoma nič. Mariana se preživlja z oblikovanjem izložb. Nekaj mesecev nazaj je končala dolgoletno razmerje in se preselila v manjše stanovanje. V nekem trenutku je spoznala, da sploh ne pozna človeka, s katerim deli posteljo. Dojela je, da nimata skoraj nič skupnega in odšla. Še vedno ni izgubila upanja, da jo tam nekje zunaj čaka nekdo, ki je njena sorodna duša. Martin in Mariana živita v nasproti si stoječih stanovanjskih blokih. Njune poti so se pogosto prekrižale, a se kljub temu nista srečala nikoli.

Življenje v velemestu kakršno je Buenos Aires, s seboj prinaša določene zakonitosti, ki se jim ne da izogniti. Tam, kjer se gnete veliko ljudi, kjer prostor predstavlja eno najpomembnejših dobrin, velikost bivališča določa premoženjsko stanje in položaj na družbeni lestvici. Pripadniki nižjih slojev živijo v miniaturnih garsonjerah, ali škatlah za čevlje, če uporabim poimenovanje lokalnega prebivalstva. Slepe stene so eden tistih filmov, ki ne more presenetiti, pri katerem že od uvodnih minut vemo, kako se zgodba zaključi. Premisa je mestoma depresivna, toda blago komičen podton pri gledalcu ves čas zbuja upanje v optimističen zaključek. Sedanjost je nesrečna, a glavna protagonista nista vrgla puške v koruzo in še vedno upata, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Torej, še ena zgodba o iskanju prave ljubezni in prstu usode, ki na koncu premeša karte na način, ki bo zadovoljil predvsem hardcore romantike. Tipično izhodišče in pričakovan zaključek tako k celoti prispevata negativne točke, a zato je, na našo srečo, tako kot pri sočni lubenici v vročih poletnih dneh, sredica tisti najužitnejši del. V tem osrednjem delu gledamo zanimive ponesrečene poskuse socializacije nekoliko nevrotičnih ljudi, med katerimi nam glas čez sliko vsake toliko časa navrže nekaj bistroumnih dejstev o zagrešenem urbanistični politiki argentinske prestolnice. Življenjske situacije glavnih protagonistov so dobro zastavljene, glavna lika sta všečna, inteligentna, kakovostno interpretirana, vizualna plat filma je nadpovprečno dobra. Taretto ne skriva, od kod črpa navdih, ko glavna protagonista posadi pred televizijo – zavrti Woodyjev Manhattan. Nekje vmes vidimo tudi plakat za Kaurismäkijevega Moža brez preteklosti. Sicer je Tarreto zgodbo razvil iz istoimenskega kratkega filma iz leta 2005, za katerega je prejel številne nagrade na mednarodni sceni. Argentinski režiser ni ustvaril mojstrovine, a mu je vseeno uspelo posneti film, ki, kljub nepotrebnem prilagajanju hollywoodskim standardom, ne razočara.

Iz prve roke:

»O Slepih stenah rad razmišljam kot o urbani bajki, umetni in humorni 'konstrukciji', ki pripoveduje o sodobnem življenju v velikih mestih. /…/ Ideje za film so se mi porodile ob radovednem opazovanju Buenos Airesa in njegovih prebivalcev. /…/ Veliko sem se posvečal fotografiranju Buenos Airesa – mojega mesta. Najprej je bil to le eksperiment v kompoziciji, potem pa so se izza oblik začele pojavljati ideje. Začel sem z določenimi detajli in končal s širšo perspektivo. Na tej točki sem se začel poigravati z zamislijo, da nam je Buenos Aires podoben ... Kdo se pravzaprav prilagaja komu? /…/ Konec koncev lahko vedno odpreš majhno okno v svoji 'slepi steni' in spustiš žarek sonca v svoje življenje.«

- Gustavo Taretto, režiser in scenarist (Vir: www.demiurg.si)

Ocena: