Slovenski naslov: Sneg na Klimandžaru
Drugi naslovi: The Snows of Kilimanjaro
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 107' , Imdb
Režija: Robert Guédiguian
Scenarij: Jean-Louis Milesi, Robert Guédiguian
Igrajo: Ariane Ascaride, Jean-Pierre Darroussin, Gérard Meylan, Marilyne Canto, Grégoire Leprince-Ringuet, Anais Demoustier, Adrien Jolivet
V Marseillu rojeni režiser in scenarist Robert Guédiguian je eden tistih avtorjev, ki svoje zgodbe najraje postavlja v domače okolje. Tako se večina njegovih filmov odvija v marsejskih četrtih, v detajlih iz njegovih stvaritev je pogosto mogoče prepoznati izrazito avtobiografske poteze. Robert Guédiguian je francoski ekvivalent Mika Leigha, saj tako kot odlični Britanec, iz filma v film najraje uporablja iste igralce (ki so, mimogrede, njegovi dobri prijatelji) in se tematsko, tako kot Leigh, najraje ukvarja s social-realizmom in medčloveškimi odnosi. V svojem predzadnjem filmu L'Armée du crime (The Army of Crime, 2009) se je nekoliko odmaknil od teh motivov, ko se je podal v raziskavo francoskega obnašanja pod nemško okupacijo, med drugo svetovno vojno. Tisti nekoliko bolj zagreti spremljevalci francoskega filma ste mogoče zasledili tudi romantično dramo Marius in Jeannette (Marius et Jeannette, 1997) in nekoliko temačnejšo dramo Mesto je mirno (La ville est tranquille, 2000). Guédiguian je v nekem intervjuju povedal, da je inspiracijo za Sneg na Kilimandžaru našel v pesmi Revni ljudje Victorja Hugoja, ki pripoveduje zgodbo ribiškega para, ki ima tri otroke in se bori za preživetje, a se vseeno odloči, da pod streho vzame otroka umrle sosede. Takoj sem pomislil, da bi bil to sijajen zaključek filma. Najti sem moral le še sodobno pot do tega cilja. Nekaj takega je o ideji, ki je botrovala nastanku filma, povedal sam avtor.
Michel je spoštovan delavec marsejskega pristanišča, eden pomembnih članov delavskega sindikata, ki se ga je v tridesetih letih službovanja v luki prejel sloves pravičnega in poštenega možakarja. Ko gospodarska kriza pride na obisk v marsejsko pristanišče in s seboj prinese rezanje stroškov in odpuščanja delavcev, se sindikalisti, v posvetu z zaposlenimi, dogovorijo, da bodo odvečne delavce določil preprost javni žreb. Michel je svojo poštenost dokazal tudi ob tej priložnosti, saj je tudi listek s svojim imenom odvrgel v škatlo. In ga kasneje tudi lastnoročno izžrebal, ter se tako pridružil skupini 20-ih delavcev, za katere je zgodba v luki zaključena. Toda Michael ni pretirano zaskrbljen, saj se lahko predčasno upokoji, ob sebi ima ljubečo ženo Marie-Claire, družino in številne prijatelje. Manjša proslava, ki jo pripravita Michael in Marie-Claire, je lepa priložnost za prijatelje in sorodnike, da tudi simbolično izkažejo svoje spoštovanje. Tako zakonca v dar dobita turistični aranžma, ki ju bo popeljal na najvišjo afriško goro. Poleg vozovnic so prijatelji in družina prispevali še nekaj gotovine, za finančno brezskrbno potovanje. Malo pred odhodom se prijeten večer v družbi ženine sestre in njenega moža sprevrže v travmatično izkušnjo. V hišo vdrejo maskirani vlomilci, ob grožnji z orožjem izpraznijo denarnice prisotnih in, kar je še najbolj zaskrbljujoče, zahtevajo še denar, ki sta ga Michel in Marie-Claire dobila za načrtovano potovanje. Zaskrbljujoče zato, ker je za ta denar lahko vedel samo nekdo, ki je bil navzoč na proslavi. Potemtakem se je za masko skrival obraz, ki ga zakonca skoraj zagotovo poznata.
Med gledanjem odjavne špice Guédiguianovega Snega na Kilimandžaru, se počutim - preprosto povedano - dobro. Če bi »Sneg« označil zgolj za feelgood film, potem bi storil premalo, kajti »Sneg« gre še stopničko višje, s svojim pozitivnimi učinki. »Sneg« pri gledalcu zbuja veliko globlja občutja in ga prisili, da se dobro počuti v svoji koži. Pripelje ga do zaključka, da je vesel ker je človek, kar posledično pomeni, da ima nekaj skupnega s čudovitimi ljudmi, s katerimi je preživel dobro uro in pol. Lahko bi rekli, da ga poučuje, kako naj živi. Kolikokrat smo v zadnjih letih poslušali o recesiji, gospodarski krizi, odpuščanju ... Vse to so besede, na katere, ob vztrajnem ponavljanju, počasi postajamo imuni. Razen, če tudi sami nismo del novice o likvidaciji še enega gospodarskega subjekta, gremo naprej, kajti novica še vedno nima človeškega obraza, s katerim bi se lahko poistovetili. Guédiguian naredi prav to - omenjenim besedam nadene človeške obraze. Nam pokaže, kaj te besede pravzaprav pomenijo in kako so povezane z vsemi nami. V DNK-ju Guédiguianovega filma najdemo neomajano vero v človeško dobroto in nalezljivi humanizem, ob katerem bi celo človekomrzec tipa Jack Nicholson aka Melvin Udall izjavil: You make me want to be a better man. Francoz svoje motive izjemno spretno vpleta v aktualni družbeno - socialni trenutek, izjemno učinkovito artikulira svojo kritiko aktualnega stanja, a nam obenem ponuja tudi alternativo, nam pokaže, da obstajajo tudi druge poti. Ne bom oporekal, film je mestoma res nekoliko preveč sentimentalen in občasno celo naiven, a vse to so značilnosti dobrih duš. In vsakdo s srcem na pravem mestu, mu tega ne bo štel za slabost. (+4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar