Greenberg (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 107 minut,  Imdb 
Režija: Noah Baumbach
Scenarij: Noah Baumbach, Jennifer Jason Leigh
Igrajo: Ben Stiller, Greta Gerwig, Rhys Ifans, Jennifer Jason Leigh, Mark Duplass, Chris Messina, Susan Traylor, Mina Badie

Kaj pomeni naslov Greenberg? Zelo preprosto je. Greenberg je priimek glavnega junaka v filmu. Roger Greenberg (Ben Stiller) se je vrnil v Los Angeles, mesto njegovo mladosti. Zapustil ga je dolgo nazaj, ko je začutil, da potrebuje spremembo. Odšel je v New York. Toda, tudi tam ni vse šlo po načrtih. Niti približno ne, kajti na koncu je doživel živčni zlom in se znašel v psihiatrični ustanovi. Zdaj, ko se nekoliko bolje počuti, se je vrnil v LA, čeprav le za kratek čas. Nekaj tednov bo preživel v hiši svojega bogatega brata, ki skupaj z družino preživlja počitnice v Vietnamu. Pazil bo na hišo in družinskega psa Mahlerja. Na pomoč mu bo priskočila družinska asistentka Florence (Greta Gerwig), ki za družino Greenberg postori veliko stvari. Gre po nakupih,  pazi na otroke, sprehaja Mahlerja … Florence je nekakšna univerzalna pomočnica, ki v družini ima pomembno vlogo. Zdaj, ko je družina na počitnicah, naj bi imela prosto. Poslodavec jo je prosil, naj občasno obišče hišo in pomaga bratu Rogerju, če bi ta kaj potreboval. Florence je punca sredi dvajsetih, ki še vedno ne ve, kaj bi rada počela. Sigurna je le v to, da to ni posel asistenke pri premožnih družinah. Skupaj z Rogerjem sta si na nek način podobna. Oba se še iščeta. In če je to povsem normalno za 25-letno Florence, bi to težko rekli za zdaj že 40-letnega Rogerja, ki je pri tej starosti prišel do zaključka da bi najraje počel nič. Seveda, ne mine veliko in Roger že potrebuje pomoč in nekaj informacij, zato pokliče Florence. Tako sta se tudi srečala in se zapletla v pogovor, ki je nato prerasel v nekaj več.

Roger je tip, ki ga z lahkoto označimo za luzerja, lenobo, težaka, samotarja … Lahko bi še naprej našteval, a najlažje ga definiram če povem, da je Roger oseba ki ne zna živeti sama, pa tudi zraven drugih ljudi ne. Zdaj, ko je zakorakal v svoja štirideseta se sprašuje, ali bi lahko kaj naredil drugače, ali se ni uštel pri svojih ocenah. Mizar, ki je nekoč bil glasbenik, človek ki je zaradi butastih načel zavrnil pogodbo z glasbeno založbo in bil glavni krivec za razpad benda. Zdaj se je vrnil v LA, mesto v katerem se je dvajset let nazaj znašel na življenjski prelomnici in se odločil za odhod. Zdaj poskuša navezati stike z ljudmi, ki so mu nekaj pomenili v mladih letih. Z nekdanjo ljubeznijo Beth, s člani benda a ugotovi, da so vsi nadaljevali s svojimi življenji. Le on je obtičal. Celo njegov najboljši prijatelj iz starih časov Ivan je krenil naprej, zdaj ima družino, otroke in dolgočasno službo. Čeprav še danes Rogerju ni odpustil tega, da je uničil glasbeno prihodnost benda, je ostal Rogerjev iskreni prijatelj. Florence je v podobnem položaju, v kakršnem je bil Roger v njeni starosti. Po kočani fakulteti je »družinska asistentka« poklic, ki je le prehodna rešitev, vir preživetja, dokler ne bo bolj jasno definirila svoje prihodnosti. Florence je enostavno dekle, ki jo zlahka vzljubimo. Zato nam je Rogerjev odnos do Florence toliko bolj čudaški in neprimerno nesramen. A Florence ima detektor za »izgubljene duše,« Rogerja vidi v drugačni luči, kot mi gledalci. Kaj mi je bilo všeč pri Greenbergu. Najprej Greta Gerwig (Florence) ki se mi je tako prikupila s svojo igro. Zdi se, kot da punca sploh nebi igrala, kot da jo je Noah Baumbach v kamero ujel njeno vsakdanje življenje. Odličen je tudi Stiller, rekel bi, da mu je ta vloga pisana na kožo in da se v njej počuti kot riba v vodi. Baumbach (The Squid and the Whale, Margot at the Wedding) je posnel film brez zgodbe, v katerem je glavna oseba čudak, s katerim navadno nebi sklepali prijateljstev, prej bi ga po nekaj skupnih urah poslali nekam … Vseeno mu uspe gledalca prepričati, da Rogerja vzame za svojega, ga razume in z njim sočustvuje. Dobri dialogi in režija film postavijo za The Squid in pred Margot, ter nam na koncu ponudi tisto, kar smo od Baumbacha tudi pričakovali.

Ocena: 7.5/10