sreda, 05. februar 2014

V tumane [In the Fog] (2012)



Slovenski naslov: V megli
Drugi naslovi: In the Fog
Država: Belorusija, Nemčija, Nizozemska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Zgodovinski, Vojni
Dolžina: 127' ,  Imdb
Režija: Sergei Loznitsa
Scenarij: Sergei Loznitsa, Vasili Bykov (knjiga)
Igrajo:  Vladimir Svirskiy, Vladislav Abashin, Sergei Kolesov, Vlad Ivanov

Včasih je potrebno le nekaj minut da dojamemo, da smo v dobrih rokah. V rokah mojstra filmske obrti, ki bo potešil našo filmsko lakoto in nas enostavno posrkal v svoj imaginarij, v katerega se potem, v naslednjih dneh z mislimi večkrat vrnemo. V megli odpre dolg kader-sekvenca, s katero režiser postavi temelj pripovedi, na katerem je zgrajeno vse kar sledi. Ta mojstrsko posnet uvod me je tako navdušil, da sem se k njem po ogledu vrnil še enkrat in v drugo, osvobojen potrebe po spremljanju dialoga v offu, še bolj užival v vrhunsko izpeljani sekvenci.  Sergei Loznitsa nam z odlično kamero, bogastvom detajlov in izjemno dovršeno in premišljeno mizanscensko postavitvijo omogoči enkraten vpogled v čas in prostor. S kamero za hrbtom treh obsojencev, ki počasi korakajo proti vislicam vstopimo v zgodbo inštalirano v čas druge svetovne vojne. Piše se leto 1942 in prebivalstvo na območju današnje Belorusije preživlja težke čase pod okupatorskim škornjem nacistične Nemčije. Usmrtitev treh moških je javni dogodek, s katerim se želi ljudstvo opomniti, kako končajo tisti, ki pomagajo partizanom in se drznejo postaviti po robu nacistični oblasti in njihovim kvislinškim podizvajalcem. Uvodno dejanje je sklenjeno z obešanjem, ki se zgodi izven vidnega kota kamere. Zgodba se nadaljuje s prihodom dveh partizanov pred osamljeno hišo. Prišla sta po Sushenyo, ki se malce kasneje brez ugovarjanja poslovi od žene in otroka, ter se v spremstvu prišlekov odpravi v noč. Prikrito grožnjo smo čutili že prej, ko se je Sushenya v hiši pogovarjal z oboroženim moškim, ki ga pozna še iz predvojnih časov. Zdaj, ko v njegovem spremstvu z lopato v roki hodi proti bližnjem gozdu, Sushenya ve, da se njegov čas izteka. Za moškega, ki se bo kmalu poslovil od življenja je presenetljivo miren in občutek je, da se je nesrečnik povsem vdal v usodo.   
Sergei Loznitsa je prvi daljši film, dokumentarec The Settlement (Poselenie), posnel pred dvanajstimi leti. Pred cansko predstavitvijo igranega prvenca My Joy (Schastye moe, 2010), se je v njegovi filmografiji nabralo več nagrajevanih krajših in daljših dokumentarnih del, večina, vključujoč mojo malenkost, pa je njegovo ime podčrtala šele po premieri omenjenega igranega prvenca. Zdaj, ko sem arhiviral tudi njegovo drugo igrano dolgometražo ugotavljam, da 49-letni režiser počasi postaja eden mojih najljubših vzhodnoevropskih režiserjev, čigar ustvarjalno pot bom tudi v prihodnje spremljal s polno pozornostjo. Loznitsejev scenarij je adaptacija istoimenskega romana priznanega beloruskega pisatelja Vasilija Bykova, ki je v svojih delih najraje obravnaval čas druge svetovne vojne. Režiser je leta 2001 prebral knjigo in takoj za tem tudi spisal scenarij, ki je v filmsko zgodbo pretočen 11 let kasneje. V megli po nekih splošnih normativih lahko označimo za vojno dramo, saj sta osnovni zaplet in nadaljnji razvoj dogodkov neposredna posledica vojnega stanja. Toda Sergei Loznitsa je nekonvencionalen filmar, zato je tudi njegova ideja vojne drame daleč stran od ustaljenih obrazcev vojnega filma. Klasične motive vojne drame tu zamenja meditativna obravnava položaja posameznika, ki je proti lastni volji potegnjen v sosledje dogodkov, na katere ne more vplivati. Režiser si vzame čas, da nam s tremi dolgimi flashbacki predstavi okoliščine, v katerih so se sredi gozda znašla dva partizana in glavni  junak, ki bo ustreljen zaradi izdaje. V normalnih okoliščinah bi od človeka v takšnem položaju pričakovali le eno: demonstracijo želje po preživetju. Toda Sushenya nima takšnih ambicij. Zakaj? Zato ker ve, da je oprostilna sodba včasih lahko največja kazen. Pomilostitev, ki boli še toliko bolj, če te oprostijo krivde za zločin, ki ga sploh nisi storil. Vem, sliši se nesmiselno. A situacija je na račun vojnega stanja in sprevrženega smisla za humor nemškega oficirja vendarle logična. Sliši se komplicirano. Pa ni. Če ste film že videli, potem že veste, da je kompleksno boljša kvalifikacija. V megli ni za vsakogar, saj film od gledalca zahteva nekaj potrpljenja — zgodba podana v dolgih kadrih (v 127 minutah naštejemo zgolj 72 rezov) in v počasnem tempu, brez kakršnekoli glasbene spremljave. A verjemite, splačalo se bo. Odlična kamera  Olega Mutuja (4 mesece, 3 tedni in 2 dneva), ki je z režiserjem sodeloval že pri njegovem prvencu, razvaja vizualna čutila (krasni nočni prizori). Za ohranjanje koncentracije skrbijo zanimiva nelinearna struktura, ki nas počasi pelje proti popolni resnici, skrbna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja in zanesljivi igralski nastopi. Redki so režiserji, ki znajo na tako delikaten način secirati stanje človeškega duha v posebnih, specifičnih okoliščinah in Sergei Loznitsa je brez dvoma pravi človek za to nalogo.    


Ocena:


1 komentar: