Heli (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Mehika, Francija, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina:  105' ,  Imdb
Režija: Amat Escalante
Scenarij: Amat Escalante, Gabriel Reyes
Igrajo:  Armando Espitia, Andrea Vergara, Linda González, Juan Eduardo Palacios

Heli je tretji celovečerec mehiškega režiserja Amata Escalanteja in mehiški kandidat za tujejezičnega oskarja, ki se mu ni uspelo prebiti med pet nominirancev. Mladi režiser je svojo filmsko izobrazbo pridobil v katalonskem Centru za kinematografske študije in Mednarodni šoli za film in televizijo na Kubi, ki mu je sledilo praktično usposabljanju pri slavnem rojaku Carlosu Reygadasu (asistent režije). Escalante je svojo samostojno pot začel zelo uspešno; njegov kratki prvenec Amarrados (2002) je prejel nagrado na berlinskem filmskem festivalu, potrditev statusa enega najobetavnejših mehiških filmarjev pa je prišla z najvišjim odličjem doslej — nagrado za režijo, s katero so naslovno stvaritev nagradili v Cannesu. Heli ni ime punce, ki se sprehaja po goli pokrajini na promocijskem posterju. 12-letna punca na plakatu je Estela (Andrea Vergara), Heli (Armando Espitia) pa je njen starejši brat, ki se je pravkar poročil in dobil prvega otroka. V skupnem gospodinjstvu živi še oče, ki skupaj s Helijem dela v bližnji tovarni avtomobilov. Cela družina je šla s trebuhom za kruhom in se pred kratkim preselila na to redko poseljeno območje iz enega samega razloga — potrebovali so prebivališče v bližini tovarne, ki je zaposlovala delovno silo. Mamilarske vojne so že desetletja del mehiške realnosti in ljudje so se nekako navadili na življenje v konstantni nevarnosti. Družina okoli katere Escalante zgradi zgodbo ni vpletena v mamilarski posel, vendar je že od uvodnih minut jasno, da je stik družine z mamilarsko realnostjo praktično neizogiben. Ta se na njihovem pragu prikaže v podobi 17-letnega Beta, ki se zagleda v Estelo (ja, nekaj vrstic višje ste prav prebrali, stara je 12 let). Beto je mlad policijski kadet,  ki je videl nekaj, kar nebi smel. Če bi bil malo bolj izkušen, bi najbrž vedel, da mu tisto kar je videl lahko prinese le eno — težave! Toda Beto stori prav to, izzove težave in jih s seboj prinese v Estelino hišo.   

Amat Escalante zgodbo odpre z močno sekvenco, sklenjeno s smrtjo neznanega nesrečnika, ki ga sredi belega dne obesijo na nekem nadvozu. Uvodna sekvenca obenem učinkuje kot sprožilec zelo dolgega flashbacka, s katerim je pojasnjen dogodek iz uvoda. Od tu gremo na začetek zgodbe, ki je podana v dolgih kadrih, brez glasbe in z zelo malo dialoga. Večino zaključkov moramo izvleči sami, sproti, med razvojem zgodbe. Na tistem najbolj očitnem, primarnem nivoju je Heli še ena variacija na temo mehiškega boja proti drogam, s katero Escalante raziskuje vpliv takšnega stanja na življenja običajnih ljudi v ruralnih delih države. V Mehiki je javni sežig mamil le predstava za javnost, katere edini namen je zbiranje političnih točk. Med opazovanjem prisotnih, ki vneto ploskajo slavnostnemu govorniku, je bolj ko ne jasno, da med povabljenci sedijo tudi tisti, ki so neposredno vpleteni v posel. Med tistimi ki ploskajo najbrž sedijo šefi rivalskega kartela, ki so se prišli veseliti porazu konkurence. A vse to Escalanteja pretirano ne zanima, oziroma je prikazano brez spuščanja v podrobnosti — ti prizori so tu zato, da gledalca seznanijo z vpletenostjo politike/policije v mamilarske posle — saj je njegov glavni cilj pokazati položaj malega človeka, ki poskuša preživeti v tem surovem okolju. Povprečnemu zahodnemu gledalcu bo največ nelagodja prinesla režiserjeva brezkompromisnost v prikazu gorja, ki doleti tiste, ki se znajdejo na napačnem kraju, ob napačnem času. Režiser v subtekst subtilno vplete večnivojski komentar družbenih prilik: učinek globalizacije identificiramo v kontrastu med revnim okoljem in ameriško hi-tech tovarno, potem je tu še odnos okolja do (nezaželene) nosečnosti (sporen vpliv verskih institucij) in ne nazadnje tudi vprašanje položaja žensk v takšnem okolju. Režija Amata Escalanteja je tista točka, v kateri vidim največ razlogov za zadovoljstvo in je obenem glavni razlog, zakaj Heli, po moji oceni, ni odličen, ampak zgolj soliden film. Film v pozitivni smeri vlečejo zanimive strukturne rešitve, odlično delo s kamero in dobra atmosfera, za odmik v nasprotno smer pa  je najbolj kriva distanca, ki jo režiser zavzema do dogodkov in likov. Ob takšnem pristopu je težko pričakovati nastanek trdnejše povezave med gledalcem in liki in to je tisti moment, ki me je tukaj najbolj zmotil. (+3)

Ocena: