Sangue do Meu Sangue [Blood of My Blood] (2011)

Slovenski naslov: Kri moje krvi
Drugi naslovi: Blood of My Blood
Država: Portugalska 
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 131' ,  Imdb
Režija: João Canijo
Scenarij: João Canijo
Igrajo: Rafael Morais, Rita Blanco, Anabela Moreira, Cleia Almeida, Marcello Urgeghe, Francisco Tavares

Nekatere filme brez pravega razloga predlogo puščam v čakalnici, saj se v ospredje vedno prerine kakšen visokoleteči naslov, ki je bolj pomemben, bolj mičen, zbuja večja pričakovanja, itn. Kri moje krvi (prevod naslova) bi verjetno bil veliko prej arhiviran, če bi avtor teh vrstic že imel kakšno izkušnjo z Joaom Canijom. Ta 56-letni Portugalec je v domovini pred tem filmom bil že dodobra uveljavljen režiser, mednarodna afirmacija pa je prišla ravno z naslovno stvaritvijo. Film, ki se je lani v imenu Portugalske neuspešno potegoval za oskarjevsko nominacijo, je premierno predvajan na uglednem festivalu v Torontu, v San Sebastianu pa mu je Mednarodno združenje filmskih kritikov podelilo nagrado FIPRESCI .

Kri moje krvi je intimen portret družine, ki živi v revnem predelu portugalske prestolnice. Člani družine Fialho vseeno ne živijo v najbolj revnih predelih Lizbone, saj so ti rezervirani za še revnejše afriške priseljence, v katerih najmlajši član družine Joca opravlja svoje posle. Joca je v preteklosti že prišel v navzkriž z zakonom, vendar sankcije zaradi njegovih rosnih let niso bile tako hude. Mladenič je zdaj ravno dovolj star, da za svojega šefa na ulicah razpečuje mamila in obenem snuje preboj po prekupčevalski lestvici navzgor. Fantova mati Marcia nima nobenega vpliva na njegovo obnašanje in vse kar ji ostane je upanje, da sinko ne bo spet končal za rešetkami. Pravzaprav je njena mlajša sestra Ivete oseba, ki ima veliko boljši vpogled v Jocovo življenje, saj z nečakom imata poseben odnos. Ivete je osamljena frizerka v poznih tridesetih, ki se zaveda, da je vsakim novim dnem manj možnosti, da bo srečala moškega, s katerim lahko ustvari lastno družino. Zadnji oseba, ki živi v tem skupnem gospodinjstvu je Marciina hčerka Claudia, ki pridno študira medicino. Marcia verjame, da je Claudia prvi član družine, ki mu bo uspelo oditi iz njihove revne soseske, a ko ji hčerka razkrije, da je v skrivnem razmerju z enim izmed svojih profesorjev, ki je, kakopak, (ne)srečno poročen, mati več ni tako prepričana v hčerkino svetlo prihodnost.  

Kri moje krvi je eden izmed tistih filmov, ob katerem postane trud vložen v vztrajno skeniranje manjših, manj profiliranih svetovnih kinematografij končno poplačan. Moram priznati, da sem po ogledu nekoliko razočarano ugotavljal, da se je o filmu v preteklih dveh letih razmeroma malo pisalo in govorilo. Razočarano zato ker menim, da je Canijojeva stvaritev eden izmed svetlejših primerkov sodobne evropske kinematografije in film, ki ni dobil vse pozornosti, ki si jo zasluži. Režiser si vzame čas za podrobno skiciranje vseh štirih članov družine Fialho in skrbno konstrukcijo dinamike njihovih medsebojnih odnosov in zakonitosti, po katerih funkcionira življenje pod skupno streho. Canijo se je odlično zaveda, da vsaka konstrukcija (tudi filmska) potrebuje dobre temelje, zato ne hiti naprej,  dokler nas ne seznani z motivacijo vseh osrednjih likov in ustvari pogoje za dejanja, ki sledijo. Med razvojem zgodbe ni težko opaziti režiserjevega mojstrstva pri ustvarjanju kompleksnih relacij, ki kljub zapletenosti ne zmedejo gledalca in so ves čas popolnoma jasne. Edini detajl, ki (namenoma?) ostane zamegljen, je odnos med Jocom in Ivete, saj nekateri skupni prizori namigujejo na incestno naravo odnosa med nečakom in teto. 

Canijo se mi je še posebej prikupil s izvirnostjo podajanja zgodbe, ki se pogosto odvija v utesnjenih prostorih družinskega stanovanja. Takrat namreč do izraza pride režiserjeva spretnost pri postavitvi kamere in njegova bravurozna orkestracija posameznih (dolgih) prizorov. V teh prizorih nam režiser s praktično demonstracijo pokaže, kako veliko se da doseči z minimalnim premikom kamere, ali zgolj s preprosto spremembo žarišča znotraj istega kadra. Branje podnapisov je v teh trenutkih edina moteča zadeva, ki preprečuje polno potopitev v njegov čudoviti imaginarij. Vi, ki razumete portugalščino, s tem ne boste imeli težav, vsi ostali pa se po ogledu lahko še enkrat vrnemo na te prizore in jih brez bremena podnapisov podoživimo v polnem sijaju. Strinjam se s tistimi, ki so Canijov stil okarakterizirali kot nekakšno mešanico Mika Leigha in Roberta Altmana. To še posebej velja za primerjavo z Leighom, saj Portugalca in Angleža druži podoben pristop k samem snemanju filmov. Canijo namreč tako kot Leigh v projekt vstopa le z grobim scenarističnim osnutkom,  okoli katerega se potem skozi dolgotrajen proces, v katerem sodelujejo tudi igralci, počasi formira zgodba — dialogi, odnosi med liki, situacije... Skratka, improvizira in eksperimentira se tako dolgo, dokler ne pridejo do optimalnih rešitev. Refleksija takšnega pristopa so prepričljivi dialogi, naravni, fluidni prizori in dobra kemija med igralci. Podatek, da so igralci, režiser in ostali sodelujoči na filmu delali dve leti, dovolj zgovorno govori o tem, koliko dela je bilo vloženo v ta projekt. Igralske kreacije so, skladno vloženemu trudu, na visokem nivoju, jaz pa bi kljub temu v ospredje postavil odlično Rito Blanco in njeno filmsko sestro Anabelo Moreir. Moja edina pripomba je nekoliko predvidljiv razvoj dogodkov v zadnji tretjini. Z nekaj več izvirnosti v tem delu zgodbe bi dobili pravi masterpis, a ne gleda na to opombo, Kri moje krvi je še vedno sijajen film.

Ocena: