Philomena (2013)

Slovenski naslov: Philomena
Država: VB, ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Stephen Frears
Scenarij: Steve Coogan, Jeff Pope, Martin Sixsmith (knjiga)
Igrajo: Judi Dench, Steve Coogan, Sophie Kennedy Clar, Barbara Jefford Maxwell Martin, Ruth McCabe

72-letni Stephen Frears podpisuje eno izmed najbolj raznolikih filmografij, v kateri najdemo romantične filme, dokumentarce, kostumske drame, komedije, biografije… Zanimivo je, da Frears v svoji dolgi in uspešni karieri ni nikoli posnel filma po lastnem scenariju. Vedno se je zanašal na scenaristično spretnost poklicnih scenaristov, ki so za njegove film pisali izvirne scenarije, prirejali književna dela, gledališke igre in celo stripe. Pravijo, da je Frears eden tistih, ki dokaj dosledno izvaja scenaristične zamisli, zato je kvaliteta posameznega filma toliko bolj odvisna od kvalitete izvirnega / prirejenega scenarija. Kljub temu, da Frears po zelo uspešni Kraljici (Queen, 2006) v zadnjih letih ni dosegal preveč bleščečih rezultatov s svojimi filmi, njegovi novi projekti vedno sprožajo valovanje med filmskimi navdušenci. Tudi sam sem eden izmed njegovih spoštovalcev, saj je Zvestoba do groba (High Fidelity,2000) eden izmed mojih najljubših filmov. Vsem, ki bi želeli malo bolje spoznati Frearsa in njegove filme bi poleg obeh že omenjenih priporočil eno izmed njegovih zgodnejših stvaritev, rom-kom dramo Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette, 1985), ki je prejela nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij in krimi dramo Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002).

S Philomeno je Frears po nekaj slabših filmih znova ujel dobro formo, tokrat v sodelovanju s scenarističnim tandemom Steve Coogan-Jeff Pop, ki je v scenarij pretočil The Lost Child of Philomena Lee, knjigo bivšega BBC-jevega dopisnika Martina Sixsmitha, iz leta 2009. V središče pripovedi je postavljena resnična zgodba ženske, ki so jo starši v 50-ih letih prejšnjega stoletja zaradi nezaželene nosečnosti poslali v katoliški samostan. Mladoletna Philomena je v ženskem samostanu rodila otroka, ki se mu je proti lastni volji morala odpovedati. Otroka je pri starosti treh let posvojila premožna ameriška družina in ga odpeljala v Ameriko. Natanko petdeset let kasneje Philomena svoji odrasli hčerki zaupa bolečo skrivnost, s katero je živela vsa ta leta. Nekaj dni kasneje hčerka po naključju sreča Martina Sixsmitha, bivšega BBC-jevega novinarja, ki je pred kratkim zaradi nepremišljene izjave izgubil dobro plačano službo v vladi. Zaupa mu materino zgodbo, vendar nekoliko prepotentni bivši novinar sprva ne pokaže veliko zanimanja za zgodbo. Sixsmith meni, da podobne zgodbe sodijo v tabloidno časopisje, toda, ko zanimanje za zgodbo pokaže urednica časopisa, pri katerem poskuša znova obuditi svojo novinarsko kariero, se njegovo stališče korenito spremeni. Že naslednji dan se sreča s Philomeno in skupaj začneta odvijati zamršen klobčič, ki ga po petdesetih letih ne bo enostavno razvozlati.   

Zgodba o iskanju davno izgubljenega otroka bo najbrž pri mnogih gledalcih vzbudila asociacije na cenene televizijske drame, ki niso preveč obetavna referenčna točka. Delček  tega spoznanja so ustvarjalci (preko nadutega novinarja, ki ne ceni preprostih zgodb iz življenja preprostih ljudi), pametno vgradili v samo zgodbo in nam tako inteligentno sporočili, da se več kot dobro zavedajo vseh pomanjkljivosti tovrstnih produkcij. Seveda, v končnici je vse odvisno od tega, kako so stvari narejene in pri naslovnem projektu nam že imena sodelujočih sugerirajo, da tu, če nič drugega, lahko pričakujemo vsaj neprimerno boljšo kakovost same produkcije. Ob filmih kot je Philomena se je dejansko nemogoče izogniti občasnim izletom v sentiment, ki je nepogrešljiv del človeškega značaja, zato je v tem segmentu toliko bolj pomembna spretnost v doziranju čustvenih vrhuncev. Pretirana čustvenost načeloma povsem izniči ostale kvalitete filma, a na našo srečo so Frears in ekipa dobro vedeli, kaj ne smejo storiti. Odločili so se za blažitev resne teme s komičnimi vložki in zabavnimi dialogi, ki svojo moč črpajo iz klasičnih motivov združitve dveh nasprotij. Martin in Philomena nebi mogla biti bolj različna: loči ju starostna razlika, razredna pripadnost, ona je vernica, on je ateist, itd. Tisti, ki bolje poznajo Steva Coogana bodo v suhem humorju brez težav prepoznali njegov avtorski pečat. Znova odlična Judi Dench, ki smo jo vajeni gledati v pretežno resnih vlogah tukaj pokaže, da se prav dobro znajde tudi v komičnih epizodah, medtem ko je Cooganu takšna komično-resna vloga pravzaprav pisana na kožo (ne nazadnje si jo je sam napisal). Fluidnost zgodbe je med drugim posledica zanimivo konstruirane preiskave, ki v stilu prave detektivke pri gledalcu zbija željo po spoznanju cele resnice. Film resno prevprašuje odgovornost in nehumanost katoliške cerkve, a nam istočasno skozi verska prepričanja in postopke naslovne junakinje predstavi tisti resnični, humanistični obraz vere. Čeprav sem z videnim zadovoljen, filma vseeno nisem doživel tako močno, kot večina tistih, ki so navdušeno pozdravili njegove dosežke. Poskušal sem identificirati razloge za takšno počutje in na koncu je sklenil, da je najverjetnejši razlog površna obravnava glavne protagonistke. Na koncu sem imel občutek, da sem spoznal le polovico osebe, saj v filmu ne izvemo nič o tem, kdo je oče njene hčerke, kaj se je zgodilo z njenim zakonom, nič ne izvemo o njeni družini, oziroma o tistem skoraj 50-letnem vmesnem obdobju v njenem življenju. Zakaj Philomena ni ukrepala prej in kaj se je z njo dogajalo v teh izpuščenih 50-ih leti? Občutek je, da je lik Philomene namenoma zastavljen v svetniških okvirjih in mogoče sem prav zato imel občutek, da sem videl le eno plat Philomene Lee. (-4)  

Ocena: