In a World... (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija:  Lake Bell
Scenarij:  Lake Bell
Igrajo:  Lake Bell, Fred Melamed, Demetri Martin, Michaela Watkins, Rob Corddry, Ken Marino

Če sodite med tiste, ki z veseljem gledate filmske napovednike, potem ste zagotovo že večkrat slišali tisti specifični moški glas, ki gledalca pozdravi s frazo In a world... Ta fraza je bila nekakšen  zaščitni znak pokojnega Dona LaFontaina, človeka ki je v dolgi in uspešni karieri s svojim glasom opremil več kot pet tisoč filmskih napovednikov. In če malo pomislimo, pridemo do spoznanja, da je sinhronizacija napovednikov moška ekskluziva, v kateri ni mesta za ženske glasove. Po besedah Lake Bell, avtorice naslovnega projekta, Samo še 60 sekund (Gone in Sixty Seconds, Dominic Sena, 2000) je edini vidnejši naslov, pri katerem so v napovedniku uporabil ženski glas. Za 34-letno Lake, ki smo jo pred tem lahko opazili v manjših stranskih vlogah, je to celovečerni prvenec, za katerega je sama spisala scenarij (nagrada za scenarij na festivalu Sundance), v njem odigrala glavno vlogo in prevzela del producentskih nalog. Torej, pravi avtorski projekt, s katerim si je mlada avtorica sama ustvarila priložnost za dokazovanje  igralsko-režiserko-scenarističnih sposobnosti. Zgodba je postavljena v čas po smrti že omenjenega Dona LaFontaina, po katerem vsi pomembnejši glasovi Hollywooda upajo, da je napočil čas za prevzem sinhronizacijskega trona. Sam Soto, eden najvplivnejši glasov v tem biznisu, načrtuje upokojitev in njegova podpora Gustavu Warnerju, najresnejšemu kandidatu za prevzem titule kralja napovednikov, brez dvoma ima določeno težo. Tudi njegova hčerka Carol Solomon dela v isti branši — v studiu, ki se ukvarja s sinhronizacijo video materiala, je zaposlena kot trener za izgovorjavo. Naključje je hotelo, da se prav Carol kot zasilna rešitev znajde pred mikrofoni in posname nekaj testnih sinhronizacij. Ravno v tem času veliki studio išče napovedovalca, ki bo glasovno oplemenitil napovednik za načrtovano visokoproračunsko franšizo. In ko testni posnetek s Carolinim glasom konča na mizi odgovornih, se njeno ime naenkrat znajde v najožjem izboru za sinhronizacijo najpomembnejšega napovednika sezone.

Včasih sem po ogledu kakšnega filma zadovoljen z videnim, četudi sem med ogledom zaznal določene ustaljene obrazce, ki me praviloma motijo. Po vseh zakonitostih bi takšen film moral pustiti bistveno slabši vtis, vendar se to včasih vseeno ne zgodi. In a world... je film za dobro razpoloženje in eden tistih, ki v nekaterih segmentih ne dosega preveč blestečih rezultatov, a potem ko se vsi ti koščki  zložijo v celoto, občutki so že bistveno boljši. Takšno počutje gledalca je po moji oceni posledica več faktorjev, ki v končnici, združeni, poskrbijo za takšen učinek. Poskušal bom pojasniti. Najprej se bom ustavil pri zanimivi ideji, da se posname film o ljudeh, ki se profesionalno ukvarjajo s sinhronizacijo napovednikov, reklam in ostalega propagandnega gradiva. Že sama ideja v sebi nosi določeno stopnjo obskurnosti — malokdo ob ogledu kakšnega bombastičnega napovednika razmišlja o človeku, ki nam s svojim glasom predstavlja razburljivo dogajanje na zaslonu. In a world... nas pelje v zakulisje sinhronizacije brez spuščanja v detajle, zato o sami naravi poklica izvemo bore malo. Tu ne bomo našli fetišistične obravnave zvokov, kakršnem smo bili priča v zelo zanimivem Kriki groze v zvočnem studiu (Berberian Sound Studio, Peter Strickland, 2012), saj Lake Bell v ta okvir raje umesti družinsko dramo in romantično-komične zaplete. Avtorico razen suhoparne konstatacije o moški nadvladi v svetu sinhronizacije napovednikov pretirano ne zanima nadaljnje prevpraševanje podrejenega položaja žensk v tej branši, čeprav iz vprašanj, ki se porajajo, dobimo občutek, da bi prav to morala biti ena pomembnejših točk filma. To so tiste postavke, v katerih film ne doseže zastavljenih ciljev, a kot sem že konstatiral, to na koncu ni odločilnega pomena. Režiserki je uspelo spisati scenarij z zanimivimi, pametno omišljenimi situacijami in všečnimi dialogi, ki so ravno prav nerodni, odbito simpatični, komični in verjetni. Lake Bell v navezi z nepretencioznim Demetrijem Martinom in njegovo low-key komiko kreira ljubko osrednjo romantično nit filma. Mislim, da je tu ključnega pomena bila adekvatna selekcija igralskega kadra in ne nazadnje nastop Lake Bell v glavni vlogi. Prepričan sem, da vse skupaj ne bi funkcioniralo tako dobro, če bi se v naslovni vlogi pojavila kakšna izmed igralk tipa Jennifer Aniston, ki jih Hollywood neutrudno tlači v romantične filme. (+3)

Ocena: