Slovenski naslov: Obramba in zaščita
Drugi naslovi: A Stranger
Država: Hrvaška, BiH
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 87' , Imdb
Režija: Bobo Jelčić
Scenarij: Bobo Jelčić
Igrajo: Bogdan Diklić, Nada Đurevska, Ivana Roščić, Rakan Rushaidat, Izudin Bajrović, Vinko Kraljević
Obramba in zaščita je na puljskem filmskem festivalu prejel sedem zlatih aren in tako postal drugi najtrofejnejši film v 60-letni zgodovini festivala. Obramba in zaščita je istočasno film, ki mu je občinstvo namenilo najnižjo oceno med vsemi filmi, ko so jih lani zavrteli v puljski Areni. To je brez dvoma podatek, ki ga ne gre zanemariti, ko izbiramo filmsko gradivo, saj iz te informacije lahko še pred ogledom izvlečemo določene sklepe. Za večino bo najbrž najbolj pomembno spoznanje, da film Boba Jelačića generalno gledano ni film za množice. Za tiste, ki želijo v svojih izletih v svet filma biti bolj pogumni in raznovrstni, pa bo naslovna stvaritev prav gotovo zanimiv izziv. Glavni protagonist filma je Slavko (Bogdan Diklić), mostarski Hrvat, tipičen nepomembnež, ki s soprogo Mileno (Nada Đurevska) živi v majhnem stanovanju v hrvaškem delu Mostarja. Njegovi dnevi so navadno dolgočasni, toda na dan ko ga spoznamo Slavko preživlja enega najbolj stresnih dni svojega življenja. V vzhodnem delu mesta je umrl njegov dolgoletni muslimanski prijatelj in Slavko čuti, da je odhod na pogreb njegova dolžnost in moralna obveza. Za Slavka je prijateljeva smrt prišla v najbolj neprimernem času. Ravno v trenutku, ko je nekdo izmed ljudi iz njegovega kroga med znance in prijatelje lansiral neresnico, da Slavko bolj simpatizira z nasprotno stranjo, kakor svojo etnično skupno. Te govorice so prišle ravno v trenutku, ko Slavko od lokalnega veljaka (o katerem izvemo le to, da mu je ime Dragan), pričakuje pomembno uslugo. Nor dan v življenju upokojenega Mostarčana zaokroži napovedan prihod sina, s katerim nista v najboljših odnosih.
Filmi, ki obravnavajo specifiko nekega kraja so navadno najboljši takrat, ko jih snemajo insajderji. Ljudje, ki izhajajo iz okolja o katerem govorijo. In Bobo Jelčić je prav to — insajder, v Mostarju rojeni režiser, ki zelo dobro pozna povojne razmere v etnično razklanem mestu, v katerem bošnjaško in hrvaško stran ločuje nevidna razmejitvena črta. Tisti ki s(m)o še živeli v bivši državi se najbrž spomnijo, da je obramba in zaščita nekoč bil obvezen učni predmet v osnovnih šolah, ki naj bi odraščajoče generacije usposobil za učinkovito obrambo pred zunanjim in notranjim sovražnikom domovine. Časi so se spremenili, domovina je razpadla, na pogorišču bivše države so nastale nove države, v šolskih predmetnikih več ni obrambe in zaščite. V Mostarju (in celotni BiH) pa očitno še vedno niso pozabili na del, ki govori o notranjih sovražnikih. Tipičen produkt takšnega okolja je naš glavni junak Slavko, ki ga razjeda notranji konflikt. V podeljenem mestu, v katerem so moralnost in skrb za sočloveka vrednote, ki lahko eksistirajo samo znotraj posamezne etnične skupine, Slavko mora storiti prav to — izkazati naklonjenost pripadniku nasprotne etnične skupine. Razpet med ozkimi lastnimi interesi, ki jih lahko ogrozi sodelovanje s sovražnikom, glavni protagonist poskuša ugoditi okolici in obenem upoštevati svoj moralni kompas.
Obramba in zaščita je film, ki nam zelo jasno pokaže, da so največje bariere tiste, ki jih človek zgradi v svoji glavi. Mislim, da je osrednja ideja filma poziv k rušenju teh psiholoških ovir, ki ovirajo normalno funkcioniranje družbe in posameznika, kot njegove osnovne celice. Kriza identitete je stanje, ki navadno spremlja mlajše generacije, a v tem primeru vidimo, da vprašanja povezana z identiteto lahko obremenijo tudi ljudi v jeseni življenja. Slavko je odrasel v državi, v kateri so ga učili o bratstvu in enotnosti, idealu, ki ga je brutalno povozila krvava vojna. V času vojne in po njej so te ideale zamenjali diametralno nasprotni nazori in ljudje kot je Slavko so na nek način postali razcepljene osebnosti, ki več ne vedo, kaj naj mislijo in kako naj delujejo. Obramba… je vse prej kot lahkotno gradivo, saj nam poleg vsebinske zahtevnosti prinaša nekonvencionalno, zahtevno formo. Kamera iz roke, ki v dolgih kadrih klavstrofobično zajema dogajanje v tesnih stanovanjskih prostorih in potem v enakem slogu nadaljuje tudi na prostem, ko tesno diha za ovratnik glavnim junakom, na gledalca učinkovito prenaša notranjo tesnobo protagonistov, ki je dodatno podkrepljena s kaotičnim zvočnim dizajnom. Obramba… klub temu ni povsem pesimističen film, saj režiser resno držo konstantno blaži s preprostimi in avtentičnimi komičnimi utrinki iz vsakdanjega življenja. Konec koncev nam tudi Slavkova udeležba na pogrebu vendarle sporoča, da je ostalo še nekaj upanja na boljše jutri. Izpostaviti velja prepričljiv igralski kader z odličnim Bogdanom Diklićem na čelu, ki je s to vlogo potrdil status enega največjih igralskih kalibrov na področju bivše države. Moja edina in obenem največja pripomba leti na pomanjkanje univerzalnosti same zgodbe, s katero se bodo težko identificirati gledalci, ki ne poznajo specifičnih okoliščin, o katerih film govori. Jelčić je s takšnim pristopom bistveno zmanjšal domet svojega filma, ki ga v takšni obliki bodo razumeli le tisti, ki poznajo relacije, ki povezujejo ljudi na tem koščku Balkana. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar