Nichinichi Kore Kojitsu (2018)

aka Every Day a Good Day

Haru Kuroki, Mikako Tabe, & Kirin Kiki, Nichinichi Kore Kojitsu (2018), Foto: Liffe

Slo naslov: Vsak dan je dober dan

Drugi naslovi: Every Day a Good Day

Država: Japonska

Jezik: japonščina

Leto: 2018

Dolžina: 100' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Tatsushi Ohmori

Scenarij: Tatsushi Ohmori, Noriko Morishita
Igrajo: Haru Kuroki, Mikako Tabe, Kirin Kiki, Mayu Tsuruta, Shing Tsurumi

Vsak dan je dober dan japonskega režiserja Tatsushija Ohmorija je eden tistih filmov, ki potrdi tezo, da tudi na videz manj zanimive teme v rokah pravega pripovedovalca lahko postanejo nekaj posebnega. Čado je japonska beseda po kateri poznamo japonsko kulturo priprave in pitja čaja, ki je v minulih stoletjih evolvirala v pravi obred, ki v vsakdan uživalcev čaja prinaša sprostitev in harmonijo. Negovanje tradicije je botrovalo nastanku posebnih tečajev, na katerih se lahko naučiš umetnosti priprave in pitja čaja, ti tečaji pa so najprej postali priljubljeni med domačini in nato še med številnimi obiskovalci dežele vzhajajočega sonca.  

Glavna junakinja naslovne zgodbe Noriko je študentka, ki še vedno ni prepričana, kaj želi storiti s svojim življenjem. Neodločnost se počasi razvija v nervozo in ko ji mati pripomni, da bi mogoče bilo dobro, da skupaj s sestrično Michiko začne obiskovati čajni tečaj (vrsto let ga organizira in vodi starejša učiteljica v njihovi soseščini), Noriko sprejme njeno sugestijo. Izkaže se, da je to začetek čudovitega  prijateljstva med Noriko in njeno sensei, ki ji ne bo pomagala le izpiliti njene čajne veščine, ampak tudi razumeti filozofijo, za umetnostjo priprave čaja. 

Preciznost v detajlih, občutek za ritem, trenutek in prostor so najpomembnejši inštrumenti, s katerimi Ohmori gledalcu posreduje izkušnjo priprave čaja. Ritual  skozi graciozne gibe protagonistke, ki jo opazujemo pri njenem opravilu, izžareva umirjenost in harmonijo. Spokojnost, ki me je postopoma prevzemala ob ponavljanju tega opravila, menjavanju letnih časov, minevanju časa in staranju junakov, je bila prijetna, izkušnja navkljub počasnemu ritmu nikoli dolgočasna. Občutek je diametralno nasproten občutku, ki te prevzame ob vrhunsko posnetem in montiranem prikazu priprav na akcijo v kakšnem „heist“ filmu. Tu napetost zamenja prijetna umirjenost in to je nemara tudi glavna poanta filma, ki je vtkana že v sam naslov. Noriko bo recept za obvladovanje stresa in ravnovesje v življenju našla v spokoju obreda, ki ji bo z leti zlezel pod kožo in postal ena najpomembnejših konstant v njenem življenju. Njeno varno območje, kamor se lahko vedno umakne in ponovno vzpostavi porušeni notranji mir. V tem smislu Ohmorijev film spodbuja razmislek o pomembnosti slehernega trenutka, nujnosti ponavljanju stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo in sprejemanju vsega (dobrega in slabega), kar nam življenje prinese. To so ideje, v katerih so se „našli“ tudi obiskovalci pravkar končanega Liffa – film je z najvišjo povprečno oceno postal ljubljenec občinstva in dobitnik nagrade zmaj.

Ocena

La verite (2019)

aka The Truth

Catherine Deneuve in Juliette Binoche in La verite (2019), Foto: Liffe 

Slo naslov: La verite

Drugi naslovi: The Truth

Država: Francija, Japonska

Jezik: francoščina 

Leto: 2019

Dolžina: 106',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Hirokazu Kore-eda

Scenarij: Hirokazu Kore-eda

Igrajo: Catherine Deneuve, Juliette Binoche, Ethan Hawke, Clémentine Grenier, Alain Libolt 

57-letni japonski mojster Hirokazu Kore-eda je v zadnjih letih v najbolj plodnem obdobju kariere. Njegovi filmi so stalnica v programih festivalov A Kategorije, lanskoletna uspešnica Tatiči (Manbiki kazoku) mu je prinesla prestižno zlato palmo. Štirje celovečerci v zadnjih štirih letih pričajo o tem, da je avtor v fazi, v kateri lahko sodeluje z najboljšimi igralci in brez večjih težav zbira sredstva za nove projekte. Čeprav je Resnica prvi film, ki ga je Japonec posnel izven domovine in v tujem jeziku, motivi ostajajo isti. V ospredju je ponovno družina in posebnosti, ki definirajo družinsko dinamiko. 

Družinske odnose v mnogočem definira status njenih članov in ko  družina premore zvezdo svetovnega formata, te relacije lahko postanejo še toliko bolj zapletene. Egocentrična Fabienne Dangeville (Catherine Deneuve) je ena takih zvezd, igralska ikona, ki je nedavno izdala knjigo spominov, v kateri oboževalci lahko preberejo njeno videnje (morda je bolje reči različico) najpomembnejših dogodkov iz poklicnega in zasebnega življenja. Različico, na katero marsikakšno pripombo ima Lumir (Juliette Binoche) njena hčerka edinka, sicer scenaristka, ki z možem Hankom (Ethan Hawke) in hčerko Charlotte živi v New Yorku. Objava knjige je povod, da vsi trije pripotujejo v Francijo in nekaj časa preživijo s Fabienne, v njeni prostorni vili sredi Pariza. Toda kmalu po njihovem prihodu je že čutiti prve napetosti v odnosu med materjo in hčerko.

V dogodkih iz preteklosti in starih zamerah se skrivajo odgovori, ki lahko pojasnijo te napetosti. Že sam naslov na nek način napove iskanje resnice o dogodkih, ki so definirali težavno razmerje med materjo in hčerko. Za razumevanje te težavnosti je pomembnejša vloga matere, ženske vajene življenja v soju luči. Fabienne je svojo sebičnost in samodopadljivost vedno znala zamaskirati s kakšno domislico ali humorno opazko. Recept je dobro funkcioniral v profesionalnem življenju, toda v domačem okolju ji ni šlo tako dobro. Njen zakon z Lumirinim očetom je propadel, hčerka pa je manjkajočo materinsko toplino poiskala v objemu materine najboljše prijateljice. Kore-eda formulo snemanje filma v filmu izrabi za večnivojsko prevpraševanje starševstva, minljivosti in ljubezni, kot edine trajne vrednosti v enačbi, ki ji rečemo življenje. Slava tako kot vedno terja svoj davek, resnica pa je, kot se na koncu izkaže, lahko varljiva. Stvari niso vedno takšne kot jih čutimo, saj včasih ne poznamo vseh dejstev, da lahko objektivno ovrednotimo resničnost. Lepo balansiran komičen podton zgodbo zapolni z lahkotnostjo in sproščenostjo, ki ne glede na pozitiven učinek nekoliko otopi čustveno jedro filma. Morda prav zato Resnica, ki v osnovi nima večjih slabosti, name ni pustila tako močnega vtisa, kot Koreedajevi starejši filmi.

Ocena

Ocena

Le jeune Ahmed (2019)

aka Young Ahmed

Idir Ben Addi and Myriem Akheddiou in Le jeune Ahmed (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Mladi Ahmed

Angleški naslov: Young Ahmed

Država: Belgija, Francija

Jezik: francoščina, arabščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 90',  Imdb 

Režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne

Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne

Igrajo:  Idir Ben Addi, Olivier Bonnaud, Myriem Akheddiou, Victoria Bluck, Claire Bodson, Othmane Moumen

Brata Dardenne v njunih filmih najraje pretresata teme iz vsakdanjega življenja. Te so največkrat refleksija aktualnega stanja in perečih vprašanj, ki okupirajo sodobno družbo. In danes bi težko našli bolj aktualno temo od radikalizacije in ekspanzije verskega fanatizma (predvsem islamskega), ki je odgovoren za številna sovražna dejanja, v katerih so umirali nedolžni ljudje. Mladi Ahmed je film, s katerim se brata lotevata vprašanja radikalizacija muslimanskih otrok v Evropi in odpirata debato o tem, kaj sploh lahko storimo, da preprečimo takšne scenarije. 

Ko spoznamo 13-letnega Ahmeda, je ta že radikaliziran. Fant, ki je nekoč igral igrice, hodil na nogometne tekme in se obnašal kot večina njegovih sovrstnikov, je zdaj najraje zaprt v svoji sobi, nezainteresiran za karkoli razen redne molitve in srečanj z imamom, ki je odigral ključno vlogo v njegovi radikalizaciji. Ahmed zdaj na okolico projicira stališča, ki mu jih je vcepil imam, njegov vzornik in učitelj. Njegova mati, po rodu Belgijka, je v njegovih očeh alkoholičarka samo zato, ker občasno spije kozarček vina, njegova starejša sestra pa kurba, ki družino sramoti s preveč svobodnim obnašanjem in oblačenjem. Njegova stališča postajajo vedno radikalnejša in fant na neki točki zavrne rokovanje  z učiteljico, ki v osnovni šoli poučuje arabščino. Ta mu sicer želi pomagati, mu odprti oči in preprečiti nadaljnji zdrs v brezno sovraštva. Toda fant njena prizadevanja razume drugače, zato se odloči za ekstremno dejanje.

Mladi Ahmed je film, s katerim brata Dardenne gledalcu posredujeta pristen občutek za dogajalno okolje in like, ki naseljujejo to okolje.  Pregovorno dober občutek za izbiro prizorišč in selekcijo ustreznega igralskega kadra sta vedno bila njuno močno orožje in tudi to pot je tako. Zgodbo odlikuje dober ritem, ob katerem interes gledalca ne bi smel biti vprašljiv. Avtorja namenoma ne poskušata prodreti globlje v notranji svet protagonista in dognati, kakšne dileme in nagoni usmerjajo njegova dejanja. Namesto tega ohranjajo distanco in nam gledalcem prepuščajo presojo njegovih dejanj. Film na eni ravni nedvomno želi opozoriti na ranljivost najstnikov v tem občutljivem obdobju, ko oseba prvič začne premišljevati o življenju in svetu v katerem živi. Pozornost mladega človeka v tem obdobju najlažje dobi nekdo, ki si zanj vzame čas, se z njim pogovarja in ga na sploh obravnava s primerno dozo spoštovanja in razumevanja. Kaj se zgodi, ko to vlogo prevzame nekdo, z jasno določeno agendo? Nekdo, ki želi svoje nevarno in zgrešeno razumevanje sveta in pomembnih vprašanj prenesti na mladino? Mislim, da film dokaj dobro pojasni, kako se pri mlademu človeku formirajo miselni vzorci, zavoljo katerih ta v svojih iracionalnih dejanjih uspeva najti smisel.  Brata Dardenne se dobro zavedata kako kompleksno vprašanje je verski fanatizem, zato niti ne poskušata ponuditi kakšnih bolj direktnih odgovorov nanj. Zgodba namesto tega najprej subtilno podčrta dejavnike, ki človeka lahko usmerijo v fanatizem in jim nato kot kontrapunkt postavi stvari, ki protagonista prisilijo,  da podvomi v svojo presojo. V Ahmedovem primeru je očitno, da je generator škodljivega vpliva imam: ta v očeh fanta, ki je brez očeta, paradira kot nekakšna očetovska figura. Prvo znamenje načete vere v „učiteljev“ nauk je zbliževanje s prijetno punco, ki v mladeniču prebudi povsem nova, še neraziskana čustva. Možna vrnitev na pravo pot je nato nakazana še na samem koncu, ko je fant v trenutku ranljivosti sprejme ponujeno roko in tako izda načela, katera je dotlej vneto zagovarjal. 

Ocena

Cold Case Hammarskjöld (2019)

Alexander Jones, Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD,
Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures

Slovenski naslov: Nerešeni primer Daga Hammarskjölda

Država: Danska, Norveška, Švedska

Jezik: angleščina, švedščina, danščina

Leto: 2019

Žanri: dokumentarni, zgodovinski

Dolžina: 128',  Imdb 

Režija: Mads Brügger

Scenarij: Mads Brügger

Igrajo: Mads Brügger, Göran Björkdahl, Dag Hammarskjöld

Mads Brügger se je na rodnem Danskem najprej uveljavil kot novinar in avtor satiričnih dokumentarnih tv-serij. Po uspešnem obdobju na malih ekranih je sklenil koncept dokumentarne satire nadgraditi in snemati dokumentarne filme. V prvem tovrstnem poskusu, Jong-Il's Comedy Club (Det røde kapel, 2009) se je prelevil v komunističnega gledališkega režiserja in se v družbi dveh danskih komedijantov odpravil na kulturno izmenjavo v Severno Korejo.  Moje prvo srečanje z njegovim unikatnim filmanjem je bil Veleposlanik (Ambassadøren, 2011), Brüggerjeva druga dolgometraža, v kateri je prevzel identiteto diplomata, se odpravil v Srednjeafriško republiko in s skritimi kamerami zabeležil korupcijsko verigo, ki ga je pripeljala do samega državnega vrha. 

Tokrat se Brügger v družbi švedskega preiskovalca Görana Björkdahla odpravi v Kongo, raziskovati okoliščine v katerih je pred pred skoraj šestdesetimi leti umrl tedanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Letalo prvega človeka ZN je strmoglavilo tik pred pristankom, okoliščine strmoglavljenja do danes niso povsem razjasnjene. Uradno je šlo za nesrečo, toda že v 60-ih letih so krožile govorice, da je letalo bilo sestreljeno. Naša preiskovalca poiščeta in pred kamere povabita nekaj še živih očividcev, ki s svojimi pričevanji dodatno okrepijo tezo, da je letalo bilo sestreljeno. Morda na tej točki ni odveč, ako njuno poizvedovanje pospremim z nekaj pomembnih informacij o takratni geopolitični situaciji v tem delu sveta. Hammarskjöld se je zavzemal za zmanjševanje vpliva kolonialnih sil v državah, ki so nedolgo nazaj izborile neodvisnost. Ena izmed teh držav je nekdanja belgijska kolonija Kongo. V južnem delu države, v katerem so locirani številni rudniki in bogata nahajališča mineralnih surovin je kontrolo prevzelo dobro oboroženo uporniško gibanje, ki se bori za odcepitev. Javna skrivnost je, da so različna afriška uporniška gibanja v tem času bila financirana s strani tujih vlad. Prav tako je bilo jasno, da je Hammarskjöld s svojo politiko bil trn v peti vseh, ki so pisali in izvajali takšne scenarije.

Brügger in Björkdahl se oborožena s temi spoznanji lotita preiskave več kot pol stoletja starega primera in kmalu odkrijeta nekaj imen, ki so tako ali drugače povezana s tragičnim dogodkom. Toda zgodba, katere prvotni namen je bil razjasniti okoliščine, v katerih je umrl generalni sekretar OZN, hitro začne dobivati drugačne, nepredstavljive obrise. Sestrelitev letala ZN-a je le delček večje slike, na kateri počasi odkrivamo sledi čopiča v rokah nevidnih sil iz ozadja, ki se borijo za geopolitično prevlado v tem delu sveta. Nerešeni primer Daga Hammarskjölda nas z napredovanjem zgodbe pelje vedno globlje v svet tajnih organizacij, ki so uresničevale in verjetno v neki novi obliki še uresničujejo umazane načrte tistih, ki so na najrevnejši celini imeli in še vedno imajo določene interese. Brüggerjev film se gleda kot prvovrstni triler, a z eno pomembno srhljivo razliko – večina šokantnih razkritij ni plod domišljije kakega nadarjenega scenarista, temveč rekonstrukcija resničnih dogodkov. In lahko mi verjamete na besedo ko rečem, da so nekatera razkritja tako šokantna, da vzamejo sapo. Brügger je posnel še en izvrsten dokumentarec, ki bi ga moralo videti čim več ljudi. Morda bo k temu pripomoglo dejstvo, da je film eden izmed treh kandidatov za nagrado LUX, projekt, ki od leta 2007 evropskim filmom pomaga prodreti do evropskega občinstva. 

*Kandidata za nagrado sta še makedonska drama Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i' e Petrunija, 2019, Teona Mitevska) in odlični španski politični triler Kraljestvo (El reino, 2018, Rodrigo Sorogoyen), o katerem sem na blogu že poročal. Opomba: vse tri filme najdete v programski ponudbi letošnjega Liffa.

Ocena

Beats (2019)

Cristian Ortega and Lorn Macdonald in Beats (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Ritem udarcev

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Brian Welsh

Scenarij: Kieran Hurley, Brian Welsh

Igrajo: Cristian Ortega, Lorn MacDonald, Laura Fraser, Ross Mann, Gemma McElhinney

Zgodovina pomni številne poskuse cenzuriranja glasbe, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku znala mobilizirati največje dušebrižnike, ki so v novih glasbenih trendih videli naznanilo erozije moralnih vrednot. Na udaru je, kakopak, vedno bila mladina, ki je pač preveč zelena, da bi prepoznala pasti avanture, v katero se spuščajo s poslušanjem škodljivih ritmov in besedil. Rock & Roll je nekoč v očeh mnogih bil hudičev izum, še ostrejši odzivi so spremljali ekspanzijo heavy metal bendov v 70-ih.  Iz današnje perspektive se morda sliši neverjetno, toda ne tako davno (sredi devetdesetih) je takrat novoizvoljeni britanski premier Tony Blair zdušno podpiral takšno srednjeveško miselnost. Evolucija plesne glasbe je ravno v tem času v mlada ušesa in srca prinesla techno in rejv in že ob teh zametkih elektronske glasbene scene so sproženi alarmi. Preplah ob informacijah o novi glasbeni perverziji, ob kateri mladina pod vplivom mamil do jutra vztraja na plesišču, je nagnal strah v kosti taistimi dušebrižnikom. In rezultat: ekspresno so sprejeli zakon, ki je elektronsko glasbo in poslušalce iste poslal v ilegalo. 

Med temi "ilegalci" najdemo glavna junaka naslovne zgodbe. Johno in Spanner sta najboljša prijatelja  od otroštva, mladeniča na prehodu iz najstniških let v odraslost. Pred njima so še zadnji tedni, ki jih bosta preživela skupaj, preden ju življenje odpelje na različne strani. Johno je pravzaprav tisti, ki bo odšel, saj se bo preselil v boljšo četrt in nadaljeval šolanje na ugledni univerzi. Spanner v resnici ne gre nikamor – ostal bo u stari četrti, pod isto streho s problematičnim starejšim bratom. Po prepričanju Johnove družine mladeniča gotovo čaka kariera drobnega kriminalca, s katero bo nadaljeval družinsko tradicijo. Njuno prijateljstvo je vendarle dovolj močno, da kljubuje tovrstnim pritiskom. Oba zavedata, da je konec blizu in prav zato je prihajajoči plesni žur, ki ga v tajnosti pripravljajo vidni člani lokalne elektronske scene, priložnost za nepozabno poslovilno zabavo. 

Ritem udarcev podpisuje relativno neznani škotski režiser Brian Welsh [med ostalim je režiral eno epizodo odlične prve sezone Črnega ogledala (Black Mirror, 2011)], ki je ob tej priliki izbral adaptacijo gledališke predstave Kierana Hurleyja (tu v vlogi so-scenarista). Jedro zgodbe tvori všečna, avtentična zgodba o prijateljstvu, vendar film poleg tega osrednjega motiva pove še marsikaj zanimivega. Črno-bela fotografija je učinkovito v funkciji obujanja specifičnega zgodovinskega trenutka in obenem stilsko orodje, s katerim pripoved (tudi na vsebinski ravni) deluje kot bližnji sorodnik Kassovitzevega Sovraštva (La Haine, 1995) in Corbijnovega Nadzora (Control, 2007). In to nikakor ni slaba stvar, saj film poleg avtentičnosti zgodbe in protagonistov med vrsticami izpisuje družbeni komentar, ki se reflektira v različnih projekcijah prihodnosti dveh osrednjih protagonistov. Med zanimivejšimi aspekte sodi še "klasični" motiv prepada med starejšo generacijo in mladino, ter podobno "klasično" opazovanje mladih protagonistov v občutljivem obdobju, ko se iz prvih resnih stikov z mamili lahko razvije odvisnost. Moja edina resna pripomba   je usmerjena proti dokaj neizraziti glasbeni komponenti filma, saj film nima nobenega zares močnega prizora, v katerem glavno besedo ima glasba. Film, v katerem glasba ima tako pomembno vlogo bi moral vsaj z nekaj prizori glasbo približati gledalcu [glej It's All Gone Pete Tong (Michael Dowse, 2004) in Eden (Mia Hansen-Løve, 2014)], ki mu takšna zvrst muzike ni blizu.

Ocena

Sorry We Missed You (2019)

Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019)

Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo

Država: VB, Francija, Belgija 

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Ken Loach

Scenarij: Paul Laverty

Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster

Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede. 

Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Liso.

Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019), Foto: Imdb

V epicentru Loachove najnovejše zgodbe so ponovno posamezniki v primežu surovega kapitalizma, ki v imenu maksimiranja dobičkov in konstantne rasti neusmiljeno tepta temeljne človekove pravice. Uničujoče posledice prekarnega dela, ki je za mnoge edini možni izhod iz revščine, človeka nemalokrat pripeljejo na rob obupa. Posameznik s tega roba navadno zelo jasno vidi, kaj mu v takšnih situacijah prinaša upor in zavračanje vstopa v kolesje nehumanega sistema, ki je gluh za tvoje težave. Sistema, ki mu ni mar zate in tvoje otroke. Posameznik je v rokah sistema – praviloma ga vodijo ljudi, ki so se že davno poslovili od svoje človeškosti – le orodje z omejenim rokom trajanja. V tem smislu je Loachova kritiška ost usmerjena kar v družbo samo, oziroma usmeritev sodobne družbe, ki z zakoni in pravili omogoča takšne scenarije. Medtem ko vas ni bilo zato doživljam kot poziv k vzpostavitvi mehanizmov, oziroma sprejetje konkretnih zakonov, ki bi preprečevali in strogo kaznovali takšne prakse. 

Loach in Laverty nas od uvodnih minut razmeroma predvidljivo peljeta proti trenutku, v katerem nam bosta servirala napovedani udarec v trebuh. Ta je ne glede na vse tempiran in izpeljan tako mojstrsko, da obrambe zoper njega preprosto ni. Medtem ko vas ni bilo je v svojem bistvu težka socialna drama s simpatičnimi protagonisti, ki nam mestoma postreže z nekaj vedno dobrodošlega, značilno loachovskega humorja. 

Nekatere stvari so me kljub temu zmotile do te mere, da naslovnega ne morem postaviti ob bok Loachovim najboljšim stvaritvam. Režisersko-scenaristični tandem v nekaterih segmentih (za moj okus) preveč insistira na murphyjevskem pesimizmu in akterje slika kot od vseh pozabljene, od vsega odrezane ljudi, ki jim v kritičnih situacijah nihče ne more priskočiti na pomoč. Posebej nedosledno deluje lik najstniškega sina – po potrebi je enkrat dober, drugič slab – njegovi izpadi pa so nič kaj subtilno sinhronizirani s problemi, ki njegova starša mučijo v delih zgodbe, na katere ta nima neposrednega vpliva. Najbolj banalen primer površnega zapleta je pripetljaj s ključi kombija, saj je na svetu vendarle malo takih, ki ne vedo, da zraven avtomobila običajno dobimo rezervne ključe. Film mi je, pripombam navkljub, bil všeč, kajti tudi povprečen Loach je še vedno Loach, z značilno avtentičnimi protagonisti, težavami in vprašanji, lokacijami in vsem ostalim, kar gre zraven. Medtem ko vas ni bilo je vsekakor vreden ogleda, čeprav bi z nekaj več subtilnosti končni vtis verjetno bil boljši.  

Ocena

The Lighthouse (2019)

Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen

Slovenski naslov: Svetilnik

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, fantazijski, grozljivka

Dolžina: 109',  Imdb 

Režija: Robert Eggers

Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers

Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman

Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca. 

Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje svetilnika moral prek rok spraviti kupe premoga in kdo ve koliko litrov olja. Tu se bom za hip ustavil pri Dafoeju in Pattinsonu, ki sta z odlično igro iz enačbe hitro odstranila pogosto motečo zvezdniško avro in me prepričala, da gledam prav to kar sta igrala – dva svetilničarja na osamljeni skali sredi morja. 

Dober film je vedno kombinacija mnogih kvalitetnih sestavin in ena izmed teh je nedvomno Eggersov občutek, s katerim v edinstveno vizualno izkušnjo združi fotografijo s premišljenim set-dizajnom. Vse to so sredstva, ki skupaj z zvočnim dizajnom (v možgane se še posebej zareže donenje svetilnika) usmerjajo naše pojmovanje videnega. Nas pripravijo do tega, da skoraj občutimo zatohlost prostorov, v katerih svoje dni preživljata protagonista in neužitnost pomij, ki jih požirata. Zavohamo smrad, ki se mu v takšnih okoliščinah ne moreš izogniti. Toda človek se navadi na vse. Tako kot sta se Thomas in Ephraim sčasoma navadila eden na drugega in počasi skupaj drsela v norost. Norost, v kateri na plano priplavajo laži in skrivnosti. Norost, v kateri se preteklost prepleta s sedanjostjo. Kajti na tako samotnem in depresivnem mestu ti ne ostane nič drugega, kakor da se ukvarjaš s preteklostjo. Eggers potrpežljivo zlaga koščke mozaika, ki ga je potrebno (po)gledati z nekaj več analitičnosti, da ujameš subtilno posejane namige, ki vedenje in dejanja akterjev postavijo v pravi kontekst. Da razumemo, da Thomas in Ephraim vendarle nista tako različna in začnemo premišljevati o tem, ali  nista v resnici le dva pola ene in iste zgodbe. In to je tista dodana vrednost, ki Svetilnik dvigne visoko iznad povprečja.

Ocena

Angelo (2018)

Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Angelo

Država: Avstrija

Jezik: nemščina, francoščina

Leto: 2018

Dolžina: 111' ,  Imdb

Žanri: drama, zgodovinski, romantični

Režija: Markus Schleinzer

Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer

Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko

Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji.

Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost.

Ena izmed pomembnejših informacij za boljše razumevanje zgodbe je dejstvo, da gledamo Schleinzerjevo interpretacijo resničnih dogodkov, saj je Angelo Soliman bil človek iz krvi in mesa. Živel je 75 let ob svojih "dobrotnikih" kot neka vrsta sofisticiranega hišnega ljubljenčka, ki je z nastopi zabavljal svoje lastnike in njihove obiskovalce. In čeprav je v mnogih stvareh bil nadpovprečno dober, svojih "dobrotnikov" ni nikoli uspel pripraviti do tega, da v njem vidijo človeka, kar nenazadnje dokazuje ravnanje z njegovimi posmrtnimi ostanki. Na nekem splošnem nivoju Schleinzerjev film pretresa vprašanja identitete, pripadnosti, doma in domovine, preko katerih pridemo do tistega osrednjega vprašanja, oziroma poante filma. Danes, kakih 250 let kasneje, se ni spremenilo veliko. Spremenili so se la načini eksploatacije, rasizem in nestrpnost so še vedno globo ukoreninjeni v sodobno družbo. Ne slepimo se, v zgodbi, ki se odvija v 18. stoletju  neonske luči in moderna jeklena konstrukcija niso tam po naključju. Avtentična prizorišča, izjemno dovršena kostumografija in z obravnavanim časom usklajena fotografija tvorijo izvrstno vizualno doživetje. Zgodba, zastavljena kot serija epizod, nekakšnih ohlapno povezanih vinjet iz življenja glavnega protagonista, se mestoma vseeno nekoliko vleče – malce zavoljo jezika v dialogih, malo zaradi preskokov, v katerih gledalec mora sam zapolniti luknje v zgodbi. 

Ocena

Ut og stjæle hester (2019)

aka Out Stealing Horses

Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe

Slovenski naslov: Konje krast

Angleški naslov: Out Stealing Horses

Država: Norveška, Švedska

Jezik: norveščina, švedščina

Leto: 2019

Žanri: drama, misterij

Dolžina: 123 , Imdb

Režija: Hans Petter Moland 

Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga)

Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic

Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man... 

Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje.

Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki po pričevanjih tistih, ki so roman prebrali, temelji na zelo živih, natančnih opisih narave in interakcije protagonistov s čudovitimi prizorišči. Prevod te bivanjske izkušnje in odnosa človeka z naravo v filmski jezik je bil ena ključnih komponenta projekta in režiser se je skupaj s sodelavci v tem segmentu odrezal odlično. Ko po ogledu filma premlevaš videno prideš do ugotovitve, da si skozi film spoznal marsikaj o tem kako so nekoč pridobivali les, ga sekali, pripravljali hlode in jih dostavljali kupcem v nadaljnjo obdelavo. Človek si ne predstavlja, da je drsenje orodja za odstranjevanje lubja s hlodov lahko posebna avdiovizualna izkušnja, a prav takšni in podobni detajli dajejo tej izkušnji poseben pečat. 

Jon Ranes in Ut og stjæle hester (2019), Foto: Imdb

Narava priskrbi krasne kulise zgodbi, ki je v svoji esenci zgodba o odraščanju fanta, ki prvič v življenju spoznava kaj je družina, prijateljstvo, ljubezen, izguba... Ali krajše, fantu se zgodi življenje in to je njegova zgodba. V njej veliko vlogo igra eno posebno poletje, ki je definiralo njegov odnos z očetom in pomembno vplivalo na njegovo prihodnosti. Tisto poletje se v vasi zgodi družinska tragedija, ki znotraj majhne skupnosti razkrije dotlej nevidne razpoke. 

Zgodba je subtilno posejana z drobnimi namigi, s pomočjo katerih iz perspektive najstnika odkrivamo naravo povezav med pomembnejšimi protagonisti. Najstnika, čigar objekt poželenja postane mati njegovega najboljšega in edinega prijatelja, ki se, mimogrede, na skrivaj dobiva z njegovim očetom. Razkritje očetove nezvestobe na mladeniča ima večplasten učinek: razkritje ne zamaja zgolj temeljev njegove družine in poruši idealizirano sliko očeta. Fant očeta naenkrat začne doživljati kot tekmeca v boju za naklonjenost ženske, ki ga močno privlači. Zgodba v tem segmentu odlično poveže vso kompleksnost čustev, ki prevzemajo mladega junaka. Najprej je skozi interakcijo med očetom in sinom osvetljena močna vez, ki ju druži in šele potem je, kot kontrapunkt tej ljubezni, vzpostavljen občutek zasanjanega poželenje, ki ga najstnik čuti do starejše ženske. Moland je izvrsten pripovedovalec, ki zna ujeti kapljice vode na njenih kolenih, pot ne njenem obrazu in košček njenega golega stegna, ob vstopu v čoln. In na tem mestu se moram zopet spomniti lubja, ki je prikazano s podobno skorajda fetišistično preciznostjo. Prav to so momenti, v katerih se Konje krast najbolj dvigne iznad poprečja in gledalcu ponudi trenutke čistega kinematografskega užitka.

Ocena

The Peanut Butter Falcon (2019)

Dakota Johnson, Shia LaBeouf, and Zack Gottsagen in The Peanut Butter Falcon (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: avantura, komedija, drama

Dolžina: 97' ,  Imdb

Režija: Tyler Nilson, Michael Schwartz

Scenarij: Tyler Nilson, Michael Schwartz

Igrajo: Shia LaBeouf, Dakota Johnson, Zack Gottsagen, Bruce Dern, John Hawkes, Thomas Haden Church

Grozljivke, napete akcijske zgodbe, težke drame. Vse te zgodbe v kombinaciji z jesenskimi deževnimi dnevi na človeka lahko vplivajo malce depresivno, a tudi za takšne primere obstaja rešitev – razpoloženje si vedno lahko popravite z ogledom kakšnega "feelgood" filma. Na te zahteve lahko odlično odgovori The Peanut Butter Falcon (ljubljenec občinstva na uglednem SXSW festivalu), sicer celovečerni prvenec režiserko-scenarističnega dua Tyler Nilson-Michael Schwartz, ki je potreboval pet let za uresničitev naslovnega projekta. Zgodba je od samega začetka bila napisana za Zacka Gottsagena, igralca z Downovim sindromom, ki je na nekem zborovanju spoznal Nilsona in Schwartza. Iz navdušenja nad njegovim entuziazmom, oziroma njegovo željo po igralski karieri, je nastal scenarij, ki je s svojo kvaliteto na koncu pritegnil ugledno igralsko zasedbo.

Zack je v filmu izgubil črko c in postal Zak, varovanec doma za slabotne in ostarele, ki sanjari o karieri rokoborca. Mladenič je večkrat neuspešno poskušal pobegniti iz doma in priti do Salt Water Rednecka, njegovega idola, sicer nekoč slavnega rokoborca, ki zdaj vodi šolo za rokoborbo. Zak je med varovanci doma (Bruce Dern) in osebjem (Dakota Johnson) našel prijatelje, toda želja po svobodi in karieri profesionalnega rokoborca je tako močna, da Zak preprosto noče in noče odnehati. Po več spodletelih poskusih mu naposled uspe pobegniti, a to je le začetek dolge poti na Florido, ki je posuta s številnimi nevarnostmi. Njegova mala pustolovščina bi se najbrž hitro končala, če Zak po spletu okoliščin ne bi poiskal zatočišča v čolnu problematičnega Tylerja (Shia LaBeouf), ki mu za ovratnik dihata nevarna lokalna ribiča. Tyler je storil neumnost in stopil na žulj ljudem, ki se mu na vsak način želijo maščevati za povzročene nevšečnosti. In to so vse potrebne sestavine za pustolovščino, iz katere se bo rodilo čudovito prijateljstvo.

In zakaj je The Peanut Butter Falcon zame bil tako lepa izkušnja? Avtsajderje ni nikoli težko vzljubiti in če je eden izmed glavnih protagonistov človek z Downovim sindromom, je vse skupaj  toliko lažje. Ustvarjalci v tem segmentu opravijo odlično delo, saj Zacka nikoli ne obravnavajo kot manj vrednega protagonista in ga prikažejo kot človeka, ki s svojo pozitivno energijo, iskrenostjo in odločnostjo uresničiti sanje, sproža pozitivne premike v ljudeh okoli njega. S problematičnim Tylerjem na drugi strani je zgodba drugačna – na začetku v njem vidimo le iracionalno zgubo, ki je pravi magnet za težave. Šele skozi interakcijo z Zakom na plano privre njegova mehkejša plat in topla duša, ki se je dotlej skrivala pred surovo realnostjo. Dobra kemija med Shio LaBeoufom in Zackom Gottsagenom me spominja na senzibilnost, s katero je Jeff Nichols v odličnem Mud (2012) prikazal odnos ubežnika in dveh mladih fantov. Svoj doprinos k tej senzibilnosti v ravno prav kratkem/dolgem krilu doda še Dakota Johnson. Ta odlično pooseblja zaščitniško, materinsko figuro enega in romantični interes drugega moškega, s katerima se uslužbenka doma za ostarele neplanirano poda na pot, na kateri se bo med triom stkala posebna vez. The Peanut Butter Falcon je film ceste, ki si vzame čas za tihe trenutke ob taborniškem ognju in kopanje v avgustovskem popoldnevu, skozi katere nam direktor fotografije Nigel Bluck s premišljenim kadriranjem posreduje občutek zasanjane brezbrižnosti in svobode. Vsi ti drobni dotiki lepo dopolnjujejo prispevek všečne igralske zasedbe in sporočilno komponento filma, ki ga ne želite zamuditi.

Ocena

Haunt (2019)

Katie Stevens in Haunt (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Strašila

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: grozljivka, triler

Dolžina: 92' ,  Imdb 

Režija: Scott Beck, Bryan Woods

Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods

Igrajo: Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn McClain, Andrew Caldwell, Shazi Raja

Strašila (Haunt, 2019), je prvi odmevnejši avtorski projekt tandema Scott Beck-Bryan Woods, dolgoletnih prijateljev, ki sta se na veliko sceno prebila z izvirnim scenarijem za uspešnico Tiho mesto (A Quiet Place, John Krasinski, 2018). Leto kasneje sta dobila priložnost podpisati njuno prvo ambicioznejšo produkcijo pod producentsko taktirko Elija Rotha, ki se je v zadnjih letih v vlogi režiserja, scenarista in producenta promoviral v enega vplivnejših ustvarjalcev žanrskega filma. Strašila so eden v nizu filmov, ki si v kinih in na različnih streaming platformah želijo odrezati svoj kos pogače, v za tovrstne poskuse ugodnem času priprav na praznovanje noči čarovnic, ko je povpraševanje po grozljivkah praviloma največje. 

Strašila so še en v nizu mlačnih poskusov, v katerem prepoznavamo odmeve žanrskih klasik in že po četrt ure ugotavljamo, da se še enkrat podajamo na pot, na kateri ne gre pričakovati nobenih presenečenj. Zgodba o mladini, ki na noč čarovnic v iskanju primerne zabave zaide v hišo strahov in tako stori usodno napako, sledi klasičnim žanrskim zapovedim. Takoj je jasno, kdo je nabolj trdoživa protagonistka zgodbe, t.i. final girl, ki bo preživela do konca in se navkljub navidezni krhkosti uspešno zoperstavila zlobnežem. Njeni prijatelji so tukaj le zato, da zaposlijo skupino psihopatov in omogočijo uresničitev njihovih izprijenih fantazij. Finalno dekle je obenem edini karakter z nekaj ozadja: skoki v preteklost nas seznanjajo s travmatično izkušnjo iz otroštva in v luči teh spoznanj je njen boj za preživetje tudi svojevrsten obračun s preteklostjo. Naslovna stvaritev je pogojno gledljiva zavoljo dejstva, da žrtve niso le butaste tarče, ki brezglavo tekajo po prizoriščih in brez boja čakajo bridki konec. Funkcioniranje preživetvenih nagonov vsekakor velja pozdraviti, vendar me Strašila nikoli niso mobilizirala do te mere, da bi mi resnično bilo mar za usodo kogarkoli od nastopajočih. Predvidevam, da film lahko nekaj več užitka ponudi mlajši (najstniški) populaciji, medtem ko bo gledalec z nekaj več kilometrine v njem težko našel dovolj razvedrilne vrednosti.  

Ocena

Dronningen (2019)

aka Queen of Hearts

Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Queen of Hearts

Država: Danska, Švedska

Jezik: danščina, švedščina

Leto: 2019

Dolžina: 127',  Imdb

Žanri: drama

Režija: May el-Toukhy

Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn

Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne

V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka  May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska. 

Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo breme. 

May el-Toukhy se s svojim drugim celovečercem loteva specifične teme, ki sta jo v novem tisočletju najbolj odmevno pretresala Britanec Richard Eyre v Zapiskih o škandalu (Notes on a Scandal, 2006) in, do neke mere, Bralec (The Reader, 2008), Eyrejevega rojaka Stephena Daldryja. Toda že dejstvo, da imamo opravka s Skandinavci sugerira, da navkljub uvodni pripravi terena za povprečno melodramo v nadaljevanju lahko pričakujemo nekoliko drugačen kurz. In res, goli prizor glavne (anti)junakinje je napoved dokaj eksplicitnih scen, v katerih se Ana in Gustav prepustita mesenemu poželenju. Nekateri kritiki so se spotaknili ob prikazano eksplicitnost in jo izpostavili kot nepotrebno. Sam s tem nimam prav nobenih težav in menim, da je režiserka z zavračanjem puritanskega pristopa prispevala veliko k pristnosti zgodbe in razumevanju sle, ki poganja dejanja protagonistov. In med tem ko Gustavovo nepremišljenost lahko pripišemo njegovi mladostniški brezskrbnosti in deloma maščevalnosti, ki izhaja iz zamer do očeta (ta ga je zapustil v otroštvu), za Ano ni opravičila, ne glede na človeškost spolne sle, ki jo žene v prepovedano razmerje. Tisto kar Dronningen dviguje nad povprečje je vse kar se zgodi potem, ko Ana Gustavu da vedeti, da je prišel čas za konec njune strastne avanture. Občudujem smer v kateri režiserska in izvrstna Trine Dyrholm razvijata kompleksno karakterno študijo ženske, ki ne želi plačati ceno za svoje napake. Ženske, ki račun za svoje napake brezobzirno prevali na svojega mladega ljubimca. Mislim, da film ravno v tem segmentu funkcionira odlično, brez nepotrebnega moraliziranja in iskanja nekakšnih polovičnih rešitev, ki bi podčrtale nauk zgodbe in zadovoljile vse vpletene. Namesto tega nas čaka neusmiljeno soočanje z resničnostjo in spoznanje, da nihče ni zgolj slab ali dober. Resnica je vedno nekje vmes, je relativna, kompleksna in včasih za vedno ovita s tančico skrivnosti.  

Ocena