The Gentlemen (2019)

Matthew McConaughey in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Gospodje

Država: ZDA 

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Žanri: akcija, komedija, krimi

Dolžina: 113' ,  Imdb 

Režija: Guy Ritchie

Scenarij: Guy Ritchie, Ivan Atkinson

Igrajo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Michelle Dockery, Henry Golding, Jeremy Strong, Eddie Marsan

Pogled na avtorski opus Guyja Ritchieja iz moje perspektive je miks zabavnih filmov o gangsterjih in izletov v drugačne žanrske vode, ki so me praviloma puščali ravnodušnega. Med filmi, ki v ospredje ne postavljajo gangsterje je razmeroma soliden bil zgolj prvi del dvojčka o Sherlocku Holmesu in do neke mere Mož iz agencije U.N.C.L.E.., vse ostalo, od eksperimenta z bivšo ženo, do adaptacije klasične Disneyjeve pravljice, sodi v koš, v katerega običajno odvržem sladice, jogurte in podobne reči z nič kalorijami. Njegove gangsterjade so zame vedno bile sila zabavna izkušnja, četudi drži, da Anglež po zelo obetavnem začetku in biserčkih Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, več ni našel takšnega navdiha. Kljub temu je moje potrebe zadovoljil že povsem solidni RocknRolla in nekje v isto raven s to pogruntavščino uvrščam tudi naslovno stvaritev.

Ritchie nam ponovno prinaša zanj tipično, dialoško nabrito zgodbo s kopico zabavnih likov, ki jih upodabljajo uveljavljena igralska imena. Matthew McConaughey je Mickey Pearson, otoški kralj proizvodnje in distribucije vseh vrst marihuane, ki je svojo pot začel na dnu, od koder se je z brezkompromisno eliminacijo nasprotnikov in podjetniško žilico prebil na sam vrh piramide. Mickey je v zadnjem obdobju veliko premišljeval o upokojitvi, zato je navezal stike z ameriškim milijonarjem (Jeremy Strong), kateremu želi prodati svojo proizvodno-distribucijsko mrežo. A tako kot vedno, ko se kralj pripravlja zapustiti tron, svojo priložnost začutijo mladi upi, ki so pripravljeni storiti vse, da zavzamejo njegovo mesto. Eden teh je nadebudnežev je Dry Eye (Henry Golding), drugi mož kitajske mafije, ki se počasi prebija proti vrhu in vedno bolj prevzema kontrolo iz rok ostarelega šefa. Mickey na drugi strani ob sebi ima zvesto skupino mož, ki jo vodi zanesljivi Ray (Charlie Hunnam). V zaplet okoli več sto milijonov vrednega posla se vplete še predrzna skupinica mladih prestopnikov, ki jih na pravo pot poskuša izvesti njihov trener (Colin Farrell) in privatni detektiv (v zelo zabavni interpretaciji Hugha Granta), ki je neke vrste narator, aktivni udeleženec in naš vodnik, ki s svojimi izsledki učinkovito povezuje zapleteno zgodbo.

Colin Farrell and Charlie Hunnam in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb

Ne bom citiral dialoških domislic, ki jih Ritchie polaga na jezik njegovih protagonistov, saj delujejo najbolje, če jih „zaužiješ“ direktno, brez posrednikov. Dialogi so vedno bili eden izmed režiserjevih najmočnejših adutov, vendar bi razvedrilno vrednost le-teh bilo nepravično pripisati zgolj besedam zapisanim v scenariju. Štos moraš znati zapakirati in pri Rithiejevih likih vedno gre za celoten paket, ki svojo privlačnost gradi na izbiri igralskega kadra, kostumih, maski in nenazadnje igralskem navdihu  igralcev v posameznih vlogah. Čar dobre kriminalne komedije je v uspešnem prepletanju resnega in komičnega in Gospodje so film, ki uspešno žonglira obe omenjeni komponenti. Film obenem like profilira tako, da ti s svojimi značaji znajo motivirati gledalca, da za njih stiskajo pesti, četudi prav vsi vpleteni sodijo v kategorijo klasičnih antijunakov. Tisto, kar slabe fante loči od še slabših, je njihova gosposkost v situacijah, ko je potrebno upoštevati načela in spoštovati dane besede. Ravno zato v močvirju polnem krokodilov izberemo in stiskamo pesti za tiste, še vedno imajo nekaj občutka za danim okoliščinam prilagojeno moralo in pravičnost. Gospodje so film, v katerem Ritchie najbrž namenoma provocira tiste, ki filme vrednotijo skozi prizmo sporočilnosti in politične korektnosti in jim sporoča, da za zabavno gangsterjado vendarle potrebuješ nekaj socialne neenakosti in nepravičnosti. Zato ga velja konzumirati takšnega kot je – kot čisto dozo zabave, ob kateri je globoko premišljevanje o vsakdanjih problemih sodobne družbe povsem nepotrebno.

Ocena

The Invisible Man (2020)

Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Nevidni človek 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: grozljivka, misterij, triler

Dolžina: 124',  Imdb 

Režija: Leigh Whannell

Scenarij: Leigh Whannell

Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen

Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak. 

Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti.

Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da je smrt „norega znanstvenika“ le dobro zrežirana predstava, ki odvzame vso nepredvidljivost delu zgodbe, v katerem Cecilia še poskuša ugotoviti, kaj, oziroma kdo, ji diha za ovratnik. Vsi klasični izgovori so tu: od flaške z zdravili, ki sugerira scenarij vse-je-v-njeni-glavi, do klasičnega motiva spora z okolico, ki v ekscesih junakinje sčasoma vidi le še neustavljivo drsenje v blaznost. Splošni vtis se z naraščanjem minutaže slabša, saj Whannell v želji po ohranjanju ritma in zanimivosti poseže po preslabo premišljenih, malo verjetnih rešitvah (v svoji recenziji jih je lepo povzel Filmoljub). Na srečo v glavni vlogi gledamo izvrstno Elisabeth Moss, ki so ji takšne vloge pisane na kožo. Kraljica solznih oči in poglobljenih interpretacij širokega spektra psihičnih stanj, je ob razmeroma dobrem ritmu in solidni produkcijski vrednosti lahko zadosten razlog, da filmu vendarle ponudite priložnost. 

Ocena

The Last Black Man in San Francisco (2019)

Jimmie Fails & Jonathan Majors in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 121' ,  Imdb 

Režija: Joe Talbot

Scenarij: Joe Talbot, Rob Richert, Jimmie Fails

Igrajo: Jimmie Fails, Jonathan Majors, Rob Morgan, Tichina Arnold, Mike Epps, Finn Wittrock, Danny Glover

Zadnji črnec v San Franciscu je eden izmed impresivnejših prvencev lanskega leta, ki je na lanskem Sundanceu prejel nagrado za režijo in posebno nagrado žirije za kreativno sodelovanje, namenjeno ustvarjalcem, z nadpovprečno ustvarjalno simbiozo. To je nivo, ki ga lahko dosežeta ustvarjalca, ki se zelo dobro poznata - režiser Joe Talbot in glavni igralec in ko-scenarist Jimmie Fails sta se spoznala in začela družiti že v prednajstniških letih. Skupaj sta odraščala v San Franciscu, s snemanjem kratkih filmov pilila njune filmske veščine in zdaj posnela še celovečerec, v katerem njuno rojstno mesto ima prav posebno vlogo. 

Jimmie Fails igra nekakšno napol fiktivno različico samega sebe, mladeniča obsedenega z lepo, v viktorijanskem slogu zgrajeno hišo, ki je nekoč pripadal njegovi družini. Jimmie je v hiši, ki jo je po njegovih spoznanjih zgradil njegov stari oče preživel otroštvo, a se je družina nato morala izseliti. Vse „zasluge“ za izgubo družinskega doma pripadajo njegovemu od mamil in kockanja odvisnem očetu in tega mu Jimmie ni nikoli odpustil. Zdaj surfa na kavču najboljšega prijatelja Montgomeryja, ki razume njegovo potrebo, da na stari družinski hiši občasno popravi kakšno malenkost: prebarva poličko, zamenja dotrajano desko, očisti žlebove... Dejstvo, da tam zdaj živi nekdo drug, ga ne ustavi. Izbrati je le treba čas, ko lastniki niso doma. In ko se zakonca, ki sta v zadnjih letih tam živela ločita in izselita, Jimmie začuti svojo priložnost. Skupaj z Montgomeryjem se vselita v hišo navkljub zavedanju, da bo hiša kmalu dobila nove lastnike. 

Jimmie Fails, Jonathan Majors & Danny Glover in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24

Talbot nas v zgodbo popelje s posnetkom črne deklice, ki zre v oči človeka v zaščitni obleki, ki skupaj s sodelavci čisti kontaminirano območje. Na robu tega območja so svoje domove pretežno našli temnopolti prebivalci San Francisca, ki se vsakodnevno vozijo v mesto na delo. Sledi dolga vožnja kamere, ki nam v počasnem posnetku predstavi protagonista, ki se na skejtbordu odpravita v mesto. Ta nekajminutni posnetek, brez dialogov, ob ustrezni glasbeni podlagi, predstavi podobo hitro spreminjajočega se mesta, ki svoje najrevnejše prebivalce vedno bolj potiska stran od četrti, v katerih so se rodili in živeli. 

Zadnji črnec... je pogumno barvit, na trenutke zasanjan portret spreminjajočega se mesta, ki oddaja „vibe“ magičnega realizma, podoben tistemu, ki ga najdemo v filmih finskega mojstra magične poetike Akija Kaurismakija. Čudovito fotografijo podpisuje Adam Newport-Berra, ki vendarle ni bil prva izbira, saj je vloga direktorja fotografije sprva bila rezervirana za Tima Salminena, odličnega Finca, ki se uveljavil prav skozi sodelovanje s Kaurismakijem. Do sodelovanja zavoljo zapletov z ameriško imigracijsko službo na koncu ni prišlo, toda Talbotu je vseeno uspelo odlično uveljaviti svojo vizijo. Zadnji črnec... svojo kritiško ost usmeri v problematiko gentrifikacije, s katero se mestna središča večjih mest spreminjajo v za elito rezervirana igrišča, med tem ko so ljudje, ki so nekoč bili srce in duša mest, prisiljeni na umik na mestne margine. V tem smislu film doživljam kot melanholično zgodo o izgubi identitete in naraščajoče distance med avtohtonim prebivalstvom in mestom, ki je nekoč pripadalo njim. Čustvenem jedro filma počiva na prijateljski dinamiki dveh osrednjih protagonistov, ki sta jo z odlično kemijo začinila Jimmie Fails in Jonathan Majors. Zadnji črnec... ni brez napak, a je obenem tiste sorte film, ki me je povsem razorožil s svojo očarljivostjo.

Ocena

Swallow (2019)

Haley Bennett in Swallow (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Francija

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, grozljivka, triler

Dolžina: 94',  Imdb 

Režija: Carlo Mirabella-Davis

Scenarij: Carlo Mirabella-Davis

Igrajo: Haley Bennett, Austin Stowell, Elizabeth Marvel, David Rasche, Denis O'Hare

Sveže poročena Hunter Conrad (Haley Bennett) se je s premožnim izbrancem nedavno preselila v sanjsko hišo na hribu, ki sta jo za mladoporočenca kupila ženinova starša. Idilično vzdušje in zadovoljstvo njene nove družine je toliko večje, ko Hunter sporoči, da je noseča. A že namig, ki nam ga režiser Carlo Mirabella-Davis ponudi v uvodnih minutah njegovega debitantskega celovečerca (prizor zakola jagenjčka, ki že je v naslednji sceni serviran na krožnikih) je dovolj zgovoren. Zadeve bodo v nadaljevanju, za akterje in nas pred zasloni, postale manj prijetne, saj bo glavna junakinja na neobičajen način začela kazati nezadovoljstvo z njeno novo vlogo. Hunter najprej pogoltne manjšo, zaobljeno kovinsko figurico, nakar se njena potreba po požiranju različnih predmetov le še stopnjuje.  

Swollow je v osnovi psihološka srhljivka, ki nas povabi v svet junakinje globoko nezadovoljne z vlogo, v katero jo z obilno pomočjo družine potiska njen izbranec. Njeno pogrezanje v disfunkcijo in iracionalno samopohabljanje je vpeto v kontekst upora proti spolno definirani vlogi posameznika v družbi in družini. Vloge, definirane s tradicionalističnimi patriarhalnimi nazori kaj ženska je, in kako naj se obnaša v skladu s temi pričakovanji. Na spolno neenakost se navezuje še podrejenost junakinje v zakonu, ki izhaja iz njene pripadnosti socialno šibkejšemu družbenemu sloju. Vse to so elementi, na katerih režiser gradi ustrezno klimo za opazovanje in razumevanje stresne eksistence glavne junakinje. Potapljanje v njeno duševno nestabilnost je z vsakim predmetom, ki ga zaužije, za njo in nas bolj mučno. Velja poudariti, da nas Mirabella-Davis ne poskuša šokirati z eksploatacijskim vpogledom v posledice junakinjine vedenjske motnje. S tem, da nam jih skoraj ne pokaže, doživljanje le-teh subtilno prepušča naši domišljiji. Med ogledom sem imel občutek, da je razvoj prehranjevalne motnje in vsak pogoltnjen predmet simbolizira neke vrste upor junakinj proti fetusu, ki raste v njej. Zdi se, da je plod v njenem trebuhu utež okoli vratu, ki jo vleče navzdol in ji preprečuje pobeg iz za njo nevzdržne situacije in nič kaj rožnate prihodnosti. Swallow je eden tistih filmov, pri katerem je marsikaj odvisno od igralskega navdiha osrednje igralske figure. Haley Bennett, ki smo jo doslej gledali predvsem v manjših stranskih vlogah, nalogo na moje zadovoljstvo opravi zelo dobro in dokaže, da ima potencial za vlogo prve violine. Njen nastop gotovo ni ostal neopažen in verjamem, da bo 32-letna igralka v prihodnje dobila še več priložnosti za dokazovanje.

Ocena

Medena Zemja (2019)

aka Honeyland

Hatidze Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Medena dežela

Drugi naslovi: Honeyland

Država: Makedonija

Jezik: makedonščina, turščina, srbščina

Leto: 2019

Dolžina: 89',  Imdb

Žanri: drama, dokumentarni

Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov

Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov

Igrajo: Hatidze Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam 

V otvoritvenem prizoru Medene dežele spoznamo Hatidžo Muratovo, glavno junakinjo oblečeno v bluzo medeno barve, ki nas v maniri izkušene planinke pripelje do naravnega bivališča čebel, ki so si dom uredile na težko dostopni pečini nad dolino. Že ti prvi kadri filma napovejo, da nas čaka izkušnja, ki bo z nami komunicirala na impresivnem vizualnem nivoju. V odročni vasici v makedonskem gorovju so nekoč živeli pripadniki turške manjšine, danes pa sta edini prebivalki vasi Hatidže in njena ostarela, na posteljo priklenjena mati. Vsi drugi so že zdavnaj odšli in srečo poiskali v urbanih središčih, Hatidže, ki nikoli ni imela lastne družine, pa je ostala v vasi, ob materi. 

Hatidže sebe in mater preživlja z nabiranjem medu, ki ga nato prodaja med občasnimi izleti v mesto. Hatidže panje poišče v divjini in jih nato preseli oziroma prerazporedi na bolj dostopne lokacije v vasi in okolici. Ko pride čas za odvzem medu iz panjev odstrani le polovico medu, drugo polovico pa pusti čebelam, saj se zelo dobro zaveda, kako zelo pomembno je, da čebele imajo dovolj hrane v zimskem obdobju. Čudovito je opazovati človeka sposobnega živeti v takšni harmoniji z naravo, nekoga s takšno stopnjo razumevanja pomembnosti ohranjanja ravnovesja v ekosistemu. Dokaz, da je človek v naravi glavni moteči dejavnik dobimo s prihodom nomadske družine s sedmimi otroci, ko se naseli na sosednji zapuščeni posesti. Družina se preživlja z govedorejo in vas je kmalu polna življenja, številni otroci, mačke, krave, telički... Hatidže se sprva razveseli novih sosedov in jih sprejme z odprtimi rokami. Glavi družine celo nesebično pomaga razumeti osnove čebelarstva, ki kmalu začne postavljati svoje panje in agresivno prevzemati kontrolo nad naravnimi viri v okolici.

Hatidze Muratova and Nazife Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb

Prvotni načrt Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova je bil posneti okoljski dokumentarec, brez večjega vpletanja ljudi v njuno zgodbo. Toda v življenju je pogosto tako, da iščeš eno stvar in po naključju odkriješ nekaj drugega. Avtorja sta tako po naključju srečala Hatidžo in začutila zgodbo, za katero bi bilo škoda, če bi ostala nepovedana. Po treh letih in 400 urah posnetega materiala sta izluščila čudovit dokumentarec, s katerim nista le dosegla prvotni okoljevarstveni načrt, ampak sta v okvir njune zgodbe umestila tudi čudovito zgodbo o ženski, ki (daleč stran od vseh debat o našem odnosu do okolja) v kosteh nosi občutek za življenje v sožitju z naravo. Na tistem najpomembnejšem nivoju film skozi dinamiko med Hatidžo in prišleki vzpostavi očitno metaforo odnosa človeštva do matere Zemlje. Poanto lahko preberemo v številčnem razmerju med prišleki na eni, in Hatidžo na drugi strani. S tem film zrcali razmerje moči v sodobni družbi, oziroma prevladujoče kolektivno stanje zavesti v odnosu so okolja, izoblikovano na temeljih kapitalistične logike in pasivne potrošniške miselnosti. Vzporedno s temi pomembnimi vprašanji film med vrsticami izriše intimen portret ljubečega odnosa med ostarelo materjo in hčerko. Njuni skupni prizorih so polni topline, ki doseže in pogreje naša srca. Medena dežela je globoko humanističen film in ena najbolj čudovitih izkušenj leta, ki je zasluženo prejela številne nominacije in nagrade.

Ocena

Honey Boy (2019)

Shia LaBeouf and Noah Jupe in Honey Boy (2019), Foto:Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 94' ,  Imdb

Režija: Alma Har'el

Scenarij: Shia LaBeouf 

Igrajo: Shia LaBeouf, Lucas Hedges, Noah Jupe, FKA Twigs, Byron Bowers, Clifton Collins Jr.

Čeprav ne sodim med tiste, ki jih goreče zanimajo podrobnosti iz življenj slavnih in z njimi povezane rumene novičke, pri tistih najbolj ekscesnih zvezdnikih nekaj teh informacij, hočeš-nočeš,  najdejo pot do tebe. Shia LaBeouf je eden teh zvezdnikov, ki je v preteklih letih z različnimi ekscesi polnil časopisne stolpce in človek, ko se je na premieri Von Trierjeve Nimfomanke po rdeči preprogi festivala v Berlinu sprehajal s papirnato vrečko na kateri je pisalo: "Nisem več slaven." Zdaj je tu film, ki vedenje muhastega zvezdnika postavi v kontekst težavnega odraščanja v problematičnem družinskem okolju.

Medeni fant je namreč pretežno biografska zgodba, posneta po scenariju, ki ga je lastnoročno spisal Shia, režijo pa je prevzela uveljavljena režiserka glasbenih spotov in dokumentaristka Alma Har'el, ki je z naslovnim prvič zaplula v vode celovečernega igranega filma. Film odpre nekajminutni kolaž utrinkov iz življenja glavnega junaka, sestavljen iz filmov v katerih je igral in neumnosti, ki jih je počel potem, ko so kamere ugasnile. Smo v letu 2005, ko 22-letni Otis (Lucas Hedges) po nizu izpadov in aretaciji konča v rehabilitacijskem centru za zdravljenje odvisnosti. Zdravljenje zahteva soočanje s težavno preteklostjo, s katero se seznanjamo s skoki v preteklost, v kateri je 12-letni Otis (Noah Jupe) perspektiven otroški igralec. Njegovo kariero usmerja oče James (igra ga LaBeouf), veteran ene izmed ameriških vojn, ženskar in zdravljeni alkoholik vprašljivih vzgojnih metod. Oče in sin živita nomadsko in se potikata po neuglednih hotelih, saj se zadržujeta v krajih, kjer Otis dobi delo. Fantov zaslužek je temelj družinskega proračuna, toda oče kljub temu nima razumevanja za njegove potrebe, ne občutka za njegovo senzualnost.

Film slika problematično odraščanje otroka, ki se neuspešno prizadeva zgladiti odnos med očetom, odsotno materjo in njenim novim partnerjem, ki podobno kot Otis nase prevzame vlogo nekakšnega mediatorja v sporu med sprtima stranema. Morda se fant ravno zato dobro razume z maminim novim partnerjem, kar vedno bolj živcira njegovega ljubosumnega očeta. In ko se spor še bolj poglobi, ozračje postane še bolj strupeno. Fantovo stisko začuti mlada prostitutka, ki živi in dela v istem motelu in med njima se sčasoma razvije poseben odnos. Prezgodaj dozorelo dekle postane nadomestek za vse, kar Otis pogreša v življenju – materinska figura, razumevajoča prijateljica in prva ženska, ki v njem prebudi romantična čustva. 

Čeprav dober del filma odpade na boj z demoni preteklosti 22-letnega Otisa, v interpretaciji vedno zanesljivega Lucasa Hedgesa, srce filma je del pripovedi, ki se osredotoča na težavno dinamiko med očetom in 12-letnim Otisom. Mladi Noah Jupe odlično upodobi otroka, ki v odnosu z očetom pogosto mora prevzeti vlogo bolj zrelega in razumevajočega člana družine. Ne glede na prevladujoče slabe plati, film očeta ne slika v povsem negativni luči. Cenim kompleksnost karakterizacije očeta, ki vsem napakam in psihičnim motnjam navkljub ni povsem izgubil očetovskih nagonov in dvignil roke od svojega potomca. To kompleksnost nam s prepričljivo igro v eni izmed njegovih boljših vlog učinkovito približa Shia LeBeouf. Film vseeno ostane nekoliko nedorečen. Morda zato, ker mu manjka nekaj samokritičnosti v obravnavi glavnega junaka, pa tudi zato, ker skoraj povsem ignorira vlogo mater in njen prispevek k formiranju fantove osebnosti in njegove disfunkcije.

Ocena

Akinjeon (2019)

aka The Gangster, the Cop, the Devil

Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Gangster, policist, hudič

Angleški naslov: The Gangster, the Cop, the Devil

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2019

Dolžina: 109' ,  Imdb

Žanri: akcija, krimi, drama

Režija: Lee Won-Tae

Scenarij: Lee Won-Tae

Igrajo: Ma Dong-Seok, Kim Moo-Yul, Kim Sung-Kyu, Choi Min-Chul, Kim Yoon-Sung

Morda je malce neprimerno govoriti o krizi korejskega filma v letu, v katerem je korejski film dobil prvega oskarja za tujejezični film in spisal zgodovino z oskarjem za najboljši film v tisti absolutni konkurenci, med angleško govorečimi protikandidati. V letu, ko je Parazit poleg oskarja pobral še zlato palmo in zlati globus, ter postal ponavljajoči se naslov na vrhu vseh relevantnih lestvic najboljših dosežkov lanskega leta. Na blogu sem že nekajkrat tarnal nad pretirano komercializacijo korejskega filma, ki je v zadnjih letih posvojil model ameriškega mainstream filmanja in na periferijo pahnil neuveljavljene avtorje in avtorske filme, ki životarijo na (za ostanek sveta) težje dostopni neodvisni sceni. Seveda sem hvaležen, da smo kljub temu dobili Parazita (ali leto prej Požiganje), a poleg teh vrhuncev bi bilo lepo občasno videti vsaj še kakšen zelo solidnega „Korejca.“  

Gangster, policist, hudič je eden izmed odmevnejših "Korejcev" lanskega leta (pri nas so ga predvajali na lanskem Liffu), s katerim se je svetu predstavil izven domovine malo znani režiser in scenarist Lee Won-Tae. Čeprav v osnovi govorimo o solidnem žanrskem filmu, je že iz naslova moč razbrati, da so ustvarjalci želeli ustvariti nekakšno sintezo velikih korejskih uspešnic, ki so v zadnjih desetletjih pustili močan pečat in odigrali pomembno vlogo v širitvi baze ljubiteljev korejskega filma. V eni zgodbi združiti gangsterje, detektive in serijske morilce, že na "uč" deluje malce (pre)ambiciozno in zbuja dvom, da so si ustvarjalci na krožnik naložili preveč vsega, da bi se lahko z enako vnemo lotili vseh narativnih linij in karakterjev. 

Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb

V vlogi policista univerzalca, ki poleg organiziranega kriminala in ugrabitev raziskuje tudi umore, gledamo korejsko zvezdo v vzponu Kima Moo-Yula (A Muse, Forgotten), ki že v uvodu svojim nadrejenim razlaga, da za serijo na videz nepojasnjenih umorov stoji isti storilec. V zgodbo o serijskem morilcu ne želi verjeti nihče, dokler napada serijskega morilca ne preživi lokalni gangsterski šef Ma Dong-Seok (New World, The Unjust, The Outlaws...). Morilec žrtve izbira po naključju in sicer tako, da z avtom v poznih nočnih urah povzroči manjšo nesrečo. In ko nič sluteči oškodovanec izstopi iz vozila, da preveri poškodbe na vozilu... Akcija!  

To je jedro zapleta, ki pripelje do neobičajnega zavezništva, saj moči v lovu na morilca združita detektiv in gangster. To je obenem največja „inovacija“ filma, ki nato do konca iz rokava ne potegne nobenega zares močnega aduta. Rezultat je solidno režiran, scenaristično povprečen film, ki mi na žalost ni ponudil enega samega prizora, v katerem bi mi srce zaigralo zaradi odlične, inovativne koreografije akcijskega prizora, glasbe, prizorišča... Gangster, policist, hudič vseeno ima človeka, ki film drži nad vodo – gangsterja, v odlični izvedbi izkušenega Ma Dong-Seoka, ki zgolj s svojo karizmo film dvigne na raven gledljivega akcijskega razvedrila. 

Ocena

Atlantique (2019)

Mama Sané in Atlantics, Foto: © trigon-film

Slo naslov: - 

Angleški naslovi: Atlantics

Država: Francija

Jezik: volof, francoski

Leto: 2019

Dolžina: 106' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Mati Diop

Scenarij: Mati Diop

Igrajo: Mama Sané, Amadou Mbow, Ibrahima Traoré, Nicole Sougou, Amina Kane, Coumba Dieng, Mariama Gassama

Eden zanimivejših prvencev lanskega leta je Atlantik (Atlantique) francoske režiserke Mati Diop, ki med bogato kolekcijo festivalskih nagrad ima tudi veliko nagrado žirije v Cannesu. Drama s pridihom nadnaravnega, postavljena v senegalsko prestolnico Dakar, spremlja 17-letno Ado (Mama Sane), ki je tik pred dogovorjeno poroko z Omarjem, plejbojem iz premožne družine. Poroka bo zadovoljila apetite njene družine in ji omogočila lagodno življenje – takšen scenarij bi brez veliko premišljevanja sprejele vse njene prijateljice, ne pa tudi Ada, ki ljubi drugega. Njeno srce pripada  Souleimanu, revnemu fantu iz soseščine, ki skupaj s prijatelji dela na največjem gradbišču v mestu. Lokalni tajkun v navezi s tujimi investitorji gradi megalomansko stavbo – arhitekturno futuristično čudo, ki bo spremenilo podobo prestolnice. V tej zgodbi o preobrazbi Dakarja v novi Dubai je najbolj sporno, da Souleiman in njegovi sodelavci že več mesecev niso prejeli plačila za opravljeno delo. 

Režiserka film odpre s prizorom upora ogorčenih gradbenih delavcev, ki od nadzornikov na gradbišču zahtevajo plačilo za prelito kri in znoj. Futuristični objekt, ki v resnici ne obstaja (računalniško ustvarjeno podobo so dodali v postprodukciji), je alegorija nezdravih temeljev, na katerih se v manj razvitih državah vzpostavljajo bodoče socioekonomske resničnosti. Socialni komentar filma izpostavi položaj mladih, ki z enim očesom zrejo proti negotovi prihodnosti, z drugim pa pogledujejo proti oceanu in premišljujejo o tveganju, ki so ga pred njimi prevzeli mnogi. Diop se skozi film vedno znova vrača k oceanu, ki je za domačine sčasoma postal simbol upanja in žalosti. Upanja zato, ker je morje za mnoge edini izhod v sili, edina pot do uresničitve sanj o boljšem življenju, a obenem tudi žalostni opomnik na vse, ki so svojo pot končali na morskem dnu.

Gre za motiv, ki ga je režiserka že obravnavala v odmevnem kratkem filmu Atlantiques (2009), to pot pa jo bolj kot usoda tistih, ki so odšli, zanimajo življenja tistih, ki ostali doma: deklet, soprog in mater. Diop za jedro zgodbe izbere romantično vez junakinje s fantom, ki se v zgodnji fazi filma odloči poskusiti srečo na morju. Adina perspektiva je naše okno v svet, v katerem ženska razpeta med tradicionalističnimi pričakovanji in mladostniško percepcijo sveta poskuša najti svojo pot. Zdi se, da junakinja ves časa hodi po črti med vdanostjo v usodo in uporom, medtem ko njena potreba po svobodi postaja vse močnejša. Diop sočasno z njenim osvobajanje iz okov prihodnosti začrtane po pričakovanjih okolice v zgodbo vplete še kanček nadnaravnega, ki postane odločilni dejavnik njenega osvobajanja. Nadnaravna primes obenem nadgradi socialni kontekst filma, ki je lepo postavljena v funkcijo korektorja krivic iz začetka zgodbe. Atlantics v spominu ostane zaradi presenetljivega prepletanja surove resničnosti s fantazijskimi in romantičnimi motivi, ki se potem zlijejo v kompleksno študijo migracijske problematike.

Ocena