White Reindeer (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: Zach Clark
Scenarij: Zach Clark
Igrajo: Anna Margaret Hollyman, Laura Lemar-Goldsborough, Lydia Hyslop, Joe Swanberg, Fernanda Tapia

Všeč so vam božični filmi? Uživate v komedijah? White Reindeer je izdelek, ki na prvi pogled izpolnjuje vse božično-komične kriterije, toda prvi vtis včasih zna biti zavajajoč. Že sumljiva podoba božične smrekice na plakatu namigne, da bo božič, ki ga bomo pričakali s srečno poročeno 32-letno nepremičninsko agentko Suzanne Barrington (Anna Margaret Hollyman), nekoliko neobičajen. Suzannino življenje se namreč obrne na glavo, ko neznani storilci med vlomom ubijejo njenega moža Jeffa, priljubljenega vremenarja na lokalni tv-postaji. Le nekaj dni nazaj sta zakonca proslavljala Jeffovo napredovanje  — čez  par mesecev bi se morala preseliti na Havaje, kjer je pokojnika čakala nova, sanjska služba, — toda zdaj je vse drugače. Brezupno. Prazno. Nesmiselno. Suzanne si ne more pomagati s sočutjem znancev, sosedov in ožjih družinskih članov, saj so vsi ti izrazi podpore v večini primerov zgolj prazna kurtoazija. Suzanne potrebuje nekaj, kar jo bo predramilo iz šoka, ji dalo novi impulz za prihodnost. Na njeno (ne)srečo Jeffov najboljši prijatelj ni tako stoičen v prenašanju nepričakovane izgube;  v pogovoru z njo se zlomi in ji prizna, da je Jeff pred časom imel nekaj mesecev trajajočo afero z neko slačipunco. Spoznanje o moževi nezvestobi nekoliko predrami njene čute in Suzanne nekaj dni kasneje v lokalnem strip baru poišče Fantasio (Laura Lemar-Goldsborough), temnopolto striperko, s katero je nevede delila moža.   

White Reindeer je eden tistih projektov realiziran s pomočjo vedno bolj vplivnega Kickstarterja (projekt je v 52 dneh zbrali predvidenih 33.500 dolarjev). Trenutno je v Kickstarter bazo v kategoriji film in video vpisano več kot 700 različnih projektov in zanimivo bo videti, kako se bo tovrstno financiranje razvijalo v prihodnje. Relativno neznani Zach Clark je z zbranim denarjem posnel nenavadno črno komedijo, ki gledalcu poskuša (v večini situacij dokaj uspešno) ponuditi nekoliko drugačno filmsko izkušnjo. Mislim, da je Clark pri pisanju zgodbe izhajal iz ideje, da stvari niso takšne, kot se nam zdijo na prvi pogled. Tragičen dogodek povsem spremeni življenje glavne junakinje in jo prisili, naj na svet začne gledati z drugačnimi očmi. Suzannin proces žalovanja je zelo nekonvencionalen: alkohol, kokain, kraja, swingerska zabava …, vse to so prejemi, s katerimi novopečena vdova poskuša akceptirati nova spoznanja o sebi sami in svetu, ki jo obkroža. Suzanne z mrzličnim nakupovanjem božičnih pripomočkov in daril želi ohraniti božično vzdušje, ki je njen še zadnji nekorumpirani spomin na pretekle, srečne dni. Vzporedno s spoznanji o zlaganosti skoraj vsega v kar je verjela dotlej, Suzanne počasi odkriva čari pravega, pristnega  prijateljstva. Beli severni jelen je zanimiv v mnogih pogledih, še posebej v kreiranju nenavadnih situacij, ki jim ne manjka prepričljivosti, vendar Clarku zmanjka nekaj spretnosti pri povezovanju teh zanimivih epizod v bolj kompaktno idejno celoto. Končni rezultat je film, ki brez dvoma ne bo ostal v dolgotrajnejšem spominu, nekaj več pa bojo odnesli predvsem ljubitelji bizarnih situacij in črnega humorja. (-3)           

Ocena:

The Patience Stone (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Afganistan, Francija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Atiq Rahimi
Scenarij: Jean-Claude Carriere, Atiq Rahimi (knjiga)
Igrajo: Golshifteh Farahani, Hamid Djavadan, Hassina Burgan, Massi Mrowat, Mohamed Al Maghraoui

Naslov filma izvira iz perzijske mitologije, oziroma legende o kamnu, ki se mu lahko izpoveš in zaupaš svojo bolečino, nesrečo, dvome in najbolj globoke skrivnosti. Kamen potrpljenja ves čas absorbira nesrečo izpovedovalca, potrpežljivo posluša in se polni z njegovo/njeno bolečino, vse dokler nekega dne ni povsem poln. Takrat kamen poči, se razleti na koščke in v tem trenutku je duša izpovedovalca ozdravljena, pripravljena kreniti naprej. Atiq Rahimi v vlogo izpovedovalke postavi žensko (Golshifteh Farahani), ki v neimenovani državi in neimenovani vojni skrbi za svojega veliko starejšega paraliziranega moža, ki je bil hudo ranjen v boju s sovražnikom. Krogla ga je zadela v vrat in od takrat nepremično leži v nekakšni komi, popolnoma odvisen od ženine pomoči in nege. Ženska ga z rednimi infuzijami ohranja pri življenju, toda situacija je iz dneva v dan težja. Poleg moža mora skrbeti za njuna nemočna otroka, bojna črta pa je vedno bližje in ko krogle in bombe začnejo leteti po naselju, se večina prebivalcev odloči za beg. Ostanejo le tisti, ki iz različnih razlogov niso mogli oditi. Ženska je ogorčena, ker ji moževa družina ni pomagala moža in otroka spraviti na varno. Ko vojaki v bližnji hiši usmrtijo nedolžno družino se ženska odloči, da bo vsaj otroka poskušala spravila na varno. Zatočišče najde pri teti, ki živi izven bojnega območja. Ženska noči preživlja ob otrocih in se zgodaj zjutraj vrača v hišo, da bi skrbela za moža. Zdaj, ko brezzavesten leži pred njo, ženska prvič v življenju lahko odkrito pogovori. Njegovo negibno telo postane nadomestek za kamen potrpežljivosti, ki mu obubožana ženska zaupa vse, kar ji leži na duši.

Atiq Rahimi je v Kabulu rojeni afganistansko-francoski režiser in pisatelj, ki je filmsko srenjo zaintrigiral z igranim prvencem Earth and Ashes (Khakestar-o-khak, 2004), enim izmed zmagovalcev canske sekcije Poseben pogled. Rahimi je prvenec posnel po lastni knjižni predlogi in po istem principu je osem let kasneje nastal tudi The Patience Stone. Film je posnet po istoimenskem romanu (scenarij je priredil legendarni francoski scenarist Jean-Claude Carriere), ki je leta 2008 prejel najuglednejšo francosko književno nagrado (Goncourtova nagrada). V glavno vlogo je inštalirana v Franciji živeča iranska igralka Golshifteh Farahani (About Elly, Chicken With Plums), ki je brez dvoma povsem upravičila izkazano zaupanje. Če za filme v katerih vsi pomembnejši aspekti zgodbe počivajo na plečih enega samega osrednjega protagonista uporabim angleško skovanko one-man-show, potem je povsem na mestu, če The Patience Stone označim za one-woman-show. Zgodba zgrajena okoli brezimnih likov filmu daje neko univerzalno sporočilno vrednost, komentar družbenih odnosov izražen skozi magnetično igralsko kreacijo Farahanijeve pa ponuja vzorce, ki jih (z manjšimi odstopanji) lahko prepoznamo v družbeni hierarhiji večine arabskih držav. Položaj ženske v arabskem svetu je rdeča nit vtkana v življenjsko zgodbo ženske, ki se šele po moževi tragični nesreči začne osvobajati spon, ki so njeno bitje zreducirale na človeka nedostojno življenje, ki za cilj ima le dvoje: reprodukcijo in brezpogojno izvrševanje moževih ukazov. Med ogledom se kljub razmeroma počasnem ritmu ne boste dolgočasili, saj nam režiser v sodelovanju z izkušenim Thierryjem Arbogastom (Nikita, Leon, Peti element) ponudi vizualno dovršen izdelek, ki ves čas razvaja naše vizualne čute. Manjša pomanjkljivosti vidim v razmeroma predvidljivem razpletu zgodbe v nekaterih ključnih detajlih, ki postanejo prezgodaj očitni in prav zato ne dosežejo želene čustvene intenzitete. Te pomanjkljivosti vseeno niso preveč moteče in verjamem, da vsi tisti ki se odločijo za ogled ne bodo razočarani. (-4)      

Ocena:

Napovedi - Dallas Buyers Club

Leto 2013 je očitno dobro leto za kanadske avtorje, ki se po uspehu v domovini želijo preizkusiti v Hollywoodu. Po Denisu Villeneuveu je svoj prvi ameriški film posnel tudi Jean-Marc Vallée (C.R.A.Z.Y., Café de Flore), ki skupaj z vedno boljšim Matthewom McConaugheyjem postavlja Dallas Buyers Club v kategorijo prihajajočih filmov, ki jih nikakor ne gre zamuditi. Film trenutno razvaja gledalce v ameriških kinodvoranah, januarja in februarja pa ga bodo lahko videli gledalci v večini evropskih držav (Slovenije žal zaenkrat ni na tem seznamu). Film nas pelje v leto 1985, v katerem je svet preko medijev dokončno spoznal vse razsežnosti nove, nevarne bolezni. Mnogi smo v tem času prvič slišali za virus HIV in AIDS, med nesrečniki, ki so se v teh letih borili za življenje, se je znašel tudi homofobični narkoman Ron Woodroof (McConaughey). Zdravniki so mu predpisali v tistem času edino legalno, a povsem neučinkovito zdravilo AZT, ki je Woodroofa pripeljalo na rob smrti. Zato je ta poiskal alternativna zdravila v tujini in jih začel ilegalno tihotapiti v ZDA. Povpraševanje po teh zdravilih je bilo izjemno veliko, zato je Woodroof s pomočjo neke zdravnice ustanovil Dallas Buyers, klub ki je svojim članom zagotavljal težko dostopna alternativna zdravila.

Imdb

Režija: Jean-Marc Vallée

Igrajo: Matthew McConaughey, Jennifer Garner, Jared Leto, Steve Zahn

Zlati Globus 2014

12. januarja nas čaka 71. podelitev zlatih globusov, nominacije v vseh

kategorijah so bile objavljene sinoči. Poglejmo filmske in 

televizijske naslove, ki so si letos prislužili največ nominacij:

FILM

7 nominacij

-12 Years a Slave

- Ameriške prevare / American Hustle

5 nominacij

-Nebraska

4 nominacije

-Kapitan Phillips - Captain Phillips

-Gravitacija - Gravity

TELEVIZIJA

4 nominacije

-Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra

-Hiša iz kart / House of Cards

3 nominacije

-Kriva pota / Breaking Bad

-Dancing on the Edge

- Dobra žena / The Good Wife

-The White Queen

Najboljši film – drama

12 Years a Slave (2013)

Kapitan Phillips - Captain Phillips (2013)

Gravitacija - Gravity (2013)

Rush / Dirka življenja (2013)

Philomena (2013)

Najboljši film - muzikal ali komedija

Ameriške prevare - American Hustle (2013)

Her (2013)

Llewyn Davis - Inside Llewyn Davis (2013)

Nebraska (2013)

Volk z Wall Streeta - The Wolf of Wall Street (2013)

Najboljši igralec – drama

Chiwetel Ejiofor - 12 Years a Slave (2013)

Idris Elba - Mandela: Long Walk to Freedom (2013)

Tom Hanks - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Matthew McConaughey - Dallas Buyers Club (2013)

Robert Redford - Vse je izgubljeno / All Is Lost (2013)

Najboljša igralka - drama

Cate Blanchett - Blue Jasmine (2013)

Sandra Bullock - Gravity (2013)

Judi Dench - Philomena (2013)

Emma Thompson - Saving Mr. Banks (2013)

Kate Winslet - Labor Day (2013)

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija

Christian Bale - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Bruce Dern - Nebraska (2013)

Leonardo DiCaprio - Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Oscar Isaac - Llewyn Davis / Inside Llewyn Davis (2013)

Joaquin Phoenix - Her (2013)

Najboljša igralka - muzikal ali komedija

Amy Adams - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Julie Delpy - Before Midnight / Pred polnočjo (2013)

Greta Gerwig - Frances Ha (2012)

Julia Louis-Dreyfus - Enough Said (2013)

Meryl Streep - Avgust: okrožje Osage / August: Osage County (2013)

Moška stranska vloga

Barkhad Abdi - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Daniel Brühl – Rush / Dirka zivljenja (2013/I)

Bradley Cooper - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Michael Fassbender - 12 Years a Slave (2013)

Jared Leto - Dallas Buyers Club (2013)

Ženska stranska vloga

Sally Hawkins - Otožna Jasmine / Blue Jasmine (2013)

Jennifer Lawrence - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Lupita Nyong'o - 12 Years a Slave (2013)

Julia Roberts - Avgust: okrožje Osage / August: Osage County (2013)

June Squibb - Nebraska (2013)

Najboljša  režija

Alfonso Cuarón - Gravitacija / Gravity (2013)

Paul Greengrass - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Steve McQueen - 12 Years a Slave (2013)

David O. Russell - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Alexander Payne - Nebraska (2013)

Najboljši scenarij

12 Years a Slave (2013) - John Ridley

Ameriške prevare / American Hustle (2013) - David O. Russell

Her (2013) - Spike Jonze

Nebraska (2013) - Alexander Payne

Philomena (2013) - Steve Coogan, Jeff Pope

Glasba

12 Years a Slave (2013) - Hans Zimmer

Vse je izgubljeno / All Is Lost (2013) - Alex Ebert

The Book Thief (2013) - John Williams

Gravitacija / Gravity (2013) - Steven Price

Mandela: Long Walk to Freedom (2013) - Alex Heffes

Najboljši animirani film

Ledeno kraljestvo / Frozen (2013)

Krudovi / The Croods (2013)

Jaz, baraba 2 / Despicable Me 2 (2013)

Najboljši tujejezični film

Adelino življenje / La vie d'Adèle (2013)

Neskončna lepota / La grande bellezza (2013)

Lov / The Hunt (2012)

Preteklost / Le passé (2013)

The Wind Rises / Kaze tachinu (2013)

Najboljša tv serija - Drama

Kriva pota / Breaking Bad (2008)

Downton Abbey (2010)

Dobra žena / The Good Wife (2009)

Hiša iz kart / House of Cards (2013)

Masters of Sex  (2013)

Najboljša tv serija - muzikal ali komedija

Veliki pokovci (2007)

Brooklyn Nine-Nine (2013)

Punce / Girls (2012)

Modern Family / Sodobna družina (2009)

Parks and Recreation (2009)

Najboljša mini serija ali tv-film

Ameriška grozljivka / American Horror Story (2011)

Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra (2013)

Dancing on the Edge (2013)

Skrivnost jezera / Top of the Lake (2013)

The White Queen (2013)

Najboljši igralec v tv seriji - drama

Bryan Cranston - Kriva pota / Breaking Bad (2008)

Kevin Spacey - Hiša iz kart / House of Cards (2013)

Liev Schreiber - Ray Donovan (2013)

Michael Sheen -Masters of Sex (2013)

James Spader  - The Blacklist (2013)

Najboljša igralka  v tv seriji - drama

Robin Wright - Hiša iz kart / House of Cards (2013)

Julianna Margulies - Dobra žena / The Good Wife (2009)

Kerry Washington - Scandal (2012)

Tatiana Maslany - Orphan Black (2013)

Taylor Schilling  - Oranžna je nova črna / Orange Is the New Black (2013)

Najboljši igralec v tv seriji - muzikal ali komedija

Don Cheadle - Hiša laži / House of Lies (2012)

Jason Bateman - Odbita rodbina / Arrested Development (2003)

Jim Parsons  - Veliki pokovci /  The Big Bang Theory (2007)

Michael J. Fox - The Michael J. Fox Show (2013)

Andy Samberg - Brooklyn Nine-Nine (2013)

Najboljša igralka  v tv seriji - muzikal ali komedija

Lena Dunham – Punce / Girls (2012)

Edie Falco - Sestra Jackie / Nurse Jackie (2009)

Julia Louis-Dreyfus – Podpredsednica / Veep (2012)

Amy Poehler - Parki in rekreacija / Parks and Recreation (2009)

Zooey Deschanel – Novo dekle / New Girl (2011)

Najboljši igralec v mini seriji ali tv filmu

Matt Damon - Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra (2013)

Michael Douglas - Moje življenje z Liberacejem / Behind the Candelabra (2013)

Idris Elba - Luther (2010)

Chiwetel Ejiofor - Dancing on the Edge (2013)

Dominic West - Burton and Taylor (2013)

Najboljša igralka v mini seriji ali tv filmu

Jessica Lange - American Horror Story (2011)

Helen Mirren - Phil Spector (2013)

Elisabeth Moss - Top of the Lake (2013)

Helena Bonham Carter - Burton and Taylor (2013)

Rebecca Ferguson - The White Queen (2013)

Fune wo amu [The Great Passage] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Great Passage
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 134' ,  Imdb
Režija: Yuya Ishii
Scenarij: Kensaku Watanabe, Shion Miura (knjiga)
Igrajo: Ryuhei Matsuda, Aoi Miyazaki, Joe Odagiri, Haru Kuroki, Kaoru Kobayashi, Go Kato

The Great Passage podpisuje relativno neznani japonski režiser Yuya Ishii, ki ga tisti bolj studioznimi spremljevalci japonske (azijske) kinematografije, poznajo predvsem po dveh filmih novejšega datuma — Sawako Decides (Kawa no Soko kara Konnichiwa, 2010) in Mitsuko Delivers (Hara ga Kore Nande, 2011) sta filma, ki sta mlademu Japoncu (Ishii je rojen leta 1983) prinesla mednarodno uveljavitev. Njegova avtorska zgodba se nadaljuje z naslovno stvaritvijo, posneto po knjižni predlogi japonske pisateljice Shion Miura. Japonci so The Great Passage poslali v boj za tujejezičnega oskarja, kar je brez dvoma velika čast za tako mladega avtorja. Že sama izbira teme je zelo pomemben faktor, ki lahko odredi domet posameznega filma. Nekatere teme so bolj, druge spet veliko manj hvaležno izhodiščno gradivo, toda splošno prepričanje je, da se iz vsake teme lahko iztisne dober film. Med manj hvaležna izhodišča brez dvoma velja uvrstiti osnovno premiso naslovnega, saj v osrčju zgodbe stoji prizadevanje majhne skupine lingvistov, ki skozi 15-letno časovno obdobje ustvarja novi slovar japonskega jezika. 

Ko se dolgoletni urednik oddelka za jezikoslovje pri ugledni založniški hiši odloči upokojiti, mu šef naroči, naj med zaposlenimi v podjetju najde ustrezno zamenjavo. Človeka, ki bo sposoben nadaljevati njegovo delo; osebo, ki ima dovolj strokovnosti in potrpežljivosti za izpeljavo zelo zahtevnega in dolgotrajnega projekta — novega slovarja t.i. živega jezika, ki bo vseboval dotlej venomer prezrte pogovorne besede iz vsakdanjega življenja. Odhajajoči urednik se odloči za Mitsuya Majimo (Ryuhei Matsuda), sramežljivega, vase zaprtega lingvista, ki je dotlej delal v komerciali. Čeprav Majime sprva ima nekaj težav s prilagoditvijo na novo delovno okolje in nove sodelavce, nadrejeni v njem hitro prepoznajo natančnega, marljivega in studioznega človeka, ki bo idealna zamenjava za odhajajočega urednika. Majime že celo desetletje živi kot podnajemnik pri prijazni starki, ki počasi prihaja v leta, ko bo potrebovala pomoč pri vsakdanjih opravilih. Iz teh razlogov se v hišo vseli najemodajalkina prikupna vnukinja Kaguya (Aoi Miyazaki), ki v Majimi prebudi čustva, ki jih ni tako enostavno opisati z besedami. 

Verjamem, da film o ljudeh, ki porabijo celih 15 let za dokončanje jezikoslovnega projekta, težko pritegne veliko gledalcev. Kljub temu menim, da tisti, ki se odločijo za ogled ne bojo nezadovoljni, četudi je pri tem potrebno upoštevati, da je The Great Passage film, ki je nekoliko primernejši za gledalce, ki že imajo nekaj izkušenj z japonskim filmom, kulturo in mentaliteto. Zgodba, kot je ta, bi težko nastala v kakšni drugi državi, saj nekateri pomembni aspekti filma počivajo na tipično japonskih vrednotah: predanem delu, vzdržljivosti in timskem sodelovanju. Eden izmed poglavitnih predpogojev za funkcioniranje naslovnega in njemu podobnih filmov je spretnost pripovedovalca, ki mora pri gledalcu zbuditi zanimanje za stvari, ki ga v normalnih okoliščinah ne bi zanimale. Ishii in sodelavci nam na zanimiv način približajo proces nastajanje slovarja, ter z relativno enostavnimi in razumljivimi prejemi pojasnijo potrebo po pikolovski natančnosti pri izdelavi pomembne knjige. Pri tem si nikoli ne dovolijo zdrsa v suhoparno resnost, ampak ves čas ohranjajo nevsiljivo komičnost dialogov in situacij. Pred ogledom bi si težko predstavljal, da se v iskanju definicije za določeno besedo lahko skriva nekakšen komičen potencial, vendar so me ustvarjalci prepričali v nasprotno. Prijeten komični ton ne izvira iz komičnosti situacij, ampak je spretno stkan iz karakternih značilnosti glavnih protagonistov. The Great Passage obenem doseže prepričljivo čustveno raven brez nepotrebnega poseganja po pretirani sentimentalnosti. Za konec izrekam pohvalo na račun igralskega kadra in opozarjam vse ljubitelje hitrejšega tempa, da ta filmčič svojo publiko išče predvsem med tistimi, ki premorejo nekaj več potrpežljivosti. (+3)    

Ocena:

Blackbird (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2012 
Žanri: Drama
Dolžina: 103', Imdb
Režija: Jason Buxton
Scenarij: Jason Buxton
Igrajo: Connor Jessup, Alexia Fast, Michael Buie, Alex Ozerov, Craig Arnold, Tanya Clark

Kanadčani so očitno prepričani, da se jim nikoli ne more zgoditi Kevin. Ja, tisti Kevin, o katerem bi se starša morala pogovoriti, a se nista. In potem se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Za razliko od Američanov so Kanadčani veliko bolj previdni in preventivno ukrepajo že zelo zgodaj. To na svoji koži najbolje občuti 16-letni Sean (Connor Jessup), ki se je pred kratkim preselil iz velikega mesta v majhen kraj, v katerem posebneži kakršen je on hitro padejo v oči. V takšnem okolju so temno pobarvani lasje, pankerska usnjena jakna in piercingi več kot dovolj, da te izobčijo. Sean iz začetka dokaj dobro prenaša zbadanja, žaljivke in grožnje, s katerimi nanj pritiskajo njegovi normalni sovrstniki. Težavno prilagajanje na novo okolje pa postane še bolj komplicirano, ko se zagleda v lepo sošolko Deanno, dekle kapetana šolske hokejske ekipe. Povsem nepomembno je, da se Deanna izven šolskega okolja rada zadržuje v njegovi družbi in mu tudi nedvomno pokaže svojo naklonjenost. Njen hokejist in njuni prijatelji so  prepričani, da se ji Sean ne bi smel približevati. In ko hokejist odreagira kot pravi alfa samec in s svojimi kompanjoni (fizično) pritisne na Seana, ona ne stori nič, da bi ga zaščitila. Nemočen, da stori karkoli, Sean na svojem blogu objavi kratko zgodbo, v kateri napove maščevanje celotni hokejski ekipi. Še par ponesrečenih izjav in nekaj naključij (v mestu vsi vedo, da je oče lovec — torej, orožje je pri roki), je dovolj, da na njegov vrata potrka policija in ga odpelje na zaslišanje.

Blackbird je celovečerni prvenec 41-letnega Jasona Buxtona, ki je na festivalu v Torontu skupaj s prvencem Cronenberga mlajšega (Antiviral), razglašen za najboljšo kanadsko debitantsko stvaritev. Zgodba se začne tam, kjer se začnejo mnoge najstniške drame: s prihodom neprilagojenega protagonista v malo mesto, ki prišleku hitro pokaže zobe in od njega zahteva prilagoditev občim standardom in normam. Buxton na zanimiv način kombinira motiv šikaniranja posameznika v šolskem okolju z neko splošno histerijo, ki po številnih strelskih pohodih, predvsem na ameriških šolah, močno odmeva tudi v sosednji Kanadi. Film lepo pokaže, da ta specifičen problem velja obravnavati z izjemno previdnostjo, saj v takšnih primerih hitro pride do teptanja osnovnih človekovih pravic. Zelo tanka je linija med potrebo po zagotavljanju varnosti in zdrsom v totalitarizem, ki potem generira sovražen odziv na vsako obliko drugačnosti. Mislim, da film lepo kristalizira zmoto sodobne družbe, da se tragedije lahko preprečujejo z represivnimi prejemi in zavračanjem edine možne rešitve: sistematičnega dela z otroci, ki jim je potrebno vcepiti spoštovanje človeške integritete, ter  razumevanje in sprejemanje drugačnosti. Seveda, otroci večino negativnega predznanja poberejo doma, od staršev in ostalih ljudi, ki jih obkrožajo in prav zato bi izobraževalne ustanove morale igrati večjo vlogo in poskušati skozi različne edukacijske programe pravilno usmerjati odraščajoče generacije. Idejno je Blackbird film na mestu in tudi v obrtnem smislu mu ne morem očitati veliko. Dobro karakterizacijo osrednjih protagonistov dopolnjujejo korektni igralski nastopi, ritem je soliden, zgodba vseskozi dovolj zanimiva, da ohranja gledalčevo zainteresiranost. Njegova najšibkejša točka je pomanjkanje svežine pri snovanju posameznih dogodkov, ki odločilno usmerijo življenje glavnega protagonista. Prav tako imam občutek, da je Buxton v zgodbo vključil malce preveč naključij, ki postopkom protagonistov jemljejo nekaj kredibilnosti, celoten proces proti glavni osebi pa je prikazan preveč enodimenzionalno. Čeprav nimam pripomb na izvedbo igralskega kadra, menim, da so se ustvarjalci s selekcijo prijetnih obrazov vendarle preveč trudili vplivati na našo presojo, kar se nekoliko kosa s samo sporočilnostjo filma. Ne glede na to je Blackbird soliden prvenec, ki v seštevku vseh postavk nudi pozitivno filmsko izkušnjo. (+3) 

Ocena:

Final Cut: Hölgyeim es uraim [Final Cut: Ladies and Gentlemen] (2012)

Slovenski naslov: Zadnji rez: Dame in gospodje
Drugi naslovi: Final Cut: Ladies and Gentlemen
Država: Madžarska
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina:  84' ,  Imdb
Režija: György Palfi
Scenarij: György Palfi, Zsofia Ruttkay
Igrajo: Brigitte Bardot, Alain Delon, Bruno Ganz, Greta Garbo, Rita Hayworth, Katalin Karády, Giulietta Masina, Marcello Mastroianni, Pellonpaa Matti, Jeanne Moreau, Tony Leung Chiu Wai...

Nihče ne ve, koliko variacij na temo fant sreča dekle je doslej bilo ovekovečeno na filmskem trakovju. Eni so v tem bili bolj, drugi manj uspešni, toda do današnjega dne nihče to univerzalno zgodbo ni povedal na način, ki ga je izbral madžarski filmar György Palfi. Režiser, ki je v filmskem svetu zaslovel z danes skorajda kultno Taksidermijo (Taxidermia, 2006), je svoj peto dolgometražo posnel iz protesta, ki filmu med drugim daje tudi politično dimenzijo. Zadnji rez, takšen kakršen je, predstavlja protestno izjavo, s katero režiser obsoja odločitev madžarske vlade o ukinitvi finančnih subvencij za organizacijo, ki je ekvivalet našemu Slovenskem filmskem centru. Palfi je storil naslednje: zbral zajetno število filmov iz celotne filmske zgodovine (tisti, ki so šteli pravijo, da okoli petsto filmov) in iz njihovih delčkov ustvaril edinstven filmski kolaž brez glavnega junaka in junakinje, film ki nima ne krajevne, ne časovne komponente. Ustvaril je film, ki je na nek način brezčasen, tako kot motiv ljubezni med moškim in žensko, ki ga je Madžar postavi v jedro filma sestavljenega iz drugih filmov. 

Zadnji rez na vsebinskem nivoju sicer ne prinaša nobenega odklona od standardizirane ljubezenske zgodbe, kar je v tem primeru praktično nepomembno, saj je zgodba tu zgolj zato, da izdelku da rep in glavo. Med ogledom je mojo pozornost veliko bolj kot sama zgodba, pritegnila eksperimentalna narava izdelka, ki nam med drugim dopoveduje tudi to, da si prav vsak ljubitelj filma z dovolj velikim arhivom filmskega gradiva in ustreznim programskim orodjem, lahko sestavi svoj film. Lahko bi vam našteval filme, režiserje in igralce, ki jih je avtor uporabil pri sestavljanju Zadnjega reza, a ne bom. Delček čarobnosti tega filma je tudi v tem, da vsak gledalec sproti, med ogledom, odkriva in prepoznava filme, igralce, časovna obdobja itn. Že nekaj dni sem se spraševal, kako oceniti takšen film in na koncu ugotovil, da je tokrat najbolje film pustiti neocenjen. Na koncu vseeno želim poudariti, da je Zadnji rez obvezno gradivo za slehernega filmoljuba, ob katerem v družbi družinskih članov ali prijateljev lahko debatirate o uporabljenih posnetkih, štejete, katera igralka ali igralec se pojavi v največ kadrih in podobno. Skratka, vsaj zame, zelo zabavno in zanimivo. 

   

Call Girl (2012)

Slovenski naslov: Dekle na poziv
Država: Švedska, Norveška, Finska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Mikael Marcimain
Scenarij: Marietta von Hausswolff von Baumgarten
Igrajo: Sofia Karemyr, Josefin Asplund, Pernilla August, Sofia Karemyr, Simon J. Berger, Sven Nordin, David Dencik, Ruth Vega Fernandez

Iris (Sofia Karemyr) je problematična najstnica, ki se nikakor ne more ustaliti pri svoji krušni družini. Samo v zadnjem mesecu je sedemkrat pobegnila od doma in njena skrbnica več nima potrpljenja, ne idej, kako brzdati svojeglavo najstnico. Socialna delavka sklene, da je edina rešitev trajna nastanitev v poboljševalvici za mladoletnike. Mladenka se po prihodu v dom drži bolj zase, vse dokler tja ne pride njena stara prijateljica Sonja (Josefin Asplund). Iris se je že pred Sonjinim prihodom večkrat izmuznila in odšla v mesto, zdaj pa je to postala stalna praksa, saj punci skoraj vsak večer preživita v mestu. Na enem izmed teh nočnih izletov spoznata moškega, ki mladim puncam ponuja denar za družbo, še bolj pa je darežljiv, če je punca pripravljena pokazati nekaj gole kože. V njegovem stanovanju Iris prvič sreča Dagmar Glans (Pernilla August), žensko, ki v švedski prestolnici vodi dobro organizirano mrežo prostitucije. Madam je vedno zainteresirana za nove, mlade obraze, zato Iris in Sonja takoj pritegnejo njeno pozornost. Dagmar je premetena ženska, ki pozna prejeme, s katerimi lahko mlada in naivna dekleta postopoma vpelje v posel. Malo alkohola, malo mamil, nekaj denarja in iluzija o glamuroznem življenju na visoki nogi, so navadno dovolj učinkovita sredstva, s katerimi madam rekrutira svežo kri. In še preden se Iris zave v kaj se spušča, že leži v hotelski sobi in čaka na naslednjega klienta. 

Švedsko je sredi 70. let preteklega stoletja močno pretresla afera Geijer. Johan Lennart Geijer je v tem času bil švedski pravosodni minister in eden izmed stalnih klientov madam Doris Hopp, ki je v filmu preimenovana v Dagmar Glans. Kinematografski prvenec švedskega režiserja Mikaela Marcimaina, ki je režiserske izkušnje nabiral na švedski televiziji, pa tudi kot asistent režije pri uspešnici Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker Tailor Soldier Spy, 2011) njegovega rojaka Tomasa Alfredsona, je nekakšna mešanica zgodbe o odraščanju in političnega trilerja. Gre za motive, ki niso nezdružljivi, vendar Dekle na poziv po moji oceni ne najde prave formule za kvalitetno združitev le-teh. Vse prave sestavine so bile vključene v mešanico: naivna, mlada punca, s katero gledalec lahko sočustvuje, idealističen detektiv, ki poskuša uveljaviti pravico znotraj skorumpiranega sistema, ter pokvarjeni politiki in zvodniki, ki jih človek zlahka prezira. Čeprav je ušesom zelo ugajala pinkfloydovska obarvana glasbena tema v nekaterih odsekih filma, je raba glasbe v posameznih delih filma povsem neustrezna, ali celo nadležna. Še posebej takrat, ko avtorji med ponavljanjem nekaterih in nizanjem novih nepotrebnih kadrov in prizorov, želijo doseči dramatičen učinek. S hitrimi emtivijevski rezi detajl-detajl-detajl, podkrepljenimi z dramatično muziko, se iz prikazanega poskuša doseči, oziroma izraziti veliko več, kot je to realno mogoče. Potem je tu še nedorečenost, saj nam Dekle na poziv v 140-ih minutah ne uspe zares približati nobenega izmed centralnih likov. Film obtiči na nikogaršnji zemlji, nekje med trilerjem in dramo, zato ne funkcionira dobro v nobenem od teh dveh segmentov. Stvaritev Mikaela Marcimaina je v nečem vendarle nadpovprečno dobra — v zelo verni rekonstrukciji zgodovinskega obdobja, ki me s svojo preciznostjo malce spominja na scenografsko dovršenost Kotlarja, krojača… Za konec bi izpostavil korektne igralske nastope, med katerimi je še posebej izstopa Pernilla August, ki je očitno zelo priljubljena med ljubljanskim občinstvom. Njen režiserski prvenec Onstran (Svinalängorna, 2010)  je pred dvema letoma prejel nagrado občinstva na Liffu, letos pa je ljubljenec občinstva postal Dekle na poziv, v katerem je Pernilla August odigrala vidno vlogo. (-3)

Ocena:

Prisoners (2013)

Slovenski naslov: Ugrabljeni
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 153' ,  Imdb
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Aaron Guzikowski
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Hugh Jackman, Maria Bello, Paul Dano, Melissa Leo, Terrence Howard, Viola Davis, Dylan Minnette

Kanadčan Denisa Villeneuve so po odličnem Ženska, ki poje (Incendies, 2010), o katerem sem že pisal in ga uvrstil med mojih najboljših 25 leta 2010, se letos vrača s kar dvema filmoma. Poleg naslovne stvaritve je režiser  sočasno predstavil še kanadsko-špansko koprodukcijo Enemy  (film je še vedno v festivalski fazi), zgodbo o moškem (Jake Gyllenhaal), ki v nekem filmu opazi človeka, ki mu je na las podoben in ga nato začne vneto iskati. Prisoners, ali po domače Ugrabljeni, je za filmarja rojenega v Quebecu prvi projekt posnet z ameriškim denarjem. Tokrat je Villeneuve imel na razpolago najvišji budžet doslej in zvezdniško igralsko zasedbo, ki je zagotavljala medijsko pozornost in valovanje med mainstream občinstvom. 

Uvod v zgodbo je praznično druženje na zahvalni dan, ki ga družini Dover in Birch tradicionalno obeležijo s skupnim kosilom. Vsi skupaj živijo v mirnem predmestju, le nekaj sto metrov narazen. Keller in Grace Dover (Hugh Jackman in Maria Bello) imata dva otroka; najstniškega sina Ralpha in šestletno hčerkico Anno, zakonca Birch (Terrence Howard in Viola Davis) pa dve hčerki. Starejša Eliza je že v srednji šoli, mlajša Joy je Annina sovrstnica. Praznično popoldne ob dobri hrani in prijetnem kramljanju mineva v prijetnem vzdušju, vse dokler starši ne ugotovijo, da sta Joy in Anna izginile neznano kam. Ulice so prazne in nihče ni videl nič, saj se ljudje v teh prazničnih dneh zadržujejo v svojih hišah. Edina uporabna sled je avtodom, ki so ga pred tem opazili v bližini. Policija takoj sproži iskalno akcijo in nekaj ur kasneje izsledi avtodom, ki ustreza podanem opisu. In ker voznik poskusi pobegniti, malokdo dvomi v njegovi krivdo, oziroma vpletenost v izginotje.  Preiskavo prevzame detektiv Loki (Jake Gyllenhaal), ki mu hitro postane jasno, da je zadeva bolj komplicirana, kot je sprva kazalo. Domnevni ugrabitelj je namreč malce počasen in bojazljiv mladenič (Paul Dano), ki ne pušča vtis osebe, ki je zmožna storiti tisto, kar mu očitajo. Potem ko preiskovalci v avtodomu ne najdejo nobenih materialnih dokazov, policija nima druge možnosti, kakor da osumljenca izpustiti na prostost. Za razjarjenega Kellera Doverja je takšen razplet nesprejemljiv, zato se odloči, da bo ukrepal na lastno pest.    

Prisoners od mene dobi zelo šibko štirko. Tako. Zdaj, ko sem na samem začetku analize podal oceno, lahko rečem, da sem s filmom vendarle malce razočaran. Ne zato, ker bi bil slab, ampak zato, ker ni tako dober, kot bi lahko bil. Razloge, za takšno počutje bom pojasnil v nadaljevanju, zdaj pa se bom posvetil tistim stvarem, zaradi katerih si je Prisoners prislužil dobro oceno. Že od uvodnih kadrov Villeneuve in ugledni direktor fotografije Roger Deakins kažeta izjemno formo in poskrbita za odlično vizualizacijo, podkrepljeno s finim mračnjaškim vzdušjem. Kamera je vedno odlično postavljena, se skriva (z namenom) za drevesi in nam ponuja čudovite kadre z globinsko ostrino, ter nas istočasno pripravlja na tisto kar sledi. Grožnja je subtilno nakazana v opazovalnih kadrih, ko dobimo občutek, da skupaj z napadalcem stojimo za drevjem, opazujemo okolico in iščemo potencialno žrtev. Film v teh uvodnih minutah funkcionira  res odlično in moram priznati, da sem v tem delu že pomislil, da je Villeneuvu ustvaril še en masterpis v rangu omenjenega Incendies.  Že z uvodno lovsko epizodo so ustvarjalci dobro pripravili teren. Keller Dover je profiliran kot človek, ki je pripravljen storiti vse potrebno, da zaščiti svojo družino. Pravi prototip alfa samca: odločen, neustrašen, brezkompromisen, močan… Človek, ki najbolj zaupa samemu sebi in svojim metodam in najprimernejša oseba, da pred gledalca v nadaljevanju postavi osrednjo moralno dilemo filma. Kako daleč smo pripravljeni iti, da zaščitimo svoje najbližje? Kje je meja? 

Mislim, da ta ideja funkcionira dobro, tudi po zaslugi Hugha Jackmana, ki korektno opravi svoje delo. Drugo vprašanje je, če je prav on bil najustreznejša izbira za to vlogo. Isto vprašanje je povsem odveč, ko vrednotim prispevek izjemnega Jaka Gyllenhaala, ki v lik tihega detektiva po recepturi manj-je-več prepričljivo vnaša pristna čustva, prežeta z melanholijo človeka, ki je v življenju videl preveč grdih stvari. Paul Dano je na svojem standardnem nivoju, v njegovi tipični vlogi ranljivega psihota, vsi ostali pomembnejši liki pa so žal premalo izkoriščeni, da bi pustili kakšen globlji pečat. (Pozor! Od tu naprej spojlerji.) Fino bi bilo, če bi slaba izkoriščenost likov bila edina slabost filma, vendar so si Villeneuve in ekipa privoščili kar nekaj spodrsljajev. Že pri Filmoljubu je potekala zanimiva debata na to temo, jaz bi pa bi dodal, da največ minusov izvira iz površnih scenarističnih rešitev Aarona Guzikowskega, s katerim že imam slabo scenaristično izkušnjo (Tihotapci, Baltasar Kormákur, 2012). Villeneuvu lahko zamerimo pretiravanja z namigi, ki mogoče ni toliko moteče za nekoga, ki bolj površno spremlja film, tisti bolj natrenirani gledalci pa s tem najbrž ne bodo preveč zadovoljni. Podzgodba s posnemovalcem bi lahko bila veliko bolje vpeta v celoto (preko jasne, trdne povezave z glavno antagonistko), saj je zadeva v začetku delovala zelo obetavno. Namesto tega smo dobili slepo črevo brez konkretne funkcije. Vrhunec scenaristične nedomiselnosti je zaključno pojasnilo, ki ga slišimo iz ust Melisse Leo. In če še vedno mislite, da Guzikowski ni največji krivec, se spomnite, kako se končajo Tihotapci. Človek je napisal dva scenarija in oba se zaključita na skoraj identičen način. Le da tu mobitel zamenja rdeča piščalka. (-4)       

Ocena:

Paradies: Hoffnung [Paradise: Hope] (2013)

Slovenski naslov: Paradiž: Upanje
Drugi naslovi: Paradise: Hope
Država: Avstrija, Francija, Nemčija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Igrajo: Melanie Lenz, Verena Lehbauer, Joseph Loren, Michael Thomas, Viviane Bartsch

Upanje je zadnji del Seidlove Paradiž trilogije, ki je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Berlinu. Ljubezen je predstavljena v Cannesu, Vera pa v Benetkah, od premiere prvega do zadnjega, tretjega filma pa je minilo komaj devet mesecev. Seidel je tako ponovil uspeh Kieslowskega, ki mu je v časovnem obdobju enega leta uspelo predstaviti trilogijo Tri barve na treh najpomembnejših evropskih festivalih. Spomnimo se: v prvem filmu Teresa pripelje hčerko Melanie k sestri Anni Mariji (glavna junakinja drugega filma) in se odpravi na počitnice v Kenijo. Sestra bo poskrbela, da nečakinja pravočasno pride v poletni shujševalni kamp. Melanie namreč ima težave s prekomerno težo, ki jih bo poskušala rešiti z aktivnimi počitnicami v specializiranem kampu za najstnike s podobnimi težavami. Občutek je, da 13-letnica ni preveč nesrečna, ker jo je mati poslala v shujševalni kamp, saj hitro naveže prijateljske stike z dekleti iz njene skupine. Dekleta se zelo odkrito pogovarjajo o stvareh, ki okupirajo njihova mlada življenja: o prijateljstvu, starših in odnosih znotraj njihovih družin,  o vzgojiteljih in seveda, fantih. Nekatere (starejše) punce že imajo nekaj izkušenj s fanti in Melanie je zelo nestrpna, da tudi sama začne nabirati ljubezensko kilometrino. Težava je v tem, da v celotnem kampu, razen dveh ali treh nezrelih trinajstletnikov, ni moških, ki bi ji lahko pomagali uresničiti njene načrte. Zato je tu štirideset let starejši zdravnik, ki skrbi za redne zdravstvene preglede vseh udeležencev shujševalnega kampa, ki Melanie pokaže svojo naklonjenost. Za seksualno prebujeno trinajstletnico je ta začetni impulz dovolj dvoumen, da začne obsesivno zapeljevati veliko starejšega moškega. 

Ko je Seidl ugotovil, da je projekt Paradiž enostavno predolg za en sam film, se je zgodba začela razvijati v smeri trilogije. Okoli ideje o ženskem seks turizmu je potem zgrajen prvi film,  drugi film je fokusiran na religijo, s tretjim filmom, ki poveže vse tri zgodbe pa se je Avstrijec odločil v mozaik dodati še pogled na telesnost in ljubezen, iz perspektive mlajših generacij. Film v grobih črtah lahko opredelimo kot zgodbo o Loliti, ki se odvija v nekem shujševalnem kampu. Motiv ljubezni med mladoletnico in starejšim moškim je tisto narativno gorivo, ki zgodbo usmerja in jo premika naprej in obenem zanimiv okvir za režiserjev najljubši hobi: iskanje družbenih resnic. Tako Seidl tudi v tej zgodbi nastavlja ogledalo sodobni družbi,  v katerem zrcali njene značilnosti. Razpad družine, kot osnovne družbene celice, je ena izmed rdečih niti celotne trilogije, ki je verjetno še najbolj očitna v tem sklepnem dejanju. Ta ideja je precej jasno izražena v pogovoru med dekleti, ki se v nekem trenutku pogovarjajo o svojih družinah in ugotavljajo, da prav vse imajo ločene starše. Ena izmed punc izjavi, da očetu piše za praznike, vendar ji on nikoli ne odgovori. Druga s kančkom ponosa, ki ga lahko zaznamo v njenem glasu pove, da se z očetom sreča vsak drugi vikend, tretja očeta vidi enkrat mesečno, itn. Ob teh izjavah se poskušam postaviti v kožo teh otrok in se sprašujem, kakšna je sploh njihova percepcija ljubezni? Kakšno je izhodišče, iz katerega ti otroci prvič stopajo v razmerja? Vsa ta vprašanja je Seidl zgradil okoli centralnega motiva neprimerne, moralno sporne prve ljubezni. Upanje je še vedno nepogrešljivo seidlovski film, čeprav je v pristopu moč zaznati določen odmik od ustaljenih standardov. V mislih imam za režiserja neobičajno prizanesljivost, naklonjenost in prijaznosti v portretiranju likov. Razlog je seveda več kot očiten: glavni junaki so še nedolžni otroci in mislim, da tu treba iskati razloge za takšen pristop in pojasnilo, zakaj smo tokrat (upravičeno) deležni bistveno manjšega  odmerka bizarnega in črnohumornega. Čeprav je Upanje film na mestu, moram priznati, da mi je veliko ljubši tisti brezkompromisni in neprizanesljivi Seidl. Mislim, da nas že v njegovem naslednjem projektu, dokumentarcu Im Keller (V kleti), čaka vrnitev v ustaljene tirnice. V preteklih letih smo spoznali, da kleti skrivajo marsikakšno neprijetno resnico in niti malo ne dvomim, da bo Seidel iz avstrijskih kleti privlekel še en vznemirljiv film. (+3) 

Ocena: