The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009)

Slovenski naslov: Navidezni svet doktorja Parnassusa
Država: VB, Kanada, Francija
Leto: 2009
Žanri: Avantura, Fantazijski, Misterij
Dolžina: 123' ,  Imdb 
Režija: Terry Gilliam
Scenarij: Terry Gilliam, Charles McKeown
Igrajo: Christopher Plummer, Tom Waits, Heath Ledger, Andrew Garfield, Lily Cole, Verne Troyer, Johnny Depp, Colin Farrell, Jude Law

Končno sem videl tudi zadnjo stvaritev Terryja Gilliama, Navidezni svet doktorja Parnassusa.  Zdaj, ko se je polegel ves pomp okoli zadnje vloge Heatha Ledgera, ko sem približno vedel kaj lahko pričakujem, je bil ogled zame kar prijetna filmska izkušnja. Čeprav Gilliam v zadnjem desetletju nekako ni našel prave forme, gre za človeka, ki je filmskim navdušencem podaril nekaj res izjemnih filmov, zato njegovi novi filmi vedno zbujajo pozornost velikega števila gledalcev, ki vsaj površno spremljajo filmsko umetnost.

Na prvi pogled nezanimivo, neprivlačno in nekoliko čudaško potujoče gledališče doktorja Parnassusa naključnemu gledalcu ne more ponuditi veliko. Toda gledališče ima eno pomembno prednost. Če kupite vstopnico lahko obiščete imaginarni svet, v katerega vstopite  skozi posebno ogledalo, ki je nekakšen portal med svetovi. Navidezni svet s pomočjo doktorja Parnassusa soustvarja domišljija samega obiskovalca, zato je izkušnja obiskovalca toliko bolj pristna. Med obiskom imaginarnega sveta se obiskovalec odloča za eno izmed dveh možnosti, ki sta v resnici odločitev med dobrim in zlim, odločitev za svetlobo ali temo. Poleg doktorja so stalni člani gledališča njegova skoraj 16-letna hčerka Valentina, asistent Anton in doktorjev pritlikavi spremljevalec Percy. Družba po naključju reši življenje Tonyju, mladeniču za katerega se izpostavi, da beži pred rusko mafijo. Parnassus mu ponudi zatočišče, gledališče pa tako dobi novega člana, ki s svojimi idejami in obilico šarma začne privabljati vedno več gledalcev, ki so pripravljeni obiskati imaginarni svet in plačati vstopnico. Lahko bi rekli, da so se stvari začele obračati na bolje, če doktor nebi imel veliko, temačno skrivnost. Dolgo nazaj je Parnassus sklenil pogodbo s hudičem, dogovor, ki ga nikoli nebi smel sprejeti. Hudiču je obljubil svojo potomko, ko ta dopolni sladkih šestnajst. Zdaj je hudič prišel po Valentino, a je staremu znancu pripravljen ponuditi še eno priložnost. Če Parnassusu uspe zbrati pet duš, preden isto stori hudič, bo ta pustil Valentino pri miru in pozabil na prejšnji dogovor. Zdaj Parnassuss mora zbrati pet duš v imaginariumu, preden to stori hudič.

Dokončati film, potem ko sredi snemanja umre eden izmed glavnih likov, ni enostavna naloga. Produkcija je stala nekaj mesecev po Ledgerjevi smrti, a je Gilliam zahvaljujoč fantazijski plati filma s snemanjem lahko nadaljeval, Ledgerjevo rolo pa so dokončali Deep, Law in Farrell. Brez izrazito močne zgodbe se Gilliam zanaša predvsem na imaginarni svet v katerem se potem nahaja v svojem elementu, kar je v resnici najbolj prepričljiv del filma. Seveda, ne gre za film brez zgodbe. Tukaj je pogodba z hudičem kot osrednji motiv, Antonova ljubezenska hrepenenja in odnos Valentina-Tony, katerem bi režiser sigurno posvetil več pozornosti, če nebi izgubil Ledgerja. Vsi ti elementi so prešibki, da bi gledalca močneje povezali s katerim izmed likom, zato pa gledalec zelo rad vstopa v navidezni Parnassusov svet. Čarobnost tega sveta, v katerem Gilliam sanje posameznika pretaka v vizualne podobe, ki navdušujejo obiskovalca imaginariuma in gledalce pred malimi ekrani je neverjetna. Tom Waits me je najbolj prepričal izmed vseh nastopajočih, pred kamerami je je odličen in ne morem se spomniti niti enega filma, v katerem mi njegova vloga ni sedla. Imaginarium bi ne glede na tragični dogodek bil nekonvencionalen izdelek, to je jasno, vendar je očitno, da je Ledgerjeva smrt zahtevala veliko improvizacije. Gilliamov film je doživetje, ki gledalca veliko bolj prepriča na vizualni, kot na vsebinski ravni.

Ocena: 6.5/10