The Limits of Control (2009)

Slovenski naslov: Meje razuma
Država: ZDA, Španija, Japonska
Leto: 2009
Žanri: Drama, Krimi, Triler
Dolžina: 116 minut, Imdb
Režija: Jim Jarmusch
Scenarij: Jim Jarmusch
Igrajo: Isaach De Bankolé, Bill Murray, Tilda Swinton, Gael García Bernal, Hiam Abbass, Paz de la Huerte, John Hurt

Jim Jarmusch je človek, od katerega ne gre pričakovati navadnih stvari. Podaril nam je že nekaj izjemnih filmov, s katerimi je pokazal in dokazal, da gre za človeka z izjemnim občutkom za vizualno podobo. Down by Law, Night on Earth, Dead Man, Ghost Dog, Broken Flowers, so vsi po vrsti odlični filmi, a žanrsko zelo različni, kar priča o zelo širokem ustvarjalnem spektru.

Meje razuma je Jarmusch posnel po štirih letih premora, v središče pa je postavil osamljenega, brezimenega in skrivnostnega človeka (Isaach De Bankolé), ki potuje po različnih španskih mestih s točno določeno a zelo nejasno opredeljeno nalogo. Skrivnostni mož pride v nek kraj, vzame sobo v hotelu in se odpravi na krajši sprehod. Ob obisku kavarne, vedno naroči dve kavi v ločenih skodelicah. Srečuje se s prav tako skrivnostnimi posamezniki, s katerimi izmenjuje škatle z vžigalicami. Ob izmenjavi v novi škatlici vedno dobi nova navodila, napisana na koščku papirja. Navodila prebere in jih nato poje.  Skrivnostnež, za katerega pravzaprav ni jasno, ali je plačani morilec, agent ali kaj podobnega, se po nekaj dnevih odpravi v naslednje mesto, kjer se cela zgodba rutinsko ponovi. Vse do samega konca, ko v sobi  najde dekle, ki ga je srečal že na samem začetku.

Zdi se, da se je Jarmusch tokrat sledil ideji »manj je več.« Dialoško zelo pust film, z brezimenimi skrivnostnimi protagonisti, za katere lahko le sklepamo, kaj počnejo in zakaj.Zgodbe skorajda ni, gledalec je prepuščen vizualnim podobam in kadrom, ki so v nekaterih primerih občutno predolgi in zaradi tega dolgočasni. Jarmusch je tokrat vizualno superioren, kompozicija znotraj posameznih kadrov je postavljena zelo natančno do najmanjše podrobnosti. Film je zelo kinetičen in za nekoga, ki ga zanima režiserjeva vizija in način zajemanja podob pred kamero, je to vsekakor zanimivo gradivo. Prizori v katerih spremljamo Isaacha De Bankoléa izžarevajo izjemno karizmo igralca, ki je rojen zato, da stoji pred kamero. In to je več ali manj vse. Meje razuma so odlično posnet film,  v katerem je sama zgodba, sekundarnega pomena. Ravno v tem vidim največjo pomanjkljivost, saj bo film takšen kot je, dolgočasil večino gledalcev, pa tudi mene samega, če sem pošten. Nič ne rečem, nekaj časa je lepo spremljati vizualno superiorne podobe. Te podobe so žal vsebinsko prazne, brez prave zgodbe, ki bi smiselno povezala sličice. Po ogledu človek ima občutek, da je pogledal niz lepih slik. Sam od filma pričakujem več.    

Ocena: 4.5/10