Lebanon (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Izrael, Francija, VB
Leto: 2009
Žanri: Vojni, Drama
Dolžina: 93 minut, Imdb
Režija: Samuel Maoz
Scenarij: Samuel Maoz
Igrajo: Oshri Cohen, Raymonde Amsalem, Michael Moshonov, Itay Tiran, Ashraf Barhom, Yoav Donat, Guy Kapulnik, Zohar Shtrauss

Beneški Zlati lev je lani šel v Izrael, v roke izraelskega režiserja Samuela Maoza, za katerega je to bil režiserski prvenec (vsaj kar zadeva igrane filme). IMDB pravi, da je pred desetimi leti posnel še eden dokumentarec in to je več ali manj vse.

Leta 1982 je Izrael izvedel invazijo na Libanon, s katero je želel »urediti« položaj v tej bližnje vzhodni državi in tako nekoliko okrepiti svojo vojaško-politično vlogo na tem območju. Invazijo spremljamo skozi oči izraelske tankovske posadke, oz. merilno-navigacijske inštrumente oklepnega vozila. Pred začetkom vojaške akcije je že tako neizkušeno posadko dopolnil neizkušen namerilec (človek, ki z vizirjem išče tarče in strelja na sovražnike), ki ostalim članom posadke razloži, da je doslej streljal le v prazne zabojnike na poligonu za vadbo, kar je nič kaj spodbudna informacija za njegove tovariše. Po začetku invazije in začetnih bojih v katerih so izraelske enote naletele na mlačen odpor, tank in manjša izraelska enota zaideta v urbano področje, v predel mesta v katerem njihova vojaška premoč ni tako izrazita. Kmalu izvedo, da so ubrali napačno pot. Znašli so se obkoljeni s sovražnimi enotami, odrezani od glavnine, krivec za zgrešeno pot je poveljstvo, ki je poveljniku enote sporočilo napačne koordinate in tako enoto usmerilo na napačno pot. Kočljivo situacijo v kateri se znašla izraelska enota poskuša poveljstvo rešiti s pomočjo »prijateljev« v sovražnikovih vrstah.

Vzporednice z Das Boot so vsekakor legitimne, toda Lebanon je še veliko bolj mikrolokacijsko omejena klavstrofobična vojna drama, snemalni kraj je nekaj kvadratov prostora v  notranjosti izraelskega oklepnika. Človek za merilno napravo so oči gledalcev v zunanji svet. Na začetku gledalec ima dogajanje »na muhi«  njegov položaj se zdi mogočen, varen, dominanten  v svojem okolju. Sčasoma bomo spoznali, da je notranjost tanka čisto nasprotje vsega zgoraj naštetega, kraj na katerem ne želite biti, če ste del vojaške operacije. Do tega spoznanja bodo prišli tudi člani  tankovske posadke, ko se znajdejo v  urbanem področju, kjer so ozke stranske ulice smrtonosne pasti, tank pa le okorna, nerodna in zelo ranljiva kovinska grmada. Tank ni tako kul, kot se to zdi ko gledamo oddajo Ultimate Weapons na Discoveryju. Umazano, zadušljivo delovno orodje, v katerem ščiješ v posodo in jo potem shraniš na poličko, saj nikoli ne veš, koliko časa boš moral ostati noter. Lebanon je film z zelo močnim protivojnim sporočilom, film v katerem bi vojaki najraje odšli domov in za sabo pustili Libanonce in Sirijce, junaška dejanja niso njihova prioriteta. Kolikor sem lahko razbral, je režiser tudi sam sodeloval v tej vojni, zato lahko njegovo vizijo razumemo tudi kot  osebno doživljanje vojne, film pa kot izraz njegovega stališča do tega spopada. Samuelu Maozu je uspelo posneti zelo izviren vojni film in odlično prikazati občutke in položaj dvajsetletnikov, ki niso ne psihično ne moralno sposobni sodelovanja v vojni. Največja pomanjkljivost filma je njegovo domoljubje, ali enodimenzionalnost če hočete, saj je film posnet tako, da gledalec napadalce doživlja kot žrtve, namesto da bi se nekoliko bolj posvetil svojim sovražnikom. Trganje obleke s histerične ženske ki jo je zajel ogenj in ugovor vesti mladeniča ki mora pritisniti na petelina je vendarle premalo. Seveda, vsak se ukvarja najprej sam s seboj, toda večplastnost vedno pusti boljši vtis. Da ne bom preveč kritiziral, film mi je konec koncev bil všeč, bom končal z omembo izraelskega poveljnika, za katerega se zdi, da je rojen za to vlogo. Svoje delo je opravil zares vrhunsko. 

Ocena: 7.5/10