I Love You Phillip Morris (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 102 minut, Imdb
Režija: Glenn Ficarra, John Requa
Scenarij: Glenn Ficarra, John Requa
Igrajo: Jim Carrey, Ewan McGregor, Leslie Mann, Rodrigo Santoro, Nicholas Alexander, Michael Beasley, Tony Bentley

Včasih razmišljam, ali nebi bilo bolje, če bi pred ogledom filma o zadevi  ki jo bomo videli, vedeli čim manj oz. nič. Spremljajoče informacije pač povedo preveč, tako da gledalec že pred ogledom ve, kaj ga čaka. Po drugi strani, distributerji morajo promovirati svoje izdelke, to pa ne morejo narediti tako, da ne povejo nič. Nekaj osnovnih informacij le morajo ponuditi, da privabijo gledalca v kinodvorano. Če pa na promocijskem plakatu imaš Jima Carreya, polovico dela si že opravil. Carey je odigral že veliko različnih vlog, tudi takšne, ki so bile zelo zahtevne in v katerih je pokazal in dokazal, da ni le komik, ki svoj uspeh dolguje obrazni mimiki in »prilagodljivemu« telesu. Manjkala mu je le še kakšna gay vloga (v zadnjih letih zelo popularna izbira med hollywoodskimi zvezdniki), da zaokroži svoj igralski opus.  

Steven Russell (Carey) je živel navidez popolno, srečno, zakonsko življenje. Lepa žena in čudovit otrok, urejeno domovanje … Vse dokler se mu ni posvetilo, da v resnici ljubi moške. A iz tega ni delal veliko pompa, kot denimo v kakšni drami, v kateri bi se glavni junak bojeval sam s seboj in se psihično trpinčil. Ne, Steven je z nasmehom na obrazu povedal resnico, zapustil družino in se odpravil v Miami, kjer bo začel znova. Steven je vedno bil iznajdljiv in vedno znal najti nove »načine«, ki so mu omogočali finančno stabilnost. Težava je le v tem, da njegovi iznajdljivi načini služenja denarja niso bili ravno zakoniti. A roki pravice se ne moreš izogibat v neskončnost in to kmalu spozna tudi Steven, ki zaradi svojih dejanj konča v zaporu. Kasneje se bo izkazalo, da njegovo bivanje v zaporu pravzaprav sreča v nesreči, saj tam spozna ljubezen svojega življenja Phillipa Morrisa (Ewan McGregor). Steven je zelo iznajdljiv tudi za zapahi, zato mu bivanje za rešetkami mi tako hudo breme. Sploh pa ko s pomočjo zvez uredi da Phillipa premestijo v njegovo celico. Življenje v zaporu je bila idila za oba, toda, potem ko prideta na prostost, je Philip čedalje bolj zaskrbljen zaradi Stevenovih  sumljivih poslov. Življenje na visoki nogi je zanj slaba tolažba. Zaveda se namreč, kako zelo rizičen je Stevenov življenjski slog.

Zdaj se lahko vrnem na teorijo, ki sem jo načel na začetku tega spisa. Vprašam se namreč, kako učinkovit bi bil prvi Careyev gay-prizor v filmu, če gledalec pred ogledom nebi vedel nič o filmu? Prizor posnet zato da šokira, bi dobil povsem novo dimenzijo. Tako šok-efekt traja le nekaj sekund, saj smo tak razplet pričakovali. No, mogoče ne tako nazoren prikaz, a vseeno … Zaradi tega je 15 minutni uvod brez pravega pomena, irelevanten za film kot celoto. A to ni edini problem zadnjega Careyevega filma. Tudi igra, ali dinamika posnetega materiala ni slaba. Največji problem tega filma je njegova neopredeljenost, njegovo gibanje med komedijo in dramo. Zaradi tega, recimo temu, polovičnega pristopa, dramatični elementi ne dosežejo pravega efekta, komični po izzvenijo nekoliko vsiljeno in neprepričljivo. Skoraj vsi  ki so napisali kaj o tem filmu so poudarili njegovo podobnost s Spielbergovim Catch Me If You Can, tako da tudi jaz ne bom nobena izjema, saj Stevenove niorčijo močno spominjajo na podvige Lea DiCapria. Za konec še podatek, da je Steven Russell bil resnična osebnost, ki je tako kot v filmu, pogruntal marsikatero potegavščino. Napis »posneto po resničnih dogodkih« je vedno treba vzeti z rezervo, veliko podrobnosti je prirejenih tako, da delujejo bolj filmsko.

Ocena: 6.0/10