Mission: Impossible - Ghost Protocol

Slovenski naslov: Misija: Nemogoče - protokol duh
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Avantura, Triler
Dolžina: 133',  Imdb
Režija: Brad Bird
Scenarij: Josh Appelbaum, Andre Nemec
Igrajo: Tom Cruise, Jeremy Renner, Simon Pegg, Paula Patton, Michael Nyqvist, Josh Halloway, Lea Seydoux, Tom Wilkinson

Minilo je že petnajst let, odkar je Tom Cruise pod streho spravil prvo Misijo: Nemogoče.  Že po prvem filmu je bilo jasno, da bo nova franšiza povsem zasenčila izvirno televizijsko nadaljevanko, ki je navdihnila enega najuspešnejših filmskih serialov. Start četrtega filma v najbolj komercialnem letnem času in trenutno prvo mesto na vseh pomembnejši trgih napoveduje še en rekorden izkupiček, s katerim bo zaslužek celotne franšize presegel mejo dveh milijard  in se tako zapisal med najuspešnejše  filmske franšize vseh časov. Že prvi film je z instalacijo Briana De Palme na režiserski stolček napovedal, da je Misija: Nemogoče namenjena najširšem krogu gledalcev, ali povedano drugače, da podvigi Ethana Hunta iščejo podporo tudi pri nekoliko zahtevnejši publiki, ki ob vrtoglavi akciji zahteva tudi dobro igro, scenarij in režijo. Prvi film je bil v povprečju sprejet pozitivno, nekoliko manj zadovoljno je bilo občinstvo z drugim filmom, v katerem je John Woo režiral odlično, a bil močno omejen z povprečnim scenarijem. Kljub scenaristični plehkosti mi je drugi film bil bolj všeč od prvega, saj je Woo še enkrat več dokazal, kako dobro se znajde pri režiji akcijskih prizorov. Tretji film je podpisal  mladi, wannabe Spielberg,  J.J. Abrams, ki je po mojem mišljenju posnel najmanj zanimivo nadaljevanje, ki ga kljub novejšem datumu prekašata prva filma. In zdaj je tukaj še četrti film, z nekoliko presenetljivo režisersko izbiro. Brad Bird (Neverjetni, Ratatouille) je že uveljavljeno ime, nenazadnje njegovo vitrino krasita dva oskarja, zato na prvi pogled v oči bode njegova žanrska nekompatibilnost. A če upoštevamo, da kako zelo pomembno vlogo pri modernem filmanju igra računalniška animacija, potem takšna izbira več ne deluje tako nenavadno.

Četrto Misijo začnemo v Budimpešti. IMF agent je ubit med zasledovanjem kurirja, ki bi IMF lahko pripeljal do iskanega zločinca, ki se skriva pod kodnim imenom Cobalt. Kurir je prenašal šifre za izstrelitev ruskih jedrskih raket, toda te so zdaj končale v rokah plačane morilke, ki najverjetneje dela za Cobalta. Zato agentko Jane Carter (Paula Patton), v družbi novopečenega terenskega operativca Benjija Dunna (Simon Pegg), pošljejo v Moskvo. Iz moskovskega zapora morata spraviti  Ethana Hunta (Tom Cruise),  ki jima bo pomagal pri vdoru v kremeljske arhive. Tam namreč hranijo dokumente, ki razkrivajo Cobaltovo identiteto. Toda Ethan in njegova ekipa ne vedo, da podobne načrte ima tudi Cobalt, ki za las prehiti  IMF in spotoma za sabo razstreli dobršen del kremeljske trdnjave.  Ruske oblasti za dejanje okrivijo Ethanovo ekipo in s prstom kažejo na Washington. Ameriška vlada, seveda, zanika vpletenost in sproži protokol Duh. Naenkrat IMF več ne obstaja in Ethan in njegovi možje so prepuščeni sami sebi, sredi sovražnega okolja, s rusko obveščevalno službo, ki jim diha za ovratnik. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je Cobalt iz Kremlja odnesel napravo, ki omogoča izstrelitev jedrskih raket. Ethan se zaveda, da bo zadnja in edina priložnost za preprečitev nuklearne katastrofe in Cobaltovo prejetje, primopredaja izstrelitvenih kod.

Pred izidom četrtega filma sem bil zelo skeptičen, saj je Cruise s svojimi projekti v zadnjih letih, bolj ali manj razočaral. Za razmeroma pozitivno izkušnjo štejem zgolj Valkiro (Valkyrie, Bryan Singer, 2008), zgodba o neuspelem poskusu atentata na Adolfa Hitlerja. No, všečen je bil tudi v Tropskem viharju (Tropic Thunder, Ben Stiller, 2008), toda tam je šlo za manjšo vlogo in film, ki ga ne uvrščam med »njegove.« Pričakovanja niso bila velika, a sem na koncu kino dvorano zapustil zadovoljen. Več kot dve uri dolg film je minil hitro in kar je najpomembneje, med ogledom nisem utrujeno zehal in upal na čimprejšnji konec. Ne bi me presenetilo, če bi četrti film čez čas obveljal za najkakovostnejši del franšize. In tokrat se je poklopilo res veliko stvari. Ob Cruisu je zbrana zanimiva ekipa, ki dobi dovolj prostora za razkazovanje svojih talentov. Cruise je tokrat modro odstopil nekaj več prostora soigralcem in prav tukaj najdemo eden izmed razlogov, za gledalčevo dobro počutje. Največ dobrega prispeva Simon Pegg, ki s svojimi prisrčno komičnimi vložki preprečuje akcijsko enoličnost, ki se v pretiranih količinah nedvomno prevesi v monotonijo. Prizori s prelestno Paulo Patton so vedno zanimivi, konkretno s  svojo vlogo opravi tudi standardno dobri Jeremy Renner, ki bo v prihodnosti  igral pomembno vlogo pri novih »misijah.« Svoj delež prispevajo tudi atraktivne snemalne lokacije, čeprav moram priznati, da mi se je nekoliko upirala razstrelitev Kremlja, a kaj hočem, vendar gre za spektakel, ki nujno potrebuje spektakularne eksplozije. Tokrat nekoliko manj prostora dobi osrednji negativec (Michael Nyqvist), kar ni ravno praksa v podobnih filmih. Mirne duše bi lahko odrezal indijskega mogotca in nekaj več prostora ponudil Nyqvistu, ki tokrat res ni imel veliko prostora za dokazovanje. Konkretno moteče je tudi pretirano promoviranje Applovih izdelkov in bavarske avtomobilske industrije, a to je zgleda nujen balast pri podobnih visokoproračunskih projektih. Scenerij sta prispevala Josh Appelbaum in André Nemec, ki sta z vohunjenjem povezane zaplete vadila pri priljubljeni nanizanki Alias (2001-2006). Za konec bi še izpostavil odlično formo Brada Birda, ki je zrežiral vizualno všečen film. Kamera je skakala za igralcem s stanovanjskih blokov, plezala po najvišji stavbi na svetu, nas popeljala v peščeni vihar, posnela avtomobilski trk iz potniške kabine in še kaj.

Ocena:

Grave Encounters

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 92', Imdb
Režija: The Vicious Brothers
Scenarij: The Vicious Brothers
Igrajo: Sean Rogerson, Ashleigh Gryzko, Merwin Mondesir, Mackenzie Gray, Juan Riedinger

Ker nisem želel biti party killer, sem se priklonil željam večine in se pridružil moji ekipi, ki je svoj optimizem gradila na napovedniku in priporočilih znancev. Priznam, da mi zadeva ni dišala že od samega začetka, a sem se potem nekoliko samokritično spomnil, kolikokrat sem svoje domače utrujal z obupno slabimi filmi in opustil kakršnokoli ugovarjanje. Grave Encounters je televizijska oddaja, ki jo v slogu resničnostnih šovov ureja in vodi Lance Preston. Lance s svojo ekipo išče hiše v katerih straši, kraje v katerih se je zgodilo kaj nadnaravnega in pri tem, seveda, resničnost prilagaja zahtevam moderne televizijske produkcije.  V uvodu spremljamo priprave Lanca in njegove ekipe na snemanje nove epizode, v zapuščeni psihiatrični bolnišnici. Bolnišnica je že lep čas zaprta, a so od zaprtja zabeležena številna poročila, v katerih se omenjajo nadnaravni dejavniki. Lance in njegova ekipa bodo preživeli noč v poslopju in poskušali na filmski trak ujeti  morebitno nadnaravno dogajanje. V želji po čim bolj realističnem vzdušju bodo zaklenjeni v poslopju od večera, do naslednjega jutra. Na vseh oknih so rešetke, glavni vhod je od zunaj zaklenjen  verigo. Skratka, izpolnjeni so vsi pogoji za travmatično izkušnjo. A kaj, ko se v bolnišnici nič ne dogaja. Zato so Lance in njegovi sodelavci prisiljeni v improvizacijo, nenazadnje bi bila prava potrata, če tako zlovešč kraj, nebi dobil slovesu ustrezno spremljevalno zgodbo.  

Lažni dokumentarci so v zadnjih letih zelo popularni in vedno več ustvarjalcev se odloča za takšno obliko  pripovedovanja. Najbrž zato zaznavam že določeno zasičenost s podobni izdelki in verjetno nisem edini, s podobnimi občutki. Po Čarovnici iz Blaira (The Blair Witch Project, Daniel Myrick, Eduardo Sánchez, 1999), ki je na nek način utrla pot ostalim horor mockumentarcem, je iz podobnega izhodišča uspešno štartal tudi španski Snemaj! ([Rec], Jaume Balagueró, Paco Plaza, 2007), še isto leto nas je v podobnem kvazirealističnem slogu strašila še vedno trajajoča franšiza Paranormalno (Paranormal Activity, Oren Peli, 2007). Ker pri t.i. najdenih posnetkih že vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo, se gledalčeva pozornost bolj ali manj osredotoča na sam zaplet in akcijo, ki sledi. Žal sem pri debitantski stvaritvi dvojca  The Vicious Brothers (Colin Minihan in Stuart Ortiz) že od uvodnih minut vedel, da  iz te moke ne bo kruha. Zavedam se, da pri podobnih filmih ne gre pričakovati dialoško močne interakcije med protagonisti, a bi vseeno pričakoval nekaj več  scenaristične domiselnosti.  Če k temu prištejem še slabo igro, potem dejansko nisem imel veliko razlogov za zadovoljstvo. A sem vztrajal do konca, iz razlogov navedenih v uvodu. Po tistem ker sem videl v prvih pol ure, sem mislil, da bom končno lahko uporabil eno zvezdico (doslej jo nisem), a se začuda film v drugi polovici nekoliko pobere in pridobi nekaj pozitivnih točk.  Največ za uspešne buu efekte (nekajkrat sem pošteno trznil) in vizualno podobo, ki je bistveno boljša, ko dogajanje v stavbi začnemo spremljati s kamerami nastavljenimi za potrebe snemanja oddaje.   A tudi upoštevajoč te izboljšave, z videnim nisem zadovoljen, nekaj več od filma bojo mogoče izvlekli tisti najbolj zvesti privrženci horor žanra. 

Ocena: 

Najboljših 25 - 2010

Pri lestvicah je tako kot pri glasbi, ali nogometu. Nekdo drug bi rad slišal drugačno melodijo, ali zamenjal kakšnega izmed igralcev, ki si po njegovem mišljenju ne zasluži mesta v udarni postavi. Kakorkoli, spet sem začel z daljšim seznamom, krajšal in krajšal in na kocu ostal pri teh petindvajsetih.  Filmi so razvrščeni po abecednem vrstnem redu.   

Animal Kingdom - Živalsko kraljestvo

Another Year - Še eno leto

Barneys Version - Barneyjeva zgodba

Biutiful - Ču do vi to

Black Swan - Črni labod

Blue Valentine

Exit Through the Gift Shop

Four Lions -Štirje levi

Incendies - Ženska, ki poje

Inception - Izvor

Kim Bok-nam salinsageonui jeonmal - Bedevilled

Kings Speech - Kraljev govor

Kokuhaku - Confessions

Neds

Nokas

Please Give

Shi - Poezija

Shutter Island - Zlovešči otok

The Ghost Writer - Pisatelj v senci

The Kids Are All Right

The Killer Inside Me - Morilec v meni

The Social Network - Socialno omrežje

The Town - Mesto

The Trip

Tropa de Elite 2 - Elitni vod 2

Arirang

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni, Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Ki-duk Kim
Scenarij: Ki-duk Kim
Igrajo: Ki-duk Kim

        

Kim Ki-Duk je poleg Park Chan-wooka, moj najljubši Korejec. Človek, ki mi je ponudil izjemno veliko filmskega zadovoljstva in se me s svojimi filmi dotaknil, kot malokaj. Tokrat bom izpustil ustaljeno predstavitev najpomembnejših del tega izjemnega režiserja in človeka, in se kar takoj podal v materijo njegovega prvega dokumentarca, ki je obenem njegova najbolj nekonvencionalna stvaritev, film, ki ga nestrpno čakam že od canske premiere. Arirang je avtobiografska doku-drama, ki iz prve roke, neposredno, brez zadržkov pripoveduje, kdo je pravzaprav  Kim Ki-Duk. Začetki te zelo osebne zgodbe segajo v leto 2008, ko je Kim Ki-Duk dokončal  Bi-mong (Dream), svoj zadnji igrani film pred triletno pavzo. Dokumentarec  prikaže, kaj je režiser počel ves ta čas, tam nekje do januarja 2011, ko je dokončal Arirang. Snemanje Bi-monga je zaznamoval dogodek, ki bi lahko imel tragične posledice. Na srečo, režiserju je uspelo preprečiti tragedijo in rešiti igralkino življenje, ki je v enem trenutku viselo na nitki. To je ena od prelomnic, ki je maestra nagnala v izolacijo, natančneje, proti hribčku na obrobju manjše vasice. V staro kočo, brez tekoče vode, stranišča in kopalnice. Brunarico, v kateri je v zimskem  času tako mrzlo, da je Kim Ki-Duk postavil šotor sredi dnevne sobe in v njem spal. Z lastnimi rokami je ustvaril vse kar je potreboval. Od peči za ogrevanje in pripravo hrane, do priročnega kavomata, ob katerem se začne njegov dan. Njegova edina vez z ostankom sveta je prenosni računalnik. Seveda, zraven je bila tudi kamera, ki je zabeležila eno najbolj čustvenih, surovih, realističnih, človeških izpovedi, ki sem jih kdaj videl. Izpoved, ki nam pojasni, zakaj je Ki-Duk izbral takšno življenje in napove prihodnost, ko režiser večkrat ponovi, kako zelo srečen je, ko snema filma in ugotavlja, da čas rane počasi spreminja v brazgotine, s katerimi se vendarle, da živeti. Brazgotine, ki jih ljubi, brazgotine, ki se jim ne želi odpovedati. »Spremenil ne bi nič,« pravi. Med demonstracijo življenja v sodelovanju z naravo, režiser v kamero pojasni svoja stališča o marsičem. Od zgražanja nad novodobno materialno-kapitalistično miselnostjo, do neprijetnosti, ki jo s sabo v filmskem svetu prinaša slava. V enemu najbolj čustvenih momentov v filmu, se ozre na prekinitev sodelovanja z dolgoletnima sodelavcema, a nato, nekoliko kasneje, tudi sam razumsko priznava, da je vsak človek unikatno bitje, ki se prizadeva slediti svoje sanje in tako na nek način opravičuje izdajalsko potezo tistih, ki so očitno igrali zelo pomembno vlogo v njegovem življenju. Da bi popolnoma razumeli stopnjo Ki-Dukovega čustvenega razgaljanja, boste morali videti film, kajti vsebine Ariranga se na da prav enostavno strniti v kratek zapis. Med drugim tudi zato, ker avtor teh vrstic ni ravno vešč, v strnjevanju svojih vtisov. Pa tudi zato, ker po mojem skromnem  mišljenju gre za nepozabno izkušnjo. Premišljujem in se poskušam postaviti v kožo nekoga, ki se doslej še  ni srečal s Kim Ki-Dukovimi filmi. Ugotavljam, da na takšnega gledalca ta dokumentarec verjetno ne bo imel kakšnega posebnega učinka. Med drugim tudi zato, ker takšen gledalec ni od samega začetka hodil s Kim Ki-Dukom in ga spoznal skozi njegove filme. Razumel njegova stališča do življenja in se zaljubil v njegove brezčasne zgodbe, ki ostanejo za vedno z nami. Zato vsem, ki bi želeli spoznati Kim Ki-Duka priporočam, naj najprej začnejo z njegovimi zgodnejšimi deli. Šele potem boste povsem jasno videli in razumeli Arirang, šele potem bo Kim Ki-Dukov čustveni izbruh, ob prizorih iz njegovega najbolj prepoznavnega filma, Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad (Bom yeoreum gaeul gyeoul geurigo bom, 2003), imel pravi učinek.

Ocena:

Najboljših 25 - 2009

V teh prednovoletnih dneh se vrstijo številni pregledi iztekajočega se filmskega leta, nekatere respektabilne nagrade so že bile podeljene, tiste najprestižnejše šele pridejo na vrsto. Svoje sezname najboljših filmskih stvaritev objavljajo ugledni časopisi, spletni portali, kritiki in tudi blogerji. Le redki so imeli priložnost videti najpomembnejše filme iztekajočega se leta, navadni smrtniki bomo na nekatere pomembne naslove čakali vse tja, do polovice prihodnjega leta. Od prvega zapisa na Filmskem kotičku bo kmalu minilo dve leti, zato sem se odločil, da tudi sam sestavim mojo lestvico najboljših. Večina zapisov iz lanskega leta predstavlja naslove iz leta 2009, zato bom najprej predstavil filme s to letnico, medtem pa že pripravljam listo z najboljšimi iz leta 2010. Čeprav sem videl kar nekaj filmov s tekočo letnico, mozaik najboljših bo dobil jasno podobo  šele ob koncu prihodnjega leta.  Torej, tukaj je najboljših 25, po abecednem vrstnem redu. 

(500) Days of Summer - 500 dni s Summer

Avatar

Ajami - Adžami

A Serious Man - Zresni se

Bad Lieutenant: Port of Call – New Orleans - Pokvarjeni poročnik: New Orleans

City Island - Otok v mestu

Crazy Heart -Noro srce

Das weisse Band - Eine deutsche Kindergeschichte - Beli trak

De helaasheid der dingen - The Misfortunates

District 9 - Okrožje 9

El secreto de sus ojos - Skrivnost njihovih oči

Inglourious Basterds - Neslavne barabe

Kimssi pyoryugi - Castaway on the Moon

Kynodontas - Podočnik

La nana - Služkinja

Looking for Eric - Išče se Eric

Madeo - Mati

Moon - Luna

Precious

Sin Nombre - Brez imena

The Damned United - Prekleti United

The Loved Ones - Ljubljeni

The Road - Cesta

Un prophète -Prerok

Zombieland - Dobrodošli v deželi zombijev

Fa meg pa, for faen (Turn Me On, Goddammit!)

Slovenski naslov: Dej mi, no!
Država: Norveška
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 76 ',  Imdb
Režija: Jannicke Systad Jacobsen
Scenarij: Jannicke Systad Jacobsen, Olaug Nilssen
Igrajo:  Helene Bergsholm, Henriette Steenstrup, Malin Bjørhovde, Matias Myren

Zgodbe o seksualnem prebujanju pohotnih najstnikov so zelo razširjeno filmsko gradivo. Večina podobnih zgodb je zapakirana v embalažo najstniške komedije, največkrat povedana iz fantovske perspektive. Zelo redke so komedije, ki se z najstniško seksualnostjo ukvarjajo iz ženskega zornega kota, še manj je takih, ki o potrebah mladih deklet spregovorijo tako odkrito, brez zadržkov, kot to počne mlada norveška režiserka Jannicke Systad Jacobsen, v svojem igranem prvencu Fa meg pa, for faen (Turn Me On, Goddammit!, 2011). Pripoved postavljena v majhno mestece na norveškem zahodu se vrti okoli 16-letne Alme in njenih prijateljic. Tako kot vse punce v majhnih, dolgočasnih krajih, kjer se nič ne dogaja, tudi Alma in njene prijateljice sanjajo o dnevu, ko bodo dovolj stare, da lahko zapustijo Skoddeheimen. Vmes morajo končati srednjo šolo in se nositi s svojimi neubogljivimi telesi, saj v teh občutljivih letih hormoni preprosto podivjajo. Seksualno poželenje pri Almi je nadpovprečno močno, zato punca svojo slo teši s pogostim samozadovoljevanjem in klici na drago seks linijo. Njena mama si zatiska oči pred hčerkino prebujeno seksualnostjo in zavrača kakršenkoli pogovor na to žgečkljivo temo. Almi je zelo všeč sošolec Artur in zdi se, da je naklonjenost obojestranska. Alma v prihajajoči zabavi v mladinskem centru vidi idealno priložnost za zbliževanje z Arturjem. Ko med zabavo stopita zunaj, na zrak, Artur z nerodno potezo pokaže nezrelost, zaradi katere Alma neupravičeno postane prava izobčenka, ki se je izogibajo vsi prijatelji in sošolci.

Nagrada za najboljši scenarij na zadnjem Tribeca film festivalu in nagrada za najboljši neodvisni prvenec  v Rimu, ter uvrstitev režiserke Jannicke Systad Jacobsen med deset najobetavnejših  mladih evropskih režiserjev, po izboru ugledne medijske hiše Varietyju. To so dosežki, ki se jih ob prvencu nebi branil nihče, zato ne dvomim, da je Jacobsen še kako zadovoljna na zaključku tekočega leta. Upravičeno, kajti Norvežanki je uspelo ustvariti zanimiv film, ki slika vsakdan najstniške populacije in seksualnost med  najstniki, na veliko bolj realističen in človeški način, kot to počne večina puhlih najstniških komedij. S seksualnostjo povezane težave niso zgolj v funkciji doseganja komičnih vrhuncev, saj Jacobsenova v tem segmentu gradi prepričljivo dramo in nas poveže z liki, ki jih starejši gledalec zaradi lastnih adolescenčnih spominov, še kako razume. Režiserka z občutkom krmari pripoved med grenko - sladkimi epizodami  glavne junakinje. Pri tem uporablja klasične motive najstniških filmov, kot so odnos potomec - starš, krutost sovrstnikov do izobčencev in preizkušanje trdnosti  najboljših prijateljstev. Igralski prispevki so generalno všečni, a bi vseeno izpostavil  simpatično Heleno Bergsholm v glavni vlogi, zanimivo najboljšo prijateljico Saralou (Malin Bjørhovde) in prepričljivo Henriette Steenstrup, v vlogi matere samohranilke, ki s težavo poskuša brzdati hčerkino slo. Jannicke Systad Jacobsen podpisuje tudi scenarij, ki je bil adaptiran po knjižni predlogi norveške pisateljice Olaug Nilssen.

Ocena:

Boizu on za ran (Boys on the Run)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Boys on the Run
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 114' ,  Imdb
Režija: Daisuke Miura
Scenarij: Daisuke Miura, Kengo Hanazawa (manga)
Igrajo: Kazunobu Mineta, Mei Kurokawa, Ryuhei Matsuda, You, Denden, Lily Franky, Kaoru Kobayashi

Azijci so nam vedno znali v ogled ponuditi filme, ki v številnih pogledih odstopajo od prežvečenih zgodb, ne glede na njihovo žanrsko umestitev. Nekoliko slabše so kotirali v segmentu romantične komedije in po mojem skromnem mišljenju je večina azijskih rom-kom izdelkov, po puhoglavi osladnosti na približno enaki ravni, z večino hollywoodske produkcije. Bôizu on za ran postavlja mojo teorijo na glavo, saj se zelo uspešno izogne večini ustaljenih klišejskih prejemov. Namreč, Toshiyuki Tanishi je zelo nekonvencionalen glavni junak. 29 – letnega devičnika bi težko opisali kot privlačnega; Tanishi nosi očala (ki jih, mimogrede, ne bo odvrgel po veliki preobrazbi), je neroden v komunikaciji, vznemirjajo ga nočne polucije, njegova pohotna nrav ga pogosto spravi v neroden (beri: pokončen) položaj. Zato bo najlažje, če g. Tanishija označimo za serijskega mastrubatorja. Tanishi je zaposlen v manjšem podjetju, ki se ukvarja z proizvodnjo plastičnih igrač, ki se potem prodajajo preko prodajnih avtomatov. Nekega večera se Tanishi udeleži skupinske proslave za zaposlene. Po nekaj kozarčkih Tanishi zbere dovolj poguma in se zaplete v pogovor s Chiharu, prikupno sodelavko iz drugega oddelka. Naslednji dan se bori s hudim mačkom in luknjo v spominu, toda , kot vse kaže,  se zadeve s Chiharu niso izšle tako slabo. Kot kaže, sta se celo dogovorila, da bosta izmenjala »zabavne« publikacije. Chiharu mu bo izročila svoje stripe, on se bo njej oddolžil s svojo kolekcijo porničev. V naslednjih dneh se Chiharu in Tanishi večkrat srečata in se odlično ujameta. Potem na sceno še enkrat stopi Tanishijeva nerodnost, ki nepričakovano ogrozi njegovo romanco s Chiharu.

Osnovni zaplet sledi obrabljeni konvenciji, fant sreča dekle - fant izgubi dekle, a to je tudi praktično edina podobnost z ustaljenimi rom-kom recepti. Tisto kar gledamo v nadaljevanju več ne spada v isti koncept, kajti Tanishijevo trpljenje je intenzivno in se iz minute v minuto vedno bolj stopnjuje. Krizi v zasebnem življenju, sledi kriza v profesionalnem in naš junak počasi izgublja boj na vseh frontah. Režiser- debitant Daisuke Miura, ne kaže usmiljenja do centralne figure in jo vedno bolj potiska v blato. Največja kvaliteta filma zagotovo tiči v večdimenzionalnosti in odprtosti do vseh scenarijev, ki jih pred njegove like postavlja življenje. Miura zavrača stereotipne kalupe in zdi se, da pripoved vsakič zasuče v nasprotno smer, stran od tistega, kar bi pričakoval hollywoodsko dresiran gledalec. Našega netipičnega junaka obkrožajo sami zanimivi liki, od dobrosrčne prostitutke, ki ji življenje vdahne odlična You (Nobody Knows, Still Walking), do celotne ekipe Tanishijevih sodelavcev.  Seveda, tudi v naslovni zgodbi pride do preobrazbe glavnega junaka, do trenutka, ko ta stisne pesti in reče: »Zdaj imam dovolj!« Takrat Miura prestavi v višjo predstavo in nesposobneža preobrazi  v Travisa Bickla, ga pelje skozi rockyjevski trenažni proces, v katerem ne manjkata niti znameniti tek po stopnicah. Redko kdaj je poklon kakšnemu ustvarjalcu/filmu uporabljen tako efektno, a obenem iskreno in povsem nevsiljivo. Miura ostane na istem kurzu do odjavne špice in dosledno sledi začrtani filozofiji, zato nekaterim mogoče ne bo pogodu njegova neprizanesljivost do glavnega junaka. Miura je snemal po lastnem scenariju, ki ga je navdihnila istoimenska manga Kenga Hanazawe in ustvaril zelo zanimiv prvenec,  po katerem pod zaznamke dodajam še eno zanimivo režisersko ime. (-4)

Ocena:

Texas Killing Fields

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 105', Imdb
Režija: Ami Canaan Mann
Scenarij: Donald F. Ferrarone
Igrajo: Sam Worthington, Jeffrey Dean Morgan, Chloë Grace Moretz, Jessica Chastain, Stephen Graham

Texas City, Texas. Mike Souder (Sam Worthington) in Brian Heigh (Jeffrey Dean Morgan) sta detektivska partnerja, ki ne funkcionirata najbolje in se s težavo usklajujeta pri vodenju preiskave, spoštovanju proceduralnih zahtev in pravil. Mike je domačin, zato meni, da sam najbolje ve, kako se stvari streže v njegovem rojstnem mestu, Brian je pred časom iz neznanih razlogov zamenjal newyorško policijsko značko za teksaško. Ko prevzameta primer umorjene mladoletne prostitutke, vsak ima svojo idejo o smeri, v kateri bi se morala razvijati preiskava. V eni zadevi sta vendarle enotna. Oba sta očetovsko zaščitniška do mlade Anne (Chloë Grace Moretz), ki izvira iz težavnega okolja in je pogosto prisiljena v življenje na ulici. Njena nevestna mati je večino časa opita, navadno v moški družbi. Na območju sosednje policijske postaje se je zgodil umor, v marsičem podoben primeru, ki ga preiskujeta Mike in Brian. Preiskavo drugega umora vodi Mikova bivša žena, detektivka Pam Stall (Jessica Chastain), zato Mike zavrača možnost sodelovanja. Potem na policijsko postajo pokliče sam morilec in detektiva izzove, naj poskušata rešiti njegovo naslednjo žrtev. Klic je prišel iz močvirnega priobalnega območja, ki mu domačini pravijo Polja smrti, zaradi številnih trupel, ki so skozi zgodovino bila najdena na tem območju.

Drugi film Ami Canaan Mann, ki je nastal s producentsko podporo njenega slavnega očeta, bi sprva moral režirati Danny Boyle, a je ta odstopil od projekta, ker je scenarij  po njegovem mnenju bil preveč temačen. Kakorkoli, na izpraznjeno mesto je vskočila Ami Mann, ki je tako po desetih letih znova dobila priložnost režirati kak celovečerec. Glede na dejstvo, da je film premierno predvajan v tekmovalnem sklopu beneškega filmskega festivala in zbrano igralsko zasedbo, bi pričakoval boljši film, a sem na koncu bil, bolj ko ne, razočaran. Texas Killing Fields ni film, ki razočarava od samega začetka, temveč se začne podirati v zaključnem delu, ko je treba povzeti vse dotlej povedano in smiselno zaključiti večino pripovednih linij. Osebno proti temačnosti nimam nič proti in ugotavljam, da je film opremljen z dobrim vzdušjem, posnet na zanimivih snemalnih lokacijah, ki že same po sebi delujejo nekoliko zlovešče. Igralski nastopi so dobri, ritem soliden. Tisto kar ni dobro in kar na žalost prevesi tehtnico na negativno stran, je nejasna, mestoma konfuzna naracija, saj mi večkrat ni bilo jasno, kdo je kdo. Preveč prostora je posvečeno potencialni žrtvi in premalo dejanskim žrtvam, zgodba poskuša biti kompleksna in v želji po bogati strukturi izgublja sapo na pripovedne linije, ki nas na koncu ne odpeljejo nikamor. Menim, da je iz Stephena Grahama in njegove vloge dalo iztržiti veliko več, toda ustvarjalci so se odločili drugače in več prostora ponudili zlobnima zvodnikoma. In če k temu prištejem še pomanjkljivo karakterizacijo, ob kateri nobeden izmed  likov zares ne pride do izraza, potem tokratno filmsko izkušnjo ne more označiti drugače, kakor za neužitno.

Ocena: 

The Runway

Slovenski naslov: Vzletna steza
Država: Irska, Luksemburg
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Ian Power 
Scenarij: Ian Power
Igrajo: Demian Bichir, Kerry Condon, James Cosmo, Jamie Kierans, John Carpenter, Bruno Bichir, Pat Laffan, Donnacha Crowley

Občasno rad ponudim priložnost kakšnemu povsem neznanem naslovu, ki ga odkrijem po čistem naključju. V to kategorijo sodi tudi The Runway, ki sem ga zasledil med pregledom sekcij zadnje izdaje MMF-a (Motovunski filmski festival), posvečene irskim filmom. Malo sem raziskoval in izvedel, da je The Runway pobral nekaj festivalskih nagrad in bil nominiran za najboljši irski film. Nekaj plusov sem mu pripisal še zaradi zanimivih promocijskih fotografij in že sem imel dovolj argumentov, da se odločim za ogled. Režiser in scenarist Ian Power (njegov dolgometražni prvenec), je zgodbo delno zasnoval na resničnih dogodkih, jo časovno ustavil v leto 1983, za kraj dogajanja je izbral mestece Mallow, v okrožju Cork. Namreč, takrat je v bližini mesta strmoglavilo manjše letalo, ki ga je pilotiral špansko govoreči pilot iz neimenovane južnoameriške dežele.

V uvodu spoznamo 9-lenega Paca in njegovega prijatelja Frogsa, ki se preganjanja dolgčasa lotevata na zares nenavaden način. Povedal bom le, da je podobne ideje imela tudi Emily Blunt v komični drami Počistimo za umorom (Sunshine Cleaning, Christine Jeffs, 2008). Paco in Frogs sta kot rit in srajca in ko se Frogs z družino odseli v Glasgow, Paco izgubi veliko več, kakor najboljšega prijatelja. Očeta ni nikoli poznal, mati mu je povedala, da je njegov odsotni oče španski astronavt. Zato si Paco vsak večer pred spanjem nadene slušalke in se s pomočjo avdio kaset uči španščine, saj želi biti karseda bolje pripravljen, na prvo srečanje z očetom. Po Frogsovem odhodu je Paco popolnoma potrt in počasi začenja dvomiti v teorijo o španskem očetu. Nato po naključju postane priča strmoglavljenju kolumbijskega letala in brez pomisleka odhiti na kraj nesreče. Na krovu letala odkrije rahlo poškodovanega pilota Ernesta. S svojim minimalnim znanjem španščine se uspe sporazumeti s Kolumbijcem in ga odpeljati domov. Strmoglavljeno letalo in pilot ekspresno postaneta glavna tema pogovorov v majhnem, zaspanem mestecu. Tudi Paco je v središču pozornosti, saj je edini ki razume nekaj španskih besed, zato postane Ernestov predstavnik za stike z javnostjo. Na sestanku krajanov se odločijo, da bodo Ernestu pomagali popraviti letalo. Toda kmalu spoznajo, da je popravljeno letalo neuporabno, brez ustrezne vzletne steze.

Že po uvodnih kadrih sem imel občutek, da ne bom razočaran, saj Ian Power pripoved začne z izjemno lepimi kadri. Zgodbo spremljamo iz perspektive debitanta Jamieja Kieransa (Paco), ki že po prvi predstavitvi v bližnjem planu, postane pravi magnet za kamero. Power zgodbo pripoveduje enostavno, kronološko, nas popelje skozi zaspano mestece in nas spotoma seznani z lastnikom majhne trgovine z rezervnimi deli, radijskim voditeljem, lokalnima nasilnežema, premetenim županom …  Mestece Mallowu živi v počasnem ritmu, dogaja se bolj malo ali skoraj nič, zato je strmoglavljenje špansko govorečega pilota prava atrakcija. Ernesto je za lokalne prebivalce v resnici pravo darilo z nebes, kost, ki jo lahko glodajo ob vrčku temnega piva. Njegovo bivanje v Mallowu je za župana idealna priložnost za turistično promocijo, domačinke so vesele, ker v mestu končno imajo »pravega« moškega. Še najbolj je vesel Paco, ki v Ernestu najde nadomestilo za izgubljenega prijatelja in očeta, ki ga ni nikoli spoznal. Čeprav Power zgodbo pelje po pričakovanih, dobro utrjenih stezah, mu večino časa uspeva ohraniti atraktivnost in zanimivost. Zasluge pripisujem všečni igralski zasedbi in zanimivo zastavljenim likom, zelo lepi fotografiji in razgibani, z zgodbo lepo usklajeni glasbeni podlagi. The Runway je klasičen film za dobro počutje, pri katerem z lahkoto požremo enodimenzionalne like in njegovo otroško, skorajda pravljično naivnost. (3+)

Ocena:

Fright Night

Slovenski naslov: Grozljiva noč
Država: ZDA, Indija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Grozljivka
Dolžina: 106' , Imdb
Režija: Craig Gillespie
Scenarij: Marti Noxon, Tom Holland
Igrajo: Anton Yelchin, Colin Farrell, David Tennant, Toni Collette, Imogen Poots, Christopher Mintz-Plasse

Avstralec Craig Gillespie je dolgo časa snemal reklamne spote za oglaševalsko industrijo in z leti postal zelo cenjeno ime v svetu propagandnih spotov. Njegov filmski debi je prišel relativno pozno, saj je Gillespie štel štirideset, ko se je usedel na režiserski stolček pri G. Woodcocku (Mr. Woodcock, 2007), a je projekt moral dokončati drugi režiser,saj Gillespie ni želel delati po napotkih producentov in se odpovedati svoji črnohumorni viziji. Zato za njegov dejanski debi štejemo komično dramo Lars ima punco (Lars ima punco, 2007), ki je prejel pretežno pozitivne kritike in oskarjevsko nominacijo za originalni scenarij. Gillespie je potem režiral nekaj epizod tv serije Tarin svet (United States of Tara, 2009-) in naposled sprejel režiserski stolček pri naslovnem umotvoru. Fright Night je rimejk uspešnega izvirnika iz leta 1985, ki ga je režisersko-scenaristično podpisuje Tom Holland, ki je med drugim režiral tudi Otroško igro (Child's Play), eno največjih uspešnic leta 1988.

Charley Brewster (Anton Yelchin) je najstnik, ki živi z mamo Jane (Toni Collette) v majhnem lasvegaškem predmestju, zgrajenem sredi puščave. Zadnje čase Charleyju gre dobro na vseh ravneh. V šoli ni težav, dobiva se z luštno Amy, punco o kateri je nekoč lahko samo sanjal, v svojo družbo so ga sprejeli popularni fantje in lahko rečemo, da je na zmagovalni poti. Transformacija ni bila lahka, na poti od zgube do zmagovalca se je Charley moral odpovedati nekaterim navadam in dolgoletnem prijateljstvu z Edom (Christopher Mintz-Plasse), ki je za vedno obtičal v drugi ligi. Ko se v sosednjo hišo vseli novi sosed Jerry (Colin Farrell), mu Ed poskuša dopovedati, da je Jerry v resnici vampir. In še kako prav ima, kajti Jerry je že pobil celo družino v eni izmed predmestnih hiš. Ed ima celo nekaj posrednih dokazov,  toda Charley ga ne želi poslušati. Kakorkoli, Edovo godrnjanje vseeno usmeri Charleyjevo pozornost na Jerryja, ki hišo zapušča šele ko se stemni, njegova okna ne prepuščajo svetlobe. Charley začne opazovati Jerryja in se hitro prepriča, da je Ed vendarle imel prav. Zdaj ve, da v sosednji hiši živi čisto pravi vampir, ki se pretirano niti ne trudi, da bi skril svojo identiteto. Še več, Jerry mu jasno da vedeti, da bo tudi njega vključil v veliko krvodajalsko akcijo, ki te dni poteka v njegovi soseski.

Ob večinoma pozitivnih odzivih, prijetni izkušnji z Gillespijevim prvim filmom, zanimivi igralski zasedbi in moji naklonjenosti komičnim grozljivkam, sem pričakoval, da mi bo tud Fright Night všeč. Pa mi ni. Najbolj natančen in iskren odziv na videno čutimo že takoj po odjavni špici  in tukaj, na žalost, neposredno po ogledu nisem čutil nič. V dobri uri in pol se nisem uspel povezati z liki, nekajkrat sem se bolj kislo nasmehnil in ob tem niti enkrat nisem bil kakovostno prestrašen. Gillespie je poskušal graditi napetost, kombinirati psihološko z grozljivim, a je razbita steklenica budweiserja lep primer popolnega pomanjkanja domišljije. In če je že zatajila horor komponenta, bi bilo lepo, če bi vsaj komična komponenta podprta s dobrimi dialogi film potegnila v pravo smer. Scenarij podpisuje Marti Noxon, ki je vampirske dialoge že vadila pri tv seriji  Buffy - Izganjalka vampirjev, kar najbolje pojasni zelo plehko spisane dialoge in nekatere vsebinske rešitve. Izvirnika sicer nisem videl in ne morem delati kakšne vsebinske primerjave, a sem iz spletnih virov razbral, da rimejk v nekaterih točkah odstopa od izvirnika in je bil ustrezno prilagojen modernemu času. V rimejku je močno marginalizirana vloga Petera Vincenta (David Tennant, dolgoletni Dr. Who), ki je v izvirniku imel bolj vidno vlogo. Vsekakor je moj največji očitek brezosebnost likov, v medsebojni interakciji ni čutiti nobene pristnosti, zato je denimo Charleyjeva motiviranost pri reševanju Amy popolnoma neprepričljiva. Tako zelo, da mi bolj sede poskus reševanje striperske sosede. Colin Farrell mi je praviloma všeč, a kaj ko se njegov lik ne more odločiti, kaj bi raje bil, vampir ali zapeljivec. Vem, da bi se tukaj dalo iztržiti veliko več, a kaj ko so besede ki prihajajo iz njegovih ust neizvirne, brez prepotrebnega črnohumornega dotika in všečne samoironoje.  Skratka, Fright Night mi ni ponudil niti malo razlogov za zadovoljstvo, zato ga, vsaj v mojih knjigah, čaka le eno - ekspresna pozaba.

Ocena: 

The Debt

Slovenski naslov: Dolg
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 113',  Imdb
Režija: John Madden
Scenarij: Matthew Vaughn, Jane Goldman
Igrajo: Sam Worthington, Helen Mirren, Ciarán Hinds, Marton Csokas, Tom Wilkinson, Jessica Chastain, Jesper Christensen

Pripoved začnemo v letu 1966, na krovu izraelskega vojaškega letala, ki v domovino pelje tri agente Mosada. Rachel Singer,  Stephan Gold in David Peretz se vračajo iz Vzhodne Nemčije, kjer so uspešno zaključili tajno misijo iskanja nacističnega vojnega zločinca Dietera Vogela, bolj znanega pod vzdevkom Kirurg iz Birkenaua. Po tridesetletnem skoku v prihodnost se ustavimo na promociji knjige, ki jo je spisala Sarah Gold, potomka Rachel Singer in Stephana Golda. Knjiga opisuje dogodke izpred treh desetletij, ki so močno zaznamovali življenja mladih Mosadovih operativcev. V Rachelinih mislih se vrnemo v leto 1965, ko ta prispe v vzhodni Berlin, zaradi boljše krinke se znajde v vlogi Peretzove soproge. Trojec biva v najetem meščanskem stanovanju in se pripravlja za zahtevno nalogo, toda skupno življenje počasi zbližuje žensko in njena moška kolega bolj, kakor bi to bilo primerno, glede na njihov položaj in profesionalno naravo medsebojnih odnosov. Rachel je vedno bolj ogreta za Davida, a je ta popolnoma osredotočen na nalogo, nekoliko zmeden glede svojih čustev. Rachelino negotovost brez pomisleka izkoristi Stephan, kar povzroči dodatno napetost in pritisk ravno v trenutku, ko Mosad potrdi identiteto Kirurga iz Birkenaua in prižge zeleno luč za njegovo prejetje. 

Angleški režiser John Madden je v filmskem svetu najbolj znan zaradi sedmih oskarjev, ki jih je prejel njegov Zaljubljeni Shakespeare (Shakespeare In Love, 1998). Ironično med zlatimi kipci ni bilo tistega za režijo, ki je šel v roke Stevena Spielberga za Reševanje vojaka Ryana. Po zmagoslavnem letu 1999, je Madden razočaral s Corellijevo Mandolino (Captain Corelli's Mandolin,2001), nekoliko bolje se je odrezal z Dokazom (Proof, 2005) in nato spet pokvaril vtis s krimi dramo Strel smrti (Killshot, 2008). The Debt kakovostno sodi med boljše Maddenove filme, sam bi ga postavil nekje v enako raven z Dokazom, čeprav kašnega posebnega navdušenja po ogledu nisem čutil. Po začetnih minutah, v katerih spoznamo glavne akterje in se seznanimo z uradno različico dogodkov, se od nikoder pojavi 30 let odsotni David Peretz. Njegov prihod je povezan z internetnimi članki, v katerih se omenja Kirurg iz Birkenaua, ki naj bi bil še vedno živ. Lokalni novinar naj bi objavil intervju s pacientom zaprtim v ukrajinski psihiatrični ustanovi, ki trdi, da je v resnici nacistični zločinec. Maddenovo podajanje zgodbe s časovnimi preskoki je jasno in lahko sledljivo, a menim, da je izbran napačen pristop pri osvetljevanju dogodkov iz preteklosti, ki razkrije ljubezenski trikotnik in tisto pravo resnico o berlinski operaciji. V mislih imam dogodke pred in po Vogelovi ugrabitvi, ki poudarjajo odnos med agenti. Potem ko Rachel konča v Stephanovi postelji, vsa magija med njo in Davidom izgubi na moči in prepričljivosti, a nam ta del obenem ponudi tudi filmsko najbolj užiten del pripovedi, v katerem blesti Jesper Christensen. Občutki neuspeha, ki jih prisilijo v prirejanje resnice so naravni in razumljivi, veliko bolj moteč je pomen, ki se dogodku pripisuje v prihodnosti. In ko enkrat začneš razmišljati v tej smeri, se naenkrat začne podariti cel koncept.  Naenkrat mi se zdi Peretzova usoda povsem nesmiselna, neprepričljiva. Zakaj, po tolikih letih takšen konec?  So duhovi pobitih v drugi svetovni vojni še vedno tako močno pritiskali na njegovo vest? In potem še epizoda, v kateri Helen Mirren odide v Ukrajino in se osebno obračuna z živahnim 90+ letnim starčkom. Zame preveč. 

Ocena:

Zlati globusi 2012

Zlati globus je po nekaterih merilih druga najpomembnejša filmska nagrada in že vrsto let so prav globusi razmeroma uspešno napovedovali najpomembnejše akterje v boja za oskarje. Tudi letos so nominirance razglasili 15. decembra, nagrade bodo podelili 15. januarja 2012, v Los Angelesu. Predstavitev nominirancev so vodili Woody Harrelson, Gerard Butler in prelestna Sofia Vergara, zvezda komične nadaljevanke Sodobna družina (Modern Family). Zaključno prireditev bo znova vodil britanski komik Ricky Gervais. Največ razlogov za zadovoljstvo nekoliko nepričakovano ima ekipa filma Umetnik (The Artist), ki je prejel 6 nominacij, sledita mu Paynov The Descendants in Služkinje (The Help) s po petimi nominacijami, štiri nominacije so si prislužili Marčevske ide (The Ides of March), Polnoč v Parizu (Midnight in Paris) in Zmagovalec (Moneyball). Nepričakovano so brez nominacije ostali Clint Eastwood (J. Edgar), David Fincher (Dekle z zmajskim tatujem) in Terrence Malick (Drevo življenja). Številni so med nominiranci pričakovali tudi Daldryjev Extremely Loud and Incredibly Close in Alfredsonov Tinker Tailor Soldier Spy.

Najboljši film - drama:

The Descendants

Služkinje (The Help)

Hugo

Marčeve ide (The Ides of March)

Zmagovalec (Moneyball)

War Horse

Najboljši film - muzikal ali komedija:

50/50

Umetnik (The Artist)

Dekliščina (Bridesmaids)

Carnage

Polnoč v Parizu (Midnight in Paris)

My Week with Marilyn

Najboljši scenarij:

Michel Hazanavicius (Umetnik)

Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash (The Descendants)

George Clooney, Grant Heslov, Beau Willimon (Marčeve ide)

Woody Allen (Polnoč v Parizu)

Steven Zaillian, Aaron Sorkin, Stan Chervin (Zmagovalec)

Najboljši tujejezični film:

The Flowers of War (Jin líng shí san chai, Yimou Zhang)

V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, Angelina Jolie)

Fant s kolesom (Le gamin au vélo, Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne)

A Separation (Jodaeiye Nader az Simin, Asghar Farhadi)

Koža, v kateri živim (La piel que habito, Pedro Almodóvar)

Najboljši animirani film:

Arthur Christmas

Avtomobili 2 (Cars 2)

Obuti maček (Puss in Boots)

Rango

Tintin in njegove pustolovščine (The Adventures of Tintin)

Najboljša  režija:

Woody Allen (Polnoč v Parizu)

George Clooney (Marčeve ide)

Michel Hazanavicius (The Artist)

Alexander Payne (The Descendants)

Martin Scorsese (Hugo)

Najboljši igralec - drama:

George Clooney (The Descendants)

Leonardo DiCaprio (J. Edgar)

Michael Fassbender (Sramota)

Ryan Gosling (Marčeve ide)

Brad Pitt (Zmagovalec)

Najboljša igralka - drama:

Glenn Close (Albert Nobbs)

Viola Davis (Služkinje)

Rooney Mara (Dekle z zmajskim tatujem)

Meryl Streep (The Iron Lady)

Tilda Swinton (Govoriti moramo o Kevinu)

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija:

Jean Dujardin (The Artist)

Brendan Gleeson (Policaj)

Joseph Gordon-Levitt (50/50)

Ryan Gosling (Ta nora ljubezen)

Owen Wilson (Polnoč v Parizu)

Najboljša igralka - muzikal ali komedija:

Jodie Foster (Carnage)

Charlize Theron (Young Adult)

Kristen Wiig (Dekliščina)

Michelle Williams (My Week with Marilyn)

Kate Winslet (Carnage)

Moška stranska vloga:

Kenneth Branagh (My Week with Marilyn)

Albert Brooks (Drive)

Jonah Hill (Zmagovalec)

Viggo Mortensen (Nevarna metoda)

Christopher Plummer (Beginners)

Ženska stranska vloga:

Bérénice Bejo (The Artist)

Jessica Chastain (Služkinje)

Janet McTeer (Albert Nobbs)

Octavia Spencer (Služkinje)

Shailene Woodley (The Descendants)