Slovenski naslov: Kraljev govor
Država: VB, Avstralija, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 118', Imdb
Režija: Tom Hooper
Scenarij: David Seidler
Igrajo: Colin Firth, Geoffrey Rush, Helena Bonham Carter, Michael Gambon, Guy Pearce, Timothy Spall, Derek Jacobi
Kraljev govor že lep čas kraljuje v časopisnih prispevkih, televizijskih in radijskih oddajah in spletnih vsebinah, ki imajo karkoli skupnega z filmsko umetnostjo. Že po nominacijah za zlate globuse je bilo jasno, kdo bo največji favorit na 83. podelitvi zlatih kipcev. Fasciniranost velikega dela populacije s kraljevo družino je dejavnik ki ne more škoditi, priljubljenost v takih primerih lahko gre samo strmo navzgor. Sam ne sodim med tiste, ki jih zanima vse kar nosi kraljevsko etiketo, ves medijski pomp okoli članov kraljeve družine je zame zgolj moteč dejavnik v globalnem medijskem prostoru. Na režiserskem stolčku se je znašel 38-letni Anglež Tom Hooper, ki je v zadnjih letih podpisal nekaj zanimivih naslovov. Hooper je najprej pridobil pozornost domače javnosti s tv filmom Longford, biografijo Lorda Longforda, ki je velik del življenja posvetil boju za pravice zapornikov. Nato je za ameriško televizijsko hišo HBO posnel odlično sprejeto mini serijo John Adams, ki je bila nagrajena z zlatim globusom za najboljšo mini-serijo. Osebno se mi je najbolj prikupil z lansko »nogometno« uspešnico The Damned United, izjemnim portretom kontroverznega nogometnega trenerja Briana Clougha. Takrat sem na debelo podčrtal njegovo ime in ga uvrstil na svojo interno listo režiserjev, ki se jih definitivno izplača spremljati. Nekakšen skupni imenovalec njegovih projektov so postali portreti osebnosti iz javnega življenja, ki so v nekem časovnem obdobju dosegli nekaj, po čem se jih ljudje spominjajo.
Po smrti angleškega kralja George V. leta 1936, je njegov starejši sin Edvard VIII. prisegel kot novi britanski kralj. Mlajši sin bi verjetno bil boljša izbira, toda Alberta je že od otroštva resno oviralo jecljanje in strah pred javnim nastopanjem. Nagovarjanje množice je zanj bila najhujša nočna mora, tudi najboljši zdravniki niso uspeli odpraviti jecljanja. Sam bi se že vdal v usodo in se sprijaznil, da nikoli ne bo mogel javno nastopati, toda njegova soproga Elizabeth je bila drugačnega mnenja. Lionel Logue je terapevt, ki je že mnogim pomagal pri govornih težavah, zato se Elizabeth obrne nanj. Njegove metode so nekoliko nekonvencionalne, pristop in odnos do pacientov je nenavaden, a v večini primerov zelo učinkovit. Po težavnem začetku se terapevt in plemič vendarle znajdeta na isti frekvenci, napredek je očiten, toda Lionel se zaveda, da je prostora za napredek še veliko več. Epicenter problema predstavlja Albertov odnos z očetom, korenine vsega sežejo v njegovo zgodnje otroštvo, ko so se težave z jecljanjem začele. Njegov zaprtost in zavračanje soočanja z lastnimi strahovi resno ovirajo terapevtovo delo, zato Lionel resno pritiska na pacienta, v upanju, da mu bo uspelo prodreti v srž problema. V nekem trenutku si dovoli preveč svobode, kar za rezultat ima konec terapije. Druga svetovna vojna je vedno bližje, neprimeren življenjski stil kralja Edvarda VIII. vedno bolj izpostavlja njegovo neprimernost za tako pomembno vlogo. Zahtevi po njegovem odstopu so vedno močnejši, edina alternativa je Albert, toda njegova govorna hiba predstavlja resno oviro.
Ocena: 8.5/10
