torek, 4. januar 2011

Somewhere (2010)


Slovenski naslov: Tam nekje
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Sofia Coppola
Scenarij: Sofia Coppola
Igrajo: Stephen Dorff, Elle Fanning 

Johnny Marco (Stephen Dorff) je hollywoodski zvezdnik, z uspešno kariero in propadlim zakonom. Začasno je naseljen v znamenitem Chateau Marmont, v svoji hotelski sobi preživi skoraj ves prosti čas. Svoje profesionalne obveznosti Johnny opravlja mehanično, njegova agentka ga pošilja na tiskovne konference in obvezna promocijska fotografiranja za njegov zadnji film. Ko opravi s svojimi dnevnimi obveznostmi se vrne v hotel, si privošči nekaj steklenic piva in tabletko za spanje. Monotonijo občasno prežene z obiskom slačipunc v njegovi sobi, ali priložnostnim seksom z dekleti, ki so pripravljene dati noge narazen, ko se pred njimi znajde zvezdnik njegovega kova. Včasih znanci priredijo zabavo v njegovem apartmaju, toda njegova prisotnost je zgolj simbolična, saj Johnny kljub zbrani množici ne more uiti osamljenosti. Če nebi bilo Cleo (Elle Fanning), njegove 11-letne hčerke bi lahko rekli, da je apatija njegov stalni spremljevalec. Tisti dan v tednu, ki ga Johnny preživi s hčerko je vedno pozitiven odmik od sivega vsakdanjika, to so trenutki ko se Johnny počuti nekoliko bolje, ko njegovo življenje ni en sam nesmisel. Druženje s hčerko se nepričakovano podaljša, ko mu bivša sporoči, da rabi nekaj časa zase in ga prosi naj poskrbi za Cleo. Tako bosta oče in hčerka nepričakovano preživela nekaj dni, v katerih Johnny počasi odkriva pozabljena čustva in stvari, ki dejansko nekaj štejejo v življenju.
Sofia Coppola v svojem četrtem samostojnem projektu v fokus vzame življenje znanega igralca in se tako kot v Izgubljeno s prevodom, ukvarja z usodo posameznika in njegovo odtujenostjo od sodobne družbe. Znova je v ospredju nekdo, ki išče smisel lastnega obstoja in izhod iz labirinta lastnih zablod. Če je Bill Murray našel odrešitev v Scarlett Johansson in obratno, je tukaj zgodba zastavljena nekoliko drugače. Tukaj je v ospredju donos med očetom in hčerjo, se pravi razmerje na relaciji starš-otrok, ki je zaradi očetove zasedenosti počasi preraslo v odtujenost in brezskrbnost. Na začetku je oče skupaj s hčerko zato, ker mu tako nalagajo družbeno moralne norme, dobršen del skupnega časa nekoncentriran, nezmožen resne interakcije z lastnim otrokom. Johnny se ne more odločiti, ali mu je bolj pomembno pisanje nepomembnega sms sporočila, ali demonstracija drsalno plesnih sposobnosti njegove hčere. Podaljšanje hčerkinega bivanja sprejme z negodovanjem, njeno prisotnost razume kot resno oviro. Njegov odnos do potomke je  pavšalen, brez prave globine in pomena. Toda hčerkina prisotnost mu sorazmerno s preteklim časom začenja ugajati, zvezdnik počasi spoznava, da poleg sebe ima osebo, ki ga ljubi zaradi njega samega, zato, ker je njen oče. Ko jo pospremi v šolo v naravi prvič začuti, da mu resnično žal, ker se je njuno druženje izteklo. Johnnyjev črni ferrari predstavlja njegov življenjski stil, pogosto poudarjeno, celo malo nadležno športno hrumenje motorja, pa tisto, kar navadni smrtniki dojemajo kot dodano vrednost, višjo kakovost življenja, po kateri večina stremi. Mogoče je prav zato Johnny pustil ključe v ključavnici in odšel, ter tako simbolično odpovedal  dotedanjem življenjskemu stilu. Sofia je v tem primeru zagotovo vedela o čem govori, verjamem, da mi ni potrebno omenjati, kdo je njen oče. Kot otrok je pogostokrat bila gostja hotela Chateau Marmont in tako verjetno imela priložnost iz prve roke spoznati zakulisje zvezdniškega življenja. Ne bom povedal nič novega če povem, da je režiserka veliko detajlov uporabljenih v Tam nekje črpala iz lastnih izkušenj, tako kot Cleo je preživela otroštvo ob prezasedenem očetu. Seveda, ne bom zanikal, da je Coppolin film tudi predstavitev manj zabavne plati modernega zvezdništva, toda veliko bolj je to film o posameznikovem iskanju ljubezni, topline bližnjega in vseh tistih vrednot, brez katerih je človek izgubljen. Tam nekje je film ki ponudi veliko, če smo ga pripravljeni sprejeti in razumeti, če pa nismo, je to samo še en hudo počasen film o stranpoteh zvezdniškega življenja. Pa še to - Stephen Dorff in Elle Fanning sta odlična v naslovnih vlogah.

Ocena: 8.0/10

4 komentarji:

  1. Sem ga ravno danes mislil objaviti:)
    Tokrat sva pa čisto mimo... Kot prvo, Dorff ni Murray in s to "en stavek na pet minut" vlogo ne more niti parirati Murrayu.
    Film nima nobene globine, kakšne transformacije Dorffa pa tudi nisem opazil. Veliko scen je dodanih na silo (nekatere zato, da se potem lahko skasira Zlati lev - epizoda v Italiji (vse to je politika).
    Zame pač čista "šoubis" satira z nekaj dobrimi, a vseeno premajhnimi komičnimi vložki in daleč od sporočilnega oče-hčer razmerja.
    Tudi simbolike, ki so preveč očitne, izpadejo naivno in nedodelano. No, da končam s vprašanjem, ki ga postavi en novinar - "Kdo je Johhny Marco?" Ne vemo, pa čeprav je Dorff skoraj v vsakem kadru, ga nismo uspeli prebrati.
    Vse te kritike pa štejem v dobro Coppoli, ki je hotela posneti le svoj majhen filmček o ničemer Tam nekje, nagrada v Benetkah, pa ga je spremenila v velik film, kateremu to ni sojeno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tokrat sva res pa zelo mimo. Edino kar se strinjava je, da je Murray boljši igralec kot Dorff. Italijanska epizoda je v skladu s Sofijinim-Johnnyjevim genetskim zapisom. Veliko stvari mi je delovalo staro, ponucano, nikjer blišča in glama, znameniti hotel deluje kot poceni motel, tista prireditev v Italiji, ko so podeljevali zlate mačke, pa kot kakšna gasilska veselica. Ne verjamem, da se je Coppola komurkoli prilizovala, pač to je njena vizija dogodokov, v katerih je verjetno veliko osebnih izkušenj. Dorff je dober (še posebaj zgodaj zjutraj), njegova preobrazba pa se šele prične potem, ko pusti avto ob cesti...
    Film mi je deloval iskreno, nič kaj ponarajeno in prav zato mi je bil všeč.
    No, strinjala se bova pa kdaj drugič :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Nisem mislil prilizovanja, ampak bolj denar. Po filmu sem bil prepričan, da gre za italijansko ko-produkcijo (tudi DVD-rip (iLG) je italijanski). Sicer pa to sodelovanje (med ko-produkcijskimi državami)ne bi bilo nič novega, se je vedno dogajalo in se še bo.
    Tudi meni je prepričala prav iskrenost. Všeč mi je bilo, ko Dorff, čeprav po eni strani sovraži svoj posel, v vsem vzorno sodeluje (maska, fotošuting, konferenca...)in se ne pritožuje svojemu hiperaktivnemu agentu. Po navadi se prav to dogaja v podobnih filmi in velja že za obrabljen kliše.
    Po mojem Coppolova ni našla pravega razmerja med dramo in komedijo (nekaj podobnega kot Cyrus pred tem), kajti komičnih trenutkov je bilo kar nekaj (striptis, sms-i, maska, B. Del Toro(!?), zasledovanje z avtom, začetna dirkalna scena...). Vprašanje pa je, če so sploh hotele biti tako smešne...
    Prav prva scena, ko statična kamera opazuje kroženje avta, že lahko razdeli občinstvo. Nekateri bodo v tem videli simboliko (kar je sigurno predstavljalo) osamljenosti, enoličnega življenja, ki se vrti v krog, zdolgočasenosti ali nesmisel sreče v denarju (materialnih stvari), če nimaš sreče v življenju... in se v taki situaciji zamislijo.
    Drugi (jaz) pa se še zraven spomnijo: "Vem, režiser. Hotel si dokazati, da imaš vse vajeti v rokah. Že v prvem šusu si pokazal, da to ne bo film za vsakogar in vsak, ki je pričakoval lepega Dorffa kako pozira, naj raje ugasne TV. Vem, da nas jebeš v glavo (and i like it), ampak vprašanje je le - koliko krogov si upaš?"

    OdgovoriIzbriši
  4. Tukaj v prvi sceni vsaj lahko štejemo kroge, ko sem videl uvod, mi je na misel prišel uvodni prizor iz Uncle Boonmee in tista krava :)
    Z Del Torom bi si režiserka sigurno lahko malo več pomagala, tak kaliber, pa samo ena vrstica.
    Striptiz mi je bil pa sploh všeč, še posebaj v drugo. Če razmišljam v tej smeri, nebi bilo slabo, če bi videli še en "tematski" nastop.

    OdgovoriIzbriši