Stone (2010)

Slovenski naslov: Stone 
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler 
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: John Curran 
Scenarij: Angus MacLachlan 
Igrajo: Robert De Niro, Edward Norton, Milla Jovovich, Frances Conroy

Včasih se sprašujem, kolikokrat spustim kakšen film zaradi mnenja drugih, ali nekega splošnega soglasja, da je čas porabljen za ogled izguba časa. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na mnenje vsakega posameznika, nekomu je všeč igralec, drugemu spet režiser, tretjemu mogoče scenarist. Stone sem že dolgo imel na čakalni listi, a sem kar odlašal z ogledom, prav zaradi nenaklonjenih odzivov. Ne glede na slabe kritike je film v katerem igra De Niro zame nujen ogled, Bobby lahko posname še deset slabih filmov, a pri meni ima takšen kredit, ki se ga ne da zapraviti. Če k temu prištejem še Nortona, ki je prav tako igralec, ki me je že večkrat navdušil s svojimi igralskimi vložki,  imam več kot dovolj razlogov, da se spravim pred televizijo. De Nira in Nortona smo že imeli priložnosti gledati v istem filmu, pred desetimi leti sta skupaj zaigrala v filmu Franka Oza, Score. Takrat sta oba bila na napačni strani zakona, v naslovnem filmu pa stojita na nasprotnih bregovih.

Jack (De Niro) je oficir za pogojne izpuste, ki tik pred odhodom v pokoj dobi primer kriminalca, ki se je znašel v zaporu zaradi požiga, v katerem je do tal pogorela hiša z njegovimi starimi starši vred.  Stone (Norton) poskuša že v prvem intervjuju z Jackom pridobiti njegovo pozornost in ga prisiliti, da njegov primer obravnava z več »razumevanja.« S svojimi izjavami, trditvami in obnašanjem mu to tudi uspe, pridobil je Jackovo pozornost, a mu je jasno da zgolj pozornost ne bo dovolj. Jack bi moral oddati pozitivno poročilo, ki ima ključno vlogo za komisijo, ki bo v kratkem odločala o njegovi pogojni izpustitvi. Tukaj na sceno stopi Stonova žena, prikupna  Lucetta (Jovovich), ki je pripravljena storiti prav vse, da bi vsebina Jackovega poročila bila čim bolj ugodna za njenega zaprtega moža. Jack se sprva bori in vztrajno zavrača srečanje z Lucetto a na koncu vendarle popusti. Skušnjava je prevelika, mlado dekle pa preveč prepričljivo v zapeljevanju, da bi se srečanja končalo kako drugače, kot s »posteljno« aktivnostjo.

Atmosfera v filmu je še kako pomembna, gradnja ustreznega vzdušja je dejavnik, ki filmu daje« barvo in okus.« John Curran (Praise, We Don't Live Here Anymore, The Painted Veil) je po mojem občutku odločno pretiraval z zamolčanim, neizrečenim, potlačenim, depresivnim in tako film potisnil v nadležen položaj, ki na gledalca ne more vplivati blagodejno. Načeloma nisem nasprotnik težke atmosfere, a da bi kaj takega delovalo, potrebujemo vrsto predpogojev, ki takšno atmosfero tudi upravičijo. In kaj dobimo tukaj? Na začetku spoznamo De Nira, kot mladega redkobesednega psihota, ki je pripravljen lastno hčer vreči skozi okno, ko mu žena pove, da ga zapušča. Nato sledi preskok v čas, ko Jack končuje svojo poklicno pot, za konec pa dobi v roke Nortonov primer. Prebrisani zapornik začne s psihološko igro, v kateri želi svojega ocenjevalca napeljati na odločanje v njegovo korist. Norton na zasliševanju me preveč spominja na Izvirni strah, da bi v njegovem početju našel kaj originalnega, čeprav z vlogo opravi konkretno. Nekoliko boljša je relacija De Niro-Jovovich, ki je po mojem mnenju še najboljši del filma. Izraz na Jackovem obrazu, ko ga mladenka potisne na kavč in začne poljubljati sodi med meni najljubše De Nirove izraze, ta kombinacija  veselo-nerodno-sramežljivo-ugaja mi,  je zelo všečna. Ne vem pa, kaj je Curran želel doseči s tako površno karakterizacijo svojega glavnega lika. Vemo, da je Jackovo družinsko življenje kraljestvo zanemarjenih čustev, tvorba, ki bi morala razpasti že desetletja nazaj. Če k temu prištejem še zoprno ponavljanje verskega radijskega in televizijskega programa v ozadju, dobimo portret neprijaznega, sovražnega možakarja, ki bi moral biti kaznovan za vse neprijaznosti in slabe stvari, ki jih je storil v življenju. Curranov film je meglena celota, film brez ostrine in jasne filozofije, kaj sploh želi povedati gledalcu. Kot tak zelo težko zadovolji okus povprečnega filmofila in le mestoma ponudi nekaj zanimivih prebliskov. Dobra ekipa (scenarij je prispeval Angus MacLachlan - Junebug) in zanimivo izhodišče sta obetala, a je na koncu vse izpadlo preveč medlo in hitro pozabljivo.

Ocena: 5.5/10