Slovenski naslov:
Imperij pregrehe
Država:
ZDA
Leto:
2010
Žanri:
Krimi, Drama
Število epizod:
12 (cca 60 minut) Imdb
Režija:
Martin Scorsese (pilot), Timothy Van Patten, Jeremy Podeswa, Alan Taylor, Allen Coulter, Brian Kirk, Brad Anderson, Simon Cellan Jones
Scenarij:
Terence Winter
Igrajo:
Steve Buscemi, Michael Pitt, Kelly Macdonald, Michael Shannon, Shea Whigham, Aleksa Palladino, Michael Stuhlbarg, Stephen Graham, Vincent Piazza, Paz de la Huerta, Michael Kenneth Williams, Anthony Laciura, Paul Sparks, Dabney Coleman, Gretchen Mol, Greg Antonacci
Pred leti sem se zapletel v pogovor s sorodnikom. Menila sva se malo o tem, malo o onem in se vmes dotaknila tudi televizije. Zgolj za informacijo naj omenim, da gre za človeka, ki ga televizija in tisto kar se vrti na malih zaslonih sploh ne zanima, tv sprejemnik je zanj aparat, na katerem lahko pogledaš nogometno tekmo in poročila. Takrat mi je zaupal, da občasno pogleda neko krimi serijo, a mi ni znal povedati točnega naslova. Pojasnil je, da glavno vlogo igra nek debelin, ki se v kopalnem plašču odpravi iskati jutranji časopis, ki ga čaka na dovozu pred hišo. Seveda, govoril je on Tonyju Sopranu in danes že kultnih Soporanovih, ki so mafijskim zgodbam dali povsem novo televizijsko dimenzijo. Prav pri Sopranovih se je pokazal neverjeten potencial, ki ga televizija kot medij nudi podobnim projektom. Zgodbo je bilo moč nadgrajevati do epskih razsežnosti, avtor ima na voljo veliko prostora za kakovostno graditev zgodbe in karakterizacijo likov. Prav v tistih letih je moj videorekorder delal na polno, zvečer je snemal, in v popoldanskih urah predvajal nove dele. Skuril sem kar tri VCR-a. Nacionalka in HRT sta v tistih letih ponujala kar nekaj zanimivega gradiva, navadno med tednom, v poznih večernih urah. Nekako nostalgično zdaj gledam na tiste čase, ko sem smo se zabavali ob Sopranovih, Skrivni navezi, neizprosnem Jacku Baueru, Ozu, Pod Rušo … Danes imamo internet, računalniške diske, prenosne USB ključke in multimedijske predvajalnike. Sami si krojimo tv spored, ki ga sproti prilagajamo svojim potrebam. Recimo, da imam na voljo dobre pol ure, ravno toliko, da z ženo v miru spijeva kavico. In ravno dovolj časa, da pogledamo Prisklednike, Dva moža in pol ali Sodobno družino. HBO je dolgo časa bil glavni igralec na tem področju, a v zadnjih letih so svoje mesto v medijskem prostoru našle tudi druge tv hiše s svojimi produkcijami. In nekatere med njimi so bile neverjetno dobre. Tako smo v zadnjem desetletju lahko spremljali nekaj res vrhunskih stvaritev. Od v uvodu omenjenih Sopranovih, do novejših Rojeni za ubijanje
(Generation Kill), Dexter, Ganža
(Weeds), Parčkanje
(Coupling)… Čeprav sem v zadnjih letih nekoliko manj časa posvečal tv produkciji, se televiziji nisem nikoli odpovedal. Dobra stvar pri povprečnih ali slabih serijah je to, da se jima zlahka odpoveš, pogledaš nekaj epizod in že veš, da se ne splača nadaljevati.
In kako je nas je nagovoril naslovni Imperij pregrehe? Najdražja uvodna epizoda v televizijski zgodovini je stala 18 milijonov dolarjev (po nekaterih podatkih je ta številka še višja), na režiserski stolček je instaliran Martin Scorsese, glavno vlogo so zaupali Stevu Buscemiju. Ok, sem si mislil, že imate mojo pozornost, sploh ko sem se nekoliko bolj podrobno seznanil z vsebino. V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja je Atlantic City bil kraj, kamor so hodili številni obiskovalci željni dobre zabave. Igre na srečo, številne trgovine, bordeli in bleščeči reklamni napisi so del folklore, ki nas močno spominja na vse, kar danes predstavlja Las Vegas. V središče pripovedi je postavljen že omenjeni Buscemi, ki je upodobil Enocha 'Nuckyja' Thompsona, mestnega blagajnika in človeka, ki vleče vse pomembnejše poteze v Atlantic Cityju. V zgodbo se vključimo tik preden v veljavo stopi zakon o prepovedi distribucije alkoholnih pijač. Nucky, ki v očeh javnosti uživa velik ugled se zaveda, da je prohibicija velik problem, ki bo zavrl razvoj Atlantic Cityja, a mu je obenem jasno, da novonastali položaj ponuja neslutene možnosti za dober zaslužek. Nucky je v resnici nekakšen upravnik podjetja, ki upravlja z lokalno policijo, ki jo kot šerif vodi njegov brat, tudi v županovem stolčku sedi človek, ki ga je tja postavil Nucky. Mestni blagajnik je dejansko najpomembnejši lik v celi pripovedi, a le malenkostno manj prostora ustvarjalci namenjajo Jimmyju Darmodyju (Michael Pitt), Nuckyjevem varovancu, faliranemu študentu in vojnem veteranu, ki se vrne v rojstno mesto po koncu prve velike vojne. Jimmy je mladenič, ki je pripravljen na velike stvari, za dosego ciljev ne izbira sredstev. In tukaj je seveda tudi pravičnik, človek, ki se prizadeva uničiti Nuckyjevo kraljestvo. Zvezni agent Nelson Van Alden (Michael Shannon) je vodja ekipe, ki nadzira prohibicijo in išče kršitelje. Preiskava ga kmalu pripelje do Nuckyja, toda blagajnik je veliko močnejši nasprotnik, kot je to sprva mislil ambiciozni zvezni agent. Najpomembnejša ženska vloga je pripadla Kelly Macdonald, ki igra Margaret Schroeder, vdova z dvema otrokoma, ki po moževi smrti zatočišče in finančno varnost najde v objemu Nuckyja Thompsona. Margaret je lepa in inteligentna ženska, ki je tako kot Nucky sposobna igrati različne vloge, vleči racionalno poteze, ki se včasih kosajo z njenimi moralnimi načeli. Tako kot Nucky ima prirojen talent, ki ji omogoča, da zelo jasno idi stvari v nekem širšem, pomembnejšem kontekstu.
Razkošna produkcija je vsekakor eden elementov, ki blagodejno vpliva na naše dojemanje tistega kar vidimo in Imperij pregrehe dejansko zavrti kolo zgodovine v preteklost in nas zelo prepričljivo vrne v dvajseta leta preteklega stoletja. Za potrebe serije zgrajene kulise Atlantic Cityja so res impresivne, pozornost je posvečena tudi najmanjšim detajlom. Prva sezona je nekakšen uvodnik, ki nam je zelo konkretno predstavi glavne protagoniste, tiste najpomembnejše še posebej natančno in nam obenem ponudi pravšnjo mero odprtih vprašanj, skrivnosti in tajnih načrtov ki se kujejo v ozadju, da pri gledalcu zbudi željo po novih nadaljevanjih. Že po prvi sezoni je jasno, da Imperij ponuja edinstven vpogled v neko zgodovinsko obdobje, v katerem se Amerika počasi začenja propagirati v vodilno svetovno silo. Zelo prepričljivo so prikazani še danes aktualni motivi blišča in bede in zakulisnih političnih iger. Vez med visoko politiko in kriminalom je prikazana zelo nazorno, gledalec dobi jasno sliko funkcioniranja celotnega aparata, ki ga neločljivo povezuje najkakovostnejše vezivo - denar. Tako kot vsakem kriminalnem združenju, tudi tukaj družinske vezi igrajo pomembno vlogo. Ker so v ospredju Irci in ne Italijani, so te vezi (zaenkrat) nekoliko bolj nejasne, zaradi same pripovedi nekoliko zamegljene, a vseeno zelo pomembne in imam občutek, da v bomo v prihajajočih delih izvedli še marsikaj. Pri snovanju prepričljive strukture je največ pripomogel eden glavnih piscev in producentov Sopranovih, Terence Winter, zato t.i. strukturna prepričljivost ni nobeno presenečenje. In sem spet pri Sopranovih, s katerimi Imerij deli še eno ime. Timothy Van Patten je režiral največ delov in tisti ki ste spremljali Sopranove veste, da je Van Patten tudi tam bil zraven. In ko že vlečem vzporednice, naj povem, da Imperij zaenkrat ni dosegel tega nivoja, a je zelo blizu, nahaja se na pravi poti in videli bomo, kaj bodo prinesla nova nadaljevanja.
Ocena:
