Secuestrados (Kidnapped)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Kidnapped
Država: Španija, Francija
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Miguel Ángel Vivas
Scenarij: Miguel Ángel Vivas, Javier García
Igrajo: Guillermo Barrientos, Dritan Biba, Fernando Cayo, Manuela Vellés, Ana Wagener

Ko razmišljamo o vdoru vsiljivcev v domovanje posameznika ali družine, nas najverjetneje najprej prešine misel o človekovi ranljivosti, v ospredje rinejo zaščitniški občutki, ki jih čuti vsak družinski človek, ko mu na misel pride ideja o ogroženosti njegovih najbližjih. Takšno situacijo obravnava drugi celovečerec španskega režiserja in scenarista Miguela Ángela Vivasa, ki ga lahko uvrstimo v zelo ozko opredeljeni podžanr home invasion  filmov, ki se idejno naslanja na verjetno najvidnejšega predstavnika le-teh. V mislih seveda imam Nenavadne igre ( Funny Games, Michael Haneke, 1997),  ki je nekakšen ogledni primer, film ki nekako najbolje definira podžanr, s podobnimi motivi se med bolj znanimi naslovi ukvarjata tudi Soba za paniko (Panic Room, David Fincher, 2002)  in Tujci (The Strangers, Bryan Bertino, 2008),  ali nekoliko manj znani Cherry Tree Lane (Paul Andrew Williams, 2010). 

Tričlanska družina se pripravlja na prvo noč v čudoviti novi hiši, fantje iz selitvenega servisa še vedno prinašajo škatle in kose pohištva. Mama si želi, da bi preživeli večer skupaj, zato načrtuje prav posebno večerjo, ki njeni najstniški hčerki ne diši preveč. Njeno nestrinjanje počasi preraste v pravi prepir z mamo, navsezadnje je punca pred kratkim dopolnila 18 let in meni, da se lahko sama odloči, kako bo preživela večer. Ko se v hiši pojavi popustljivi oče, je mami jasno, da iz prepira ne bo izšla kot zmagovalka. A stvari se obrnejo drugače, mladenka bo vseeno preživela večer  ob materi, saj nekaj ur kasneje v hišo vdrejo trije zamaskirani napadalci. Vse se je zgodilo zelo hitro, v nekaj minutah so napadalci imeli situacijo pod kontrolo. Roparji so na hitro pobrali dragocenosti iz hiše, a to še ni pomenilo konca  groze za obubožano družino . Vodja roparjev v mislih ima bančne račune, zato pobere bančne kartice in se skupaj z očetom odpravi na bančni avtomat, kjer bosta pobrala dnevni limit. Ko bo ura odbila polnoč, bosta vajo ponovila in znova dvignila dnevni limit. V tem času bosta njegova pajdaša v hiši držala zajeti ženo in hčerko, a po zagotovilih vodje ugrabiteljev, je denar vse kar želijo. Potem ko glava družine opravi zadnji dvig, bodo odšli. Nihče ne bo nastradal, dokler bo družina upoštevala navodila ugrabiteljev. Nato se pred vrati hiše pojavi hčerkin fant in nepričakovano zaplete že tako kočljivo situacijo.

Ali smo varni v naših domovih? Ali se zavedamo, kako zelo ranljivi smo? Časopisni stolpci s črno kroniko nas vedno znova opozarjajo, da se podobne stvari dogajajo tudi v naši deželici, v večjih državah takšni dogodki ne presenetijo nikogar več. In prav ta resničnost grožnje je verjetno najbolj zaslužna, da gledalec že od uvodnih minut ohranja visoko stopnjo koncentracije in trepeta za usodo nesrečne družine.  Vivas film odpre z nekaj več kot tri minute dolgim kadrom, ki prikazuje dezorientiranega človeka s plastično vrečo na glavi, ki se zvezan zbudi v bližini prometnice in nato odtava na vozišče. Uvodni kader ni neposredni povezavi z osrednjo zgodbo, a je zato nekakšen scenarij oz. način, na kateri bi se lahko končala naša zgodba. Potem v nekaj minutah spoznamo družino in že se zgodi napad, ki na gledalca vpliva zelo angažirajoče. Pri prikazu skrajno  neprijetne izkušnje se Vivas odloči za zelo nazoren prikaz nasilja in se odpove filozofiji, da je tisto kar ne vidiš, kar je samo nakazano, veliko bolj grozljivo, kot tisto kar dejansko vidiš. Kot sem že povedal, Secuestrados ne ponuja dolgočasja, je zelo dinamičen in ob ogledu ne boste imeli čas za postranske dejavnosti. Po tej plati film gledalca zadovolji in mu res ne morem ničesar očitati. Drugo vprašanje je, kako dolgo takšen film ostane z nami. Ob pomanjkljivi karakterizaciji so liki obsojeni na hitro pozabo, kljub zelo močnem, a kratkotrajnem učinku na gledalca. Tudi scenaristično Vivas ni najbolj izviren, njegovi roparji se značajsko vklopijo v že večkrat videno shemo, tudi žrtev-družina, več ali manj sodi v podoben okvir. To so slabosti, a so tudi zelo dobre stvari, kot so odlično vzdušje, zelo prepričljiva igra in mogoče še najbolj posrečen aspekt Vivasovega filma - tisti tehnični. Namreč, celovečerec odlikujejo zelo dolgi kadri, v celem filmu samo dvanajstkrat opazimo rez. Vivas se statičnosti kamere izogne s situacijsko primerno ročno kamero, ki protagonistom sledi po celi hiši, v pregonih teče z njimi in tako povečuje klavstrofobičnost pri gledalcu. Posrečena je tudi dinamična, zanimivo montirana slika ob sliki, ko v najbolj napetih trenutkih spremljamo dogajanje na dveh različnih koncih.  Verjetno bi opazil še marsikaj zanimivega ob drugem ogledu, ko bi ob znanem razpletu, veliko več pozornosti posvečal tehničnim finesam. Secuestrados je film, ob katerem se sigurno ne boste dolgočasili, a gledalca videno zaradi površne karakterizacije, ne bo pretirano pretreslo, izkušeno oko bo opazilo številne tehnične zanimivosti. Še enkrat opozarjam, da nam film servira kar nekaj krvavih prizorov in drugih brutalnosti in tako opraviči deklarirano žanrsko opredelitev.

Ocena:

Everything Must Go

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Dan Rush
Scenarij: Dan Rush, Raymond Carver (kratka zgodba) 
Igrajo: Will Ferrell, Rebecca Hall, Christopher Jordan Wallace, Michael Peña, Stephen Root, Laura Dern

Will Ferrell je enako komedija? Drži, a je Farrell že dokazal, da se dobro znajde tudi v kakšni bolj resni vlogi. Vsak  povprečen filmoljub je verjetno ujel njegov nastop v odlični fantazijsko-komični drami Bolj čudno kot fikcija (Stranger Than Fiction, Marc Forster, 2006).  Na režiserskem stolčku je debitant Dan Rush, ki podpisuje tudi scenarij, ki je nastal na podlagi kratke zgodbe Why Don’t You Dance,  znanega ameriškega književnika Raymonda Carverja, ki je večinoma pisal kratke zgodbe in poezijo. Po Craverjevih zgodbah so posneli kar nekaj filmov, med katerimi najdemo tudi izvrstne Kratke zgodbe (Short Cuts, Robert Altman, 1993). 

Nikoli ne veš, kaj te čaka v življenju. To splošno uveljavljeno modrost izrečemo v trenutkih, ko se zgodi nekaj nepričakovanega, največkrat tragičnega ali neprijetnega. Tudi v primeru Nicka Halseyja je tako. Še nekaj dni nazaj je imel ženo, odlično plačano službo, nadstandardno zdravstveno zavarovanje, službeni avto, hišo v predmestju. In vse se je, kot hiša iz kart, podrlo v enem dnevu. Začelo se zjutraj, s povabilom šefovo pisarno. Povedano mu je bilo, da ga ne potrebujejo več.  V roke so mu potisnili poslovilno darilce in mu povedali, naj službeni avto vrne do konca meseca. Nadaljevalo se je s prihodom domov in zamenjanimi ključavnicami na vseh vhodih v hišo. Na dvorišču so ga pričakale osebne stvari , na vhodnih vratih pritrjeno ženino pismo, v katerem ga ta obvešča, da želi ločitev. Tudi hišo bo obdržala, zato mu je naredila »uslugo« in stvari pripravila za selitev. Nick je v nezavidljivem položaju po lastni krivdi, saj je prepogosto pregloboko pogledal v kozarec, pri tem mu vzkipljivost ni prav nič pomagala. Dogodki na zadnji poslovni poti so bili kaplja čez rob, v zasebnem in profesionalnem življenju.  Po tehtnem premisleku se Nick odloči, da bo v fotelju na dvorišču spil nekaj pločevink piva, dokler ne pogrunta, kako naprej.

Kako začeti znova pri štiridesetih? Težko, še posebej takrat, ko za nadaljevanje poti ne najdeš pravih motivov. In če te pri tem ovira še kakšen resen problem, kar je v primeru Nicka Halseyja predstavlja alkoholizem, potem je možno, da obtičiš v blatu in ne najdeš več dovolj moči za rešitev. Nekaj takega se je zgodilo Willu Farrellu, ki obtiči na dvorišču lastne hiše. Ni mu mar, kaj bojo rekli sosedje. Prihodnost lahko počaka, dokler je v žepu dovolj denarja za mrzel šesterček. In dokler mu bivanje na dvorišču dovoljuje zakonodaja, ki omogoča pet dni trajajočo dvoriščno razprodajo. Tudi Nicku je jasno, da se tokrat ne bo izmazal, da žene ne bo prepričal, naj ga vzame nazaj. Zaveda se, da je pristal na dnu in zdi se, da na svetu ni nikogar, ki bi mu bilo mar zanj. Verjetno je prav zato Nick tako čemeren, vdan v usodo. Toda včasih nam rešilno bilko lahko pomolijo iz povsem nepričakovanih koncev.

V filmih z maloštevilno igralsko zasedbo in zgodbo, ki ne ponuja kakšne posebne dinamike in zapleta, ki bi zbujal radovednost gledalca,so igralski prispevki in graditev ustreznega vzdušja še kako pomembni. Nosilna gred zgodbe je Farrellov izjemno prepričljiv nastop, ki nas s svojo kombinacijo melanholično-ravnodušnega zainteresira in nas prisili, da ostanemo v njegovi družbi. Rush je izvirno zgodbo, ki sem jo že omenil v uvodu,  pošteno nadgradil in ji dodal nekaj simpatičnih likov, ki kakovostno dopolnijo Farrellov nastop. Najprej se v zgodbo vključi osamljeni fant, ki začuti Nickovo stisko in mu nesebično ponudi roko prijateljstva. Nekaj izjemno toplosrčnega  je v skupnih kadrih in kmalu sem dobil občutek, da je Kennny nekakšen nadomestek za otroka, ki ga Nick ni nikoli imel. Pomembno vlogo v rekonstrukciji Nickovega življenja odigra tudi noseča soseda (simpatična Rebecca Hall), ki se je pravkar preselila v hišo čez cesto. Tudi ona se sooča z osebnimi težavami; zato ne more ignorirati nesrečneža, ki spi na trati čez cesto, zato se ne ustraši njegove bližine.  Osamljeni fant in noseča soseda na nek način odigrata vlogo nadomestne družine, ki Nicku pomaga skozi težavno obdobje in mu vlije dodatnih moči za nov začetek. Zelo se mi dopade režiserjevo izogibanje  emocionalnemu zadovoljevanju publike. Namesto tega Rush raje poseje kanček optimizma in nam po zaključnem prizoru prepusti svojo vlogo.

Ocena:

Šuma summarum

Slovenski naslov: Ni naslova

Država: Hrvaška

Leto: 2010

Žanri: Komedija, Triler

Dolžina: 124', Imdb 

Režija: Ivan-Goran Vitez

Scenarij: Ivan-Goran Vitez

Igrajo: Vili Matula, Hana Hegedušić, Ljubiša Savanović, Nataša Dangubić, Luka Petrušić, Goran Navojec, Zeljko Königsknecht

Če ste nekaj let nazaj ujeli britansko horror komedijo Razkol (Severance, Christopher Smith, 2006),  potem boste zlahka prepoznali podobno idejo celovečernega prvenca Ivana-Gorana Viteza. Nekoliko manj očitno je Viteza navdihnila Odrešitev (Deliverance, John Boorman, 1972),  Južnjaška uteha (Southern Comfort, Walter Hill, 1981), ali recimo The Hills Have Eyes (Wes Craven, 1977).  Vitez si je ime ustvaril, kot eden izmed ustvarjalcev priljubljene hrvaške nanizanke Barabe in princese (Bitange i princeze, 2005 -),  za prvenec je sam spisal tudi scenarij.  Na domačem festivalu v Pulju so mu podelili nagrado za kostumografijo in montažo, mnenja kritikov s področja nekdanje države so deljena, od pozitivnih, do skrajnje negativnih.

Zgodba je postavljena v naravo,v gozdove Hrvaškega Zagorja, kamor se odpravijo uslužbenci neke marketinške agencije. Krepitev ekipnega duha v funkciji povečanja učinkovitosti, ali t.i. team building,  je ideja velikega nizozemskega šefa, ki je pred kratkim kupil podjetje in takoj začel izvajati ukrepe, ki bodo kolektiv dvignili na višji, kakovostnejši  nivo. A že na raftingu vzdušje skali prevračanje rafta, pri katerem veliki šef dobi veslo v glavo. Naslednja programska točka je paintball,  zato se sodelujoči odpravijo v gozd, razdeljeni v dve moštvi. Nedaleč stran, v kmečki hiši živi »nekoliko« nenavadna družina. Oče ima še največ »dela« s soprogo nimfomanko, starejša sin in hči sta že odrasla, pred kratkim je štorklja v hišo prinesla še enega otroka. Na novem plazma televizorju se neprekinjeno vrtijo pornografski filmi, sicer pa hčerka največ časa posveča branju, sin pa kukanju pod sestrino kiklo. A to še ni popolna zasedba v galeriji nenavadnih likov, kajti okoli gozda se potika par, ki je prišel nabirati gobe, prste vmes imata tudi lastnika počitniškega kompleksa, ki sta organizirala izlet za uslužbence marketinške agencije.  

Kombinacija komedije, krvoprelitja in različnih nespodobnosti, zapakiranih v zabavno filmsko zafrkancijo, v mednarodnih okvirjih ni nič nevsakdanjega. Številne kinematografije se lahko pohvalijo s podobni filmi, a na ex-yu področju takšnih filmov enostavno niso delali. Z dozorevanjem novih, mladih ustvarjalcev, se je začela filmska liberalizacija celotne balkanske regije (Srbski film, Življenje in smrt porno tolpe), in v ta kontekst velja postaviti tudi naslovno stvaritev. Vitez je ustvaril številčno in raznoliko galerijo likov, nekateri med njimi so zelo posrečeni, drugi spet nekoliko manj. V manjših kinematografijah je pomanjkanje sredstev večni problem,  kar se potem odraža na kakovost same produkcije, ki je tukaj v mejah sprejemljivega, sploh pa če drži podatek o višini proračuna (300.000 €). Pogosto smo v filmih s teh prostorov deležni slabe igre in tudi tukaj najdemo marsikaj, a je končni seštevek igralskih prispevkov v povprečju soliden. V osnovi je film žanrsko najbližje komediji, a se ustvarjalci zelo konkretno dotaknejo resnih tem, kot so: mobing, ženska emancipacija, brezobzirnost kapitalizma, človeška tekmovalnost in škodoželjnost… Doživetje Vitezovega filma je odvisno od percepcije vsakega posameznika, saj je komedija že od nekdaj zelo subjektivna, zato verjetno ne manjka tistih, ki se mu Vitezovi prejemi ne zdijo ravno komični. Če vprašate mene, je prav humor najmočnejši argument filma in če niste preobčutljivi na kri, seks, incest, militantni feminizem, homoseksualnost in še kaj, kar odstopa od ustaljenih družbenih norm, potem se zna zgoditi, da boste v ogledu uživali.  

Ocena:

The Conspirator

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Zgodovinski, Drama
Dolžina: 122',  Imdb
Režija: Robert Redford
Scenarij: James D. Solomon, Gregory Bernstein
Igrajo: Robin Wright, James McAvoy, Tom Wilkinson, Kevin Kline, Evan Rachel Wood, Tom Wilkinson, Danny Huston

Robert Redford, resnična ikona svetovnega filma, je pred nekaj dnevi dopolnil 75 let. V svoji bogati karieri je nastopil v več kot šestdesetih filmih, med katerimi najdemo veliko takih, ki danes uživajo kultni status. Za svoje igralske dosežke ni nikoli prejel oskarja, čeprav v svojih vitrinah ima že dva zlata kipca. Prvega si je prislužil za režijo celovečerca Navadni ljudje (Ordinary People,1981),  21 let kasneje so mu podelili še častnega oskarja, za njegov prispevek k razvoju filmske umetnosti in neodvisnega filmskega ustvarjanja. Če tega slučajno še ne veste, Robert Redford je ustanovitelj najpomembnejšega festivala neodvisnega filma, ki je poimenovan po Redfordovem liku iz filma Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, George Roy Hill, 1969).  Sundance danes sodi v kategorijo najpomembnejših filmskih festivalov, ki nam vsako leto ponudi lepo število novih obrazov in kar je še bolj pomembno, filmov, ki se v marsičem razlikujejo od tistega, kar nam servira hollywoodska tovarna sanj.

Redford pripoved začne nekje na koncu vojne med severom in jugom, ko nam predstavi  Fredericka Aikena (McAvoy) severnjaškega vojnega heroja, ki se po koncu vojne odloči, da ima vojskovanja dovolj, saj prihodnost vidi v preizkušanju svojih odvetniških kvalitet. Status vojnega heroja mu odpira številna vrata, spoznal je pomembne ljudi, med ostalimi tudi senatorja Reverdyja Johnsona (Wilkinson). Aiken je med povabljenci na prireditev, na kateri se zbere ves državniški vrh. Kmalu po prihodu je spoznal vojaškega ministra Edwina M. Stantona (Kline) in če urnik ne bo preveč natrpan, mogoče bo celo stisnil roko predsednika Lincolna. Toda stvari se razpletejo drugače, saj skupina južnjaških zarotnikov izpelje napad, v katerem ubijejo Lincolna in še nekaj pomembnih ljudi iz njegovega kabineta. Nekaj dni kasneje je večina zarotnikov za zapahi, med njimi je tudi ena ženska. Ime ji je Mary Surratt (Wright), njen sin John je edini, ki mu je uspelo pobegniti. Med ljudmi v Washingtonu in tudi širše se je hitro razširilo naelektreno ozračje, slišali so se pozivi k javnemu linču, a so oblasti ohranile pravni red in zarotnike pripeljali pred (vojaško) sodišče. Kmalu zatem je Aiken  prejel ponudbo senatorja Johnsona, ki mu je ponudil vlogo državnega branilca v primeru Mary Surrat. Aikenu se ideja o branjenju ljudi, poroti katerimi se je do pred kratkim boril, pošteno upira, a se zavoljo nabiranja izkušenj in odmevnosti primera odloči, da bo ponudbo sprejel.

Redford se je po razmeroma neuspešnem poskusu z Jagenjčki in levi (Lions for Lambs, 2007)  znova loteva politično obarvane teme. In če se je v predzadnjem filmu ukvarjal s še vedno aktualnim ameriškim vojaškim posredovanjem na Bližnjem vzhodu, se njegova najnovejša stvaritev najlažje postavi v kontekst zgodovinske drame, nič ne naredim narobe tudi, če film označim za sodno dramo. Nasploh Redford-režiser po debitantskem uspehu nikoli več ni zabeležil podobnega uspeha, vse kar je delal v nadaljevanju kariere se ni prebilo mimo pavšalne ocene- solidno. Izjema vendarle obstaja, čeprav ne gre za film, ki bi pritegnil široke množice, je njegov četrti film, Kviz (Quiz Show, 1994), odlična stvaritev, ki je prejela štiri oskarjevske nominacije, med drugimi tudi tisti za najboljšo režijo in film. The Conspirator je nastal pod okriljem produkcijske hiše The American Film Company, ki je s svojo debitantsko produkcijo podala smernice svojega prihodnjega delovanja. Nova produkcijska hiša bo producirala filme, v katerih bo posebna pozornost namenjena zgodovinski natančnosti in resničnosti, pri interpretaciji pomembnejših dogodkov iz ameriške zgodovine.

Robert Redford se je pogumno lotil enega najpomembnejših dogodkov v ameriški zgodovini in po mojem mišljenju izjemno rekonstruiral skoraj 150 let staro zgodbo. Osredotočil se je na usodo edine zarotnice med moškimi zarotniki, a se pri tem spretno izognil odgovoru na vprašanje, okoli katerega številni zgodovinarji, še danes ne najdejo skupnega jezika. In prav dejstvo, da Redford ne ponudi jasnega odgovora in ne zavzame stališča o (ne)krivdi Mary Surrat je najpomembnejši element njegove pripovedi. Režiser se raje posveča graditvi ustreznega vzdušja, skozi oči tistih, ki branijo obtoženko, a obenem ne želijo verjeti v njeno nedolžnost. Spopad s predsodki in zmotami posameznika v podobi mladega branilca zlahka prenesemo v širši kontekst. Redford odlično poustvari vzdušje vsesplošnega prepričanja v krivdo obtožene, javno mnenje je s pomočjo političnih orodij (beri medijev) zelo hitro  prepričano v državniški prav, speljati je treba le še obsodbo in kaznovati krivce. Pri tem ne gre izbirati sredstev, dovoljeno je karkoli. In tukaj se Redford postavi po robu in vztraja na dokazih, vztraja na pravičnosti postopkov in resničnosti iznesenih trditev. Tu leži bistvo, v tej obči klimi, ki jo oblast ustvari na podlagi površnih preiskav, napačnih ocen in polresnic, ter jo nato s svojimi instrumenti uspešno aplicira na populacijo. Vzporednice so več kot očitne in se zlahka preslikavajo v novejši čas. Atentat na Lincolna je enako 9/11, ujeti zarotniki je enako zaporniki iz Guantanama, Edwin M. Stanton je enako Cheney/Bush, ameriški državljani takrat, je enako ameriški državljani danes, in še bi lahko našteval. Ja, ni kaj Redford nam pokaže, da se zgodovina ponavlja in še kako prav ima. Zadaj sem se že preveč razpisal, a vseeno bom za konec omenili odličen dvojec McAvoy-Wright, ki s prepričljivo igro in  ustrezno kemijo odločno nosi zgodbo na svojih plečih. Film brez ljubezenske zgodbe, akcijskih prizorov in izrazitega suspenza bo verjetno pustil številne gledalce ravnodušne, a zato veliko bolj zadovoljil vse, ki jim je blizu dobro premišljen in odlično realiziran zgodovinski film.

Ocena:

Sin yan (The Stool Pigeon)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Stool Pigeon
Država: Hong Kong
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Dante Lam
Scenarij: Dante Lam, Wai Lun Ng
Igrajo: Nick Cheung, Nicholas Tse, Lunmei Kwai, Yi Lu, Kai Chi Liu, Pu Miao

To je moje prvo druženje z hongkonškim režiserjem Dantejem Lamom,  ki najraje snema akcijske kriminalke, kot nam razkriva pregled njegovega dosedanjega ustvarjanja. Leta 1998 so mu skupaj z Gordonom Chanom  podelili nagrado za najboljšega hongkonškega režiserja, za režijo  akcijskega krimiča Yeshou xingjing  (Beast Cops).  Tisti, ki ga malo bolje poznajo, hvalijo tudi novejši  Ching yan (The Beast Stalker, 2008). Kakorkoli, Lam je spet na domačem terenu, kraj dogajanja Hong Kong, glavni protagonisti, policisti in kriminalci. Všečna najava filma se nadaljuje z otvoritvenim prizorom, v dogajanje vstopimo sredi sklepanja mamilarskega posla, v bližini so tudi policisti, ki med prisotnimi imajo »svojega« človeka, informatorja, ki že dolgo dela za policijo. Toda tudi kriminalci imajo svojega človeka v policijskih vrstah, ki posvari mafijske šefe in onemogoči aretacijo. Tako so mafijci razkrili policijskega vohuna in ga kmalu tudi poskušali ubiti, a je policijski detektiv Don Lee svojega vohuna v zadnjem hipu rešil pred grozljivo smrtjo.

Nekaj let kasneje je Don Lee vodja oddelka za delo s policijski špiclji, mož z ogromno izkušnjami na tem področju. Zato ga nadrejeni tudi izberejo za zelo zahtevno nalogo. V mestu so namreč opazili Barbarja, zloglasnega roparja, ki bo kmalu izpeljal nov rop. Barbar in njegova ekipa so odgovorni za nekaj največjih ropov v zadnjih letih, zato ga vodilni možje hongkonške policije želijo videti za zapahi, ne glede na ceno. Šušlja se, da tolpa išče novega šoferja in prav tu policija vidi svojo priložnost. Namreč, kmalu bi iz zapora izpuščen Ghost Jr., kradljivec avtomobilov in odličen voznik. Seveda, policija pozna načine, kako mladega šoferja prisiliti v sodelovanje in ga prepričati, naj dela za njih. Zmagovalec bližajoče se ilegalne dirke po ulicah Hong Konga  bo zagotovo prejel Barbarjevo povabilo, zato se Don Lee zelo resno loti priprav na dirko. Presenečenj ne sme biti, Ghost mora zmagati, saj je to edina pot, ki pogojuje uspeh celotne operacije. Na koncu Ghost z režiserskim vložkom Don Leeja vendarle zmaga, oz. postane edina sprejemljiva opcija za Barbarja in njegovo tolpo. In res, Barbarjev človek kmalu kontaktira Ghosta in mu ponudi vlogo šoferja. Zdaj, ko imajo svojega človeka v Brabarjevi ekipi, je odmevna aretacija vprašanje časa. Najpomembneje je, da mladi ovaduh ohrani mrzlo kri in počaka dan, ko bo Barber krenil v akcijo. Vendar je vodja tolpe zelo pretkan, saj še nihče ne ve kaj je tarča, niti kdaj gredo v akcijo.

Režiser pri podajanju zgodbe posveča veliko pozornosti odnosu policista in policijskega ovaduha in nam zelo uspešno predstavi okoliščine, v katerih policijski detektivi rekrutirajo svoje skrivne sodelavce. Policija izkorišča brezizhodnost in slabe navade bivših kaznjencev, kar je največkrat dovolj za začetek »sodelovanja.« Iz te zmesi Dante Lam iztisne posrečeno mešanico akcije, trilerja in suspenza, ki nas hitro potegne v dogajanje in nas postavi na stran mladega informatorja. V ozadju so dovolj prepričljivo postavljeni plemeniti cilji, nekoliko nepotreben in tudi najmanj prepričljiv je romantični vložek, ki ga gledalec ne more tako hitro sprejeti. Nepričakovana romanca poskrbi za nekaj premora, a tudi razbije zelo dober ritem. Če odmislim ta melodramatični vložek,  sem  z ostalimi elementi kar zadovoljen. Uživamo lahko v dobri stilizirani režiji, solidni igri večine sodelujočih, dobri glasbeni podlagi in odličnem finalu. Zanimivo je, kako Azijci vedno znova uspejo najti dovolj izvirne rešitve in jih nato odlično vključiti v film. Finale se odvije v zapuščenem objektu, ki je nekoč verjetno bil šola. Protagonisti končajo v prostoru, ki je napolnjen s šolskimi stoli, ki močno otežujejo  gibanje. In prav tukaj v tem prostoru, Lam odlično zrežira zaključni spopad.  Končni vtis je več kot soliden in če ljubite dobro kriminalko, potem zagotovo ne boste razočarani.

Ocena:

Rise of the Planet of the Apes

Slovenski naslov: Vzpon Planeta opic
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, ZF
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Rupert Wyatt
Scenarij: Pierre Boulle, Rick Jaffa, Amanda Silver
Igrajo: James Franco, Tom Felton, Brian Cox, Andy Serkis, Freida Pinto, Tyler Labine, John Lithgow, David Hewlett, David Oyelowo

Najnovejša epizoda v franšizi, ki jo je tako uspešno odprl Franklin J. Schaffner s prvim filmom daljnega leta 1968, te dni zaseda prvo mesto na najpomembnejšem (ameriškem) trgu,  podobno dobro filmu kaže tudi na drugih koncih sveta. Sedmi film iz franšize Planet opic režisersko podpisuje Anglež Rupert Wyatt, ki je nase opozoril s krimi dramo Ubežnik (The Escapist, 2008).  Vzpon Planeta opic v resnici ni rimejk ali predzgodba Schaffnerjevega filma, veliko skupnega nima niti z relativno neznanimi nadaljevanji Beneath the Planet of the Apes (1970), Escape from the Planet of the Apes (1971), Battle for the Planet of the Apes (1973)  in Burtonovo verzijo iz leta 2001. Premisa je sicer podobna tisti iz četrtega filma, Conquest of the Planet of the Apes (1972),  a je zgodba tako močno spremenjena, da bi zadnji film lahko označili za rimejk. Ustvarjalci so z modernizirano zgodbo želeli postaviti temelje za novo serijo filmov , zadeve so se lotili na podoben način, kot so to storili snovalci nove serije filmov o Batmanu, ki so z Nolanovim rebootom  Batman: Na začetku Batman Begins (2005),  celotnem serijalu dali novi zagon in ga tudi kakovostno povzdignili na višji nivo.

V uvodu opazujemo ljudi, ki v divjini lovijo opice in se takoj zatem preselimo v civilizacijo, točneje v San Francisco. Tam je sedež korporacije, za katero dela Will Rodman (Franco), ki se nahaja na čelu znanstvene ekipe, ki se že nekaj let posveča iskanju cepiva za Alzheimerjevo bolezen. Poskuse izvajajo na opicah, zadnji rezultati so sila spodbudni. Tako spodbudni, da je Will prepričan, da bodo kmalu pripravljeni na prva testiranja na ljudeh. Willa ženejo tudi osebni razlogi, saj živi sam z očetom, pri katerem je bolezen že močno napredovala. Na dan predstavitve, ki bi morala finančnike prepričati v financiranje nadaljnjih raziskav,  se pripeti incident, v katerem poskusna opica postane agresivna in napade znanstvenike, kar pomeni konec Willovih sanj o testiranju na ljudeh. Zdaj so vse opice v laboratorijih odvečen  balast, zato jih usmrtijo, preživi le nekaj dni star šimpanz, ki ga Will iz usmiljenja odnese domov.

Malčka poimenuje Caesar, simpatičnega obiskovalca se razveseli tudi Willov oče Charles (Lithgow). Že od samega začetka mladič kaže izjemno inteligenco, ki jo je najverjetneje podedoval od matere, ki je bila najnaprednejši testni šimpanz. V laboratorijih so ji večkrat vbrizgali koktajl, ki ji je do neljubega incidenta močno povečal možganske kapacitete.  Po časovnem preskoku je Caesar že odrasel in izjemno inteligenten opičnjak, Will in Charles so edina družina, ki jo je kdajkoli poznal. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin Caesar odreagira zaščitniško in napade soseda, ki se spusti v spor s Charlesom. Vse se konča s prihodom policistov, po katerem Caesarja zaprejo v azil za šimpanze. Caeser je grobo odtrgan od družine, toda bližina drugih opic in grdo ravnanje oskrbovalcev živali  v njem kmalu prebudi spoznanja o lastni identiteti.  Caesar se zave, da je prišel čas, da uporabi svoj um in poskuša narediti nekaj zase in svojo vrsto.

Zavajajoče reklamiranje, ki promovira Vzpon planeta opic, kot nekakšen ultimativen spopad med človekom in opico nas hitro napelje na napačno sled, zato bodo tisti, ki so pričakovali odprt boj med človekom in opico, z videnim verjetno nekoliko razočarani. Film sicer v zadnji tretjini ponudi kar nekaj akcije, a nekega vsesplošnega spopada ni, saj se uporniške opice človeku postavijo po robu zgolj zato, ker si želijo priboriti svobodo. V uvodu opazujemo temno stran človeških poskusov na živalih in brezvestno, brezčutno ravnanje vodij velikih farmacevtskih korporacij, ki nas še enkrat več prepričajo, da finančna korist ozke skupine posameznikov vedno premaga vsako idejo o višjih ciljih. Skozi oči mladega znanstvenika ti višji cilji dobijo človeški, bolj oseben obraz, s Caesarjevo vključitvijo v zgodbo je razvrščanje na dobre in slabe končano, polarizacija pri občinstvo opravljena.

Caesarjev prihod v živalsko Kaznilnico odrešitve predstavlja prelomnico, na kateri zgodba dobi novi zagon. Ustvarjalci so zadeli v polno, ko so se odločili, da ta osrednji del zgodbe prepustijo opicam in človeške like (vsaj tiste pozitivne) pustijo za nekaj časa  po strani. Tukaj je treba pohvaliti prepričljivost, s katero nam je servirana opičja skupnost v zaporu, v čevljih Caesarja se je znova znašel  neizogibni Andy Serkis, ki je King Kongu in Gollumu dodal še eno izjemno »maskirano« predstavo.  Pa ne le on, tudi ostale opičnjake, ki jih opazujemo v bližnjih kadrih odlikuje odlična maska, režiser nemalokrat v kadrih poudarja obrazno mimiko opic, se posveča gibanju in govorici telesa. Jasno, večina opičjih statistov so le dobro opravljen CGI, a film kot celota vseeno ni neskončno nizanje posebnih učinkov, čeprav je kar nekaj takih, ki mu očitajo prav to pomanjkljivost. Mislim, da je film po tej plati dobro uravnovešen, saj se z spektakularnimi spopadi, eksplozijami in vsem kar paše zraven ni pretiravalo. Famozni NE (če ste videli film, veste o čem govorim), se mi ne zdi preveč sporen, sploh če se zavedamo, da vendarle gledamo film z ZF predznakom.  V nasprotju z opicami, se igralci v »človeških« vlogah ne znajdejo najbolje.  Franco si komaj zasluži pozitivno oceno, toda Freidi Pinto, njegovi partnerki na platnu, ne morem pogledati skozi prste. Že res, da je njen lik ne dobi preveč scenarističnega prostora, a vseeno gre za zelo bled nastop, ki bo hitro šel v pozabo. John Lithgow je dober, Brian Cox pa neizkoriščen, svojo stransko vlogo še najbolje izkoristi Tom Felton, sploh če ga primerjam z drugim negativcem Davidom Oyelowom. Wyattov film ni film brez pomanjkljivosti. Že v začetku me je zmotilo dejstvo, da nihče ni opazil, da najpametnejša opica ima mladiča, kasneje še nekoliko bolj nedorečenost človeških likov. Kljub pomanjkljivostim je to film, ki po kakovosti  presega žanrsko povprečje, zanimiv poletni hit, ki nas ne dolgočasi, saj dobra ura in pol mine zelo hitro. Zaključek nam jasno pove, da je film dejansko zasnovan kot prvi del v seriji filmov, ki jih nedvomno lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Mogoče je ocena nekoliko previsoka, a če ga primerjam z drugim poletnim hitom Super 8  in žanrsko nišo, je takšna ocena povsem pravična. (-4)

Ocena:

Naključni trojček št. 12

Frequently Asked Questions About Time Travel (2009)

SLO: Pogosta vprašanja o potovanju skozi čas

IMDB

Država: VB

Režija: Gareth Carrivick

Igrajo: Chris O'Dowd, Marc Wootton, Dean Lennox Kelly, Anna Faris

Britanska nikoproračunska ZF komedija v središče postavi tri prijatelja

in njihove neskončne debate o potovanju skozi čas. Sproščen večer ob

vrčku temnega piva se nenadoma spremeni v nepozabno avanturo, 

ko družba spozna skrivnostno dekle, ki je nekakšna serviserka časovnih 

povezav in potemtakem lahko potuje skozi čas.   

Fisshu sutori  (2009)

SLO: Ni naslova

ENG: Fish Story

IMDB

Država: Japonska

Režija: Yoshihiro Nakamura

Igrajo: Vincent Giry, Gaku Hamada, Atsushi Ito

Japonski punk bend posname pesem z naslovom Fish Story. Navdih za 

besedilo dobijo v obupno slabo prevedeni knjigi, ki je verjetno prevajana

s kakšnima avto-prevajalskim orodjem. Pesem se prebije skozi 

časovno-prostorske meje in povezuje ljudi in njihove usode skozi čas. 

37 let kasneje prav ta pesem reši svet pred apokalipso. Nepovezano?  

Nič zato, tako nekako je zvenelo tudi besedilo pesmi, ki je človeštvo 

rešila pred popolnim uničenjem.

Strange Days (1995)

SLO: Zadnji dnevi

IMDB

Država: ZDA

Režija: Kathryn Bigelow

Igrajo: Ralph Fiennes, Angela Bassett, Juliette Lewis, Tom Sizemore

Kaotični Los Angelesa na vstopu v novo tisočletje. Mesto pretresajo 

nemiri, spopadi med policijo in številnimi revolucionarnimi gibanji 

so nekaj vsakdanjega, toda življenje vseeno gre naprej. V tem 

neprijaznem okolju se je za svoj prostor izboril tudi nekdanji policist, 

ki se preživlja s preprodajo spominov, ki so v resnici nekakšno 

digitalizirano mamilo, ki uporabniku omogočajo prvoosebno izkušnjo 

doživljanja tujih spominov. Nekega dne Lenny v roke dobi disk s 

spomini morilca, ter začne raziskovati ozadje umora pomembnega aktivista. 

Win Win

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Thomas McCarthy
Scenarij: Thomas McCarthy
Igrajo: Paul Giamatti, Alex Shaffer, Bobby Cannavale,  Amy Ryan, Jeffrey Tambor, Melanie Lynskey, Burt Young

Thomas McCarthy je s svojim prvencem Postajni agent (The Station Agent, 2003),  predstavljenim na Sundanceu domov odnesel nagrado občinstva, kar je bil zadostno opozorilo številnim ljubiteljem neodvisnega filma, da je z nami novi ustvarjalec, ki se ga še kako splača spremljati. McCarthy je obraz, ki ga verjetno poznate, saj je kot igralec sodeloval pri številnih znanih naslovih, največkrat v manj pomembnih, stranskih vlogah. Mogoče je še najbolj odmeven McCarthyjev nastop pred kamerami njegovo sodelovanje v krimi seriji Skrivna naveza (The Wire, 2002-2008).  Postajni agent je prejel kar nekaj festivalskih nagrad, odlično je bil sprejet tudi njegov naslednji film, Obiskovalec (The Visitor, 2007),  v katerem si je odlični Richard Jenkins prislužil oskarjevsko nominacijo za glavno vlogo. Enaka čast je doletela tudi McCarthyja dve leti kasneje in sicer za njegovo scenaristično delo pri animirani uspešnici V višave (Up, Pete Docter in Bob Peterson, 2009).  Po štirih letih režiserskega premora je McCarthy znova tukaj s svojim tretjim samostojnim projektom, tako kot pri prejšnjih dveh filmih, je spet sam poskrbel za scenarij.

Mike Flaherty (Giamatti) je odvetnik s samostojno odvetniško pisarno, družinski človek z dvema otrokoma in ljubečo ženo (Ryan). Čeprav odvetniki po navadi dobro služijo, Miku v nekaj zadnjih letih ne gre najbolje. Kraj v katerem živi je enostavno premajhen, strank pa premalo za uspešno poslovanje. Zaradi takšnih okoliščin je Mike izpostavljen vedno večjemu stresu, finančno negotovost razume kot osebni neuspeh in se izogiba resnemu pogovoru z ženo. Mike se je v šolskih letih ukvarjal z rokoborbo, zato je tudi sprejel volontersko delo na srednji šoli, ko je prevzel vlogo trenerja šolske rokoborske ekipe. V treniranju izrazito neuspešne skupne mladih rokoborcev sicer ne uživa, a zaradi tega se vseeno počuti nekoliko bolje, volontersko delo je njegov način izkazovanja privrženosti lokalni skupnosti. Ko mu sodišče dodeli primer opravilno nesposobnega starejšega možakarja, izkoristi nedorečenost zakonskih določil in prevzame vlogo njegovega legalnega zastopnika, ki mu omogoča zastopanje in upravljanje finančnih sredstev na računih senilnega starčka. Za svoj trud bo mesečno prejemal »malenkostno« nakazilo, ki mu bo pomagalo pri premostitvi likvidnostnih težav. Vse lepo in prav, če kmalu za tem pred starčevo hišo nebi prikazal najstnik, za katerega se izpostavi, da je vnuk njegovega varovanca. Ime mu je Kyle in prišel jev mesto, da bi živel pri dedku. Njegova problematična mama je končala v ustanovi za odvajanje  od mamil. Kyle pa ni bil pretirano navdušen nad skupnim življenjem z maminim fantom in zdaj je tukaj, pred vrati dedkove hiše.

Tudi v tretje nas McCarthy popelje na zanj značilno pot iskanja nadomestnih družin, mater in očetov, med depresivne, zaspane ljudi, ki nekako ne najdejo izhoda iz neprijetne agonije, dokler v njihova življenja ne vstopi nekdo nov, drugačen in dovolj samosvoj, da lahko sprovocira prebujanje. Tudi tokrat je McCarthy spisal zanimiv scenarij, ki se vrti okoli depresivnega odvetnika, ki je iz dneva v dan vedno bolj negotov, z vedno manj samospoštovanja in zaupanja v lastne zmožnosti. Kreiral je lik, ki je pisan na kožo odličnem Giamattiju, ki je tako na svoj konto dodal še eno izjemno prepričljivo igralsko kreacijo. Zelo kakovosten protiutež Giamattiju ponudi drugi osrednji lik v pripovedi, debitant Alex Shaffer, ki se odlično znajde v vlogi mladeniča prepuščenega samemu sebi. Generalno se je ekipa, ki jo je zbral McCarthy odlično ujela, saj so Amy Ryan, Jeffrey Tambor in Bobby Cannavale zelo dobra podpora vodilnem dvojcu.

McCarthy s svojim tretjim filmom znova najde čarobno formulo, s katero vdahne življenje povsem navadni zgodbi, ki naravno in nevsiljivo prevzame gledalca in mu ogreje dušo in srce. Ne glede na vso scenaristično predvidljivost, ki jo lahko očitam naslovnem umotvoru, je  potek dogodkov naraven, v stiku z realnostjo in univerzalnimi življenjskimi šablonami, ki jih lahko najdemo povsod. Zanimivo je opazovati, kako spodobnost in zaščitniški nagon počasi usmerjata Giamattijeva dejanja, s katerimi ta izkazuje vedno večjo naklonjenost simpatičnemu Kylu. Na tej poti Mike najde izgubljeno samospoštovanje, se otrese občutka negotovosti in na nek način s pomočjo mlademu fantu, pomaga tudi samemu sebi. Za konec naj še kot zanimivost omenim, da rokoborske sposobnosti Alexa Shafferja izvirajo iz resničnih izkušenj, saj je mladenič lani, pri 17-ih letih, zmagal na prvenstvu zvezne države New Jersey, a je nato zaradi poškodbe moral končati športno kariero.

Ocena:

Orkestar

Slovenski naslov: Orkester
Država: BiH
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 105' ,  Imdb
Režija: Pjer Žalica
Scenarij: Pjer Žalica
Sodelujejo: Pjer Žalica, Saša Lošić, Elvis J. Kurtovich, Rambo Amadeus , Abdulah Sidran, Arsen Dedić, Goran Bregović, Bajaga, Rade Šerbedžija, Bogdan Diklić, Braco Dimitrijević, Branko Đurić, Jani Novak, Marcel Štefančič jr., Robert Botteri, Magnifico, Miro Purivatra, Miljenko Jergović, Milan Kučan, Stipe Mesić, Bogič Bogičević … 

Že pred časom sem zasledil informacijo, da bosanski režiser Pjer Žalica snema dokumentarni film, ki bo govoril o znanem sarajevskem bendu Plavi orkestar. Najprej moram biti pošten in priznati, da je Plavi orkestar bil zelo redek gost na mojem glasbenem stolpu. Tudi ko se je zavrtel kakšen komad, je za to največ zaslug imela moja boljša polovica. Orkester je zame bil enostavno preveč pop(ast), že od nekdaj sem bil ljubitelj nekoliko močnejših zvokov. Sicer sem se z leti nekoliko odprl še nekaterim drugim glasbenim smerem, a to ne spremeni dejstva, da poznam vsaj deset Lošinih komadov. Svojo prvo filmsko glasbo je napisal za Košakov Outsider (1997) in kasneje še za  Zvenenje v glavi (2002), napisal je tudi glasbo za Đurin Kajmak in mermelado in Naberšnikov Petelinji zajtrk. Z Žalico, znancem iz gimnazijskih dni, je prvič sodeloval pri kratkem filmu Kraj doba neprijatnosti  in je nato postal njegov stalni glasbeni sodelavec in veliki prijatelj.

Čeprav je Žalica v epicenter zgodbe postavil glasbeno skupino, je njegov dokumentarec veliko več, kakor klasičen portret nekega benda. Retrospektiva glasbenega udejstvovanja popularne skupine je sicer rdeča nit pripovedi, toda poleg pričakovanega sprehoda skozi diskografijo benda, nam film ponudi tudi zelo verodostojen pogled na neko zgodovinsko obdobje. V osemdesetih se je dogajalo marsikaj. Umrl je Tito, Sarajevo je gostilo zimske olimpijske igre, v olimpijskem mestu so vzniknile številne nadebudne glasbene skupine (med ostalimi tudi Plavi orkestar), tisti bolj informirani so že takrat vedeli, da skupna država razpada. Žalica in Loša sta pred kamere povabila številne znane obraze, od priznanih glasbenikov, pisateljev, velikih športnih imen, filmskih igralcev … Številčnost in imena sodelujočih ponudijo adekvatno sliko Lošičeve priljubljenosti na prostorih bivše države. Slovenske barve zastopajo Marcel Štefančič Jr, Magnifico, Marko in Dare Miladinović, Jani Novak, Milan Kučan, Robert Botteri …  Dokumentarec  odlično ujame vzdušje, ki je v osemdesetih vladalo na skupnem kulturnem prostoru, ter pojasni, da med pisatelji, glasbeniki, igralci, publicisti, nikoli ni bilo kakšnih hudih nesoglasij,  medčloveške odnose so zaznamovala toleranca in medsebojno spoštovanje. Zdi se, da Žalica zastavlja samemu sebi in tudi nam gledalcem vprašanje, ki v samem filmu ni nikoli izrečeno. Ali je ločitev res morala biti tako krvava?

Jasno je, da od dokumentarca lahko več pričakujejo tisti, ki so nekoč živeli v samoupravnem socializmu. Mlajše generacija na drugi strani nimajo teh spominov, a zato vseeno skozi pričevanja resničnih  protagonistov  vsaj dobijo občutek o tem, kako je bilo živeti v takšni družbeni ureditvi. Film Pjera Žalice je nostalgičen pogled na preteklost in obdobje, ki ga mnogi imajo, za najbolj srečno obdobje Jugoslovanske države. Orkester je namenjen predvsem regionalni publiki, je film brez mednarodne dimenzije in težko si predstavljam, denimo, Nemca, ki bi si želi videti ta film. To je film posvečen tistim, ki so rojeni v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja in sledem, ki sta jih na te generacije pustila čas in prostor, v katerem s(m)o te generacije živele. Ker o Pjeru Žalici doslej nisem pisal, bom izkoristil to priložnost in na kratko omenil njegova odlična filma. Gori (Gori vatra, 2003)  in Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza, 2004)  sta verjetno najboljša bosanska filma preteklega desetletja. Oba se odvijata v povojnem času in indirektno govorita o grozovitih posledicah vojne. Prvi postreže z veliko značilne bosanske samoironije, avtentičnega humorja in tudi tragedije, drugi je zelo senzibilno, intimno posvetilo žalovanju, depresiji in neizmerni potrebi človeka po bližini in razumevanju, najprej družinskih članov, pa tudi sosedov in prijateljev. S prvim filmom me je Žalica navdušil, z drugim dokončno kupil,  in če ne bo nikoli več posnel nič dobrega, bom(o) vedno imel(i) strica Idriza in njegov bojler potreben popravila.

Ocena:

Super 8

Slovenski naslov: Super 8
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: J.J. Abrams
Scenarij: J.J. Abrams
Igrajo: Joel Courtney, Elle Fanning, Riley Griffiths, Ryan Lee, Kyle Chandler, Ron Eldard

J.J. Abrams si  je vstopnico v svet visokoproračunskih  filmskih projektov prislužil s svojim televizijskim udejstvovanjem.  Kot enemu izmed ustvarjalcev z zlatim globusom nagrajene tv uspešnice Felicity (1998-2002) mu je dve leti kasneje uspel veliki met, ko je obnorel svet z megauspešnim Skrivnostnim otokom  (Lost, 2004-2010).  Od tukaj naprej so le redka vrata ostala zaprta za Abramsa, povezal se je s Stevenom Spielbergom in se začel resneje spogledovati z režijo celovečerca. S Spielbergovo pomočjo je prišel do Toma Cruisa in končal na režiserskemu stolčku tretjega nadaljevanje Misije nemogoče (Mission: Impossible III, 2006).  Boljšega začetka si ni mogel želeti, kajti Misija nemogoče je bila programirana za uspeh, poletni blockbuster, ki sicer ni bil tako dobro sprejet, kot prva dva filma, a je svojo pot vseeno končal z 250 milijonov  plusa.  Tri leta kasneje je Abrams režiral svoj verjetno najboljši film doslej, Zvezdne steze (Star Trek, 2009)  so postale uspešnica, in kljub temu, da film na  kinoblagajnah ni podiral rekordov (končal z 150 milijonov plusa), je Abrams s svojim drugim celovečercem prepričal večino. Leto prej je obeležil s producentskim uspehom, Pošastno (Cloverfield, Matt Reeves, 2008)  je nepričakovano postal velik hit, ki ga je Abrams realiziral s pomočjo svojega dolgoletnega prijatelja, ki je prevzel režisersko palico.  Reeves in Abrams sta še kot najstnika sodelovala v skupnih projektih, s svojim filmom posnetim s super osmico se jim je uspelo uvrstiti na manjši festival, ki je vrtel filme, posnete z takšno kamero. Tam jih je opazil Spielbergov asistent in jima ponudil restavriranje Spielbergovih 8 mm filmov, ki jih je ta posnel v najstniških letih. Tako je Abrams vzpostavil kontakt s Spielbergom,  ki je kasneje postal nekakšen Abramsov mentor, ki je imel zelo pomembno vlogo pri realizaciji naslovnega filma.

Konec sedemdesetih se skupina otrok odloči, da bo s super osmico posneli čisto pravo zombijado. S filmom želijo sodelovati na bližajočem se festivalu amaterskih filmov. Njihov entuzijazem ne čudi, saj živijo v majhnem zaspanem mestecu, kjer se ne dogaja prav veliko. V iskanju dodatne produkcijske vrednosti se odpravijo na železniško postajo, kjer bodo posneli pomemben prizor, v katerem bodo izkoristili tovorni vlak, ki bo vsak čas pripeljal mimo. Mladim filmarjem se niti ne sanja, da bodo kmalu priča spektakularni železniški nesreči, ki bo ostala za vedno dokumentirana zahvaljujoč njihovi kameri. Na srečo je družba hitro spoznala nevarnost njihovega položaja in se v zadnjem hipu umaknila na varno. Šele ko sta se pokanje in prah nekoliko polegla, so otroci spoznali razsežnosti katastrofalne nesreče. Na nekaterih vagonih so oznake ameriških zračnih sil, po okolici ležijo razmetani zabojniki, iz katerih so se razsule kocke nenavadne oblike. Eden izmed otrok je tik pred nesrečo opazil drveči poltovornjak na tirnicah. Kmalu odkrijejo razbitino in v njej poškodovanega učitelja iz lokalne šole. S krvavim obrazom in pištolo v roki jih učitelj opozori, naj molčijo o tem kar pravkar videli. »Pobili bodo vas in vaše družine, če izvedo, kaj ste videli.« se glasi njegovo opozorilo. V daljavi se že slišijo prve sirene in helikopterji, zato otroci ubogajo njegov nasvet. Kmalu po nesreči se v mestu in okolici začnejo dogajati nenavadne, težko razložljive stvari. Nekaj ljudi je skrivnostno izginilo, med tem je vojska zaprla prizorišče nesreče, do katerega dostopa nimajo niti lokalni varuhi reda in miru.

Stal sem v vrsti za vstopnico, a še nisem bil povsem odločen kaj bom gledal. Tehtal sem med  Vzponom Planeta opic (Rise of the Planet of the Apes, Rupert Wyatt, 2011)  in Super 8. Na koncu sam vendar dal prednost naslovnemu, v upanju, da bo film upravičil z pozitivnimi odzivi generirana pričakovanja. In res, film se je začel kar obetavno, me peljal proti tistemu, kar sem videl že v zanimivem napovedniku. So far, so good, sem pomislil, nakar je na vrsto prišlo spektakularno iztirjenje vlaka, pri katerem si je J.J. dal duška in po mojem skromnem mnenju nekoliko pretiraval, a to mu ne morem šteti za minus. Bolj me je zmotil preživeli v čelnem trčenju z drvečo kompozicijo. Dovolj bi bilo, če bi možaka pokazali in bi nam otroci potrdili njegovo identiteto. Od tukaj naprej presenečenj ni, glede na postavljeno izhodišče je jasno ,da bo J.J. z rabo pošasti počakal do samega zaključka. Tisto kar nam ponudi vmes je ena taka povsem navadna zgodba kakšnega mladinskega tv  filma, ki vključuje prvo ljubezen, disfunkcionalno družino in hrabrega fantiča. Tu je nesporazum, ki ga  bo treba zgladili in kot se a koncu izkaže, vsi vpleteni imajo dobro srce in je vse skupaj splet nesrečnih naključij. Dobro srce ima tudi stvor, ki bi lahko bil tudi E.T., ki mu pred tridesetimi leti vendarle ni uspelo oditi domov. Takrat ga je ujela ameriška vojska in ga držala zaprtega  vsa ta leta, ta je vmes zrasel v pošast, postal agresiven in nevarno močen. Edina pozitivna lastnost, ki je ostala zakopana globoko v srcu nekoč simpatičnega vesoljčka je ljubezen do otrok.

Pozitivna odločitev pri prvem samostojnem (hehe) projektu J.J. Abramsa je vključitev njegovih otroških sanj v filmsko zgodbo. S postavitvijo pripovedi po sistemu film v filmu, se je režiser skozi zgodbe glavnih junakov spomnil svojih najstniških let in začetkov svojega filmskega udejstvovanja. V nekem intervjuju je povedal, da se njegov otroški jaz najbolj manifestira v likih mladega režiserja, njegovega maskerja in fanta zadolženega za pirotehniko. Slaba stvar so ponavljajoči se pokloni svojem slavnem mentorju (in v tem primeru tudi glavnemu producentu), ki vključujejo številne Spielbergove filme, ki jih tukaj niti ne bom našteval. Sicer se je J.J.  poklonil tudi Romeru in Carpenterju, saj v sobi glavnega igralca opazimo posterja za Zoro živih mrtvecev in Noč čarovnic, a je po ogledu jasno, da poklon velikem mentorju zasenčil vse ostale. Moram priznati, da so odlične kritike zame pravi misterij (Metascore: 72, RT 82% trenutno), saj mi film ni ponudil nič več, kot nekaj sproščene zabave ob nizanju že neštetokrat videnih klišejev. Ob tem je pričakovani konec še najmanj moteč, bolj me moti površinsko praskanje po značajih glavnih junakov, namesto močnejšega, bolj odločnega poseganja v njihovo intimo. Na koncu se vse omeji na vnovično pošiljanje vesoljčka domov, malo družinske drame in nekaj simpatičnih otroških likov. Gledljivo, občasno zabavno, skoraj nič grozljivo in daleč od presežka.

Ocena:

Dol-i-kil Soo Eobs-neun (No Doubt)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: No Doubt  
Država: J. Koreja  
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Soo-young Park
Scenarij: Soo-young Park, Seung-hwan Ahn
Igrajo: In-gi Jeong, Chang-sook Kim, Tae-woo Kim, Jeong-jin Lee

Zaspano mestece na korejskem podeželju predrami novica o izginotju 7-letne deklice. Že nekaj ur po izginotju lokalna policija sproži iskalno akcijo, a deklice ne najdejo. Še več, policija nima nobenih sledi. Obubožani oče je poskušal vse, sam preiskoval okolico, mesto preplavil z letaki o pogrešanem otroku, izvajal pritisk na policijo, a dosegel ni nič. V odkritem pogovoru mu policijski detektiv prizna, da je dejstvo, da nihče ni zahteval odkupnine slabo znamenje. In res, nekaj dni zatem so v grmovju ob reki našli dekličino truplo. Majhna policijska postaja ne razpolaga z modernimi tehnologijami, zato je na uradno poročilo o vzroku smrti potrebno počakati nerazumno dolgo. Glavni detektiv je vmes v območno središče  poslal poizvedbo o znanih pedofilih  in seksualnih prestopnikih v mestu in bližnji okolici. Povratna informacija ga presune,  saj se je v mesto pred kratkim preselil osumljenec, ki  ima policijsko kartoteko. Mlajši moški je v mesto prišel z mamo in sestro, na obrobju mesta je odprl servisno delavnico za popravilo koles. Njegov prihod v mesto se sovpada z izginotjem deklice in detektiv več nima dvomov, kdo je glavni osumljenec.

Ko sem začel z ogledom, sta me je vzdušje in zaplet sprva spomnila na zelo solidni Prepovedan dotik (The Woodsman, Nicole Kassell, 2004),  v katerem se odlični Kevin Bacon spopada s svojo boleznijo in posledicami preteklih dejanj, ki so ga poslala v zapor za 12 let. In če se je Kevin večino časa ukvarjal sam s seboj, so tukaj stvari zastavljene drugače. Ko v mesto pride moški s policijsko kartoteko, pomanjkanje diskrecije in varovanja osebnih podatkov povzroči glasno etiketiranje, ki si ga niče nebi želel. V majhnem kraju, kakršen je ta v naši zgodbi, takšno kampanja pomeni avtomatsko obsodbo. Režiser nas pelje na zanimivo področje spoštovanja človekovih pravic in sprejemanja dejstva, da je vsak posameznik nedolžen, dokler mu se ne dokaže krivda. Z indiferentnostjo glavnega osumljenca se fokus pripovedi prestavi na lokalno skupnost in njen odnos do družine osumljenega. V takšnem mikrookolju je žigosanje posameznika za sabo vleče žigosanje cele družine in trpljenje nedolžnih.

Če se vrnem na izhodišče in tisto najpomembnejše vprašanje o krivdi osumljenega, moram priznati, da me je Prak držal v dvomih kar nekaj časa. V enem trenutku pomisliš, da je nedolžnost očitna izbira, v naslednjem že, ali ne gre za eden tistih filmov, ki se ukvarja z notranjim bojem posameznika. No, potem ko se zgodba osredotoči na stranske učinke, ki jih zločin ima na lokalno skupnost, je odgovor na to vprašanje več ali manj jasen, a je končno razkritje vseeno dovolj dobro zasnovano, da se gledalec ne počuti ogoljufanega. Čeprav igralec, ki igra osumljenca povsem solidno opravi svoje delo, me njegova lik ne prepriča povsem. Njegova pasivnost in neodzivnost v ključnih trenutkih se mi zdi pretirana, tudi nekaj drugih detajlov (lokacija njegove delavnice, daleč stran od hiš, odsotnost odvetnika na zaslišanjih, dolgotrajna avtopsija …), mečejo slabo luč na triler segment. Veliko bolje je zadeva speljana na področju študije vpliva skupnosti na posameznika, izločenega in izoliranega od ostanka družbe, potisnjenega v kot, brez kakršnikoli pravic. Gledljivo, a brez presežkov.

Ocena: 

Napovedi - Attack the Block

Tukaj je še ena zadeva, ki utegne biti zanimiva, znanstvenofantastična

akcijska komedija, debitanta Joeja Cornisha, priljubljenega angleškega

komika. Opravka bomo imeli z vesoljci, ki jim londonski ognjemet 

ponudi odlično krinko, za invazijo na angleško prestolnico. Po robu se 

jim postavi skupina najstniških huliganov. Kdo ve, mogoče se v Londonu te
dni spopadajo z vesoljci in je tisto kar gledamo na televiziji, le predstava za javnost.  

Film pride tudi k nam in sicer tam nekje v začetku oktobra.

Scenarij in režija: Joe Cornish

Igrajo: John Boyega, Jodie Whittaker, Alex Esmail, Nick Frost

Imdb