Perfect Sense

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Nemčija, Švedska, Danska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: David Mackenzie
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo:  Ewan McGregor, Eva Green, Ewen Bremner, Stephen Dillane, Connie Nielsen, Denis Lawson

Apokalipsa in romanca sta najpomembnejši sestavini novega filma škotskega režiserja Davida Mackenzieja, ki je znova združil moči z Ewanom McGregorjem, s katerim je že uspešno sodeloval na začetku kariere. Sodelovala sta pri Mackenziejevem drugem filmu Mladi Adam (Young Adam, 2003), v katerem je takrat neznani režiser zbral vrhunsko igralsko zasedbo in ponudil zgodbo, ki jo še danes imam v lepem spominu.  Ob režiserjevem imenu je treba izpostaviti še solidni Hallam Foe (2007), ki mu je sledil komaj gledljivi Ženskar (Spread, 2009), ki mi je ostal v spominu predvsem po zelo vročem nastopu Anne Heche. Tudi sicer, v Mackenziejevih filmih vedno najdemo nekaj vročih prizorov in tudi Perfect Sense ni nobena izjema. A gremo lepo po vrsti. Ona (Eva Green), je znanstvenica, natančneje epidemiologinja, zadolžena za raziskovanje in nadziranje nalezljivih bolezni. On (Ewan McGregor), je cenjen kuharski mojster, ki dela v restavraciji pod njenim stanovanjem. Spoznala sta se na njegovi čik pavzi. On je potreboval cigareto, ona je kadila na oknu. Sprva zadeva ni delovala preveč obetavno, a sta se kasneje dobro ujela. Ona je bila lačna in žalostna, on jo je nahranil in odgnal slabo voljo. Seks je bil odličen, njun odnos je iz dneva v dan rastel. In kje je tukaj apokalipsa, se verjetno sprašujete? Brez skrbi, prihaja. A ne na naenkrat, ampak postopoma, tiho. Začelo se je s pacientom, ki je iz neznanega razloga izgubil občutek za vonj. In ker so na več koncih sveta zabeležili podobne primere, pacient pride v roke naši epidemiologinji. Izgube vonja niso znali pojasniti, a so ocenili, da verjetno ne gre za nalezljivo bolezen. Vse dokler čuta za vonja niso začeli izgubljati tudi drugi. In ker sem že s prvo besedo tega zapisa napovedal apokalipso, nadaljnji razvoj dogodkov prepuščam vaši domišljiji.  

Apokaliptične filmske zgodbe so mi zdijo neverjetno zanimive in načeloma sem vedno radoveden, ko imam možnost videti kakšen umotvor z apokaliptičnimi elementi. Filmov, ki se ukvarjajo  s to temo je veliko, vizij konca sveta, prav tako. Glavno vprašanje je, s koliko domišljije in izvirnosti ustvarjalci posegajo po teh elementih. Ne vem zakaj, na misel mi je prišla epizoda South Parka, v kateri prebivalci bežijo pred bližajočim se globalnim segrevanjem. »Oh, my God, It's global warming! Run for your life!« (Lep primer izvirnega apokaliptičnega scenarija). Šalo na stran, Mackenziejev šesti celovečerec v okvir katastrofe globalnih razmer postavi romantično zgodbo, ki je tako iskrivo strastna, da omogoča glavnima junakoma odmik od zaskrbljujoče sedanjosti in temačne prihodnosti. Številni kritiki ugovarjajo tej brezskrbni romanci, upoštevajoč dane razmere, a sam s tem nimam težav. Zaljubljenca se po moje obnašata povsem naravno, saj je povsem razumsko, da ljubezenska čustva zameglijo še tako težke okoliščine in ob dobri kemiji na relaciji Eva-Ewan, nimam podobnih pomislekov. Nekateri godrnjajo zaradi naratorke, ki povezuje dogodke in pojasnjuje okoliščine. Strinjam se, povsem enostavno bi spremljal zgodbo tudi brez njenega vmešavanja, a me njena vloga vseeno ni pretirano motila. Dobra komponenta filma je realistično dojemanje človekovega nenehnega prilagajanje na nove okoliščine. Izguba enega čuta izostri drugega, pravijo. Tukaj film gre korak dlje in pokaže, kako zelo močna je človekova življenjska sla in kako hitro se prilagajamo na nove okoliščine. Mackenzie pokaže občutek za zanimive detajle, predvsem v odzivih na nove okoliščine, ki njegovi pripovedi dajejo realističen pečat in nas prepričujejo, da so takšne reakcije tudi najbolj verjetne.  Igralske kreacije so solidne, predvsem Ewan McGregor in igralci v stranskih vlogah, medtem ko nekoliko lesena Eva Green bolj prepriča s figuro, kakor s svojim izraznim razponom. Za verjetno največji utež okoli vratu se izkaže predvidljiv scenarij, saj zelo hitro ugotovimo, kam se odpravljamo in kakšna je naša končna destinacija. Ignoriranje enega izmed najosnovnejših človeških čutov (če ste film videli, veste o čem govorim), kaže na scenaristično nedoslednost, ki bistveno poslabša zanimivo premiso. Vseeno je  prehojena pot med vstopno in končno postajo dovolj inovativna in vizualno prepričljiva, da si film zasluži pozitivno oceno.

Ocena:

The Descendants

Slovenski naslov: Potomci
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Alexander Payne
Scenarij: Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash
Igrajo: George Clooney, Shailene Woodley, Amara Miller, Nick Krause, Beau Bridges, Robert Forster, Matthew Lillard, Judy Greer

Ja , tudi v idiličnem okolju, kakršno so Havaji, ljudje živijo povsem običajna življenja zaznamovana s srečnimi trenutki in zadovoljstvom, a tudi s težavami in zapleti, ki so prav nič ne razlikujejo od  življenj na celini. To nam v uvodu poskuša pojasniti George Clooney, za katerim je izjemno uspešno leto. Najprej je z  Marčevskimi idami (The Ides of March, 2011), še enkrat več dokazal, da se zelo dobro znajde na režiserskem stolčku in nato tudi, da je odličen igralec, s svojo upodobitvijo Matta Kinga, osrednje osebe v filmu, ki ga predstavljam z današnjim zapisom. Scenaristični trojček  Payne-Faxon-Rash je zgodbo izpilil iz knjižne predloge z enakim naslovom, ki je debitantski roman, na Havajih rojene pisateljice, Kaui Hart Hemmings.  Alexander Payne je eden izmed ameriških režiserjev, ki se mi zelo dopade. Vedno znova izbira prizemljene, človeške teme, ki jih opremi s prefinjenim črnim humorjem in zanj značilno satirično vizijo modernega človeka.  Payne je debitiral z Državljanko Ruth (Citizen Ruth, 1996), že njegov drugi film, Šolske volitve (Election, 1999), mu je prinesel  oskarjevsko nominacijo za prirejeni scenarij. Sledil je odlični Gospod Schmidt (About Schmidt, 2002), z maestralnim Jackom Nicholsonom (oskar nominaciji za Nicholsona in Kathy Bates). Stranpota (Sideways, 2004), je Paynu naposled prinesel oskarja (prirejeni scenarij), za katerim je sledil sedemletni premor, vsaj kar zadeva samostojne celovečerce. Potomci so njegov peti film, ki je lepo sprejet na obeh frontah, pri publiki in kritiki.

Matt King (Clooney) se nahaja na eni izmed najpomembnejši prelomnic v življenju. Spoznamo ga v bolnišnici, na obisku pri soprogi Elisabeth, ki je pred tremi tedni doživela hudo nesrečo s čolnom. Skoraj bi se utopila, a so jo rešili in pripeljali v bolnišnico, ter jo priklopili na aparate. Udarec v glavo je bil zelo močan in vse od nesreče je v komi, njeno okrevanje je negotovo. Njun zakon je že pred nesrečo bil na preizkušnji, Matt je bil preveč zatopljen v poslovne obveznosti, zato je radoživa Elisabeth zabavo iskala drugje. Matt je nenadoma prisiljen skrbeti za 10-letno Scottie, ki se na družinsko krizo odziva z neprimernim vedenjem v šoli in žaljivim odnosom do prijateljic. Starejša  hčerka, 17-letna  Alex, ki se šola na sosednjem otoku, se je ob zadnjem obisku doma, hudo skregala z materjo. Tako resno, da jo ni prišla obiskati v bolnišnico. Zato Matt in Scottie odletita k njej na nenapovedan obisk in jo pripeljeta domov. Alex trmasto vztraja s sovražno držo, kljub vsej resnosti materinega zdravstvenega stanja. Na koncu očetu razkrije tudi razlog svojega sovražnega vedenja do matere, ki očetu odpre oči in pojasni marsikaj. Elisabeth je imela ljubimca in prav zato vsa huda kri med materjo in hčerko. Nekako v istem času je Matt pred zelo pomembno poslovno odločitvijo. Kot predsednik skrbniškega sklada, ki upravlja z velikim premoženjem, ima glavno besedo pri prodaji družinskih zemljišč,  ki bo njemu in njegovim sorodnikom prinesla velike denarce. Pred pomembno odločitvijo se s hčerama odpravi na krajše počitnice. Njihova destinacija - otok, na katerem z družino počitnikuje Elisabethin ljubimec . In ne, ne gre za naključje, prav ta podatek je za Matta in Alex bil odločilen pri izbiri destinacije. 

Vseh kandidatov za najboljši film leta/oskarje še nisem videl, a izmed tistih, ki sem jih že arhiviral, je Paynova stvaritev pustila najboljši vtis. Potomci je film, pri katerem je najlažje doseči neko širše pozitivno soglasje in vsesplošno odobravanje iz preprostega razloga. Gre za film, ki se ukvarja s človekom, družino, čustvi in medčloveško interakcijo. Univerzalnimi temami, ki so blizu vsakomur in  zapleti, ki so tako življenjski, tako vsakdanji, da je večina ljudi vsaj enkrat izkusila kakšen delček Mattovega sveta. Partnerji, potomci, sorodniki  vse je tukaj, v rokah vrhunskega režiserja, ki pozna pravi recept za izdelavo zelo užitne mešanice. Malo sivega vsakdana, malo soočanja s minljivostjo posameznika, malo nizkotnosti, malo nerodnosti in vseskozi prisoten komični podton, ki zgodbi daje tisto Paynovsko dimenzijo. Posameznik na prelomnici, pred težko odločitvijo, je nekakšen ponavljajoči se motiv v Paynovih filmih in tudi tukaj je tako. Clooneyja sem že v uvodu hvalil in nebi imel nič proti, če bi zlati kipec končal v njegovih rokah. Tukaj je opravil vrhunsko delo, a že neštetokrat se je izpostavilo, da za polno filmsko izkušnjo potrebujemo dobro uglašen ansambel, ki bo glavnemu vokalistu ponudil ustrezno podporo. In  Clooney jo tukaj dobi, v izobilju. Od Shailene Woodley, v vlogi Mattove starejše hčerke Alex, do godrnjavega tasta (Robert Forster), ki vztrajno ponavlja : »Moral bi ji kupiti čoln! Zakaj ji nisi kupil čoln?« Tudi tisti liki, ki na prvi pogled ne pritegnejo in delujejo nekoliko vsiljeno, nam počasi prirastejo k srcu. Takšen je denimo Nick Krause, fant Mattove starejše hčerke, ki me s svojo prisotnostjo spominja na velikega, nerodnega hišnega ljubljenca, ki je tako neroden, da vedno polije skledo z mlekom in razjezi svojega lastnika. A takrat, ko bi moral biti jezen nanj, te pogleda s svojimi velikimi, blagimi očmi in že mu je vse oproščeno. A to ni vse, tu je še Beau Bridges v odlični vlogi Mattovega »skrbnega« sorodnika in presenetljivo zanimivi Elisabethin ljubimec Matthew Lillard. Potomci na gledalca delujejo kot nenadna, spontana zabava, ki jo ne načrtujemo, ki pride nepričakovano, nas posrka vase in nas na koncu pusti sproščeno zadovoljne. Saj veste, najboljši žuri v življenju so tisti, ki jih ne načrtujemo. Toplo priporočam. (-5)

Ocena:

Moneyball

Slovenski naslov: Zmagovalec
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 133',  Imdb
Režija: Bennett Miller
Scenarij: Steven Zaillian, Aaron Sorkin 
Igrajo:  Brad Pitt, Jonah Hill, Philip Seymour Hoffman, Robin Wright, Chris Pratt, Stephen Bishop, Brent Jennings, Ken Medlock

Zadnji baseball film, ki mi je ostal v lepem spominu sem videl skoraj dve leti nazaj. Govorim o Sugar (Anna Boden in Ryan Fleck, 2008), ki nam ta šport predstavi iz perspektive igralca in nam pokaže, kako zelo težko je uspeti na najvišjem nivoju. Zmagovalec na drugi strani predstavlja pogled na baseball iz perspektive vodstvenih struktur, se ubada s skavti, trenerji, športnimi direktorji in ostalim klubskim osebjem. V epicentru pripovedi stoji Billy Beane (Brad Pitt), generalni menedžer oaklandskega baseball moštva. Nad Billyjem je le lastnik moštva, ki je zaprl pipico in močno oklestil proračun za novo sezono. Kljub dejstvu, da je klub zapustilo nekaj pomembnih igralcev, denarja za zveneče okrepitve ni. Billy poskuša prepričati lastnika, naj vendarle odpre mošnjiček in odobri sredstva za vsaj tri kvalitetne (drage) okrepitve, toda šef je neomajan. Billy se bo moral sprijazniti s finančno konstrukcijo, ki izključuje drage nakupe. Pred njim in njegovo  skavtsko službo je zahtevna naloga - z minimalnimi sredstvi morajo zakrpati moštvo. Med iskanjem okrepitev pri konkurenčnem moštvu, po naključju sreča nepomembnega analitika Petra Branda (Jonah Hill). Mladi diplomirani ekonomist mu predstavi svoj povsem matematičen pogled na baseball in mu na hitro razloži, zakaj statistični podatki in celoletna povprečja ponujajo najbolj iskreno sliko vrednosti posameznega igralca in celotnega moštva. Po njegovem modelu je mogoče s pametno, statistično podkrepljeno selekcijo igralcev, z relativno skromnimi sredstvi sestaviti kompaktno moštvo, ki se lahko kosa z najboljšimi. Naslednji dan Peter Brand prevzame vlogo Billyjevega svetovalca in se skupaj z njim loti prenove moštva. Statistični izsledki ponudijo neke nove resnice, s katerimi se ostali staroselci v klubu ne morejo in ne želijo sprijazniti.   

Ali je pri neameriškem gledalcu sploh mogoče doseči enako raven zadovoljstva, kot pri njegovem ameriškem ekvivalentu s filmom, ki obravnava tipično ameriški šport? Z ogledom sem odlašal prav zaradi moje vcepljene nezainteresiranosti za ta šport. Nekoliko podcenjevalno sem se celo zafrkaval z znanci, da film ne more biti kaj prida, saj v njem ne igra Kevin Costner, ki je že večkrat po filmsko izkazal svojo ljubezen do baseballa. Če bi podoben film, s podobno zgodbo in podobno produkcijsko vrednostjo govoril o nogometu, potem bi ga verjetno hvalil na ves glas. Zato se mi zdi navdušenost ameriških kritikov in publike, ki imajo ljubezen do tega športa zapisano v genih, povsem legitimna in razumljiva. Kakorkoli, tudi za neameriškega gledalca je Zmagovalec povsem všečna filmska izkušnja. Sploh če vemo, da je v filmu zelo malo prostora namenjeno sami igri in veliko več zakulisnem dogajanju. Privzeta nastavitev povprečnega človeka sili v simpatiziranje z majhnimi, šibkimi in nemočnimi. Kolikokrat ste med ogledom kakšne tekme navijali za Davida in proti Golijatu? Verjamem, da neštetokrat, izjeme so le tekme, v katerih nastopajo domači klubi ali reprezentance. 

Iz tega izhodišča gre tudi Zmagovalec, ko od nas zahteva (in tudi dobi) simpatije, za obubožano ekipo, ki ji nihče ne pripisuje možnosti za uspeh. Kljub izdatni dolžini, ki je omogočala kakovostno karakterizacijo večjega števila likov, film na svojih plečih nosita predvsem Brad Pitt in Jonah Hill (oba z nominacijo za oskarja), ki se v svojih vlogah znajdeta zelo dobro, a vseeno menim, da je tisto kar pokažeta premalo za nominacijo. Mogoče sem krivičen, a kaj čem, tako čutim. Žal mi je, da takšen kaliber, kot je Hoffman, dobi tako mizerno vlogo, a kaj hočemo, saj je vendarle sam privolil v sodelovanje. Scenaristično dobro zatesnjen film je adaptacija istoimenskega romana Michaela Lewisa, na katerem je najprej delal neznani Stan Chervin, ki je nato svoje mesto prepustil bolj izkušenem Stevenu Zaillianu (Schindlerjev seznam, Tolpe New Yorka), ki je spisal novo verzijo. A tudi ta se ni obdržala in na koncu je obveljala tretja različica, ki jo je sestavil Aaron Sorkin (Socialno omrežje). Tudi na režiserskem stolčku ni šlo brez zapletov. David Frankel (The Devil Wears Prada) je bil prva izbira, toda studijski šefi so ga ekspresno zamenjali z bolj uveljavljenim Stevenom Soderberghom, a tudi on ni dočakal začetka snemanja. Studiu ni bila všeč njegova vizija in tik pred snemanjem je režisersko taktirko prevzel Bennett Miller (Capote.) Zmagovalec je dober film, v katerem lahko uživajo tudi tisti, ki baseballa/športa praviloma ne marajo. Konkreten film, ki gledalca ne dolgočasi, a obenem v nobeni točki ne izstopa tako močno, da bi se lahko vtisnil v trajnejši spomin. (3+)

Ocena:

The Artist

Slovenski naslov: Umetnik
Država: Francija, Belgija 
Leto: 2011
Žanri: Romantični, KOmedija, Drama 
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Michel Hazanavicius
Scenarij: Michel Hazanavicius
Igrajo: Jean Dujardin, Bérénice Bejo, John Goodman, Missi Pyle, Malcolm McDowell, James Cromwell, Penelope Ann Miller

Canska premiera Umetnika je bila sprva načrtovana v netekmovalnem delu programa, a so naslov teden pred začetkom festivala premaknili v tekmovalni program. Film je bil odlično sprejet, glavni igralec Jean Dujardin je prejel nagrado za najboljšo moško vlogo in tako odprl Umetnikovo izjemno uspešno festivalsko življenje. Nazadnje so dolgemu seznamu nagrad dodani trije zlati globusi in verjetno ne bom odkril tople vode, če zapišem, da film sodi v najožji krog favoritov tudi na bližajoči se podelitvi oskarjev. Režiser Michel Hazanavicius je relativno neznano ime, njegova najodmevnejša umotvora sta pred Umetnikom bila OSS 117: Le Caire, nid d'espions(2006) in OSS 117: Rio ne répond plus(2009), s katerima Hazanavicius parodira vohunske filme. Umetnik je nekaj povsem drugačnega, saj nas Francoz pelje v črno-beli svet nemega filma. 

Piše se leto 1927. George Valentin (Jean Dujardin), velika zvezda nemih filmov, se udeleži premiere svojega novega filma. Obkrožen z oboževalkami se veselo nastavlja fotografom, ko po naključiju spozna prikupno Peppy Miller (Bérénice Bejo), ki se v soju žarometov počuti odlično. Na setu njegovega naslednjega filma George med statistkami opazi Millerjevo in od studijskih šefov zahteva, naj ji dodelijo opaznejšo vlogo. Peppy konča v Georgovi garderobi, a njen odnos z igralcem kljub obojestranski naklonjenosti ostane nedorečen. Od tega trenutka Millerjeva strpno gradi kariero, napreduje iz filma v film in ko se ji ponudi možnost nastopa, v novotariji imenovani zvočni film, brez zadržkov pograbi ponujeno. Na drugi strani se Valentin  vztrajno otepa zvočnega filma, prepričan , da gre zgolj za modno muho, ki bo hitro minila. Čas mineva, navdušenost občinstva nad zvočnim filmom je vedno večja, nemih filmov je vedno manj. George trmasto vztraja pri odločitvi, da ne bo snemal zvočnih filmov in ko studii objavijo konec snemanja nemih filmov, se odloči, da bo sam financiral svoj naslednji nemi film. Premiera njegovega filma se sovpada s premiero novega filma Peppy Miller, ki je v tem trenutki že velika zvezdnica, na višku slave.  

Pod vplivom vseh dobrih stvari, ki sem jih slišal o Hazanaviciusovem filmu, sem zgrabil prvo priložnost in se z veseljem prepustil njegovim čarom. Novih nemih črno-belih filmov ne snemajo več in radovedno sem se spraševal, s kakšnimi vtisi bom zaključil to nevsakdanjo filmsko izkušnjo. Umetnik je zelo zanimivo doživetje, čudovit skok v preteklost, na eno prelomnih točk filmske zgodovine, ko so filmi dobili povsem novo, zvočno dimenzijo. Umetnik v središče postavlja romantično zgodbo, a obenem piše ljubezensko pismo filmu in filmski zgodovini. Najmočnejše orožje filma je izjemen občutek balansiranja med tradicionalnimi prvinami nemega filma in potrebo po upoštevanju aktualnih zapovedi sodobnega filma. Kljub hvalevrednem posvetilu nekemu davnemu obdobju, bi Hazanavicius film bil zgolj zanimiv eksperiment, če nam pripoved nebi ponudila tako pristnega čustvenega naboja, v izvedbi izjemno prepričljivega tandema Dujardin-Bejo. Včasih simpatično komičen, včasih povsem resen in zaskrbljujoč, Umetnik poleg romantične komponente kaže interes za minljivost slave/človeka in njegovo upiranje prilagajanju novim okoliščinam. Film se mi je dopadel, a vseeno menim, da se nekoliko pretirava z njegovim hvaljenjem in poveličevanjem. Kaj pa vem, mogoče nisem pripravljen pripisati tako pomembno vlogo njegovi retro miselnosti, toda sama fabula je za moj okus preveč preprosta, preveč navadna, da bi lahko govoril o ultimativni filmski izkušnji.  A tudi takšen kot je, Umetnik povsem upravičeno zaseda mesto med najzanimivejšimi filmi preteklega leta. 

Ocena: 

Oskarji 2012 - Seznam nominirancev

Akademija filmskih umetnosti in znanosti je danes predstavila seznam
nominirancev, za 84. podelitev najprestižnejših filmskih nagrad. Velikih 
presenečenj ni, a vseeno na seznamih najdemo nekaj presenečenj. 
Manjše presenečenje je nominacija za Drevo življenja, v kategoriji
najboljši film, maloštevilni so pričakovali Demiána Bichirja med
nominiranci za glavno moško vlogo. Številni smo pričakovali,
da se med nominirance za najboljši film uvrsti tudi Refnov Drive.   
 Največ nominacij je prejel Scorsesejev Hugo (11), resda večinoma
v tehničnih kategorijah, a tudi dve pomembnejši in sicer za najboljši
film in režijo. Tudi Umetnik je, pričakovano, zbral veliko nominacij (10), 
kar ga uvršča na drugo mesto po številu nominacij. Zmagovalec 
z Bradom Pittom je prejel šest nominacij, Potomci Alexandera Payna
je prejel pet nominacij... Slovesna podelitev, ki jo bo povezoval
Eddie Murphy, bo v nedeljo, 26. februarja.


Posodobitev 27.2.2012 - Zmagovalci označeni z zlato barvo. 

Seznam nominirancev v pomembnejših kategorijah:

Najboljši film:

Umetnik (2011)

Potomci (2011)

Ekstremno glasno in neverjetno blizu (2011)

Služkinje (2011) 

Hugo (2011)

Midnight in Paris (2011)

Zmagovalec (2011)

Drevo življenja (2011)

Grivasti vojak (2011)

Glavna moška vloga:

Demián Bichir - A Better Life (2011)

George Clooney  - Potomci (2011)

Jean Dujardin - Umetnik (2011)

Gary Oldman -Tinker Tailor Soldier Spy (2011)

Brad Pitt - Zmagovalec (2011)

Glavna ženska vloga:

Glenn Close - Albert Nobbs (2011)

Viola Davis - Služkinje (2011)

Rooney Mara - Dekle z zmajskim tatujem (2011)

Meryl Streep - Železna dama (2011)

Michelle Williams - My Week with Marilyn (2011)

Stranska moška vloga:

Kenneth Branagh - My Week with Marilyn (2011)

Jonah Hill - Zmagovalec (2011)

Nick Nolte - Warrior (2011)

Christopher Plummer - Beginners (2010)

Max von Sydow - Ekstremno glasno in neverjetno blizu (2011)

Stranska ženska vloga:

Bérénice Bejo - Umetnik (2011)

Jessica Chastain - Služkinje (2011)

Melissa McCarthy - Dekliščina (2011)

Janet McTeer - Albert Nobbs (2011)

Octavia Spencer - Služkinje (2011)

Režija:

Woody Allen - Polnoč v Parizu (2011)

Michel Hazanavicius - Umetnik (2011)

Terrence Malick - Drevo življenja (2011)

Alexander Payne - Potomci (2011)

Martin Scorsese - Hugo (2011)

Izvirni scenarij:

Umetnik (2011): Michel Hazanavicius

Dekliščina (2011): Kristen Wiig, Annie Mumolo

Margin Call (2011): J.C. Chandor

Polnoč v Parizu (2011): Woody Allen

A Separation (2011): Asghar Farhadi

Prirejeni scenarij:

Potomci (2011): Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash

Hugo (2011): John Logan

Marčevske ide (2011): George Clooney, Grant Heslov, Beau Willimon

Zmagovalec (2011): Steven Zaillian, Aaron Sorkin, Stan Chervin

Tinker Tailor Soldier Spy (2011): Bridget O'Connor, Peter Straughan

Animirani film:

Mačka v Parizu (2010): Alain Gagnol, Jean-Loup Felicioli

Chico & Rita (2010): Fernando Trueba, Javier Mariscal

Kung Fu Panda 2 (2011): Jennifer Yuh

Obuti maček (2011): Chris Miller

Rango (2011): Gore Verbinski

Tujejezični film:

Bullhead (2011): Michael R. Roskam(Belgija)

Footnote (2011): Joseph Cedar(Izrael)

In Darkness (2011): Agnieszka Holland(Poljska)

Monsieur Lazhar (2011): Philippe Falardeau(Kanada)

A Separation (2011): Asghar Farhadi(Iran)

Scenografija:

Umetnik (2011): Guillaume Schiffman

Dekle z zmajskim tatujem (2011): Jeff Cronenweth

Hugo (2011): Robert Richardson

Drevo življenja (2011): Emmanuel Lubezki

Grivasti vojak (2011): Janusz Kaminski

Montaža:

Umetnik (2011): Anne-Sophie Bion, Michel Hazanavicius

Potomci (2011): Kevin Tent

Dekle z zmajskim tatujem (2011): Angus Wall, Kirk Baxter

Hugo (2011): Thelma Schoonmaker

Zmagovalec (2011): Christopher Tellefsen

Dokumentarec:

Hell and Back Again (2011): Danfung Dennis, Mike Lerner

If a Tree Falls: A Story of the Earth Liberation Front (2011): Marshall Curry, Sam Cullman

Paradise Lost 3: Purgatory (2011): Joe Berlinger, Bruce Sinofsky

Pina (2011): Wim Wenders, Gian-Piero Ringel

Undefeated (2011): Daniel Lindsay, T.J. Martin, Rich Middlemas

Rózyczka (Little Rose)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Little Rose
Država: Poljska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Zgodovinski, Romantični
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Jan Kidawa-Blonski
Scenarij: Maciej Karpinski, Jan Kidawa-Blonski
Igrajo: Andrzej Seweryn, Magdalena Boczarska, Robert Wieckiewicz, Aleksandra Bednarz, Jacek Braciak

Razen koprodukcije Nujno ubijanje (Essential Killing,Jerzy Skolimowski,2010), ki je v največji meri vendarle poljski film, se ne morem spomniti, kdaj sem nazadnje videl kakšen poljski celovečerec. Moja prva asociacija na poljsko kinematografijo je Krzysztof Kieslowski in njegov Kratki film o ubijanju (Krotki film o zabijaniu,1988), ki se mi je trajno vtisnil v spomin, še v najstniških letih. Spomnim se, da sem ga videl na televiziji, v sklopu retrospektive velikega avtorja, ko so zavrteli tudi Kratki film o ljubezni. Kasneje sem z navdušenjem pospremil tudi Dvojno Veronikino življenje in znamenito trilogijo Tri barve. Nekoliko sem zašel z začrtane smeri, saj tema tega zapisa ni Kieslowski in njegovi filmi, temveč dobitnik glavne nagrade na festivalu poljskega filma  iz leta 2010. In če sem tako malo prostora posvečam poljskem filmu, potem je logično, da mi ime Jan Kidawa-Blonski, ki je film režiral, ne pove veliko. Kakorkoli, zgodba nas pelje v čas, ko je Evropa bila razdeljena na zahodni in vzhodni blok, natančneje v leti 1967 in 1968, ko je proruski režim brutalno zatrl nemire, ki so se začeli s študentskimi protesti.    

V uvodu spoznamo Romana Rožeka (Robert Wieckiewicz), višjega časnika v poljski tajni službi in njegovo prelestno dekle, Kamilo Sakowicz (Magdalena Boczarska). Kamila dela v tajništvu Varšavske univerze, zato pozna večino tamkajšnjih profesorjev. Ravno v tem času na Bližnjem vzhodu Izrael, v t.i. šestdnevni vojni, premaguje svoje arabske nasprotnike, ki uživajo podporo Sovjetske zveze. Nova geopolitična realnost sproži odziv v deželah vzhodnega bloka in tudi Poljska ni izjema. Direktiva komunistične partije se glasi: »Odkriti in aretirati vse pripadnike sionističnega gibanja!« Kmalu v sionističnem košu končajo vsi nasprotniki režima. Na vrhu liste osumljenih se znajde Adam Warczewski (Andrzej Seweryn), ugledni intelektualec, profesor in pisatelj. Tajna služba sumi, da je prav Warczewski avtor protirežimskih oddaj na radiu Svobodna Evropa, ki oddaja iz nemškega Münchna. Rožek želi izrabiti Kamilino poznanstvo s profesorjem. Čeprav je Kamila popolnoma apolitično dekle, Rožek izvaja pritisk in jo želi na vsak način prepričati, naj prevzame vlogo sodelavca tajne policije. Kamila na koncu pristane in se pod kodnim imenom Rozyczka poda v špijonsko misijo. Njena naloga - s pomočjo svojih ženskih čarov se čimbolj približati profesorju in poročati o njegovih dejavnostih. Toda profesorjeva bližina počasi spreminja Kamilo in ta počasi začenja dvomiti v moralnost in legitimnost svoje vloge.

Z Rozyczko se Kidawa-Blonski spominja dela poljske zgodovine na podoben način, kot so to že storili Nemci, z odlično triler/dramo Življenje drugih (Das Leben der Anderen, Florian Henckel von Donnersmarck, 2006). Aktualna družbeno-politična realnost se zrcali v življenjih treh osrednjih protagonistov, ki tvorijo nekakšen ljubezenski trikotnik, v katerem osrednjo vlogo igra atraktivna debitantka Magdalena Boczarska. Ta je potisnjena v vlogo režimskega sodelavca, v kateri bo počasi odkrila svoje zablode in spoznala resnične vrednosti. Boczarska z zahtevno vlogo opravi dobro in verjamem, da njena igra ni ostala neopažena. Igralka pokaže veliko gole kože in verjemite, punca ima kaj pokazati. In ne, njene igre ne hvalim zavoljo lepo oblikovanega telesa, pravzaprav je ta kvaliteta,  le zelo prijeten dodatek. Hvalim tudi zelo avtentično rekonstrukcijo časovnega obdobja, s konca 60-ih let prejšnjega stoletja, Od prepričljivih interierjev,do kostumografije in posnetkov na prostem, kjer opazimo veliko število starodobnih avtomobilov in ostalih prevoznih sredstev. Ustvarjalci so pri pisanju scenarija zgodbo gradili okoli resničnega dogodka iz tega obdobja. Namreč, Pawela Jasienico, priznanega pesnika in političnega disidenta, je umorila njegova soproga, v resnici agentka tajne službe, ki se je z Jasienico poročila po naročilu svojih šefov. Zelo všečno so v film vkomponirani dokumentarni posnetki študentskih protestov in vsesplošnih nemirov, montaža je v nekaterih prizorih naravnost fantastična. Film se mi je dopadel, med drugim tudi zato, ker zelo lepo pokaže funkcioniranje režimov za železno zaveso in njihov vpliv na življenje posameznika. Zgodbi je uspešno dodana  mednarodna dimenzija, z vključitvijo šestdnevne vojne. Nekaj preglavic s spremljanjem in razumevanjem okoliščin utegnejo imeti mlajši gledalci, dočim bodo tisti, ki so odraščali v bivši državi povsem jasno razumeli  takratne okoliščine. Včasih sem imel občutek, da gledam film posnet za televizijo in največ pripomba leti na račun same produkcije. Sploh ob vloženem trudu v scenografske rešitve. Napačna se mi zdi tudi izbira Roberta Wieckiewicza za lik Romana Rožeka. Pri tem ne grajam njegovih igralske kvalitete, igra je povsem spodobna. Problem je v tem, da ga enostavno nisem doživel kot frajerja, ki bi lahko okoli malega prsta vihtel žensko, kakršna je njegova filmska partnerka. Podoben film brez tako zanimivega zgodovinskega ozadja, bi verjetno ocenil nekoliko slabše. A ker ljubim filme, ki so sovpadajo z zanimivimi zgodovinskimi dogodki, so bom odločil za šibko štirico. (-4)

Ocena:

Tinker Tailor Soldier Spy

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Francija, VB, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Misterij, Triler 
Dolžina: 127', Imdb
Režija: Tomas Alfredson
Scenarij: Bridget O'Connor, Peter Straughan
Igrajo: Gary Oldman, Colin Firth, Tom Hardy, John Hurt, Toby Jones, Mark Strong, Benedict Cumberbatch, Ciarán Hinds, David Dencik, Philip Martin Brown

Najprej je bila knjiga, ki je na prodajne police prišla leta 1974. Priznani angleški pisec vohunskih romanov  John le Carré je s Tinker, Tailor, Soldier, Spy odprl t.i. Karla trilogijo. Druga knjiga z naslovom The Honourable Schoolboy, je izšla leta 1977, dve leti kasneje je prišla še tretja knjiga Smiley's People. Skupaj je John le Carré spisal sedem romanov, ki v središče postavljajo Georgea Smileyja in ostale »cirkuške« agente. Namreč, Cirkus je kodno ime za najelitnejšo britansko obveščevalno agencijo. Leta 1979 je britanski BBC prvič predvajal sedemdelno mini-serijo z enakim naslovom, Georgea Smileyja je upodobil oskarjevec Alec Guinness, ki je istega leta prejel bafto za najboljšo moško tv vlogo. Ideja o celovečercu je zrasla na zeljniku priznanega scenarista Petra Morgana (The Queen, The Last King of Scotland, Frost/Nxon, The Damned United, Hereafter), ki je skupaj spravil tudi grobi scenaristični osnutek, a je nato zaradi smrti v družini scenaristično vlogo prepustil zakoncema O'Connor-Straughan. Na žalost, za Bridget O'Connor je to bil zadnji scenarij, saj je izgubila boj z rakom, še preden je film bil dokončan, kar pojasni posvetilo na koncu. Režijo podpisuje Tomas Alfredson, avtor švedske uspešnice Vampirska ljubezen (Låt den rätte komma in, 2008), za katerega je to prvi film v angleškem jeziku.

Piše se leto 1973. Control (John Hurt), šef posebnega oddelka britanske obveščevalne službe imenovane »Cirkus,« na Madžarsko pošlje agenta Jima Prideauxa (Mark Strong). Njegova naloga je srečanje z madžarskim generalom, ki je pripravljen prodati pomembne informacije. Toda misija je čisti polom, saj je madžarska obveščevalna služba bila pripravljena na Prideauxov prihod. Madžarski agenti Prideauxa ustrelijo, neljubi dogodek pa preraste v mednarodni incident, po katerem sta Control in njegova desna roka, George Smiley (Gary Oldman), prisiljena zapustiti Cirkus. Cirkuške vajeti prevzame Percy Alleline (Toby Jones), ki s podporo nekaterih uglednih agentov zagovarja tajno operacijo "Witchcraft." Ta naj bi Britancem prinesla veliko koristi, njihov sovjetski vir, v zameno za manj pomembne podatke izdaja informacije, ki v Allelinejevih očeh imajo neprecenljivo vrednost. Še preden sta bila razrešena, sta Smiley in Control izrazila resne dvome v verodostojnost samega vira in dejansko vrednost prejetih informacij. Nato v igro vstopi agent Ricki Tarr (Tom Hardy), ki mu na misiji v Turčiji na uho pride pomembna  informacija. V Cirkusu že vrsto let deluje dvojni agent, krt, ki Sovjetom izdaja pomembne informacije. Ta naj bi KGB obvestil o Prideauxovem prihodu na Madžarsko. Vladin predstavnik, zadolžen za koordiniranje in nadzor Cirkusa se odloči, da bo raziskal Tarrove trditve. Zato ponovno angažira Smileyja, izkušenega mačka, ki odlično pozna ljudi, ki jih bo preiskoval, pa tudi najmanjše podrobnosti o ustroju in delovanju same agencije.

Pripoved umeščena v čas hladne vojne in blokovske delitve, ne prinaša kakšne posebne izvirnosti pri snovanju osnovnega zapleta. Klišejski motiv izdajalca v domačih vrstah je tudi tukaj glavno gonilo, razlog za pripovedovanje zgodbe. In ko greš iz takega, obrabljenega izhodišča, potem je toliko pomembnejša sama pot, po kateri pridemo do končnega razkritja. In prav ta pot, od identificiranja problema, do njegove razrešitve, predstavlja jedro zgodbe in njeno najmočnejšo komponento. Krasni igralci v izjemno prepričljivih kreacijah oživijo zgodbo, ki sloni na potrpežljivem zlaganju koščkov mozaika skozi konverzacijo med glavnimi protagonisti. Nekatera pomembna dejstva pojasnijo flashbacki, veliko informacij o glavnih osebah gledalec dobi skozi prizore, v katerih ni dialoga. V podobnih prizorih je nesporni kralj časa in prostora Gary Oldman, ki je s to vlogo dosegel enega izmed vrhuncev svoje kariere. Alfredson je odlično ujel duh sedemdesetih, z zeleno-rjavo barvno shemo je ustvaril prepričljivo temačno-melanholično vzdušje konstantne grožnje, značilno za obdobje, v katerem so napetosti na relaciji vzhod-zahod bile del vsakdana. Močno igralsko komponento dopolnjuje z zelo kreativnimi detajli, kot je npr. prizor iz začetka filma, v katerem je mater med dojenjem smrtno ranjena in čeprav v ženski več ni življenja, dojenček nič sluteč, še vedno sesa materino dojko. Ali denimo prizor, v katerem čebela zaide v avtomobil in povzroča preglavice agentom. Smiley elegantno odpravi  s težavo, kar je zelo všečen detajl, s katerim dojamemo njegovo pronicljivost in hladnokrvno zbranost pri razreševanju težav in premagovanju ovir. Nekaterim se bo film mogoče zdel prepočasen, a sam s tem nisem imel težav. Mogoče bi rad videli nekaj več prizorov na prostem, toda prav vztrajanje na zakajenih pisarnah in sejnih sobah gledalcu najbolje približa naravo špijonskega poklica.  Moram priznati, da sem na določenih mestih taval v temi, določene situacije mi niso bile najbolj jasne, najverjetneje zaradi scenarističnih kompromisov, saj je scenarij močno zreduciran in je od mini serije krajši za celih 160 minut. Tinker Tailor Soldier Spy  je zelo zvest vpogled v zakulisje obveščevalnih služb in vohunskega poklica pred štirimi desetletji. Ne, tukaj ne boste našli avtomobilskih pregonov, dolgonogih lepotic in vsemogočnih tajnih agentov. Pričakujete lahko šahovsko partijo, v kateri odločilno vlogo igrajo izkušnje in intelektualne sposobnosti glavnih protagonistov. To je film, ki se mu nikamor ne mudi, ki si vzame čas za detajle in opazovanje svojih likov. In to počne tako dobro, da kljub dolžini 127 minut imate občutek, da ste pred televizorjem preživeli veliko manj.

Ocena: 

Napovedi - Moonrise Kingdom

Nekje sredi maja v kino dvorane prihaja sedmi celovečerec enega najbolj unikatnih režiserjev današnjice. Govorim o Wesu Andersonu, režiserju, ki nam je doslej ponudil nekaj zares izvirnih filmov in verjamem, da je zelo malo tistih, ki niso videli vsaj enega izmed njegovih filmov. Spomnimo se, Andersonova debitantska stvaritev je bil Bottle Rocket (1996), ki so mu sledili: Rushmore (1998), Veličastni Tenenbaumi (The Royal Tenenbaums, 2001), Življenje pod vodo (Life Aquatic with Steve Zissou, 2004), The Darjeeling Limited (2007) in animacija Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox, 2009). Tokrat nas Anderson pelje v 60-ta leta prejšnjega stoletja. Na otoku ob obalah Nove Anglije se mlada fant in punca odločita, da bosta pobegnila od doma. Številni prebivalci majhnega mesta se odločijo pomagati pri iskanju in mesto je kmalu obrnjeno na glavo, kar morda ni tako slaba stvar.

Režija: Wes Anderson

Igrajo: Jared Gilman, Kara Hayward, Bruce Willis, Edward Norton, Bill Murray, Frances McDormand, Tilda Swinton, Jason Schwartzman, Harvey Keitel

Chonmage purin (A Boy And His Samurai)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Boy And His Samurai 
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Yoshihiro Nakamura
Scenarij: Yoshihiro Nakamura, Gen Araki 
Igrajo: Rie Tomosaka, Fuku Suzuki, Ryo Nishikikido, Shiori Kutsuna, Hitomi Sato

Z današnjim zapisom se že tretjič lotevam Yoshihira Nakamure in kakega izmed njegovih filmov. Nakamura me je očaral ob najinem prvem druženju s apokaliptično komedijo Fisshu sutôrî (Fish Story, 2009), nadaljeval v podobnem slogu z komičnim trilerjem o teoriji zarote Goruden suranba (Golden Slumber, 2010) in tudi ob tej priložnosti predstavljam umotvor, ki v komičnih okvirjih združuje še fantazijski in družinski film. Glavni protagonisti Nakamurinega trinajstega celovečerca so  6-letni Tomoya in njegova mama Hiroko, ki nekega dne pred supermarketom v bližini njunega doma opazijo mladeniča v popolni samurajski opravi. Njegovo ime je Yasube, prihaja iz obdobja Edo in pravkar je naredil 180 let dolg časovni skok v prihodnost. Zmedeni samuraj ne ve kje je, niti kaj se je zgodilo, jasno mu je le to, da je zašel v izjemo čuden svet. Možakar v nenavadni opravi takoj pritegne fantovo pozornost in naslednji dan Tomoya in njegova mama z njim navežeta stik. Po spletu okoliščin (beri: Tomoyjini navdušenosti) je Yasube povabljen na obisk. Hiroko nahrani lačnega samuraja in med fantom in obiskovalcem se kmalu splete pristno prijateljstvo. Yasube s težavo sprejema novodobno miselnost in se poskuša držati tradicionalnih moralno-etičnih načel svojega časa, a počasi spoznava, da je obtičal v futurističnem svetu, v katerem veljajo povsem drugačne norme in pravila. Svetu, v katerem ni samurajev, ženske so samostojne in hodijo v službo, otroci imajo veliko več svobode, kot nekoč. Yasube vedno več časa preživlja s Tomoyo in njegovo mamo, ki mu na koncu ponudi streho nad glavo, dokler ne ugotovi, kaj in kako naprej. In ker ima veliko prostega časa, Yasube prevzame del družinskih obveznosti. Najprej je Tomoyo spremljal na poti v šolo, nato je začel pospravljati in se s pomočjo kulinaričnih tv oddaj lotil kuhanja prvega kosila. 

Chonmage purin je s svojim kombiniranjem fantastičnega, vsakdanjega in navadnega, tipičen Nakamurin film. Potovanje skozi čas sicer zgodbi da potreben zagon in prispeva tisto fantazijsko komponento, toda pripoved se nato zasuče proti bolj vsakdanjim temam in graditvi odnosov med liki. Potovanje skozi čas med drugim prinaša tudi zanimiv spopad tradicionalnih vrednot s sodobnimi  eksistencialnimi trendi. Nakamura všečno sooča staro in novo, brez favoriziranja enega ali drugega, s poudarjanjem univerzalnih, brezčasnih vrednot, ki jih pooseblja  Yasube, ter moderno in praktično, skozi življenjske nazore močne in samostojne ženske, kakršna je Hiroko. Samurajski potnik skozi čas je prisiljen v adaptacijo na novo okolje, na njegovo srečo, razumsko dovolj odprt za sprejemanju novih okoliščin, brez teptanja starodavnega kodeksa. In njegova adaptacija ga pelje v nenavadno, a všečno  smer. Samuraj odkrije svojo skriti talent, ko postane jasno, da je pravzaprav kuharski genij. Tu so še drugi, manj izvirni motivi. Fant brez očetovske figure hrepeni po moškem vzorniku, tudi mlada mamica nebi imela nič proti razpletu, ki bi zadovoljil njene romantične aspiracije in obenem idealno zapolnil izpraznjeno očetovsko pozicijo. Na srečo, Nakamura v centralnih vlogah ima zanimive like. Za največji delež toplosrčnega občutja pri gledalcu je najzaslužnejša interakcija med samurajem in izjemno simpatičnim fantkom, ki skoraj povsem izniči negativen učinek predvidljivega zapleta in razpleta. In kakšen bi bil samurajski film, ki ne vključuje nekaj akcije? Resda naš junak namesto meča vihti daljšo lopatico za oblikovanje tort, a nič zato, tudi tako je kar napeto in zabavno. Nakamura je spisal in adaptiral scenarij, navdihnjen s popularno mango Gena Arakija. Todi tokrat Japonec ne razočara, četudi z naslovnim umotvorom ne doseže visoko raven, zastavljeno z dvema prejšnjima filmoma. Chonmage purin je dobra izbira za prijeten družinski popoldan, sploh če so med družinskimi člani predpubertetniki in mlajši najstniki.   

Ocena:

Tujejezični oskar 2012 - Skrajšan seznam

Akademija je objavila skrajšani seznam kandidatov za tujejezičnega oskarja.

V konkurenci je še devet filmov, nekateri so se nepričakovano znašli med 

zadnjih devet (Superclásico, Omar Killed M), drugi so spet presenetljivo izpadli

iz nadaljnjega boja (Declaration of War, Once Upon a Time in Anatolia).

Še pet dni nas loči od objave vseh nominirancev in takrat bomo izvedeli, 

katerih pet filmov bo prejelo nominacije.  

Belgija - Bullhead - Režija: Michael R. Roskam

Danska - Superclásico -  Režija: Ole Christian Madsen

Iran - A Separation - Režija: Asghar Farhadi

Izrael - Footnote - Režija: Joseph Cedar

Kanada - Monsieur Lazhar - Režija: Philippe Falardeau

Maroko - Omar Killed Me -Režija: Roschdy Zem

Nemčija - Pina - Režija: Wim Wenders

Poljska - In Darkness - Režija: Agnieszka Hollandor

Tajvan - Warriors of the Rainbow: Seediq Bale -Režija Wei Te-sheng

The Girl with the Dragon Tattoo

Slovenski naslov: Dekle z zmajskim tatujem
Država: ZDA, Švedska, VB
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 158',  Imdb
Režija: David Fincher
Scenarij:  Steven Zaillian, Stieg Larsson (knjiga)
Igrajo: Daniel Craig, Rooney Mara, Stellan Skarsgard, Robin Wright, Christopher Plummer, Embeth Davidtz, Goran Višnjić

Načeloma nimam nič proti rimejkom. Sploh proti tistim, ki so narejeni s časovne distance ali tistim, ki se ne ustrašijo enako zgodbo prestaviti na drugačen način, jo prikazati iz druge perspektive. Komaj dve leti po izidu švedskega izvirnika je tukaj ameriška različica dogodkov, povzetih po prvem delu znamenite Milenij trilogije, danes že pokojnega Stiega Larssona. Fincher je poudarjal: »Ne, to ni rimejk! Pri snemanju filma smo se opirali zgolj na knjižno predlogo!« Literarna predloga gor ali dol, filmi, ki so vsebinsko tako podobni starejšim ekranizacijam, se nikoli ne bodo znebili rimejk etiketiranja, naj se še kako trudijo s svojimi obrazložitvami in tolmačenji. Pravzaprav veliko večino ameriških predelav frišnih svetovnih uspešnic brez kančka slabe vesti izpustim in se raje posvetim kakšnemu naslovu, ki ga še ne poznam. In potem pride, recimo, Dvojna igra (The Departed, Martin Scorsese, 2006), ki me prisili v teptanje lastnih načel. In potem se za podobno potezo odloči tudi David Fincher, režiser s pedigrejem, človek, ki je filmskemu svetu podaril nekaj zares izjemnih stvaritev. No, tokrat sem naredil izjemo tudi zavoljo dejstva, da moja boljša polovica ni nikoli videla švedskega izvirnika, kar je bila le še dodatna olajševalna okoliščina.

Kakorkoli, Fincher je zgodbo ohranil na Švedskem, osnovno gonilo je tudi tukaj štirideset let star misterij. Bogati švedski industrialec Henrik Vanger (Christopher Plummer), najame uspešnega raziskovalnega novinarja Mikaela Blomkvista (Daniel Craig), naj razišče usodo njegove nečakinje, ki je pred štirimi desetletji, pri starosti 17-let, misterijozno izginila. Njenega trupla niso nikoli našli, g.Vanger sumi, da jo je umoril nekdo izmed družinskih članov. Pred tem je Vangerjev človek temeljito preveril Blomkvista preko zasebne preiskovalne agencije. Posel je opravila neobičajna, a izjemno sposobna preiskovalka, Lisbeth Salander (Rooney Mara). Blomkvist pristane raziskati primer, saj je pred kratkim bil obsojen zaradi klevetanja in raziskovanje usode izginulega dekleta, na odmaknjenem otoku, daleč stran od  Stockholma in vsega medijskega pompa zaradi obsodbe, je pravzaprav njegova  najboljša opcija v tem trenutku. Novinar začne analizirati gradivo in počasi odkriva drobne, a še kako pomembne detajle, ki nakazujejo, da je Vanger najbrž imel prav. Napredovanje preiskave spremlja tudi Lisbeth, ki še vednonadzira Blomkvistov računalnik.

Dekle z zmajskim tatujem je dober film, o tem ni debate. Koliko dober, pa je v veliki meri odvisno od tega, ali sodite med tiste, ki so švedski izvirnik že videli, oziroma se z zgodbo srečujete prvič. Ne glede na katero verzijo prisegate, najmočnejši element v obeh primerih ostaja isti. To je po mojem mišljenju lik Lisbeth Salander, skrivnostna  punk-hekerka, ki jo brez pomisleka lahko uvrstim med najbolj zanimive ženske like v novejši filmski zgodovini. Lisbeth Salander filmu daje dodatno vrednost, ona je tista, ki film naredi zanimivo drugačen v primerjavi s podobni akcijski trilerji. Brez dekleta z zmajskim tatujem bi gledali raziskovalnega novinarja pri preiskovanju 40 let stare skrivnosti, rezultat bi lahko bil povsem zadovoljiv, a vseeno film nebi imel te dimenzije, ki jo ima s takšno glavno žensko vlogo. Med filmoma ni pretiranih vsebinskih razlik a vseeno velja izpostaviti nekaj sprememb, ki jih je Fincher v sodelovanju s scenaristom Stevenom Zaillianom vkomponiral v svojo različico. Tu je bistveno bolj poudarjen  Blomkvistov intimni odnos z glavno in odgovorno urednico magazina Milenij (igra jo Robin Wright), ki kasneje omogoča graditev romantičnega zapleta. Če mene vprašate, sem do pogruntavščine dvojca Fincher-Zaillian skoraj ravnodušen, vsa ta romantična komponenta na koncu mi deluje nekoliko vsiljeno in ničkaj prepričljivo. Fincher je popolnoma ignoriral Lisbethino preteklost in se odrekel nekaterim pomembnim detajlom iz njenega življenja. Namesto tega nam je ponudil spremenjen konec, ki bi filmu moral dati dimenzijo več.  Po moji oceni je storil premalo, tudi upoštevajoč te spremembe, bistvenih odmikov od izvirne zgodbe ni. Ob pričakovanih produkcijskih izboljšavah in boljši režiji velja izpostaviti tudi boljšo glasbo in prepričljivo igro relativno neizkušene Rooney Mara. Fincherjeva  Lisbeth ima veliko bolj izražen smisel za humor, kot ga je imela Noomi Rapace v prvem filmu. Tukaj se je režiser zgledoval po Umri pokončno (Die Hard, John McTiernan, 1988) in dinamično dogajanje podkrepil s komičnimi komentarji glavne igralke, ki lepo popestrijo celoto. Na koncu se spet moram vrniti na zgodbo o (pre)hitrem rimejku in povedati, da je Fincher režiser, ki ga je škoda za takšne in podobne reciklaže. Menim, da je ta film bil nepotreben in upam,da bo režiser v prihodnje bolj preudarno izbiral svoje projekte in se mogoče vrnil k filmom, kakršne je delal na začetku kariere. Filme z identiteto in integriteto. (-4)

Ocena:

Rampart

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 108',  Imdb
Režija: Oren Moverman
Scenarij: James Ellroy, Oren Moverman
Igrajo:  Woody Harrelson, Robin Wright, Anne Heche, Cynthia Nixon, Ben Foster , Sigourney Weaver, Ice Cube

Helen, starejša sestra,srednješolka, na uri biologije s sošolci premaguje poglavje o genetiki. Ko preide domov svoja genetska spoznanja tolmači mlajši sestri, ki od očeta zahteva pojasnilo. »Oči, če sta najini mamici sestri in ti najin oče, sva potem midve s sestro nakazi?« Oče odgovarja: »Ne. Najprej sem bil poročen s tvojo teto in šele potem sem poročil tvojo mamo. To pomeni, da sta ti in Helen sestri in sestrični, ali bolj natančno polsestri in sestrični. Nikar ne skrbi. Ne boš se spremenila v mongoloida. Genetsko je s tabo vse v redu.« Mogoče prav ta, po Kitajski četrti dišeč dialog, najbolje slikovito opisuje vso kaotičnost Davovega (Woody Harrelson) življenja. Nič boljše ni niti v poklicnem življenju. Dave je starokopitni policijski veteran, ki marsikakšno zadevo rešuje mimo predpisanih policijskih pravil in procedur. Ko so policijo začeli zapuščati starejši policisti, ki so mu krili hrbet in omilili marsikakšno zmešnjavo v njegovi režiji, ko so se policijska pravila in navade začele spreminjati, je Dave še vedno vztrajal pri svojem. Pred leti je ustrelil »domnevnega« posiljevalca, »domnevno,«v samoobrambi, bil pod preiskavo, a se mu je uspelo rešiti. Toda Davova vzkipljivost ne pozna meja. Potem, ko se v njegov patruljni avto zaleti nepreviden temnopolti voznik, ga Dave  brutalno pretepe. Na njegovo nesrečo, nekdo od mimoidočih je imel kamero, posnel cel dogodek in posnetek izročil medijem. Policijska brutalnost je udarna novica naslednjega dne in Dave si je tokrat zakuhal kašo, iz katere se ne bo tako enostavno izvlekel.

Dejstvo, da ni poročnik, je praktično edina razlika med Davom  in znamenitim Ferrarinim, khmm  Herzogovim, Pokvarjenim poročnikom. No, Dave je najbrž večji ženskar, toda vse ostale značilnosti so tu. Alkohol, mamila, korupcija, sprevržen občutek za pravičnost… Vnovično sodelovanje izraelskega režiserja Orena Movermana in Woodyja Harrelsona, po izjemno uspešnem prvencu, The Messenger (2009), je vsekakor zanimiva izkušnja. Dave Brown je antijunak, ki ga ne pozabiš kar tako, a Moverman s svojim drugim filmom žal ne leti tako visoko in tako navdihnjeno, kot je to bil slučaj, v prvem poskusu. Pripoved je navdihnjena z afero Rampart, v kateri so, konec 90-ih let prejšnjega stoletja, bile razkrite številne nepravilnosti in masovna korupcija, v losangeleškem policijskem okrožju Rampart. Na scenariju sta delala Moverman in priznani ameriški pisec krimi romanov, James Ellroy. S pomočjo izjemnega Woodyja Harrelsona režiser ustvari prepričljiv portret pokvarjenega policista na samouničevalnem pohodu, pri tem pokaže čut za detajle in spretnost v kreiranju zanimivih spremljevalnih okoliščin. Toda Movermanovem filmu vseeno manjka nekaj globine. V svojem prvem filmu je režiserju uspelo ujeti  pristna človeška čustva in resnično tragedijo in prav na tem področju Rampart najbolj razočara, saj pogled v dušo slabega kifeljca iz moje perspektive deluje precej prazno in nedorečeno. Vseeno ne bi želel biti pretirano kritičen, saj v filmu pripisujem marsikakšno pozitivno lastnost, od fine atmosfere, dobre igre, do vizualne všečnosti. Po nekoliko razglašenem začetku, film v drugi polovici začne dihati s polnimi pljuči in sprašujem se, kako bi se vse skupaj izteklo, če bi se ustvarjalci odločili za daljšo minutažo in posvetili dodatnih 15-20 minut piljenju stranskih likov in njihovi interakciji z glavno osebo.  (3+)

Ocena:

Zlati globusi 2012 - Nagrade so podeljene

Najboljši film - drama:

Zmagovalec: Potomci (The Descendants)

Služkinje (The Help)

Hugo

Marčeve ide (The Ides of March)

Zmagovalec (Moneyball)

War Horse

Najboljši film - muzikal ali komedija:

Zmagovalec: Umetnik (The Artist)

50/50

Dekliščina (Bridesmaids)

Carnage

Polnoč v Parizu (Midnight in Paris)

My Week with Marilyn

Najboljši scenarij:

Zmagovalec: Woody Allen (Polnoč v Parizu)

Michel Hazanavicius (Umetnik)

Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash (Potomci)

George Clooney, Grant Heslov, Beau Willimon (Marčeve ide)

Steven Zaillian, Aaron Sorkin, Stan Chervin (Zmagovalec)

Najboljši tujejezični film:

Zmagovalec: A Separation (Jodaeiye Nader az Simin, Asghar Farhadi)

The Flowers of War (Jin líng shí san chai, Yimou Zhang)

V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, Angelina Jolie)

Fant s kolesom (Le gamin au vélo, Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne)

Koža, v kateri živim (La piel que habito, Pedro Almodóvar)

Najboljši animirani film:

Zmagovalec: Tintin in njegove pustolovščine (The Adventures of Tintin)

Arthur Christmas

Avtomobili 2 (Cars 2)

Obuti maček (Puss in Boots)

Rango

Najboljša  režija:

Zmagovalec:  Martin Scorsese (Hugo)

Woody Allen (Polnoč v Parizu)

George Clooney (Marčeve ide)

Michel Hazanavicius (The Artist)

Alexander Payne (Potomci)

Najboljši igralec - drama:

Zmagovalec: George Clooney (Potomci)

Leonardo DiCaprio (J. Edgar)

Michael Fassbender (Sramota)

Ryan Gosling (Marčeve ide)

Brad Pitt (Zmagovalec)

Najboljša igralka - drama:

Zmagovalka: Meryl Streep (The Iron Lady)

Glenn Close (Albert Nobbs)

Viola Davis (Služkinje)

Rooney Mara (Dekle z zmajskim tatujem)

Tilda Swinton (Govoriti moramo o Kevinu)

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija:

Zmagovalec: Jean Dujardin (The Artist)

Brendan Gleeson (Policaj)

Joseph Gordon-Levitt (50/50)

Ryan Gosling (Ta nora ljubezen)

Owen Wilson (Polnoč v Parizu)

Najboljša igralka - muzikal ali komedija:

Zmagovalka: Michelle Williams (My Week with Marilyn)

Jodie Foster (Carnage)

Charlize Theron (Young Adult)

Kristen Wiig (Dekliščina)

Kate Winslet (Carnage)

Moška stranska vloga:

Zmagovalec: Christopher Plummer (Beginners)

Kenneth Branagh (My Week with Marilyn)

Albert Brooks (Drive)

Jonah Hill (Zmagovalec)

Viggo Mortensen (Nevarna metoda)

Ženska stranska vloga:

Zmagovalka: Octavia Spencer (Služkinje)

Bérénice Bejo (The Artist)

Jessica Chastain (Služkinje)

Janet McTeer (Albert Nobbs)

Shailene Woodley (Potomci)