Napovedi - Safety Not Guaranteed

Te dni sem opazil zanimiv plakat za to ameriško neodvisno produkcijo in se spomnil vseh  pozitivnih odzivov po zadnjem Sundanceu. V središče so postavljeni trije novinarji, ki želijo razkriti zgodbo za nenavadnim oglasom. V oglasu se išče sopotnik za potovanje skozi čas in novinarji želijo priti do osebe, ki je oglas objavila. To je nekakšna osnovna premisa prvenca Colina Trevorrowa, ki ga v izbranih ameriških kino dvoranah začnejo vrteti nekje na začetku junija. K nam ga skoraj zagotovo ne bo in po vsej verjetnosti bomo morali počakati na izid dvd/bluray ploščka in upati, da se nam ne zgodi Acta.

IMDB

Režija: Colin Trevorrow

Scenarij:  Derek Connolly

Igrajo: Aubrey Plaza, Jake M. Johnson, Karan Soni, Kristen Bell

The Hunter

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Avstralija
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama
Dolžina: 104',  Imdb
Režija: Daniel Nettheim
Scenarij: Julia Leigh (knjiga), Alice Addison, Wain Fimeri 
Igrajo: Willem Dafoe, Frances O’Connor, Sam Neill, Callan Mulvey, Morgana Davies, Finn Woodlock

Moja prva asociacija ob omenitvi avstralske zvezne države Tasmanije je Tasmanski vrag. Največ zaslug za takšno povezavo ima divja živalca, ki se v risanki vrti kot tornado, saj je Tasmanski vrag še v mojih rosnih letih bil del Looney Tunes ansambla, ki je skupaj z Zajčkom Dolgouščkom in ostalimi risanimi junaki ostal trajno zasidran v spominu. Ob tej priložnosti je v ospredju večja in bolj eksotična žival, ki danes sodi med izumrle vrste. Tasmanskega tigra je tamkajšnja vlada uradno razglasila za izumrlega leta 1986, zadnji tiger pa je umrl pol stoletja prej, v nekem avstralskem živalskem vrtu. Sicer je Tasmanija otoška dežela, z nekaj manj kot 500 tisoč prebivalci, znana po lepoti neokrnjene narave, okoli 40 procentov države zavzemajo nacionalni parki, številna področja imajo status svetovne dediščine. Torej, čudovita narava in Willem Dafoe, ki se potika po tasmanskih brezpotjih je kombinacija, ki bi morala prepričati. Pa poglejmo. 

Pripoved začnemo v Parizu, kjer se izkušeni plačanec in lovec Martin David (Dafoe) sreča z naročnikom, oz. posrednikom, ki mu razloži, kaj se od njega pričakuje. Biotehnološka korporacija je prišla do poročil, ki omenjajo izumrlega tasmanskega tigra. Opazili naj bi ga v tasmanski divjini, kamor se kmalu po sestanku napoti tudi Martin. Njegova naloga je izslediti žival, jo pokončati in naročnikom prinesti različne vzorce, seveda, če poročila o zadnjem živečem  tasmanskem tigru držijo vodo. Martin, ki bo delal pod krinko znanstvenika, najame sobo pri lokalni družini. Njegova soba je, tako kot nova stanodajalka, v precej slabem stanju. Ženska večino časa preživi v postelji, mladoletna otroka sta več ali manj, prepuščena sama sebi. Povod za takšno stanje je izginotje moža/očeta, ki je izginil pred osmimi meseci, prav nekje na območju, ki ga Martin ima namen preiskati. Še pred odhodom v naravo Martin poskuša najti boljšo namestitev in hitro občuti ves antagonizem lokalnih prebivalcev, ki do različnih znanstvenikov in aktivistov za zaščito okolja, imajo zelo sovražen odnos. Med večdnevnim bivanjem v naravi Martin počasi spoznava okolico in odnose na tem prelepem delu sveta, med bivanjem pri najemodajalcih pa naveže zelo iskren odnos z otrokoma izginulega znanstvenika in njegovo obubožano ženo. 

Film je navdihnil istoimenski roman avstralske pisateljice in scenaristke Julije Leigh, ki sta ga adaptirala Wain Fimeri in Alice Addison. Na režiserski stolček se je usedel izkušeni televizijec Daniel Nettheim, The Hunter je njegov drugi dolgometražni film. V drugem poskusu mu je uspelo ustvariti zelo zanimiv film, nekakšno mešanico drame, avanture, trilerja in ekološkega filma. Pravzaprav bi nekatere dele filma tasmanska turistična skupnost lahko celo izrabila v promocijske namene. Lovec je počasen film, pri katerem si režiser vzame čas za pokrajino, a obenem ne zanemarja človeške komponente in se izkaže za spretnega opazovalca obrazne kartografije. Na drugi strani so nekoliko manj uspešno speljani redki akcijski prizori. Film je v najboljši formi, ko opazujemo Dafoja med iskalno akcijo v divjini in kasneje, ko se fokus prenese na interakcijo med  osrednjim protagonistom in otrokoma, medtem ko njuna, z antidepresivi zadrogirana mati, nekako ne prepriča (lik). Zato me veseli, da se ustvarjalci niso odločili za bolj intenzivno eksploatacijo potencialne  romance. Odlični Dafoe in oba otroka so glavne zvezde filma, ob naravi seveda, nekoliko manj posrečena/izkoriščena sta Sam Neill in Frances O'Connor. Čeprav o prejšnjem življenju glavnega protagonista ne izvemo skoraj nič,  nam že nekaj uvodnih prizorov v letališkem hotelu približa Martinovo zgodbo. Samotar na meji depresije je prišel do točke v življenju, ko so razmišljanja o življenjskih perspektivah in razlogih obstoja samoumevna. Njegova naloga, oz. izvršitev le-te, na nek način simbolizira njegovo usodo, saj se brez družine in otrok tudi sam počuti kot ogrožena vrsta. Nato sreča otroka, ki v njem zbudita starševsko-zaščitniška nagnjenja in njegovo življenje počasi začne dobivati smisel. Čeprav je proti koncu kazalo na pesimističen konec, Nettheimu uspe zgodbo zaključiti optimistično. Zadnji prizor v filmu je žalosten in vesel obenem, poln upanja v boljše jutri.  (-4)

Ocena:

Intouchables

Slovenski naslov: Prijatelja
Drugi naslovi: Untouchable
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Olivier Nakache, Eric Toledano
Scenarij: Olivier Nakache, Eric Toledano
Igrajo: François Cluzet, Omar Sy, Anne Le Ny, Audrey Fleurot, Clotilde Mollet, Clotilde Mollet

Konkurenca na letošnjih cesarjih (francoski oskarji) je bila izjemno močna. Med tistimi z največ nominacijami se je znašel Intouchables, ki je na koncu v večini kategorij ostal kratkih rokavov. Vseeno mu je uspelo vknjižiti eno pomembno nagrado in sicer tisto namenjeno najboljšem igralcu. Relativno neznani Omar Sy je popolnoma upravičeno premagal glavnega favorita Jeana Dujardina (Umetnik).  Intouchables je živel izjemno uspešno na francoskih kino blagajnah, z izkupičkom 166 milijonov ameriških dolarjev je drugi najdobičkonosnejši film v zadnjih desetih letih. Za sabo je pustil celo internacionalno megauspešnico Avatar, najbližji zasledovalec v lanski sezoni, Rien à déclarer (Nothing to Declare, Dany Boon, 2010), je zaslužil skoraj sto milijonov manj. Sicer je v zadnjem desetletju največ zaslužil Bienvenue chez les Ch'tis (Welcome to the Sticks, 2008), še ena uspešnica francoskega kralja komičnih zapletov, Danyja Boona, ki je ustvarjalcem prinesla slabih 200 milijonov dolarjev.  Ni kaj, Francija je ogromen trg, ki v mošnjičke producentov prinaša enormne vsote, tudi v svetovnem merilu. Te podatke omenjam zgolj kot zanimivost, saj zaslužek filma ni nikoli merilo kakovosti samega izdelka, a recimo da sta tokrat zaslužek in kvaliteta samega izdelka vsaj približno usklajena.

Uvod v film je policijski pregon črnega Maseratija. Za volanom je temnopolti mladenič, na sovoznikovem sedežu sedi belec, mož v petdesetih, ki dirkanje pa ulicah francoske prestolnice prenaša nenavadno mirno. Ko policiji vendarle uspe ustaviti »podivjanega« voznika, se vrnemo v preteklost, ki nam razloži tisto, kar smo pravkar videli. Driss (Omar Sy) je pravkar odslužil nekajmesečno zaporno kazen zaradi manjše tatvine. Če želi prejemati podporo za socialno ogrožene, mora upoštevati navodila nadležnih inštitucij in se udeleževati  razgovorov za službo. Zanj je to zgolj formalnost, po katerih dobi potrdilo o udeležbi in s tem zagotovljeno podporo za tekoči mesec. Nekaj podobnega je Driss pričakoval tudi od razgovora na domu premožnega tetraplegika Philippa (François Cluzet), ki išče novega pomočnika, ki bi mu pomagal pri vsakdanjih opravilih. Upoštevajoč dejstvo, da je Philippe paraliziran od vratu navzdol, je vloga njegovega negovalca/pomočnika kar zahtevno delo, ki zahteva izkušnje, znanje in veliko potrpežljivosti. Driss nima nič od tega, toda ima nekaj prednosti, ki se na koncu izkažejo za odločilne. Med intervjujem se obnaša ravnodušno, možnost, da bi dobil službo je zanj opcija v domeni znanstvene fantastike. Z bodočim delodajalcem se pogovarja odkrito, brez zaigranih vljudnostnih fraz in kar je najpomembnejše, v njegovih beseda ni zaslediti pomilovanja zaradi Philippovega stanja. Philippe v Drissu vidi kvalitete, ki jih drugi ne opazijo, zato mu ponudi službo. Po petnajstih dneh se bosta oba odločila, ali bo njuno sodelovanje preraslo v trajnejše razmerje.

Že obraz Françoisa Cluzeta na plakatu in visoka ocena na priljubljenem filmskem portalu sta dovolj dobro priporočilo, vse nominacije, omenjene v uvodu pa dodaten motiv.  V kategoriji režiserskih duetov zaenkrat še nisem registriral imen Olivierja Nakacha in Erica Toledana, a po ogledu njunega najnovejšega filma je nujen zaznamek v rubriki – pozorno spremljaj. Intouchables je njun četrti celovečerec,  za katerega sta sama spisala scenarij, navdihnjen z resničnimi dogodki in osebami. Nekaj sprememb je bilo narejenih (temnopolti Driss je v resničnem življenju Arabec), a to niti ni tako pomembno. Pripoved je tematsko najbližje t.i. buddy - buddy komediji, ki jo ustvarjalci mešajo s fish-out-of-water zapletom. Torej, v osnovi gre za film o prijateljstvu, kombiniran z motivi junaka, ki se znajde v zanj netipičnem oz. nenavadnem okolju. Kot riba na suhem, bi lahko rekli in prav ta moment je izrabljen za nizanje večine komičnih zapletov. Glavna junaka pravzaprav nebi mogla biti bolj nekompatibilna v večini značajskih lastnostih. Odkritost in smisel za humor sta edini stični točki med premožnim tetraplegikom in simpatičnim revežem, a na koncu je tudi toliko dovolj, za nastanek pristnega prijateljstva. Osnovni cilj vsake komedije je kakovosten humor in potemtakem, nasmejan gledalec in prav v tem segmentu Intouchables svoje poslanstvo opravi z odliko. Ustvarjalci so se odlično zavedali, da je pretiravanje s komičnimi vrhunci lahko dvorezi meč, zato so se raje odločili za kombinacijo simpatičnega in komičnega. V takšni strukturi zares dobri štosi imajo še boljši učinek, tisto vezivo vmes je dobro izkoriščeno za karakterno profiliranje in nekaj manjših pomožnih zgodbic. Režiserja odlično ohranjata fokus na cvetočem prijateljstvu in se spretno izogibata narativnih mašil, ki bi zgodbo po nepotrebnem ohromila in otopila ostrino glavne pripovedne linije. Obenem sta v zgodbo vključila ravno pravšnjo mero ozadja za glavnimi liki, ter se tako izognili enodimenzionalni predstavitvi le-teh. Pika na i so dobre igralske kreacije, ob katerih velja izpostaviti neverjetno energijo in svežino, ki jo v pripoved prenaša Omar Sy. Intouchables je pravi generator dobre volje, ki lahko polepša dan in po potrebi,  prežene slabo voljo.

Ocena:

The Awakening

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB
Leto: 2011 
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 107', Imdb
Režija: Nick Murphy
Scenarij: Stephen Volk, Nick Murphy 
Igrajo: Rebecca Hall, Dominic West, Imelda Staunton, Isaac Hempstead Wright, Shaun Dooley 

Upoštevajoč dejstvo, da na režiserskem stolčku sedi Nick Murphy, debitant v svetu celovečernega filma, ki je doslej večinoma delal na televizijskih projektih, sem moral svoj zmerni optimizem graditi na zanimivi igralski zasedbi. Rebecca Hall že nekaj časa sodi med igralke, ki zaradi dobre igre in zelo prijetne pojave, predstavljajo tisti pozitivni moment, na pro et contra tehtnici. Opazili smo jo v Nolanovi Skrivnosti sledi (The Prestige,2006)  in od takrat je Hallova nanizala kar nekaj zanimivih nastopov, ki jih tukaj ne bom našteval. Njen soigralec Dominc West je tudi stari znanec, ki se mi je prikupil s svojim nastopom v izjemnem serijalu Skrivna naveza (The Wire, 2002-2008). Zanimivo igralsko zasedbo z nastopom v najpomembnejši stranski vlogi kakovostno okrepi vedno prepričljiva Imelda Staunton. V kontekstu filmov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z duhovi, velja omeniti tudi ko-scenarista Stephena Volka, ki scenaristično podpisuje tv film Ghostwatch (Lesley Manning, 1992). Film je nastal v produkciji BBC-ja in danes na Otoku, pa tudi izven Britanije, uživa skorajda kultni status. V resnici gre za mockumentarec, ki je na gledalce pred malimi zasloni imel učinek podoben tistemu, ki ga je dosegel Orson Welles z radijsko igro Vojna svetov. 

Smo v  letu 1921, v postvojni Angliji, samo tri leta po koncu prve svetovne vojne. Veliko družin je izgubilo najbližje, različni sleparji in šarlatani v tem vidijo priložnost za dober zaslužek. Komunikacija z onstranstvom in klicanje duhov je v tistih letih bilo zelo razširjeno. Marsikdo je bil pripravljen plačati lepo vsoto, za nekaj trenutkov v družbi najbližjih. Florence Cathcart (Rebecca Hall) je pisateljica, z nekaj objavljenih knjig , ki tematizirajo prevare na nadnaravnem področju. Florence tesno sodeluje s policijo in pomaga pri razkrinkanju prevarantov. Pravzaprav jo prvič spoznamo med eno izmed takšnih akcij. V nadaljevanju se Florence sreča z Robertom Maloryjem (Dominic West), upravnikom nekega dijaškega  internata. Ta potrebuje njeno pomoč pri preiskavi nedavne smrti enega izmed tamkajšnjih dijakov. Številni učenci omenjajo duh otroka, ki straši po internatu in upravnik prosi Florence naj razišče, ali je smrt dijaka v kakršnikoli povezavi s trditvami učencev. Florence prispe v internat in se takoj loti dela. Njena preiskava pokaže, da je nadnaravni pojav v resnici potegavščina, ki si jo je omislil eden izmed študentov. In ravno ko želi zaključiti zgodbo, se začnejo dogajati nenavadne stvari. Odloči se, da bo ostala še nekaj dni in zadevi prišla do dna. Šolo kmalu zaradi počitnic zapustijo vsi učenci in Florence ostane v družbi upravnika Maloryja, gospodinje Maud (Imelda Staunton), čudaškega hišnika in Toma, fanta, ki je brez družine in zato nima kam oditi.

Komedija in horor sta žanra, v katera ni prav enostavno prinesti svežino, zato so tudi filmi, ki predstavljajo žanrski presežek razmeroma redki. Vsako leto se sproducira malo morje obupno slabih grozljivk, nekaj je tudi takih, ki se lahko pohvalijo z dobro izvedbo in povsem spodobno celostno podobo, a ju navzdol potiska uporaba ustaljenih obrazcev, ki smo jih že videli, doživeli, pričakovali. V to kategorijo uvrščam tudi naslovnega, ki premore kar nekaj kvalitetnih aspektov, toda ključna narativna vodila razkrivajo preveliko količino konvencionalnega, ki sta ga Stephen Volk in Nick Murphy stlačila v svoj scenarij. Tako imamo Florence, ki je tipičen skeptik na poti proti razsvetljenju, dogodek iz preteklosti, ki ga še vedno čaka finalno dejanje, hišo z »zgodovino« in kletnimi prostori, ki dolga leta počivajo v pozabi in ustaljeno uganko iskanja glavnega osumljenca, v peščici navzočih. Če k tem motivom dodamo še klasična it's all in your head  namigovanja, potem je jasno, da tukaj ne gre pričakovati presežka. Torej, dodane vrednosti ni, a kljub temu The Awakening ne morem povsem prekrižati. Najprej zaradi zelo solidnih igralskih kreacij po celi črti, zanimivo deluje tudi epizoda, v kateri glavna junakinja v slogu Sherlocka Holmesa analizira in pojasnjuje potegavščino, zraslo na zeljniku enega od študentov. Takrat, v tistem skeptičnem načinu, zgodba funkcionira dobro, všečen je tudi trik s hišo z lutkami. Verjetno bi se dalo marsikaj popraviti z uporabo bolj drznega, temačnejšega vzdušja. Buu efekti so zadovoljivi, a hitro pozabljivi, zaključni šok pričakovan, končna razlaga komajda ustrezna. Murphyjev prvenec je nekaj takega, kot juha iz vrečke. Vemo kakšnega je okusa, vemo, da nas bo okrepčala, a o tistem pravem gurmanskem užitku vendarle ne moremo govoriti. (-3)

Ocena: 

Young Adult

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Jason Reitman
Scenarij: Diablo Cody
Igrajo: Charlize Theron, Patrick Wilson, Patton Oswalt, Elizabeth Reaser, Collette Wolfe

Zgodba o jezikavi najstnici Juno (2005), je bila prvo, izjemno uspešno sodelovanje tandema Reitman-Cody. Codyjeva je, med drugim, snela tudi oskarja za najboljši izvirni scenarij in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta režiser in scenaristka lotila novega skupnega projekta. Jason Reitman je vmes bil nekoliko uspešnejši, saj mu je z Georgeom Clooneyjem in Vero Farmiga uspelo posneti V Zraku (Up in the Air, 2009), ki je tisto leto letel kar visoko in našel mesto na številnih lestvicah, ob inventuri takratne filmske letine. Sam nisem bil tako močno navdušen in za moj okus je njegov prvenec Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005), še vedno njegov najboljši film. Kakorkoli, moram priznati, da nobeden izmed Reitmanovih filmov ni slab. Mogoče je njegov četrti celovečerec, o katerem pišem danes, še najšibkejši del njegovega filmografije, čeprav o njem večina kritikov razmišlja zelo pozitivno. Diablo Cody, ki je po Junu spisala scenarij za Telo lepe Jennifer (Jennifer's Body, 2009) in tv serijo Tarin svet (United States of Tara, 2009-2011), se znova vrača k temam povezanim z adolescenco,  čeprav v ospredje postavi like, ki so adolescenco že zdavnaj pustili za sabo. No, vsaj večina, kajti Mavis Gary (Charlize Theron) je ena takih, ki še vedno živi v preteklosti. 37-letna pisateljica v senci je nekaj let delala na knjižni franšizi za mladostnike, ki je v nekem trenutku bila izjemno popularna. Zdaj, ko končuje zadnjo knjigo je že jasno, da novih nadaljevanj ne bo. Franšiza je preživeta, iztekel se ji je rok uporabnosti in Mavis v resnici ve, da piše knjigo, ki jo ne bo nihče bral. Tudi v zasebnem življenju ji ne gre najbolje, za sabo ima propadel zakon in nikoli pozabljeno srednješolsko  ljubezen. Dovolj razlogov za vse pogostejše nočne izlete, zaznamovane z izdatno količino alkohola, ki se navadno končajo z obrazom v blazini in hudim mačkom naslednjega dne. Nato Mavis preko skupnih prijateljev prejeme e-pošto. Buddy Slade, njena nikoli pozabljena ljubezen, je pravkar postal očka. In ker je Mavis v marsikakšnem pogledu nekonvencionalna ženska, je tudi njena reakcija, odločitev pravzaprav, izven meja racionalnega razmišljanja. Odloči se, da je napočil čas, da znova osvoji Budyjevo srce. Da vzame nazaj tisto, kar ji je nekoč že pripadalo. Zato spakira kovčke in se odpravi v Mercury, njeno rojstno mesto, odločna, da bo »ujetega« Buddyja osvobodila, rešila iz nesrečnega zakona in ga končno imela samo zase.  

Z vzpostavitvijo nenavadnega, čudaškega lika kakršen je Mavis Gary, sta Codyjeva in Reitman očitno poskušala ponoviti vajo in uporabiti Juno recept. Osrednji ženski lik, s takšno karakterno linijo je vedno tvegana odločitev, saj se ustvarjalci v resnici odpovedujejo simpatiziranju in sočustvovanju občinstva z glavno osebo. Pri Juno je zadeva v resnici bila veliko manj tvegana, saj osrednji lik - Juno, kljub svoji nenavadnosti, ima delujoči moralni kompas, ki v Mavisinem primeru potrebuje temeljito kalibracijo. Tisto kar nam ostane je črni humor, ki je v resnici premalo kakovosten, da bi lahko nadomestil karakterne pomanjkljivosti glavne protagonistke. Vem, da je humor zelo subjektivna kategorija, ki jo vsi dojemamo po svoje, toda nizanje kombinacij nerodnega, čudaškega in mestoma celo psihopatskega, nekako ni moja stvar. Če se osredotočim zgolj na del zgodbe, v kateri spremljamo poskuse Theronove, da bi pridobila bivšega nazaj, ugotavljam, da tukaj nisem našel skoraj nič zanimivega. Kljub dejstvu, da nas Mavis s svojim početjem drži zainteresirane, je predmet našega zanimanja predvsem njen naslednji eksces in nikoli skrb za njeno usodo. Na srečo, film ima še eno komponento, v kateri naša anti-junakinja sreča debelušnega sošolca Matta (Patton Oswalt), ki je na nek način simbolizira njeno trčenje z resničnim svetom. Ko gledamo interakcijo na relaciji Theron-Oswalt, dobimo občutek, da gledamo nek drug film, v katerem so dejanja veliko bolj smiselna, dialogi veliko bolj zanimivi in ostri. V nekem trenutku Mavis v napadu samopomilovanja vpraša Matta, ali jo ljubi. Približek njegovega odgovora se glasi nekako takole: »Moški, kot sem jaz, se rodijo z ljubeznijo do žensk, kakršna si ti.« Njegov odgovor razkrije vse razsežnosti scenarističnega pretiravanja in v nebo štrlečih nasprotij. Finančno neodvisna, čudovita ženska (kar Charlize nedvomno je), pisateljica povrh, lahko ima težave z alkoholom, lahko še vedno ljubi moškega, s katerim se je razšla več kot 15 let nazaj, toda takšno pomanjkanje razsodnosti, kot ga kaže Mavis, mi vseeno deluje povsem izven konteksta. Film pred popolnim mrkom rešujeta Charlize Theron in Patton Oswalt in mogoče bi končni vtis bil še boljši, če ustvarjalci v končnici nebi znova obudili Mavis, kakršno smo gledali v večjem delu filma.

Ocena: 

V pripravi - Stoker

Chan-wook Park je filmar, ki ga poznajo tudi tisti, ki s korejskim filmom niso v ne vem kako intimnih odnosih. Skoraj nemogoče je spregledati številne lestvice najboljših, na katerih se je znašel Stari (Oldboy, 2003), sicer drugi film v trilogiji, katere rdeča nit je motiv maščevanja.  Mogoče naslov  prihajajočega filma, zaradi očitne asociacije na Brama Stokerja, deluje celo nekoliko zavajajoče, sploh če vemo, da je Park v Žeji (Bakjwi, 2009) predstavil zares nenavadnega vampirja. A vsem, ki poznajo njegovo dosedanje ustvarjanje  je najbrž jasno, da klasične grozljivke ne gre pričakovati. Prej film z elementi grozljivega, kakor je nekem intervjuju  izjavil eden izmed glavnih igralcev, Anglež Matthew Goode. Če sodim po kratkem opisu, ki sem ga našel na spletu, sta najpomembnejša lika zaupana Goodeu in Mii Wasikowski, ki po smrti očeta ostane sama z psihično nestabilno materjo, ki jo igra Nicole Kidman. Na dan pogreba se od nikoder prikaže pokojnikov brat in dekličin stric Charlie, ki ga celih 25 let ni bilo na spregled. Ta se odloči, da bo ostal ob bratovi ženi in mladi nečakinji, ki kmalu začne dvomiti v resnične motive njegovega prihoda, a kljub dvomom vedno bolj pada, pod njegov vpliv. Scenarij je spisal Wentworth Miller, zvezda priljubljene tv serije Beg iz zapora. Njegov scenarij je še pred ekranizacijo veljal za enega najobetavnejših skript v Hollywoodu, iz ust sodelujočih je slišati same pohvale na račun njegovega dela. Moram priznati, da sem bil nekoliko skeptičen, glede kombinacije Park-Hollywood, toda prvi obrisi Stokerja so me nekoliko pomirili. Če držijo informacije o kakovosti scenarija, potem razočaranja ne bo. Park že ve, kako se stvari streže. Šušlja se, da bo film, ki je trenutno v post-produkciji, premierno predvajan na bližajočem se canskem festivalu.

Imdb

Režija: Chan-wook Park

Scenarij: Wentworth Miller

Žanr: Drama, Grozljivka, Triler

Igrajo: Nicole Kidman, Dermot Mulroney, Mia Wasikowska, Matthew Goode, Jacki Weaver, Lucas Till

Las acacias

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Argentina, Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Pablo Giorgelli
Scenarij: Pablo Giorgelli, Salvador Roselli
Igrajo: Germán de Silva, Hebe Duarte, Nayra Calle Mamani

Tri nagrade v canski sekciji Teden kritike, britanska Sutherland Trophy nagrada, namenjena najboljšim novim ustvarjalcem, nagradi na festivalu v Oslu in ukrajinskem mednarodnem festivalu Molodist, namenjenem študentskem in debitantskem filmu, so priporočila, ki jih nisem želel ignorirati. Upal sem, da me čaka pravi mali biserček in na koncu se je izkazalo, da so vse zgoraj naštete nagrade utemeljene, podeljene s tehtnim razlogom. Mož na režiserskem stolčku je Pablo Giorgelli. V Buenos Airesu rojeni režiser je v življenju je počel marsikaj in na koncu pristal pri filmu, ko mu je pri 44-ih uspelo dokončati prvenec, ki je vsebuje kar nekaj avtobiografskih elementov in je v resnici nekakšna mešanica fikcije in njegovih življenjskih izkušenj. Pripoved začnemo v paragvajskih gozdovih, kjer delavci pripravljajo hlode za odpremo v Buenos Aires. Ti končajo na Rubenovem tovornjaku, ki običajno sam potuje v Argentino in nazaj. Toda, tokrat bo imel družbo. Šef mu je naročil, naj na bližnjem počivališču pobere žensko, ki jo bo odpeljal v argentinsko prestolnico. Na njegovo presenečenje in tiho negodovanje, se ženska prikaže z osemmesečno deklico v naročju. Majhen, a pomemben dodatek, ki ga šef ni omenil. Pred njim je dolga pot in zadnje kar potrebuje, je dojenček v njegovi kabini. Ženska z otrokom zleze v kabino tovornjaka in pot se lahko začne. Rubenova napol sovražna drža in redkobesedna, sramežljiva sopotnica napovedujejo mučno izkušnjo. Po težavnem začetku se atmosfera vendarle počasi začne »mehčati.« Najprej so izmenjane osnovne informacije. Ženski je ime Jacinta. Potuje k sorodnikom v Buenos Aires, kjer bo poskušala najti delo. Deklica, ki s svojimi velikimi temnimi očmi radovedno opazuje moškega za volanom, je Anahi. In kaj je lahko bolj primerno za mehčanje človeka, kakor nedolžen, nalezljivo simpatičen pogled mahnega otroka?  

Številni avtorji poskušajo poustvariti pristno imitacijo življenja, zajeti košček človeškega obstoja in ga karseda bolje prenesti na filmski trak. Na žalost, v večini primerov se ti poskusi končajo z  neprepričljivo in izumetničeno pripovedjo, ki se gledalca ne dotakne in ga pusti povsem ravnodušnega.  Angažiranost in odziv lahko sprožijo le zgodbe, ki  so pisane z dušo in srcem, štorije v katerih naključni gledalec prepoznava odmeve iz lastnega življenja in situacije, ki so mu blizu. Seveda, veliko je odvisno od spretnosti pripovedovalca in interpretacije tistih, ki so postavljeni pred kamero.  Las acacias je lep primer filma, pri katerem so vse omenjene vrednosti vkomponirane v zelo užitno celoto. Zelo preprosto zgodbo, zapakirano v film ceste, odlikuje dialoški minimalizem, mikrolokacijska umestitev  in statična mizanscena. Največji del filma je kamera v potniški kabini tovornjaka in v bližnjih kadrih opazuje glavne protagoniste in njihovo interakcijo. Realizem posnetega materiala še dodatno poudari odsotnost glasbe, edina glasbena podlaga je brenčanje motorja in zvoki narave v prizorih na prostem. Film ceste navadno vsebujejo panoramske posnetke pokrajin, a je režiser ubral povsem drugačen pristop. Namesto okolice nam raje kaže obraze sodelujočih, tudi ko je kamera obrnjena stran, se dogajanje izven potniške kabine beleži iz notranjosti kabine. Ta kabina je nekakšen mali svet, v katerem se počasi spoznavata dva (in pol) tujca, ki svojo izkušnjo delijo z nami, gledalci. O preteklosti glavnih likov ne izvemo nič, tako kot onadva, začnemo iz ničle in počasi, sloj za slojem, odkrivamo njuni življenjski zgodbi. Do točke, na kateri se spoznata, bi težko govoril o sreči. Prej o samoti, ranljivosti in manjkajočih komponenti, ki jo potrebujeta oba. Režiser zaključi zgodbo z zmernim optimizmom in nas po zadnjem kadru pripravi do tega, da vrtimo film še naprej in v odvisnosti od naše percepcije videnega, izvlečemo lastne zaključke. Nekatere bo mogoče zmotila počasnost, ki jo ne gre enačiti z razvlečenostjo. Las acacias je vsekakor film za potrpežljivega gledalca, ki zadovoljstvo lahko najde v malih stvareh. Preprosto, humano in prepričljivo na vseh nivojih. 

Ocena:

The Rum Diary

Slovenski naslov: Zapiti dnevnik 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 120', Imdb
Režija: Bruce Robinson
Scenarij: Bruce Robinson, Hunter S. Thompson (knjiga)
Igrajo: Johnny Depp, Aaron Eckhart, Michael Rispoli, Amber Heard, Richard Jenkins, Giovanni Ribisi, Amaury Nolasco

Ko začnemo brskati po zametkih, ki so pripeljali do realizacije naslovnega celovečerca, odkrijemo marsikakšno zanimivo informacijo in med ostalim, tudi povezavo med Hunterjem S. Thompsonom in Johnnyjem  Deppom. Deppa najbrž poznate, eni poznate tudi Thompsona, a verjamem, da njegovo ime nekaterim ne pomeni veliko. Torej, Hunter S. Thompson je priznani novinar in pisatelj, utemeljitelj t.i. Gonzo novinarstva, specifičnega zaradi načina poročanja, ki od novinarja zahteva zelo oseben, čustveno-profesionalen angažma in njegovo vključitev v zgodbo na vseh nivojih, ki ga v končnici postavlja v vlogo osrednjega protagonista, torej prvoosebnega pripovedovalca. Thompson ni skrival svoje odvisnosti od najrazličnejših opojnih substanc (od alkohola do eksperimentalnih  mamil), ljubezni do orožja in sovraštva do nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona. Med njegovimi najbolj znanimi knjižnimi stvaritvami najdemo Fear and Loathing in Las Vegas (1971), ki nam je prinesel  verjetno najbolj znano filmsko uprizoritev kakega Thompsonovega dela. Strah in groza v Las Vegasu (Terry Gilliam, 1998), z Johnnyjem Deppom in Beniciom Del Torom v naslovnih vlogah, danes uživa kultni status in obenem predstavlja začetek zelo intimnega prijateljstva med Thompsonom in Deppom. Ta je v pripravah na vlogo Raoula Duka (ki v resnici ni nič drugega, kot Thompsonovih alter ego), preživel veliko časa s pisateljem, v želji po čim boljši interpretaciji. Ta mu je tako zlezel pod kožo, da so sledi Thompsonovega vpliva nanj, vidne še danes. Prav Depp je najzaslužnejši za objavo Thompsonovega romana The Rum Diary, ki je prvič izdan leta 1998, skoraj tri desetletja po nastanku. Knjigo je nato adaptiral Bruce Robinson in to je še ena zanimiva zgodba, ki stoji za Zapitim dnevnikom, a o tem nekaj več v sklepnem delu tega zapisa. V kontekstu filmov, ki v osrčju imajo Thompsona, ali kakega izmed njegovih alter egov, velja omeniti celovečerec Arta Linsona, Kjer se podijo bivoli (Where the Buffalo Roam, 1980), v katerem se v Thompsonovih čevljih znajde Bill Murray, ki se je, tako kot Depp, inficiral s Thompsonom, oz. njegovim značajem in je še dolgo po koncu snemanja, čutil njegov vpliv.

San Juan, Portoriko je kraj, kamor se odpravi Paul Kemp (Johnny Depp), da bi začel znova. Odločil se je preseliti iz New Yorka, ker ga v glavnem mestu te otoške države čaka služba pri tamkajšnjem časniku, San Juan Star. Kmalu po prihodu ugotovi, da položaj v časopisni hiši ni rožnat in se spoprijatelji  s Salajem, sodelavcem, ki je pri časniku zaposlen kot fotograf. Ta mu razloži, kako funkcionirajo stvari v novem okolju, nova sodelavca kmalu postaneta tudi sostanovalca, ko mu Sala ponudi poceni sobo. Skupaj se pogosto družita ob steklenici ruma in med njima se kmalu splete močna prijateljska vez. Občasno jima družbo dela čudaški, od drog in alkohola že pošteno načeti novinar Moberg, ob katerem Paul in Sala delujeta kot pivska amaterja. Nato Paulov miren večer ob steklenici ruma razburka srečanje s prikupnim dekletom, ki priplava mimo. Paul je očaran in poskuša izvedeti, kdo je skrivnostno dekle. Naslednji dan sreča lokalnega mogočneža Sandersona (Aaron Eckhart). Ta mu ponudi sodelovanje, ki bi mu lahko prineslo izdatno finančno korist. Vse kar mora storiti je pisanje »konstruktivnih« člankov, ki bi pomagali omehčati javno mnenje in prepričati tamkajšnje prebivalstvo v pravilnost urbanističnega načrta, ki predvideva gradnjo luksuznih hotelov in ostalih spremljajočih turističnih objektov. Počitniški paradiž bo privabil premožne Američane in izdatno napolnil žepe investitorjev. Ko obišče Sandersa v njegovi razkošni vili, znova sreča dekle, ki ga je tako očaralo noč prej. Chenault je  Sandersova zaročenka, ki ji življenje na visoki nogi očitno ne ponuja pravega zadoščanja. Kemp se naenkrat najde na prelomnici. V igri je prelestno dekle, ki je obenem tuja zaročenka in veliko denarja, za »prijazno« pisanje, ki je obenem odličen material za odmeven časopisni članek.   

V skladu z pravili gonzo novinarstva bi lahko filme, ki so tako ali drugače povezani s H.S.Thompsonom opredelili kot dela, ki v prvi vrsti portretirajo Thopsona in njegovo persono, vse ostalo je nekakšna pomožna snov. Že res, da je tukaj v ospredju  Paul Kemp, a kot smo že ugotovili, je tudi ta Thompsonov alter ego. Torej, pred nami je film, ki opisuje Thompsonove dogodivščine iz časov, ko je ta živel v Portoriku. Nekakšen izsek iz njegovega življenja (v času nastajanja romana je avtor bil 22-letnik), skok v čas, ko je Thompson bil še neafirmiran pisatelj, ki še vedno dvomi o svoji pisateljskih kvalitetah in se tudi nekoliko »išče,« v smislu življenjskih ciljev in nazorov. Poleg te thompsonovske komponente, Robinson jasno izpostavi načine izkoriščanja naravnih virov v deželah tretjega sveta, po katerih kremplje stegujejo pohlepni posamezniki in korporacije, ob podpori  visoke politike seveda, ki je največkrat vpletena v to nemoralno početje.  Nekaj malega je povedano tudi na račun samocenzure, oz. nepisanih zakonov, ki krojijo  vsebino časopisnih člankov, v direktni odvisnosti od strukture oglaševalcev in njihovega vpliva na uredniško politiko. Na bolj osebni ravni se pripoved suče okoli Kempovih romantičnih prizadevanj, ki so usmerjena proti prikupni Amber Heard, toda ta romantični element Zapitega dnevnika nikoli ne zadiha s polnimi pljuči. Razlogov je več, a najočitnejši razlog je, tako kot pri vseh ostalih Kempovih dejanjih in interesih dejavnostih,  njegova konstantna izpostavljenost vplivu opojnih substanc. Prav v tem segmentu, ko je naš junak pod vplivom različnih pripravkov, najdemo tudi najzanimivejše epizode Zapitega dnevnika. Deli, ki vključujejo interakcijo med tremi opitimi uporniki, ki na koncu poskušajo narediti pravo stvar, a jim spodleti, so vsekakor najbolj užitni. Mojo glavno pripombo naslavljam na samo podajanje zgodbe, ki je pogosto nepovezano in človek včasih ima občutek, da je kakšen del filma preprosto odrezan. Zdi se, kot da ustvarjalci nebi vedeli, kam želijo peljati pripoved, zato tudi film kot celota deluje nekoliko zmedeno. Kar spet lahko razumemo kot določeno kvaliteto, saj se približno tako obnašajo tisti, ki so večino časa pod vplivom. Mogoče celotno zgodbo še najbolje zaokroži režiser Bruce Robinson, ki mu je leta 1984 uspel impresiven scenaristični debi s Polji smrti (The Killing Fields, Roland Joffé). Temu je tri leta kasneje dodal še opaženo komično dramo Withnail in jaz (Withnail & I), za katero je prispeval scenarij in se prvič tudi usedel na režiserski stolček. Jennifer Eight (1992), je bil njegov zadnji film, po katerem se je Robinson upokojil. Šele Zapiti dnevnik ga je znova privabil k filmu. Prevzel je režiserski stolček in adaptacijo knjige, a mu je nato ponagajala pisateljska blokada. In kaj je storil Robinson? Po šestih letih brez alkohola, je znova prejel za steklenico in pisanje je steklo. Vsak dan je spil steklenico žganja, dokler scenarij ni bil končan in nato znova prenehal s pitjem. Mogoče bi zraven Zapitega dnevnika morali dodati priporočilo, ki predlaga ogled v vinjenem stanju. Mogoče bi takrat film dobil neko novo dimenzijo in se kvalitetno povzdignil na višji nivo. (3+)   

Ocena: 

Chico and Rita, Seeking Justice, Terraferma

Chico and Rita 

Režija: Tono Errando, Javier Mariscal,Fernando Trueba 

Scenarij: Ignacio Martínez de Pisón, Fernando Trueba 

Igrajo: Eman Xor Oña, Limara Meneses, Mario Guerra, Jon Adams 

Leto: 2010 

Trajanje: 94 minut 

Žanr: Animacija, Glasbeni, Romantični Država: Španija, VB 

Država: Španija, VB

Med tremi režiserji te glasbeno-romantične animacije najdemo tudi oskarjevca Fernanda Truebo (Belle Epoque, 1992), ki je pred tem filmom posnel dokumentarec, ki v središče postavi kubanskega glasbenika Bebo Valdesa. Chico in Rita je v največji meri njegovo posvetilo Valdesu, a tudi ostali liki se spogledujejo z znanimi kubanskimi glasbeniki. Film je v osnovi zgodba o nesrečni ljubezni, ki se začne na Kubi, leta 1948. Chico je mlad pianist, ki se zagleda v Rito, mlado in obetavno vokalistko, čudovitega glasu. Kmalu postaneta par v zasebnem in profesionalnem življenju in začneta skupaj nastopati. Rito nato opazi lovec na talente, ki jo želi zvabiti v Ameriko. Po spletu nesrečnih naključij in nesporazumov gresta Chico in Rita narazen. Ona odide v Ameriko in spiše zgodbo o uspehu, Chico ji sledi, a ga hitro ujamejo in deportirajo nazaj na Kubo, tik pred bližajočo se revolucijo. Film z odlično animacijo in glasbo, ki piha na dušo ljubiteljem kubanskih ritmov, ki mu razen povprečne ljubezenske zgodbe, ne morem veliko očitati. (+3) 

Seeking Justice 

Režija : Roger Donaldson

Scenarij:

Igrajo: Nicolas Cage, January Jones , Guy Pearce, Jennifer Carpenter, Harold Perrineau

Trajanje: 105 minut

Leto: 2011

Žanr: Akcija, Drama, Triler

Država: ZDA

Zgodba tega akcijskega trilerja je inštalirana v današnji New Orleans. V središče sta postavljena zakonca Gerard. Will (Cage) je srednješolski učitelj, Laura (Jones) pa nadarjena glasbenica, ki jo nekega večera, na poti domov, napade in posili neznani storilec. Will se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da storilca verjetno nikoli ne bodo ujeli. Ko ga ogovori uglajen možakar (Pearce) in mu ponudi pomoč pri iskanju in kaznovanju storilca, se Will znajde v resnih dvomih. Neznanec obljublja hitro in učinkovito akcijo, a obenem od Willa zahteva obljubo, da bo na uslugo odgovoril s protiuslugo v prihodnosti. Skrivnostni mož je namreč del razvite organizacije, ki je vzela pravico v svoje roke in se ukvarja s preganjanjem in takojšnjim kaznovanjem znanih prestopnikov. Če Will ponudbe nebi sprejel, potem bi se film končal po 20-ih minutah, kar ni nujno slabo. Namreč, film je iz minute v minuto slabši in ne morem verjeti, da se je pod tako slab film podpisal Roger Donaldson, človek, ki v svoji filmografiji ima naslove kot so The World's Fastest Indian, Thirteen Days, No Way Out, The Bounty… 

Terraferma 

Režija: Emanuele Crialese

Scenarij: Emanuele Crialese, Vittorio Moroni 

Igrajo: Filippo Pucillo, Donatella Finocchiaro, Beppe Fiorello, Mimmo Cuticchio 

Leto: 2011 

Trajanje: 88 minut 

Žanr: Drama 

Država: Italija, Francija 

V bližini majhne sicilijanske ribiške vasice, mladi Filippo in njegov nono med ribarjenjem zagledata ljudi v morju in brez pomisleka ukrepata. Človeku v morju moraš pomagati in ga potegniti iz vode. Tako pravijo nepisana pomorska pravila. Ampak, odkar so ilegalne migracije postale resen problem, veljajo drugačni zakoni. Ko opaziš ilegalce v vodi, po radijski zvezi obvestiš oblasti, počakaš prihod policijskega čolna in mirno opazuješ utapljanje izčrpanih prebežnikov. Terraferma je še en film, ki se posveča problematiki ilegalnih migracij, ko v precep vzame naš odnos do problema in tudi naš odnos do teh ljudi. Tokrat o zadevi spregovorijo Italijani, a se osrednji motiv zgodbe zlahka prenese na katerokoli zahodnoevropsko državo. Ko nas k ogledu filma vabi tako zanimiv plakat, kot ga premore naslovna stvaritev, potem pričakujemo vizualno ugodje. In z vizualno podobo filma sem še kar zadovoljen, nekoliko manj pa z vsebinskimi rešitvami, ki ne zarežejo dovolj globoko v usode prebežnikov in mogoče prav zato na gledalca ne pustijo močnejšega vtisa. 

La guerre est déclarée

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija 
Leto: 2011 
Žanri: Drama 
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Valérie Donzelli 
Scenarij: Jérémie Elkaïm, Valérie Donzelli 
Igrajo: Valérie Donzelli, Jérémie Elkaïm, César Desseix, Gabriel Elkaïm, Brigitte Sy, Elina Löwensohn, Michèle Moretti

Francoski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki se mu na koncu ni uspelo prebiti med nominirance, zagotovo sodi med najbolj opazne francoske filme preteklega leta. La Guerre est déclarée je v marsičem pravo nasprotje tistega, kar nam najprej gre skozi glavo, ko začnemo procesirati kakšno izmed informacij, povezano s filmom. Denimo naslov, ki se v grobem prevaja kot Napoved vojne, nima nič skupnega z oboroženim spopadom širših razsežnosti, a je vseeno povsem smiseln in na mestu. Tudi ko pogledamo na plakat, iz katerega izžarevata sreča in veselje, pomislimo na romantično komedijo, a kratek sinopsis razkriva bolj depresivno zgodbo. In spet ko pomislimo, da nas, glede na povzetek zgodbe, najbrž čaka morje depresije in žalosti, smo spet daleč od resnice. Za režiserko Valérie Donzelli ,soscenaristko in glavno igralko je La Guerre drugi režiserski poskus, po (ne)uspešnem debiju La reine des pomme (The Queen of Hearts, 2009). Tukaj je Francozinja prevzela skoraj vse vajeti v svoje roke. Skoraj, kajti glavni igralec Jérémie Elkaïm in njen partner v resničnem življenju, je prevzel vlogo ko-scenarista. Mogoče bi v drugačnih okoliščinah ta podatek imel manjšo težo, če navdiha nebi črpala iz lastnega življenja in travme, ki sta jo preživela skupaj. 

Njuna zgodba se začne v nekem nočnem klubu. Med množico se pogleda ujameta, privlačnost je instantna in že v naslednjem trenutku stojita skupaj. On je Romeo in ona ne more verjeti v takšno naključje - ime ji je Juliet. »Izpolnjeni so vsi predpogoji za tragičen konec!« pripomni ona. Od tu naprej romanca cveti, v nekaj minutah se pred nami odvrti idilično obdobje za Romea in Juliet, polno ljubezni, srečnih trenutkov, divjih zabav… Naslednji mejnik v povsem naravnem razvoju njunega razmerja je nosečnost in rojstvo otroka. Malčku je ime Adam in razen dejstva, da je v prvih mesecih (pre)več jokal zaradi neustreznega hranjenja, je z otrokom vse v redu. Prva znamenja težav se javijo po vstopu v drugo leto. Fant še ni shodil, kar samo po sebi ni preveč zaskrbljujoče, nekaj skrbi povzroča tudi pogosto bruhanje. Ob opazovanju fanta v igri s sovrstniki starša skleneta, da je z otrokom nekaj narobe, zato ga peljeta na pregled. Ko pediatrinja opazi nenavadno asimetrijo obraza, zaskrbljenost že preraste v utemeljen sum. Deček konča pri priznanemu specialistu nevrologu v Marseillu. Prve novice niso prav nič spodbudne. Magnetna rezonanca razkrije velik tumor v dečkovi glavi. Operacija je nujna, a šele po odvzemu tkiva in analizi bo jasno, kako nevaren je tujek na njegovih možganih. Starša sta skrhana, cela družina mobilizirana in vsi skupaj lahko le upajo, da se bo vse srečno izteklo. Pred Adamom je zelo nevarna in zahtevna operacija, kemoterapije in dolgotrajno zdravljenje, možnosti za uspeh pa niso ravno velike. 

Čeprav se film vrti okoli boja s hudo boleznijo njunega potomca, je večino časa v ospredju ljubezenska zgodba in odnos med Romeom in Juliet. Ali če se nekoliko popravim, opazovanje njunega odnosa pod težo otrokove bolezni in vseh stranskih učinkov, ki jih takšen položaj izzove. Donzellijeva je posnela film, ki vsekakor ni lahek zalogaj. Depresivne teme nikoli niso bile magnet za množice in tudi tokrat je tako. Seveda, največ je odvisno od pripovedovalca in načina podajanja zgodbe in tukaj velja izpostaviti, da prav nič v pripovedovanju Donzellijeve, ne morem označiti za konvencionalno, ustaljeno, klišejsko. Če mi verjamete na besedo, La Guerre est déclarée se na zelo veder, mestoma celo komičen način spopada s temnimi silami. V trenutkih ko prihajamo do posameznih čustvenih vrhuncev, ko nastopijo trenutki, ki jih večina filmarjev izrablja za čustveno izčrpavanje gledalca, režiserka naredi ravno nasprotno. Skupaj s partnerjem se šalita o možnih izidih operativnega posega, pediatrinja v napetem trenutku želi telefonirati z igračo in tudi na sploh so njuni komentarji o medicinskem osebju, sorodnikih in celotni situaciji pogosto začinjeni z všečnim humorjem. Ne me narobe razumeti, kljub pozitivnem, vedrem pristopu je film zelo suveren v prikazu težkih trenutkov, občutja glavnih protagonistov in njihovih reakcij. Kot sem že omenil, zgodba počiva na resničnih dogodkih in situacijah, ki sta ju skupaj preživela glavna igralca. V nekem intervjuju sta poudarila, da film ni vendarle ni zvesta replika njunih življenj, a osnovni zaplet in razplet sta povsem usklajena z resničnimi dogodki. Rad imam filme, ki znajo tako zvesto poustvariti realnost, jo približati gledalcu na tako prepričljiv način in ga povezati z usodami likov. Povzetek zgodbe resda spominja na tv-film tipa Hallmark, toda tisto kar dobimo je nekaj zelo svežega in drugačnega. Poleg dobre igre in odlične kemije na relaciji Donzelli- Elkaïm, prepriča tudi duhovita montaža in inovativen pristop v ključnih trenutkih. Glede glasa čez sliko, ki povezuje daljše časovne preskoke sem nekoliko neodločen, a bolj ko ne imam občutek, da bi zadeva bolje funkcionirala brez tega dodatka. Iz tega segmenta izvira tudi največja pomanjkljivost, ko v končnici glas naratorja s kratkim povzetkom povzame usodo Romea i Juliet. Kljub tem manjši pomanjkljivostim je končni vtis več kot dober. V nekemu odzivu na film sem prebral zanimiv opis, s katerim zaključujem ta prispevek: La Guerre est déclarée je Full Metal Jacket, v hodnikih zdravstvenih ustanov. 

 Ocena:

The Grey

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Avantura, Drama 
Dolžina: 117' , Imdb
Režija: Joe Carnahan
Scenarij: Joe Carnahan, Ian Mackenzie Jeffers 
Igrajo: Liam Neeson, Dermot Mulroney, Frank Grillo, Dallas Roberts, James Badge Dale 

Liam Neeson je John Ottway, mož ki z ostrostrelsko puško v roki skrbi, da ekipa delavcev ob naftnih vrtinah na Aljaski, ne zaide v težave. Povsod okoli se potikajo lačni volkovi in Johnovo budno oko je vedno na preži, puška vedno pripravljena. Občasno se kakšna zver opogumi in se zapodi proti delavcem, a še preden doseže fante ob vrtini, ga ustavi Johnov naboj. John se drži bolj zase, večino časa porabi na premišljevanje o smiselnosti lastnega obstoja. Odkar je izgubil soprogo, so njegove misli vedno bolj črne in ko ga prvič srečamo, je zelo blizu samomora. Puška je že bila usmerjena v glavo in vprašanje je kaj bi se zgodilo, če prav takrat nebi opazil volka, ki se je približeval skupini delavcev. Želja po varovanju življenj ga je nagnala, da puško obrne stran in ustavi bližajočo se grožnjo. Reševanje življenj je odgnalo temne misli in John je po dobrem delu, vsaj začasno opustil samomorilski načrt. Že naslednji dan je s svojo izmeno na poti domov, ko ga skupaj z ostalimi, tik pred bližajočo se nevihto, pobere letalo njihove družbe. Na njihovo nesrečo je snežno neurje prišlo hitreje kot so pričakovali, kmalu po vzletu so se okoliščin drastično poslabšale in polet se je končal s strmoglavljenjem. Nesreča je za večino usodna, a peščici je vseeno uspelo preživeti. Med srečneži je tudi John, ki neposredno po nesreči pokaže največ zbranosti, pomaga poškodovancem in organizira začasno zaklonišče. Zaveda se, da ob tako hudem neurju reševalcev ne bo, prav tako mu je jasno, da so strmoglavili sredi teritorija, na katerem glavno besedo vodijo trope krvoločnih volkov. 

Kratka zgodba Ghost Walker je bila izhodišče za scenarij, ki sta ga s skupnimi močmi spisala režiser Joe Carnahan in Ian Mackenzie Jeffers. Carnahan, ki mi je v lepem spominu ostal po zelo solidnem krimi trilerju Narko (Narc, 2002), tega nivoja kasneje ni dosegel z akcijskim toboganom As v rokavu (Smokin' Aces, 2006) in A Ekipo (The A-Team, 2010). Zdaj lahko potrdim, da Narko še naprej ostaja njegov najboljši izdelek, kajti The Grey je komajda povprečen, če ne celo slab film, ki mi ni ponudil veliko zadovoljstva. Ne morem se znebiti občutka, da Liam Neeson počasi postaja sinonim za slab film, saj ga, na žalost, že celo večnost nisem gledal v spodobnem filmu. Začetek, ki je nekoliko spominjal na Carpenterjevega Stvora in sinopsis, ki je obljubljal boj človeka proti naravi, je deloval kar obetavno. Načeloma so mi všeč filmi, ki vključujejo motive boja za preživetje, toda, tu je narava zreducirana na volkove, s katerimi se je močno pretiravalo (velikost, krvoločnost, številčnost). Upal sem, da se film ne bo sprevrgel v merjenje moči med živaljo in človekom, da svoj prostor in vlogo bodo dobili tudi ostali naravni elementi, a upal sem zaman. Prozorni poskusi grajenja osebne drame so zreducirani na občasne flashbacke, v katerih glavni junak »vidi« svojo ženo in to je obenem edino pojasnilo njegovih samomorilskih nagnjenj. Seveda, med preživelimi, ki so vsi po vrsti neizrazni, klišejsko zastavljeni liki, najdemo tudi kliše vseh klišejev, pametnjakoviča-kretena, ki na koncu spozna svojo zablodo. Potem, ko se začne »odstrel« preživelih, gledamo obrabljeno eden-za-drugim-umirajo formulo, v pričakovanju finalnega obračuna med volčjim alfa samcem in človeško alfo v podobi Liama Neesona. Zame je The Grey čista izguba časa, a dopuščam možnost, da bo komu všeč. Nenazadnje, tudi IMDB ocena je kar visoka, kar nedvomno potrjuje to tezo. Kar se mene tiče, moram povedati, da sem bil vesel, ko sem zagledal odjavno špico. (2+) 

 Ocena:

Hugo

Slovenski naslov: Hugo
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Avantura, Drama, Družinski
Dolžina: 126' , Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: John Logan, Brian Selznick (knjiga)
Igrajo: Asa Butterfield, Chloë Grace Moretz, Ben Kingsley, Helen McCrory, Sacha Baron Cohen, Ray Winstone, Emily Mortimer, Christopher Lee

Moram priznati, da od Martina Scorseseja nisem pričakoval 3-D filma. Tridimenzionalni filmi so v zadnjih letih postali trend, ki mu sledijo mnogi, a Martyja nekako nisem pričakoval v tej družbi. Najprej zato, ker doslej ni snemal filme, ki bi po žanrski opredelitvi sodili med izdelke, ki so zanimivi za tridimenzionalno tehniko in drugič zato, ker sem izključil njegovo navdušenost nad različnimi oblikami filmskega ustvarjanja in potemtakem, tudi 3-D ne more biti izjema. Pri 71-ih je Marty naredil dve stvari prvič v življenju in jih združil v enem filmu - posnel je film v 3-D, ki je obenem tudi družinski film, kar je zanj mogoče še bolj netipično, če upoštevamo, da je 3-D, pravzaprav novotarija, ob njegovi več kot pet desetletij dolgi karieri. Scorsese je velikan svetovne kinematografije, ki ga ni potrebno posebej predstavljati, a vseeno moram zapisati, da so njegovi filmi igrali pomembno vlogo pri nastanku moje odvisnosti od celuloidnih trakov s sličicami. Nenazadnje, tudi moja spletna identiteta nakazuje korenine moje navdušenosti nad sedmo umetnostjo. A pustimo to ob strani, tema tega zapisa je Hugo, ki je najprej zaživel kot zgodovinski ilustrirani roman The Invention of Hugo Cabret, ameriškega pisatelja in ilustratorja otroških knjig Briana Selznicka. Kmalu po izidu knjige je pravice odkupila produkcijska hiša GK Films, ki je med drugim stala tudi za Tolpami New Yorka (Gangs of New York, 2002) in Dvojno igro (The Departed, 2006), torej filmoma v Scorsesejevi režiji. Adaptacijo knjižne predloge je prevzel John Logan (Gladiator, The Last Samurai, The Aviator, Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street, Rango), glasbeno podporo pa trikratni oskarjevec Howard Shore in če tej sanjski ekipi dodamo še direktorja fotografije Roberta Richardsona, prav tako trikratnega oskarjevca, ki je s Scorsesejem že večkrat sodeloval, dobimo pravo sanjsko ekipo, ki enostavno ni mogla ustvariti slabega filma.

Piše se leto 1931. 12-letni deček Hugo živi s svojim ovdovelim očetom, pariškim urarskim mojstrom. Oče fanta poučuje o fini mehaniki in ga pogosto pelje v kino, kjer najraje gledata filme Georgesa Mélièsa. Ko oče nenadoma umre v požaru, skrb za Hugota prevzame njegov pijanski stric, možakar zadolžen za vzdrževanje ur na pariški železniški postaji Gare Montparnasse. Med stenami postaje Hugo najde zanimiv nov dom, četudi se mu ob neprijaznem stricu ne obeta nič dobrega. Toda ta kmalu izgine, nakar Hugo prevzame skrb za ure. Z manjšimi tatvinami na tamkajšnjih stojnicah in trgovinah, deček nabira dovolj dobrot za svoj lačni želodec, a največji izziv zanj predstavlja tehnična trgovina, ki jo vodi Georges, resnoben možakar, ki že nekaj časa sumi, da mu Hugo izmika mehanično drobnarijo. Za Hugotovo nečednostjo se skriva tehten razlog. Namreč, pokojni oče je Hugu zapustil automatona, nekakšnega mehanskega človeka, zanimivo konstruiranega robota pravzaprav, ki ga fant na vsak način želi popraviti. Prepričan je, da mu bo robot, potem, ko bo enkrat popravljen, izpisal sporočilo pokojnega oče. Fant pri svojem početju mora biti zelo previden, kajti postajni policijski nadzornik je zelo uspešen pri lovljenju mladih tatov. Če ga dobi v roke, je njegova usoda zapečatena. Poslal ga bo v sirotišnico, automaton bo za vedno izgubljen. Nato sreča fantu dokončno obrne hrbet, ko ga Georges ujame pri tatvini. Prisili ga, da izprazni žepe in mu odvzame manjšo knjižico, ki je v resnici nekakšno navodilo za sestavo automatona. In to je, poleg odhoda v sirotišnico, najhujša stvar, ki bi se mu lahko zgodila. Če knjižice ne dobi nazaj, lahko pozabi na robotka. Zato Georgesa spremlja do njegovega doma, v upanju, da mu bo uspelo povrniti knjižico. Tam spozna Isabelle, siroto, ki je v resnici Georgesovo kumče. Ta je z ženo prevzel skrb za deklico, po smrti njenih staršev. Isabelle mu obljubi pomoč in postane njegova zaveznica in pomemben vir informacij, pri njegovem poskusu povračila odvzete knjižice.

Takoj po ogledu, še pred pisanjem tega prispevka sem bil nadušen nad samo zgodovinsko vrednostjo filma, po manjši raziskavi še toliko bolj, saj gre za film, ki nepoučenem gledalcu razkriva marsikakšno zanimivo podrobnost. Sploh, če vas zanima filmska zgodovina in zgodovina nasploh. Podobne avanture, zapakirane v formo družinskega filma, se navadno ponašajo s precej banalno zgodbo in so zavoljo tega dejstva, v večini primerov zanimivi le prednajstniški populaciji. Starejši v njem ne najdemo veliko zanimivega in če zataji še komična komponenta zgodbe, potem je nezadovoljstvo zagotovljeno. Verjel sem, da je Hugo drugačen, saj nenazadnje gre za Scorsesejev film, narejen z impresivno ekipo, pred in za kamero, a vseeno takšne dodelanosti in zgodovinske natančnosti, zapakirane v družinski film nisem pričakoval. Veliki mojster o velikem mojstru, bi lahko rekli, saj nam Scorsese ponudi neverjeten vpogled v življenje Georgesa Mélièsa, enega najpomembnejših filmskih pionirjev. Med drugim tudi motive kultnega Potovanja na Luno (Le Voyage dans la lune, 1902), ki ga režiser spretno in všečno izrablja na več nivojih. Okoli klasične osnove, sirote, ki išče nadomestno družino in se na vsak način poskuša ogniti odhodu v sirotišnico, je spletena zgodba o velikem umetniku in vizionarju, podkrepljena z zelo zanimivimi detajli, ki se dotikajo pomembnih zgodovinskih oseb in dogodkov. Ob bratov Lumière, do znamenitega iztirjenja vlaka na postaji Gare Montparnasse, davnega leta 1985. In prav tu ustvarjalci najbolj blestijo, v vključevanju teh zanimivih resničnih detajlov v pripoved in izjemno navdihnjeno rabo le-teh. Vse našteto bi veljalo bore malo, če nebi bilo podkrepljeno z ustrezno kakovostnimi igralskimi kreacijami. Ben Kingsley je dokazana vrednost, ki tudi tukaj ne odstopa od svojih standardov, Sacha Baron Cohen je kar všečen v vlogi postajnega nadzornika, toda nosilne karakterje na svojih plečih nosita otroka. Nekoliko izkušenejša Chloë Grace Moretz je odlična, a nič slabši ni niti Asa Butterfield v naslovni vlogi, ki smo ga že lahko videli v vojni drami, Deček v črtasti pižami (The Boy in the Striped Pyjamas, Mark Herman, 2008). CGI je naravnost fantastičen, kar ne čudi, glede na število porabljenih ur za računalniško generiranje Pariza iz 30-ih let dvajsetega stoletja. Nekje sem prebral, da je za finalno verzijo slabo minuto dolgega uvoda, ko se kamera spušča iznad Pariza in nas pelje skozi notranjost železniške postaje, do velike ure, v kateri najdemo skritega Huga, vloženo 365 dni dela. Film od popolnosti loči le nekoliko izvirnejši osnovni motiv, ki je sicer univerzalen, s srcem na pravem mestu, a vseeno preveč običajen, da bi polnovredno pariral ostalim aspektom filma. Kdo ve, kako bi se počutil, če bi film videl v 3-D in doživel znamenito iztirjenje vlaka, omenjeno nekaj vrstic višje. Mogoče bi takrat na koncu tega zapisa stalo pet rdečih zvezdic. A tudi v dveh dimenzijah gre za izjemen film, ki si je že zagotovil mesto na moji lestvici najboljših iz preteklega leta. (+4)

Ocena:

This Must Be the Place

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Italija, Francija, Irska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 118 ',  Imdb
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Umberto Contarello, Paolo Sorrentino
Igrajo: Sean Penn, Frances McDormand, Judd Hirsch, Eve Hewson, Kerry Condon, Olwen Fouere

This Must Be the Place je prvi angleško govoreči film italijanskega režiserja in scenarista Paola Sorrentina, ki je zaslovel z brezkompromisnim filmskim portretom nekdanjega italijanskega premierja Giulia Andreottija Il Divo (2008). Nekateri ste mogoče videli tudi njegovo mafijsko-ljubezensko stvaritev Posledice ljubezni (Le conseguenze dell'amore, 2004), ali komično dramo One Man Up (L'uomo in piu, 2001), ki je bila uspešna predvsem v režiserjevi domovini. Leta 2008, ko je Sean Penn predsedoval canski žiriji, ki je Sorrentinu podelila nagrado za Il Divo, sta se igralec in režiser menila o možnostih skupnega sodelovanja. Nato je Sorrentino s pomočjo Umberta Contarella, s Pennom v mislih, začel pisanje scenarija, v katerega je vključil svojo fascinacijo s kamufliranimi  nacističnimi vojnimi zločinci, ki jim je uspelo skriti preteklost, ustvariti novo identiteto in zaživeti povsem običajno življenje. Če zgodo opišemo kot lov na kamufliranega nacista, potem film dobi prizvok akcijskega trilerja, česar Sorrentino ni želel. Zato je v zgodbo vključil lik ostarelega, nekoliko čudaškega rock zvezdnika, s katerim film dobi pomirjajoče-komično dimenzijo in film žanrsko zasuče v smeri komične drame.

Cheyenne (Sean Penn) je nekoč bil velika glasbena zvezda. Planetarna popularnost njegovega benda mu omogoča mirno in finančno brezskrbno življenje, v njegovi dublinski vili. Pravzaprav je Cheyennov največji problem preganjanje dolgčasa in njegov pasivnost pri načrtovanju pestrejšega vsakdana. Dolgo nazaj je prekinil vse odnose z družino v Ameriki, zato ga preseneti klic iz New Yorka. Sporočijo mu, da se očetov čas izteka. Oče ga želi še zadnjič videti in zdaj ko se mu bliža zadnja ura, pozabiti na vsa nesoglasja. Cheyenne že celo večnost ni bil na letalu, njegov strah pred letenjem pa je še vedno tako močan, da se na pot odpravi kar z ladjo. Toda ko prispe v New York ugotovi, da je prepozen, starec je že umrl. Ob pogledu na očetovo truplo se Cheyenne sprašuje, če je očeta sploh poznal, saj ga ni videl celih 30 let. Sorodniki mu razložijo, da je oče po njegovem odhodu na Irsko življenje posvetil iskanju Aloisa Langa, SS oficirja iz Auschwitza. Želel je, da bi Cheyenne nadaljeval tam, kjer je se je on ustavil. »Našel ga ni, a nekajkrat se mu je zelo približal!«, mu razloži sorodnik Richard. Cheyenne se odloči, da bo spoštoval očetovo voljo. Glabenik premišljuje, da je detektivsko delo, ki mu ga je naložil pokojni oče prav tisto, kar je potreboval. Tako se bo znebil dolgčasa in depresije, ki ga je zadnje čase morila. Poišče pomoč pri Mordecaju Midlerju, slavnem židovskem lovcu na naciste. Ta mu pove, da je tesno sodeloval z njegovim očetom in mu izroči vse dokumente, ki jih je ta zbral v svoji dolgoletni preiskavi. Cheyenne se kmalu odpravi na pot. Oče je v nekem majhnem mestecu izsledil Langovo bivšo ženo, od katere mogoče lahko izvleče kakšno uporabno informacijo.

Predstavljajte si mešanico Ozzyja Osbourna, Edwarda Škarjerokega in Roberta Smitha, glavnega vokalista skupine The Cure in dobili boste približek našega melanholičnega glasbenika. To mora biti tisti kraj, lahko razdelimo na evropski del, v katerem Sorrentino slika vsakdanjik pozabljenega rock zvezdnika in ameriški, detektivski del, ki je v resnici klasični film ceste. Verjetno najzanimivejši aspekt filma je njegova nenavadnost, da ne rečem čudnost. Naj gre za like, ali situacije, v katere ti zahajajo. Recimo, soproga našega rock zvezdnika je gasilka (Frances McDormand), njegova najboljša prijateljica je darkerska najstnica, ki jo ta poskuša spojiti s fantom, ki s svojo zunanjo podobo nebi mogel biti bolj neustrezen. Tudi ko se zgodba preseli čez lužo, Cheyenne srečuje nenavadne in zanimive ljudi, od tetovirnaca, s katerim debatirata o življenjskih vrednotah, do inovatorja, ki je pred mnogimi leti patentiral revolucionarno idejo - kovček s koleščki. In prav enega takih Cheyenne vleče naokoli, skozi celi film. Vse te zgodbe in zgodbice skupaj drži fenomenalni Sean Penn, ki je dolgemu seznamu svojih izjemnih kreacij dodal še en markanten lik, ki ga ne pozabiš kar tako. Sorrentino je v sodelovanju z Luco Bigazzijem, svojim stalnim direktorjem fotografije, ustvaril vizualno privlačen film. Sploh v tistem ameriškem delu, ko je kamera večino časa na prostem, opazujemo čudovito pokrajino. Nekoga bodo mogoče zmotili pogosti premiki kamere. Številni prizori se začnejo s kamero (pogosto na žerjavu), ki se počasi, s strani, približuje osebi, ki jo na koncu postavi v kader. Nekateri bodo spet tarnali nad preveč pripovednih linij, ki nikoli ne dobijo zaključka, a sam tega ne vidim kot slabost. Prav skozi te zgodbice spoznavamo glavnega junaka, ki s svojimi mestoma duhovitimi, mestoma globokoumnimi opažanji, ki skoraj vedno zadenejo žebelj v glavco, predstavi samega sebe in nas pripravi do tega, da ga brezpogojno vzljubimo. Film je glasbeno opremil David Byrne, ki v filmu todi odigra vlogo Cheyennovega starega prijatelja. Naslov filma je v resnici sposojen od  Byrnove skupine Talking Heads, ki so This Must Be the Place (Naive Melody) prepevali na njihovem četrtem albumu Speaking in Tongues, iz leta 1983. Sorrentino je posnel film, ki bo verjetno delil mnenja, a meni je bil všeč. Zaradi svoje drugačnosti in nenavadnosti, zanimivih likov, vizualne lepote in odlične Pennove igre.

Ocena:

Napovedi - On the Road

Ko v rubriki režija vidim ime Walter Salles, se že veselim novega druženja s človekom, ki nam je ponudil nekaj zares odličnih filmov. Glavna postaja (Central do Brasil, 1998), Motoristov dnevnik (Diarios de motocicleta,2004), Linha de Passe (2008), so naslovi, ki so  ostali trajno zasidrani v mojem spominu. Z naslovnim filmom se je Salles lotil zelo zahtevne adaptacije obsežnega romana z enakim naslovom, ki ga je leta 1957 izdal kanadsko-ameriški pisatelj Jack Kerouac. Dogajanje instalirano v štirideseta leta prejšnjega stoletja, v središče postavlja prijatelja Sala in Deana in njuno večletno turnejo po severni Ameriki. Torej, kot sugerira že naslov, tipičen film ceste, v katerem osrednja protagonista spoznavata nove ljudi in kraje. Že kmalu po izidu knjige so veliki studii poskušali zgodbo spraviti na filmski trak, glavna vloga je bila ponujena Marlonu Brandu, a so se vsi poskusi realizacije izjalovili. Nato je Francis Ford Coppola leta 1979 odkupil avtorske pravice in nekajkrat poskušal projekt tudi realizirati, v kombinacijah so bila številna znana imena, od Ethana Hawka in Brada Pitta, do  Billyja Crudupa in Colina Farrella. Režiserski stolček je ponujan Joelu Schumacherju, a šele lansko leto je to dolgotrajno zgodbo zaključil Walter Salles, Coppola je prevzel producentsko vlogo.  

Režija: Walter Salles

Scenarij: Jose Rivera in Jack Kerouac

Igrajo: Garrett Hedlund, Sam Riley, Kristen Stewart, Kirsten Dunst, Amy Adams, Viggo Mortensen, Steve Buscemi, Terrence Howard

Carnage

Slovenski naslov: Masker
Država: Francija, Nemčija, Poljska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 80', Imdb
Režija: Roman Polanski
Scenarij: Yasmina Reza, Roman Polanski
Igrajo: Jodie Foster, Kate Winslet, Christoph Waltz, John C. Reilly

40 let nazaj je Roman Polanski posnel ničkaj uspešno komedijo Che?, s z Marcellom Mastroiannijem in to je bil njegov zadnji stik s komedijo. Potem se je g. Polanski bolj posvečal resnejšim, da ne rečem temačnejšim žanrom. Verjetno tudi zato, ker mu v letih ki so sledila, ni bilo preveč do smeha ali komedije, iz dobro znanih razlogov, o katerih tukaj ne bom razpredal. Kakorkoli, po štirih desetletjih se je Polanski vrnil h komediji, sicer črni, a nič zato, črne komedije mi tudi sicer bolj »ležijo« od tistih običajnih. Film se odpre s statično kamero, ki z distance opazuje skupino mlajših najstnikov. Kmalu pride do prepira, v katerem eden izmed njiju dobi s palico po obrazu. Rezultat – dva izbita zoba in spor, ki bi se utegnil končati na sodišču. Namreč, starša poškodovanega fanta sta iz njega izvlekla ime nasilneža, ki ga je poškodoval. Zadeve poskušajo urediti sporazumno, zato v svoje brooklynsko stanovanje povabita starša nasilnega fanta. Na skupnem sestanku bodo poskušali zgladiti spor brez odškodninskih tožb. Za skupno mizo se usedeta starša poškodovanega, Penelope in Michael Longstreet (Foster/Reilly) in Nancy in Alan Covan (Winslet/Waltz), starša otroka, ki je zakrivil »zločin.«

Verjetno je že iz kratkega povzetka jasno, da sta manjše nesoglasje med otrokoma in dva izbita zoba premalo, za zapolnitev krajšega celovečernega filma. Razen seveda, če glavno besedo ne vodijo starejši, ki želijo na civiliziran način rešiti nastalo situacijo. Tisto, kar bi morali rešiti in podpisati je bilo zaključeno relativno hitro, po nekaj manjših popravkih, so se vsi strinjali z osnutkom izjave. Nato sta zakonca Covan, že na vratih, sprejela vljudnostno povabilo in se vrnila nazaj, da bi z domačini nekaj popila. Manjše iskrice okoli formulacije skupne izjave niso zanetile ognja in zdelo se je, da se je vse v redu izteklo. Formalen pogovor z običajnimi vljudnostnimi vprašanji - kaj delate / kje živite - pa razkriva tisto, kar je vidno že na prvi pogled. Razredne razlike, pa tudi razliko v življenjskih filozofijah, nazorih in seveda značajih. Scenarij podpisujeta Polanski in francoska igralka, scenaristka in pisateljica Yasmine Reza, ki se je lotila adaptacije lastne uspešne broadwajske predstave, Le Dieu du Carnage (God of Carnage,2006). Tisti z nekaj več filmske kilometrine, boste v pripovedi verjetno ujeli odmeve klasike Kdo se boji Wirginie Woolf?

Gledališka predstava se je, tako kot film, ponašala z izjemno zanimivo igralsko zasedbo, sestavljeno iz priznanih filmskih igralcev. V glavnih vlogah so nastopili: Marcia Gay Harden, James Gandolfini, Hope Davis in Jeff Daniels. V slabih osemdesetih minutah film podaja nekakšen družbeni komentar, v katerem na zanimiv način naslavlja številna vprašanja. Od razrednih in profesionalnih razlik, položaja posameznika v zakonski skupnosti, do prefinjenega podsmeha pri seciranju posameznika in njegovih načel, principov in hib. Še najmanj mi se je dopadla Jodie Foster, ki je za moj občutek nekoliko preveč »igrala,« čeprav je njena rola že v osnovi zastavljena tako, da nas živcira. Christoph Waltz, njen ekvivalent na drugi strani, nas tudi iritira s pogosto uporabo mobilnika, a se nam tudi prikupi s svojim realističnim dojemanjem položaja in bistroumnimi in dobro tempiranimi pripombami in opazkami. Kate Winslet je čudovita, tako kot vedno, pripomb nimam niti na nastop Johna C. Reillyja. Torej, skupinski vtis odličen, režija dobra, nekoliko moteči so le scenaristični prejemi, ki goste večkrat peljejo do vrat in jih nato vračajo nazaj. Kljub vsem dobrim stvarem, mi film ni ponudil kakega izrazitega zadovoljstva. Podoben občutek me je spremljal ob ogledu tv filma The Sunset Limited, v katerem moči merita Samuel L. Jackson in Tommy Lee Jones. Tako kot tukaj, se je tudi tam filmu preveč poznal njegov gledališki DNK zapis. Verjamem, da se zadeva bolje obnese na gledaliških deskah. Polanski je tako posnel film, ki se gleda tekoče, koncentrirano, brez minute dolgočasja, toda tudi brez prave globine, ki bi me pahnila v intenzivnejše doživljanje videnega. Kot zanimivost naj omenim, da je Polanski zaradi znanih težav z ameriškimi oblastmi, duh New Yorka poustvaril v nekem pariškem stanovanju. (+3)          

Ocena: