Las acacias

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Argentina, Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Pablo Giorgelli
Scenarij: Pablo Giorgelli, Salvador Roselli
Igrajo: Germán de Silva, Hebe Duarte, Nayra Calle Mamani

Tri nagrade v canski sekciji Teden kritike, britanska Sutherland Trophy nagrada, namenjena najboljšim novim ustvarjalcem, nagradi na festivalu v Oslu in ukrajinskem mednarodnem festivalu Molodist, namenjenem študentskem in debitantskem filmu, so priporočila, ki jih nisem želel ignorirati. Upal sem, da me čaka pravi mali biserček in na koncu se je izkazalo, da so vse zgoraj naštete nagrade utemeljene, podeljene s tehtnim razlogom. Mož na režiserskem stolčku je Pablo Giorgelli. V Buenos Airesu rojeni režiser je v življenju je počel marsikaj in na koncu pristal pri filmu, ko mu je pri 44-ih uspelo dokončati prvenec, ki je vsebuje kar nekaj avtobiografskih elementov in je v resnici nekakšna mešanica fikcije in njegovih življenjskih izkušenj. Pripoved začnemo v paragvajskih gozdovih, kjer delavci pripravljajo hlode za odpremo v Buenos Aires. Ti končajo na Rubenovem tovornjaku, ki običajno sam potuje v Argentino in nazaj. Toda, tokrat bo imel družbo. Šef mu je naročil, naj na bližnjem počivališču pobere žensko, ki jo bo odpeljal v argentinsko prestolnico. Na njegovo presenečenje in tiho negodovanje, se ženska prikaže z osemmesečno deklico v naročju. Majhen, a pomemben dodatek, ki ga šef ni omenil. Pred njim je dolga pot in zadnje kar potrebuje, je dojenček v njegovi kabini. Ženska z otrokom zleze v kabino tovornjaka in pot se lahko začne. Rubenova napol sovražna drža in redkobesedna, sramežljiva sopotnica napovedujejo mučno izkušnjo. Po težavnem začetku se atmosfera vendarle počasi začne »mehčati.« Najprej so izmenjane osnovne informacije. Ženski je ime Jacinta. Potuje k sorodnikom v Buenos Aires, kjer bo poskušala najti delo. Deklica, ki s svojimi velikimi temnimi očmi radovedno opazuje moškega za volanom, je Anahi. In kaj je lahko bolj primerno za mehčanje človeka, kakor nedolžen, nalezljivo simpatičen pogled mahnega otroka?  

Številni avtorji poskušajo poustvariti pristno imitacijo življenja, zajeti košček človeškega obstoja in ga karseda bolje prenesti na filmski trak. Na žalost, v večini primerov se ti poskusi končajo z  neprepričljivo in izumetničeno pripovedjo, ki se gledalca ne dotakne in ga pusti povsem ravnodušnega.  Angažiranost in odziv lahko sprožijo le zgodbe, ki  so pisane z dušo in srcem, štorije v katerih naključni gledalec prepoznava odmeve iz lastnega življenja in situacije, ki so mu blizu. Seveda, veliko je odvisno od spretnosti pripovedovalca in interpretacije tistih, ki so postavljeni pred kamero.  Las acacias je lep primer filma, pri katerem so vse omenjene vrednosti vkomponirane v zelo užitno celoto. Zelo preprosto zgodbo, zapakirano v film ceste, odlikuje dialoški minimalizem, mikrolokacijska umestitev  in statična mizanscena. Največji del filma je kamera v potniški kabini tovornjaka in v bližnjih kadrih opazuje glavne protagoniste in njihovo interakcijo. Realizem posnetega materiala še dodatno poudari odsotnost glasbe, edina glasbena podlaga je brenčanje motorja in zvoki narave v prizorih na prostem. Film ceste navadno vsebujejo panoramske posnetke pokrajin, a je režiser ubral povsem drugačen pristop. Namesto okolice nam raje kaže obraze sodelujočih, tudi ko je kamera obrnjena stran, se dogajanje izven potniške kabine beleži iz notranjosti kabine. Ta kabina je nekakšen mali svet, v katerem se počasi spoznavata dva (in pol) tujca, ki svojo izkušnjo delijo z nami, gledalci. O preteklosti glavnih likov ne izvemo nič, tako kot onadva, začnemo iz ničle in počasi, sloj za slojem, odkrivamo njuni življenjski zgodbi. Do točke, na kateri se spoznata, bi težko govoril o sreči. Prej o samoti, ranljivosti in manjkajočih komponenti, ki jo potrebujeta oba. Režiser zaključi zgodbo z zmernim optimizmom in nas po zadnjem kadru pripravi do tega, da vrtimo film še naprej in v odvisnosti od naše percepcije videnega, izvlečemo lastne zaključke. Nekatere bo mogoče zmotila počasnost, ki jo ne gre enačiti z razvlečenostjo. Las acacias je vsekakor film za potrpežljivega gledalca, ki zadovoljstvo lahko najde v malih stvareh. Preprosto, humano in prepričljivo na vseh nivojih. 

Ocena: