The Rum Diary

Slovenski naslov: Zapiti dnevnik 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 120', Imdb
Režija: Bruce Robinson
Scenarij: Bruce Robinson, Hunter S. Thompson (knjiga)
Igrajo: Johnny Depp, Aaron Eckhart, Michael Rispoli, Amber Heard, Richard Jenkins, Giovanni Ribisi, Amaury Nolasco

Ko začnemo brskati po zametkih, ki so pripeljali do realizacije naslovnega celovečerca, odkrijemo marsikakšno zanimivo informacijo in med ostalim, tudi povezavo med Hunterjem S. Thompsonom in Johnnyjem  Deppom. Deppa najbrž poznate, eni poznate tudi Thompsona, a verjamem, da njegovo ime nekaterim ne pomeni veliko. Torej, Hunter S. Thompson je priznani novinar in pisatelj, utemeljitelj t.i. Gonzo novinarstva, specifičnega zaradi načina poročanja, ki od novinarja zahteva zelo oseben, čustveno-profesionalen angažma in njegovo vključitev v zgodbo na vseh nivojih, ki ga v končnici postavlja v vlogo osrednjega protagonista, torej prvoosebnega pripovedovalca. Thompson ni skrival svoje odvisnosti od najrazličnejših opojnih substanc (od alkohola do eksperimentalnih  mamil), ljubezni do orožja in sovraštva do nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona. Med njegovimi najbolj znanimi knjižnimi stvaritvami najdemo Fear and Loathing in Las Vegas (1971), ki nam je prinesel  verjetno najbolj znano filmsko uprizoritev kakega Thompsonovega dela. Strah in groza v Las Vegasu (Terry Gilliam, 1998), z Johnnyjem Deppom in Beniciom Del Torom v naslovnih vlogah, danes uživa kultni status in obenem predstavlja začetek zelo intimnega prijateljstva med Thompsonom in Deppom. Ta je v pripravah na vlogo Raoula Duka (ki v resnici ni nič drugega, kot Thompsonovih alter ego), preživel veliko časa s pisateljem, v želji po čim boljši interpretaciji. Ta mu je tako zlezel pod kožo, da so sledi Thompsonovega vpliva nanj, vidne še danes. Prav Depp je najzaslužnejši za objavo Thompsonovega romana The Rum Diary, ki je prvič izdan leta 1998, skoraj tri desetletja po nastanku. Knjigo je nato adaptiral Bruce Robinson in to je še ena zanimiva zgodba, ki stoji za Zapitim dnevnikom, a o tem nekaj več v sklepnem delu tega zapisa. V kontekstu filmov, ki v osrčju imajo Thompsona, ali kakega izmed njegovih alter egov, velja omeniti celovečerec Arta Linsona, Kjer se podijo bivoli (Where the Buffalo Roam, 1980), v katerem se v Thompsonovih čevljih znajde Bill Murray, ki se je, tako kot Depp, inficiral s Thompsonom, oz. njegovim značajem in je še dolgo po koncu snemanja, čutil njegov vpliv.

San Juan, Portoriko je kraj, kamor se odpravi Paul Kemp (Johnny Depp), da bi začel znova. Odločil se je preseliti iz New Yorka, ker ga v glavnem mestu te otoške države čaka služba pri tamkajšnjem časniku, San Juan Star. Kmalu po prihodu ugotovi, da položaj v časopisni hiši ni rožnat in se spoprijatelji  s Salajem, sodelavcem, ki je pri časniku zaposlen kot fotograf. Ta mu razloži, kako funkcionirajo stvari v novem okolju, nova sodelavca kmalu postaneta tudi sostanovalca, ko mu Sala ponudi poceni sobo. Skupaj se pogosto družita ob steklenici ruma in med njima se kmalu splete močna prijateljska vez. Občasno jima družbo dela čudaški, od drog in alkohola že pošteno načeti novinar Moberg, ob katerem Paul in Sala delujeta kot pivska amaterja. Nato Paulov miren večer ob steklenici ruma razburka srečanje s prikupnim dekletom, ki priplava mimo. Paul je očaran in poskuša izvedeti, kdo je skrivnostno dekle. Naslednji dan sreča lokalnega mogočneža Sandersona (Aaron Eckhart). Ta mu ponudi sodelovanje, ki bi mu lahko prineslo izdatno finančno korist. Vse kar mora storiti je pisanje »konstruktivnih« člankov, ki bi pomagali omehčati javno mnenje in prepričati tamkajšnje prebivalstvo v pravilnost urbanističnega načrta, ki predvideva gradnjo luksuznih hotelov in ostalih spremljajočih turističnih objektov. Počitniški paradiž bo privabil premožne Američane in izdatno napolnil žepe investitorjev. Ko obišče Sandersa v njegovi razkošni vili, znova sreča dekle, ki ga je tako očaralo noč prej. Chenault je  Sandersova zaročenka, ki ji življenje na visoki nogi očitno ne ponuja pravega zadoščanja. Kemp se naenkrat najde na prelomnici. V igri je prelestno dekle, ki je obenem tuja zaročenka in veliko denarja, za »prijazno« pisanje, ki je obenem odličen material za odmeven časopisni članek.   

V skladu z pravili gonzo novinarstva bi lahko filme, ki so tako ali drugače povezani s H.S.Thompsonom opredelili kot dela, ki v prvi vrsti portretirajo Thopsona in njegovo persono, vse ostalo je nekakšna pomožna snov. Že res, da je tukaj v ospredju  Paul Kemp, a kot smo že ugotovili, je tudi ta Thompsonov alter ego. Torej, pred nami je film, ki opisuje Thompsonove dogodivščine iz časov, ko je ta živel v Portoriku. Nekakšen izsek iz njegovega življenja (v času nastajanja romana je avtor bil 22-letnik), skok v čas, ko je Thompson bil še neafirmiran pisatelj, ki še vedno dvomi o svoji pisateljskih kvalitetah in se tudi nekoliko »išče,« v smislu življenjskih ciljev in nazorov. Poleg te thompsonovske komponente, Robinson jasno izpostavi načine izkoriščanja naravnih virov v deželah tretjega sveta, po katerih kremplje stegujejo pohlepni posamezniki in korporacije, ob podpori  visoke politike seveda, ki je največkrat vpletena v to nemoralno početje.  Nekaj malega je povedano tudi na račun samocenzure, oz. nepisanih zakonov, ki krojijo  vsebino časopisnih člankov, v direktni odvisnosti od strukture oglaševalcev in njihovega vpliva na uredniško politiko. Na bolj osebni ravni se pripoved suče okoli Kempovih romantičnih prizadevanj, ki so usmerjena proti prikupni Amber Heard, toda ta romantični element Zapitega dnevnika nikoli ne zadiha s polnimi pljuči. Razlogov je več, a najočitnejši razlog je, tako kot pri vseh ostalih Kempovih dejanjih in interesih dejavnostih,  njegova konstantna izpostavljenost vplivu opojnih substanc. Prav v tem segmentu, ko je naš junak pod vplivom različnih pripravkov, najdemo tudi najzanimivejše epizode Zapitega dnevnika. Deli, ki vključujejo interakcijo med tremi opitimi uporniki, ki na koncu poskušajo narediti pravo stvar, a jim spodleti, so vsekakor najbolj užitni. Mojo glavno pripombo naslavljam na samo podajanje zgodbe, ki je pogosto nepovezano in človek včasih ima občutek, da je kakšen del filma preprosto odrezan. Zdi se, kot da ustvarjalci nebi vedeli, kam želijo peljati pripoved, zato tudi film kot celota deluje nekoliko zmedeno. Kar spet lahko razumemo kot določeno kvaliteto, saj se približno tako obnašajo tisti, ki so večino časa pod vplivom. Mogoče celotno zgodbo še najbolje zaokroži režiser Bruce Robinson, ki mu je leta 1984 uspel impresiven scenaristični debi s Polji smrti (The Killing Fields, Roland Joffé). Temu je tri leta kasneje dodal še opaženo komično dramo Withnail in jaz (Withnail & I), za katero je prispeval scenarij in se prvič tudi usedel na režiserski stolček. Jennifer Eight (1992), je bil njegov zadnji film, po katerem se je Robinson upokojil. Šele Zapiti dnevnik ga je znova privabil k filmu. Prevzel je režiserski stolček in adaptacijo knjige, a mu je nato ponagajala pisateljska blokada. In kaj je storil Robinson? Po šestih letih brez alkohola, je znova prejel za steklenico in pisanje je steklo. Vsak dan je spil steklenico žganja, dokler scenarij ni bil končan in nato znova prenehal s pitjem. Mogoče bi zraven Zapitega dnevnika morali dodati priporočilo, ki predlaga ogled v vinjenem stanju. Mogoče bi takrat film dobil neko novo dimenzijo in se kvalitetno povzdignil na višji nivo. (3+)   

Ocena: