Resolution (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, Misterij, Triler
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Justin Benson, Aaron Moorhead
Scenarij: Justin Benson
Igrajo: Peter Cilella, Vinny Curran, Zahn McClarnon, Bill Oberst Jr., Kurt David Anderson

Mislil sem, da se po receptu, ki za eno glavnih sestavin ima osamljeno kočo / hišo / vikend v gozdu, ali kakšni drugi izolirani lokaciji, na kateri skupino / posameznika preganja realno / imaginarno zlo, ne da iztisniti nič več. Obrabljenost omenjenega koncepta je tako močna, da so celo neutrudni ameriški reciklatorji v zadnjih letih potegnili ročno zavoro in začeli reciklirati druge, manj obrabljene koncepte. Omenjenega klišeja se nista ustrašila Justin Benson in Aaron Moorhead, ki sta večji del dogajanja umestila v prav takšno okolje.

Michael je pred kratkim poročil žensko ki jo ljubi, otrok je že na poti in to je situacija, v kateri se mlad človek njegovega kova počutiti zadovoljno in prijetno. Ko nek večer med e-pošto najde sporočilo najboljšega prijatelja Chrisa, sicer dolgoletnega odvisnika, sklene, da mu mora pomagati. Sporočilo vsebuje video posnetek, na katerem Chris nekje v divjini, pod vplivom mamil, počne razne neumnosti: poškodovan, krvav in ves paranoičen pred kamero klobasa neumnosti in strelja na navidezne sovražnike. K sporočilu je poleg posnetka priložena karta z označeno lokacijo, na kateri je posnet video. Michael sporočilo razume kot klic na pomoč in se že naslednji dan odpravi proti kraju označenem na zemljevidu. Njegov plan je preprost. Našel bo Chrisa in ga s cold turkey metodo prisilil na tehten premislek. Računa, da se bo prijateljev um po tednu dni brez mamil razbistril do te mere, da bo pripravljen sprejeti edino pravilno odločitev — prostovoljni odhod v rehabilitacijski center.

Zadovoljstvo, ki mi ga je ponudil Resolution, je takoj po ogledu bilo kar konkretno, a šele po prespani noči, ko sem še enkrat premlel izkušnjo, je film v mojih očeh dobil spoštovanje, ki si ga zasluži. Če sodite med tiste ljubitelje hororja, ki pri žanrskem filmu iščejo nekaj več od cenenih jump scare  trikov, pospremljenih s srhljivimi zvočnimi učinki, potem obstaja velika verjetnost, da je tandem Benson-Moorhead skomponiral melodijo po vašem po godu. Pri večini grozljivk je karakterizacija likov manj pomembna postavka, saj je njihova funkcija največkrat zreducirana na brezglavo bežanje pred superiornim zlobnežem, ki potem, v odvisnosti od producentove vizije, pokonča vse, ali skoraj vse sodelujoče. Tista ena punca, ki občasno preživi, je navadno izrabljena za nadaljnjo komercialno eksploatacijo morebitnega finančnega uspeha prvega filma. Tandem Benson-Moorhead se je odločil za drugačen pristop, iz enačbe odstranil punco in se posvetil konstrukciji kakovostno profiliranih likov. Glavna moška protagonista sta tako zelo človeška, naravna lika, ki jih spoznavamo skozi prepričljive in realne dialoge, še bolj pomembno pa se mi zdi, da se prijatelja v kritičnih trenutkih obnašata razumljivo, logično in naravno. Tudi po zaslugi dobrih igralskih kreacij, med katerimi še posebej izstopa džankijevski Vinny Curran. Resolution ni film, pri katerem se sprašujemo, kdo je naslednji na listi za odstrel, temveč film, pri katerem nas veliko bolj zanima, kaj se pravzaprav dogaja. Iz izhodišča, da ju nekdo ali nekaj opazuje avtorja gradita gosto, zloveščo atmosfero, ki zelo dobro funkcionira na temeljih principa manj je več. Ker ne želim razkrivati bistvene elemente zapleta, bo povedal le to, da se film zelo spretno sprehaja po zelo tanki liniji med dejansko in namišljeno ogroženostjo, kombinira nepojasnjeno in razumsko, ter na ta način zbuja občutke, ki jih večina gledalcev razume in pozna. Z atmosfero me naslovni močno spominja na hvaljeni Kill List (Ben Wheatley, 2011), ki je tudi sicer primerjalno zelo zanimiv. Namreč, Wheatley je vztrajal pri sklepnem dejanju / resoluciji, želel je šokirati in se istočasno pokloniti vzornikom in tako zamudil priložnost za presežek. Benson in Moorhead nista storila iste napake in sta žanrsko konvencijo spretno obrnila sebi v prid. Za vse, ki uživajo v jasnih resolucijah pa še majhno opozorilo — ne bodite razočarani, če na koncu ugotovite, da filmski naslovi včasih znajo biti dvosmiselni. Ali povedano drugače, včasih potujemo zaradi same izkušnje in ne zaradi satisfakcije, kar nam jo prinaša prihod na cilj.   (-4)

Ocena:

Eldfjall [Volcano] (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Volcano
Država: Islandija, Danska
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija:  Runar Runarsson
Scenarij:  Runar Runarsson
Igrajo:  Theodor Juliusson, Margret Helga Johannsdottir, Auður Drauma Bachmann, Þorsteinn Bachmann, Kristin Davíðsdottir

Končno sem se usmilil in iz arhiva potegnil Eldfjall, eden najodmevnejših islandskih filmov preteklih let, ki je pred dvema letoma bil kandidat dotične države za oskarja in v letih 2011 in 2012 prejel številne festivalske nagrade in nominacije. Film podpisuje mladi islandski filmar Rúnar Rúnarsson, ki se je pred realizacijo celovečernega prvenca posnel več nagrajenih kratkih filmov, med katerimi najdemo tudi naslove z oskarjevsko nominacijo (The Last Farm, 2004). Eldfjall sodi med tiste filme, ki jih po neki lastni klasifikaciji razvrščam v kategorijo nerazvedrilnih filmov — torej filmov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z resnimi, ničkaj veselimi temami kot so: depresija, bolezen ali smrt in pri tem uporabljajo realistično vzdušje in ohranjajo resno držo. Podobnost s Hanekejevo veliko bolj znano in uveljavljeno Ljubeznijo (Amour, 2012) je pravzaprav neverjetna, zato se mi še bolj pomembno zdi izpostaviti, da je Eldfjall eno leto starejši, pa tudi to, da je bil premierno predvajan v Cannesu, kjer je Haneke tako rekoč stalni gost. Zaključke lahko izvlečete sami, jaz pa bom raje nadaljeval s kratkim povzetkom vsebine.

Hanness je polnih 37 let opravljal hišniška dela v eni izmed reykjaviški šol, toda zdaj je napočil čas za konec poklicne poti in slovo. Na majhni poslovilni slovesnosti v šolski kantini se drži dobro in naključni opazovalec bi težko zaznal  notranji nemir in depresijo, ki že nekaj časa mori novopečenega penzionista. Hanness je tiste sorte človek, ki vse obdrži zase in nobenemu ne pove nič. Redkobeseden in zadržan, pogosto grob v interakciji z najbližjimi. Njegovo nedostopnost mu še najbolj zamerita zdaj že odrasla, samostojna otroka, ki ob vsakem obisku zaskrbljeno ugotavljata, kako zelo neprijazno mora biti življenje za njuno mater Anne, ki molče prenaša moževo muhavost. Toda odnos med zakoncema vseeno ni tako slab, kot se to zdi na prvi pogled. Ko ostaneta sama, zakonca kar dobo shajata in tudi Hanness je veliko bolj sproščen in odprt. Anne kljub temu ne ve, da moža obsedajo samomorilske misli. In ravno ko se zdi, da se Hanness počasi otresa negativnosti, Anne zadane huda možganska kap. Možgani so poškodovani tako močno, da možnosti za ozdravitev ni. Otroci in zdravniki Hannessa želijo prepričati, da je napotitev v kakšno specializirano ustanovo najboljša rešitev za vse. Toda Hanness ne želi niti slišati za to opcijo in se odloči, da bo sam skrbel za paralizirano soprogo.    

Nikoli ne veš, kaj prinaša nov dan in kako korenito se lahko vse spremeni. Problemi, ki so še včeraj delovali nepremagljivo, veliki kakor najvišje gore, lahko v hipu postanejo majhni in nepomembni. Vse je stvar perspektive pravijo in pogled na določeno situacijo se lahko povsem spremeni, če jo vrednotimo iz drugi izhodišč in z novimi spoznanji. Hanness se je po koncu poklicne poti počutil brezkoristno, izrabljeno, nezaželeno in smrt je v njegovih razmišljanjih bila najboljša opcija. Nato je Anne zbolela in upokojeni hišnik je naenkrat dojel dve pomembni stvari: da ne želi zapustiti osebe, ki mu pomeni največ na tem svetu, ter da je še vedno lahko koristen in nekomu v pomoč in oporo. Njegova perspektiva se je, kot rečeno, korenito spremenila, Annina nesreča pa je bil tisti prelomni dogodek, ki mu je odprl oči. Po tem dogodku samomorilske nagone popolnoma spodrine skrb za ženino zdravje in usodo, nekje med tem procesom pa Hanness tudi osebnostno dozori in po dolgem času povsem jasno vidi smisel lastnega obstoja. Enostavno in realistično najbolje opiše režiserjev slog, a ob tem je treba poudariti izjemen talent mladega avtorja v kompoziciji kadrov. Nekateri izmed teh se mi zdijo še posebej posrečeni — izjemno vizualno sporočilni in brezhibno tempirani, sestavljeni v  prizore, ki povejo več, kakor tisoč besed. Zelo se mi dopade tudi Runarssonovo igranje s simboliko in vlečenje vzporednic med glavnim junakom in njegovim čolnom, a se na tem mestu ne bom spuščal v podrobno analizo, saj menim, da je najbolje, če takšne stvari odkrijete sami. Greh bi bilo ne omeniti suvereno interpretacijo glavnega igralca Theodorja Juliussona in njegove filmske žene Margret H. Johannsdottir, ter izvrstno prilegajočo se melanholično glasbeno podlago. V tej skrbno komponirani celoti me je še najbolj zmotila slaba karakterizacija potomcev, vendar ne tako močno, da bi bistveno pokvarila zelo dober končni vtis. Rúnar Rúnarsson je še eno obetavno ime, ki ga dodajam na seznam tistih avtorjev, ki jih bom spremljal tudi v prihodnje. (-4)

Ocena:

Broken City (2013)

Slovenski naslov: Podkupljeno mesto 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Allen Hughes
Scenarij: Brian Tucker
Igrajo: Mark Wahlberg, Russell Crowe, Catherine Zeta-Jones, Jeffrey Wright, Barry Pepper, Alona Tal, Natalie Martinez

Že v včerajšnjem prispevku sem omenjal patološko potrebo Hollywooda, da v naslovne vloge tlači vedno ene in iste obraze. Pri naslovnem izdelku je ta isti obraz Mark Wahlberg aka Marky Mark, ki je v zadnjem desetletju postal nekakšna konstanta hollywoodske visokoproračunske produkcije. Wahlberg je človek s podjetno žilico in dobrimi zvezami, zato ne čudi, da se bo letos  pojavil v kar štirih blockbusterjih: v naših kino dvoranah smo ga letos že lahko videli v Podkupljenem mestu in krimi komediji Dvigni (Pain & Gain, Michael Bay, 2013), ki je pred kratkim končal svojo sedem tednov dolgo turnejo po slovenskih kinodvoranah (12.447 gledalcev). Za začetek avgusta je napovedana svetovna premiera akcijske komedije 2 Guns (R: Baltasar Kormakur), v kateri bo Wahlbergu pomagal Denzel Washington,  konec decembra pa na vrsto pride še protiteroristični akcijski triler Lone Survivor, izpod režiserske taktirke Petera Berga. Pravi Mark  Wahlberg overdose. 

V naslovni zgodbi MW igra detektiva, ki je pred sedmimi leti storil napako. Napako, zaradi katere je izgubil službo in se za las izognil dolgoletnemu bivanju za rešetkami. Da ne bo pomote, detektiv je ravnal pravično, toda nezakonito, zato mu je na pomoč priskočil največji pravičnik v mestu — newyorški župan Russell Crowe, ki je v MW-ju znal prepoznati iskrenega borca za pravico. Sedem let kasneje je MW zasebni detektiv, ki je pištolo zamenjal za fotoaparat, s katerim v objektiv lovi dokaze o zakonski nezvestobi in ostalih marginalnih zadevah. Nato ga v svojo pisarno pokliče stari znanec Crowe in mu na mizo vrže debelo kuverto z denarjem. Župan je prepričan, da njegova boljša polovica (Catherine Zeta-Jones) skače čez plot, vendar nima dokazov. Razkritje ženine nezvestobe nekaj tednov pred volitvami lahko ogrozi njegovo ponovno izvolitev in župan si tega enostavno ne sme privoščiti. Zato želi delovati preventivno in izvedeti, ali so njegovi sumi upravičeni. Prinesi mi fotografije, pravi Russell, MW pa je zadovoljen, ker bo na hitro zaslužil lepe denarce. Toda, ko sodeluješ s politiki stvari vendarle niso tako preproste in nič ni tako, kot se sprva zdi.   

Podkupljeno mesto podpisuje Allen Hughes, ki je z bratom Albertom režiral nekaj znanih naslovov (Menace II Society, Dead Presidents, The Book of Eli…) Dvojčka sta se pred časom domenila za samostojno nadaljevanje ustvarjalne poti in Allen je prvi dokončal svoj solo projekt. Gospod Hughes je posnel film, ki se neutemeljeno jemlje smrtno resno in še bolj neutemeljeno verjame v trdnost lastne konstrukcije in pronicljivost iznesenih ugotovitev. In kaj nam avtor s to stvaritvijo pravzaprav sporoča? Nam želi povedati, da je politika polna spletk in da so izvoljenci ljudstva pokvarjeni? To že vemo iz lastnih izkušenj. Nam želi pokazati, zakaj je korupcija tako priljubljena med politiki in nam spotoma razložiti, kako se take reči izvajajo v praksi? Tudi na ta vprašanja smo dobili že veliko bolj studiozne odgovore [glej Skrivno navezo (The Wire, 2002-2008)]. Eden glavnih problemov filma je v tem, ker gledalec ves čas ve, da MW v resnici ne išče dokazov o prešuštvu prve dame New Yorka, temveč dokaze o županovi pokvarjenosti. Že vemo, v igri so tako kot vedno zemljišča in to samo po sebi niti ni tako moteče — bolj moteča je površnost, s katero snovalci orišejo to vpletenost. Nič bolje ne funkcionira niti drugi steber filma, ki počiva na klišejskem fundamentu poštenega policaja, ki je v preteklosti storil napako, za katero se z dobrim, junaškim dejanjem mora oddolžiti v sedanjosti. Na koncu sem premišljeval, da bi mi bilo veliko bolj všeč, če bi Hughes povsem obrnil stvari. Če bi pokvarjencu dovolil zmagati na volitvah, če bi prvo damo zares natepaval nekdo iz nasprotnega tabora in če bi MW končal v zaporu. Potem bi vsaj lahko rekli, da smo dobili dobro imitacijo realnosti. (+2)  

Ocena: 

Behind the Candelabra (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Drama, Romantični
Dolžina: 118', Imdb
Režija: Steven Soderbergh
Scenarij:  Richard LaGravenese, Scott Thorson (knjiga)
Igrajo: Michael Douglas, Matt Damon, Scott Bakula, Eric Zuckerman, Rob Lowe, Dan Aykroyd

Dober biografski film je praktično nemogoče posneti brez vrhunske interpretacije glavnega protagonista. Zato je Soderbergh Michaelu Douglasu že med snemanjem Preprodajalcev (Traffic, 2000) predstavil idejo o biografski zgodbi Wladziuja Valentina Liberaceja, pianista in vokalnega solista, enega najbolj znanih zabavljačev v ameriški zgodovini. Liberace, ki je med leti 1950 in 1970 bil eden najbolje plačanih estradnikov na svetu, je umrl za posledicami aidsa leta 1987,  v 67. letu starosti. Soderbergh je želel adaptirati avtobiografsko knjigo Behind the Candelabra: My Life With Liberace, v kateri avtor Scott Thorson opisuje svoje šest let trajajoče razmerje s slavnim pianistom in leta 2008 je napočil čas za prve pred-produkcijske aktivnosti. Michael Douglas in Matt Damon sta prevzela glavni vlogi, a tudi s tako močnimi aduti kot sta Douglas in Damon, Soderberghu ni uspelo prepričati šefe hollywoodskih studiev, naj finančno podprejo njegov projekt. Režiser je prepričan, da je glavni razlog zavrnitve dejstvo, da se film (za hollywoodske standarde) preveč odkrito ukvarja s homoseksualnostjo. Kakorkoli, film je na koncu pristal pri televizijski hiši HBO, ki je zaprla finančno konstrukcijo in prav zato so ameriški gledalci Behind the Candelabra na malih zaslonih lahko videli le nekaj dni po uradni premieri v Cannesu.

Zgodbo o slavnem pianistu in njegovem mladem ljubimcu v duhu izvirnega knjižnega materiala spremljamo skozi  perspektivo mladega Scotta Thorsona, ki preko skupnega hollywoodskega prijatelja dobi priložnost srečati Liberaceja po enemu izmed njegovih znamenitih lasvegaških nastopov. Scott se ne more pohvaliti s srečnim otroštvom, a je kljub temu imel srečo v nesreči, da je po težavnem začetku v najstniških letih pristal pri prijazni rejniški družini. Mladenič ljubi živali in želi postati poklicni veterinar, očesno vnetje pri enem izmed Liberacejevih štirinožnih prijateljev pa ja za oba dober izgovor, za ponovno snidenje na pianistovem razkošnem domu. Liberace in Thorson kmalu postaneta ljubimca in ne mine veliko, ko estradnik postavnega mladeniča povabi, naj se preseli k njemu. Za mladeničevo boljše počutje celo ustvari delovno mesto osebnega asistenta in golobčka nekaj časa živita v sreči in harmoniji. Toda leta so minevala in sčasoma se je nabralo veliko stvari, ki so počasi krhale njun odnos. Scottova odvisnost od mamil in Liberacejeva neustavljiva potreba po drugih mladih moških sta bila tista odločilna razloga, ki sta ju dokončno ločila.

Miloš Forman je eden redkih režiserjev, ki me je povsem kupil s svojimi biografskimi zgodbami (Amadeus, Ljudstvo proti Larryju Flyntu, Človek z lune), medtem ko se me večina novejših uveljavljenih biografskih zgodb (vključno s Spielbergovim Lincolnom) nekako ni preveč dotaknila. V kategorijo solidnih poskusov zagotovo sodi tudi Soderberghova najnovejša stvaritev, ki ji v resnici ne morem očitati veliko, čeprav po zadnjem kadru nisem imel tistega prijetnega občutka, da sem videl nekaj pomembnega, posebnega, unikatnega. Behind the Candelabra je v skladu z režiserjevim ugledom na pričakovano visokem tehničnem nivoju — suvereno režiran izdelek z visoko produkcijsko vrednostjo, ki odlično rekonstruira pretekli čas in prostor. Med zanimivejše vidike zgodbe uvrščam spoznanja o položaju istospolno usmerjenega posameznika v zabavni industriji (in družbi na splošno), ki je ves čas moral skrbno varovati privatnost in v očeh javnosti ohranjati imidž dostopnega heteroseksualnega samca. Liberace je bil eden izmed mnogih, ki je bi prisiljen lagati o svoji seksualnosti, če je želel ostati v igri in še naprej živeti na visoki nogi. Finančna kompenzacija za ohranjanje iluzije je enostavno bila previsoka, da bi jo estradnik tako preprosto zavrgel. Med najmočnejše adute filma brez dvoma sodita tudi vrhunski Michael Douglas in prepričljivi Matt Damon, ki se odlično spopadeta z vsemi izzivi, ki jih se seboj prineseta dve tako zahtevni vlogi. Omeniti velja še zelo zabaven nastop Roba Lowa (nisem verjel, da ga bom kdaj pohvalil) in skoraj neprepoznavnega Dana Aykroyda. Čeprav Damon svoje delo opravi dobro, menim, da je angažma 42-letni igralca za vlogo 18-letnega fanta zgrešena poteza. V tej izbiri se lepo zrcali skoraj patološka potreba sodobnega ameriškega filma, da v naslovne vloge tlači vedno ene in iste obraze. Moteče je, da Soderbergh ne pokaže pretiranega zanimanja za dejstvo, da je Scott Thorson na začetku razmerja z Liberacejem bil mladoleten in to je eden izmed motivov, kjer bi želel videti bolj  kritično režisersko držo. Domnevno zadnje Soderberghovo režisersko udejstvovanje je soliden biografski film, ki mu manjka nekaj globine, da bi se trajnejše vtisnil v spomin. (+3)    

Ocena:

Smrt čoveka na Balkanu [Death of a Man in the Balkans] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Srbija 
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 80' ,  Imdb
Režija: Miroslav Momčilović 
Scenarij: Miroslav Momčilović
Igrajo: Emir Hadžihafizbegović, Radoslav Milenković, Bojan Žirović, Nataša Ninković, Anita Mančić, Ljubomir Bandović

Uvodne minute filma pripadajo depresivnemu skladatelju, ki se pred spletno kamero, s solzah v očeh, poslavlja od življenja. S strelom v glavo konča svojo muko in tako omogoči nastanek filma Smrt človeka na Balkanu. Nikola Kojo že po 60-ih sekundah opravi svoje delo v filmu, toda hitro slovo enega najprepoznavnejših srbskih igralcev vseeno ni najbolj drzna poteza režiserja Miroslava Momčilovića (Sedam i po, Čekaj me, ja sigurno neću doći). Namreč, ta se odloči celotno zgodbo posneti z eno kamero, v realnem času in enem samem kadru. Ena popolnoma statična kamera, če izvzamemo nenameren udarec s komolcem, beleži sled dogodkov, potem ko v stanovanje pritečejo sosedje, ki so slišali strel. Prvi v stanovanje vstopi sosed Aca (Emir Hadžihafizbegović), malce kasneje pa se mu pridruži še sosed Vesko (Radoslav Milenković). Poklicali so rešilce in policijo in zdaj se spodobi, da v stanovanju počakajo na prihod službenih oseb, tem pa se nikamor ne mudi, saj jih pomirja spoznanje, da mrtvec ne bo nikamor odšel. Zato se na kraju tragedije ekspresno pojavi predstavnik pogrebnega podjetja. Vsi skupaj sedijo v pokojnikovi dnevni sobi, čakajo, in med tem ko se poskušajo spomniti  njegovega imena, debatirajo še o marsičem, ne vedoč, da dogajanje v sobi nemo beleži še vedno prižgana spletna kamera.    

Tretji film Miroslava Momčilovića si iz več razlogov zasluži iskreno pohvalo. Najprej zato, ker nam pokaže, da ob dobrem scenariju  in malce boljši spletni kameri prav vsak lahko posname svoj prvi film. Razume se, da je končna podoba Momčilovićevega izdelka rezultat različnih post-produkcijskih prejemov in profesionalnega zajema slike in zvoka, vendar je tukaj treba pohvaliti predvsem koncept, ki je posrečen križanec med found-footage  materialom in resničnostnim šovom. Projekt kot je ta v veliki meri počiva na Momčilovićevi scenaristični spretnosti, dobremu delu z igralci in kvalitetni interpretaciji le-teh. Analiza videnega razkriva malce groteskno idejo izkoriščanja mrtvega človeka za raziskavo značajev živih ljudi iz njegovega okolja, na kateri režiser zgradi svojo satirično črnohumorno pripoved. Mogoče nekaterim ne bo všeč, da Smrt človeka na Balkanu funkcionira skozi nizanje stereotipov, ki se zrcalijo v značajih glavnih protagonistov, vendar če kje, potem tukaj velja upoštevati stereotipnost resnice. Kot zanimiv moment bi izpostavil avtorjevo dekonstrukcijo mita o srčnem, dobrososedskem, gostoljubnem balkanskem človeku. Njegovi radovedni liki pod masko sočutja nosijo koristoljubje in egoizem, podobno preračunljivo nastopajo tudi uradniki, ko enkrat vstopijo v kader in tako postanejo del zgodbe. Tu zanimivo vlogo odigra snemalna naprava, ki direktno vpliva na obnašanje akterjev pred kamero, ko ti nenadoma dojamejo, da se dogajanje v sobi snema. Smrt človeka… me vsebinsko spominja na Masaker (Carnage, Roman Palanski, 2011), saj oba filma v eno samo zaprto lokacijo uspešno prenašata odmeve družbene realnosti in se istočasno spuščata v seciranje značajev sodelujočih. Ob dialogih, ki so prepojeni s sofisticiranim humorjem, sicer nisem doživljal nekontroliranih izbruhov smeha, temveč prijeten občutek zadovoljstva, v spremstvu drobnega nasmeha, ki je pogosto zaigral na mojih ustnicah. Pohvaliti velja celotno igralsko ekipo z odličnim Emirjem Hadžihafizbegovićem na čelu, ki odlično odgovori na zahteve, ki jih s seboj prinaša snemanje v enem kadru. (+3)

Ocena:

Napovedi - Moebius

Kim Ki-Duk je po osebni krizi in skoraj triletnem premoru, ki se je leta 2011 končal z Arirangom, znova zelo aktiven. Njegov naslednji film v  teh dneh gre skozi finalno post-produkcijsko fazo, na spletu pa se je že pojavil prvi teaser. Zaenkrat o sami vsebini ni znano veliko, besede, ki se najpogosteje omenjajo v povezavi s filmom so: Ojdipov kompleks, incest in kastracija. Korejska agencija za klasifikacijo filmov je Moebiusu dodelila najbolj strogo oznako R in s tem praktično preprečila prikazovanje filma v korejskih kino dvoranah, saj film lahko predvajajo le v specializiranih dvoranah, ki jih v Južni Koreji nimajo. Podobna usoda je pred leti doletela korejsko uspešnico I Saw the Devil, ki je potem v Koreji prikazovana v posebni mehkejši različici, ki se je močno razlikovala od mednarodne verzije, ki smo jo videli v ostanku sveta. Kim Ki-Duk je medtem na korejsko cenzorsko agencijo naslovil pismo, s katerim poskuša odgovorne prepričati, naj spremenijo svojo odločitev. Eno glavnih vlog je odigral Cho Jae-Hyun, ki je s Kim Ki-Dukom že večkrat uspešno sodeloval (Crocodile, The Isle, Bad Guy). Film bo po vsej verjetnosti premierno prikazan na Beneškem filmskem festivalu.

Imdb

Žanr: Drama

Režija in scenarij: Kim Ki-Duk

Igrajo: Cho Jae-Hyun, Seo Young-Joo, Lee Eun-Woo

 

Zaključna dela (2013)

Scenarij in režija: Boštjan Sovec
Igrajo: Damijan Sovec, Mirko Fras, Aljaž Marinič
Gornja Radgona, 2013

Čisto običajen dan bratov Štefanec med njunim opravljanjem zaključnih del …

Nekaj več o nastanku filma je Boštjan Sovec aka Cosmopapi povedal tukaj.

Wrong (2012)

Slovenski naslov: Narobe svet
Država: Francija, ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Quentin Dupieux
Scenarij: Quentin Dupieux
Igrajo: Jack Plotnick, Eric Judor, Alexis Dziena, Steve Little, William Fichtner

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Prva asociacija — Monty Python, seveda. Mogoče še najboljša primerjava za tisto, kar dela gospod Quentin Dupieux. Človek, ki me je ujel nepripravljenega z  Gumo (Rubber, 2010), je lani predstavil svoj tretji celovečerec , ki smo ga imeli priložnost videti na lanskem LIFFu. Psihopatska pnevmatika z uničevalno telepatsko močjo je zame bila očitno preveč odbita, zato sem (pre)dolgo okleval, preden sem končno odločil spoznati Narobe svet, naslednji projekt dotičnega gospoda. Kratki povzetek zgodbe ne pomaga veliko, saj je z besedami izjemno težko pričarati vse dimenzije nenavadnosti naslovne stvaritve. V najbolj grobih črtah lahko rečemo, da je Narobe svet zgodba o Dolphu Springerju (Jack Plotnick), ki se nekega jutra zbudi in ugotovi, da je njegov najboljši štirinožni prijatelj Paul izginil neznano kam. Iz preprostega izhodišča iskanja izgubljenega psa Dupieux zgradi neverjetno zabavno, z nadrealizmom prepojeno dogodivščino, v kateri srečujemo nenavadne like in se prebijamo skozi težko razložljive, nemalokrat nesmiselne okoliščine in dogodke. Mogoče bo najbolje, če vam za pokušino ponudim delček Springerjevega dneva, oziroma jutra, če sem bolj natančen. Mogoče boste potem lažje sprejeli odločitev, ali je Narobe svet material, v katerem utegnete uživati. Zgodba Dolpha Springerja se začne standardno, tako kot vsak drug dan glavnega junaka — natanko ob 7:60 zjutraj. Toda tistega usodnega dne Paula ni bilo nikjer. Dolph je iskal po soseščini, preveril pri sosedu, če je mogoče videl njegovega psa, a izvedel ni nič. V upanju, da se bo Paul kmalu vrnil, se je usedel na verando in pregledoval prispelo pošto. Prevzemale so ga črne misli, zato je pograbil reklamni letak in poklical Jesus Organic Pizza, novega ponudnika na lokalnem trgu dostave hrane na dom. Naslednje vrstice so rekonstrukcija Dolphovega pogovora z dispečerko Emmo, ki sprejema naročila in ves čas njunega pogovora ohranja visoko raven prijaznosti in ustrežljivosti.

Emma:
Jesus Organic Pizza. Moje ime je Emma.
Kako vam lahko pomagam?

Dolph:
Je to picerija?

Emma:
Tako je. Ravnokar smo začeli s poslovanjem.
Ali želite naročiti kaj za pod zob?

Dolph:
Ne, zaenkrat nisem lačen.

Emma:
Potem lahko pokličete kasneje.

Dolph:
No... Mogoče. Najprej bi želel izvedeti kaj več o vaši restavraciji.
Zanima me recimo...  Kdo dostavlja pizzo?

Emma:
Dostavljalec, gospod.

Dolph:
S kombijem?

Ema:
Ne, z avtom.

Dolph:
Kako jo dostavi?  V vrečki?

Emma:
Ne. V škatli.

Dolph:
OK. Torej, v tistih kartonskih škatlah z logom.

Emma:
Tako je.

Dolph:
Čisto mimogrede me zanima, kakšen je vaš  logo?

Emma:
Naš logo je zajec na motorju.

Dolph:
Enako kot na letaku?

Emma:
Tako je.

Dolph:
Zakaj zajec?

Emma:
Mislim, da simbolizira hitrost dostave, vendar nisem prepričana.
Lahko preverim pri šefu, če želite?

Dolph:
Ja, to bi bilo lepo.

Emma:
V redu. Počakajte, prosim.

Emma:
Gospod!

Dolph:
Da?

Emma:
Šef je potrdil, da je zajec. Dejansko simbolizira hitrost. Prav sem imela.

Dolph:
Ok.

Emma: 
Zdaj lahko naročite, ali pokličete nazaj, ko boste zares lačni?

Dolph:
Ko malo pomislim, nekaj mi ni jasno pri vašem logu.

Emma:
Kaj pa?

Dolph:
Razumel sem poanto z zajcem in hitrostjo, ampak…
Zakaj motor? Zajec je itak dovolj hiter, zato mi to z motorjem deluje pretirano.
A vam to ni čudno?

Emma:
Hmm. Če sem iskrena, tega nisem niti opazila.
Zdaj ko ste omenili, še meni deluje čudno.

Emma:
Zdaj vidimo da je za hitrost zaslužen motor in ne zajec.
Čeprav vozi motor, to nič ne spremeni, pomemben je motor.
Strinjam se, da je logo nekoliko zavajajoč.

Dolph:
Zaenkrat ne bom nič naročil.
Se opravičujem.

Emma:
Razumem vas. Logo je neprepričljiv, verjetno ste izgubili zaupanje.

Dolph:
Saj ne gre za to.
Danes se ne počutim dobro.
Moj pas je izginil in zato sem v skrbeh.
Poklical sem, ker sem se želel malce zamotiti.

Emma:
Bilo je lepo. Prijetno sva pokramljala.
Upam,  da se ponovno slišiva.
Veste, kje me lahko dobite. Ime mi je Emma.

Dolph:
V redu.

Emma:
Kako je vam ime?

Dolph:
Dolph Springer.

Emma:
Veselilo me je, Dolph.
Nasvidenje.

Če vam ta dialog deluje zanimivo, potem obstaja velika verjetnost, da se vam bo dopadel tudi film in da boste, tako kot jaz, uživali v iskanju smisla v tej čudoviti kompoziciji nesmisla. Če pa vas je že vzorček spravil ob živce, potem je verjetno najbolje, da poiščete kakšen drug naslov.  (-4) 

Ocena: 

A Good Day to Die Hard (2013)

Slovenski naslov: Umri pokončno: Dober dan za smrt
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: John Moore
Scenarij: Skip Woods, John Carlin 
Igrajo: Bruce Willis, Jai Courtney, Mary Elizabeth Winstead, Megalyn Echikunwoke, Patrick Stewart, Yuliya Snigir, Cole Hauser, Nikolett Barabas, Sebastian Koch, Radivoje Bukvić

Po ogledu najnovejšega (petega) filma iz franšize Umri pokončno se sprašujem, koliko slabih nadaljevanj bom moral videti, da dokončno prekrižam Johna McClanea. Akcijskega heroja, ki je pred natanko 25-imi leti prvič umiral pokončno in že s tem prvim filmom celotni franšizi priboril toliko kredita, ki še danes ni povsem pošel. Dobro, svoje sta dodala še ostala nadaljevanja, toda prva ljubezen je tista, ki ostaja za vedno v spominu. Kakorkoli, že danes je jasno, da bo John McClane umiral pokončno vsaj še enkrat — pred  dobrim mesecem je obelodanjeno, da scenaristi že delajo na scenarističnem osnutku z delovnim naslovom Die Hardest, ki naj bi v kino dvorane prišel že leta 2015. John McClane je doslej imel največ težav z Nemci in ko so ustvarjalci tuhtali, kdo bo tokrat prevzel osrednjo antagonistično vlogo, so prišli na genialno idejo o ponovni afirmaciji njihovih skorajda pozabljenih najljubših sovražnikov Rusov. McClane ob tej priliki odpravi v Moskvo, da bi iz zapora rešil svojega odtujenega sinčka Jacka, ki ga čaka sojenje in doživljenjska zaporna kazen. Po prihodu v rusko prestolnico odkrije, da je Jackovo bivanje za zapahi del strategije, s katero želi CIA iz zapora rešiti ruskega znanstvenika, ki se je zameril enemu izmed ruskih ministrov. Znanstvenika, ki je, kakopak, nedolžen, čaka montiran sodni proces, toda tu so Američani, vedno na strani pravice in pravičnosti. Ti bojo iz krempljev ruske skorumpirane oblasti rešili nedolžnega znanstvenika in ga odpeljali v ZDA, kjer bo ta prijazni možakar razkril nekaj zaupnih informacij o ruskih oblastnikih in potem nemoteno živel in delal v sreči in miru. 

Naloga za mlajšega McClanea, ki mu bo na pomoč nepričakovano priskoči zaskrbljeni atek. Nobenega dvoma ni, da je ruska policija povsem nesposobna, zato ruske zapornike sredi odmevnega sodnega procesa lahko preprosto odpelješ iz sodne dvorane. Seveda, ruski mafijci so druga zgodba. Ti so veliko bolj nevarni, brezkompromisni, razpolagajo z vrhunsko opremo in so v odličnih odnosih s politično elito. Kako priročno. Zdaj se Američani lahko brez slabe vesti lotijo boja proti slabim Rusom, pri tem pa celo lahko računajo na moralno podporo vseh svobodoljubnih, poštenih Rusov. Torej, Američani rešujejo Ruse. A Američani ne bi bili Američani, če ne bi prekosili zastavljenih ciljev in spotoma rešili še cel svet pred jedrsko  katastrofo v nastajanju. In kdo v  tej zmešnjavi reševanja Rusov in ostanka sveta ima čas za nepomembne podrobnosti. In vse to me niti nebi toliko motilo, če bi McClane ohranil vsaj malo smisla za humor, če bi v njem preživel vsaj delček duhovitega borca proti zlobnežem, ki se mi je tako prikupil pred 25-imi leti. In seveda, če bi med zlobneži našli nekoga, ki premore vsaj trohico karizme. Žal, tukaj nisem dobil nič od tega in ko se ozrem nazaj ugotavljam, da spektakularni pregoni in morje zvitega plehovja iz začetka filma predstavljajo vrhunec kreativne domiselnosti ekipe, ki je zakrivila naslovni umotvor. Dejstvo, da Bruce Willis v petem filmu ni tisti, ki  pokonča glavnega negativca je jasen signal, da je John McClane zrel za penzijo. Pred zasluženim odhodom v pokoj nas leta 2015 čaka še poslovilna zabava, ki jo zagotovo ne bom zamudil. (+2)   

Ocena:

Stoker (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Chan-wook Park
Scenarij: Wentworth Miller, Erin Cressida Wilson
Igrajo:  Mia Wasikowska, Nicole Kidman, Matthew Goode, Dermot Mulroney, Jacki Weaver, Phyllis Somerville

Chan-wook Park je eden izmed najvidnejših južnokorejskih filmskih ambasadorjev in človek, ki je odigral eno ključnih vlog pri nastanku moje odvisnosti od južnokorejskega filma, zato sem bil zelo vesel ob nepričakovano hitrem izidu njegovega prvega angleško govorečega filma na video tržišču. Stoker je vse od Sundance premiere imel najvišjo prioriteto in se takoj po izidu blu-ray ploščka znašel na samem vrhu mojega seznama. Že pred ogledom mi je bilo jasno, da je Stoker film, ki ga moraš videti na velikem platnu, če imaš možnost seveda, in se istočasno zavedal, da so možnosti za prikazovanje filma v naših kinodvoranah skorajda nične.  Upajmo, da se bojo stvari v prihodnosti spremenile in da se bo našel junak, ki bo namesto Velike poroke (naključen naslov v trenutni programski ponudbi Koloseja) na spored pripeljal kakšen film z dodano vrednostjo.

India Stoker (Mia Wasikowska) nikoli ne bo pozabila svojega 18. rojstnega dne. Njeni spomini žal ne bojo veseli, saj je ob polnoletnosti izgubila očeta in najboljšega prijatelja, človeka ki je igral najpomembnejšo vlogo v njenem življenju. Za mlado dekle je depresivna perspektiva življenja ob odtujeni materi Evelyn (Nicole Kidman) vse prej kot spodbudna — mati je ob steklenici vina že pred očetovo smrtjo živela v svojem svetu in India se prav dobro zaveda, da je pred njo  prelomno obdobje njenega življenja. A ko se na pogrebu nepričakovano prikaže stric Charlie (Matthew Goode), očetov brat, ki za Indio do tistega dne sploh ni obstajal, se okoliščine drastično spremenijo. Charlie želi pomagati, zato se odloči, da bo za nekaj časa ostal na družinski posesti, ob svoji nečakinji in njeni čustveno labilni materi. India je do Charlieja zadržana, toda skrivnostni stric jo istočasno privlači in odbija. Njegova navzočnosti v njej začne prebujati temačna nagnjenja, ki so očitno vedno bila del njenega bitja. Čustva, ki so do prihoda šarmantnega skrivnostneža bila zakopana globoko v njeni podzavesti in so očitno potrebovala neke vrste katalizator, da lahko privrejo na plano. Indiina odbojnost do strica se vedno bolj umika občutkom naklonjenosti, povezanosti in razumevanja…

Scenarist Wentworth Miller (tisti brihtni dečko iz serije Prison Break), je že v zgodnjih intervjujih, ko je Stoker bil samo črka na papirju, razkril, da je uvodni zaplet v resnici navdihnjen s klasiko Senca dvoma (Shadow of a Doubt, Alfred Hitchcock, 1943). Spomnimo se, tudi tam imamo zgodbo o odraščajoči najstnici in skrivnostnega strička Charlieja, ki pride na obisk, vendar se stvari pri Stokerju potem razvijejo v nekoliko drugačni smeri. Tisti osnovni motiv, okoli katerega je potem zgrajena celotna zgodba, predstavlja odraščanje mlade Indie, ki po očetovi smrti nepreklicno vstopa v svet odraslih. Svojo coming-of-age izkušnjo v uvodnem monologu povzame kar sama, ko nam razloži, da smo ljudje podobni rožam, ki ne morejo vnaprej določiti barve svojih cvetov in po tem takem, ne moremo biti odgovorni za tisto, kar postanemo. Šele ko to dojamemo, postanemo resnično svobodni. Na to idejo se lepo navezuje nekaj, kar je pred smrtjo večkrat poudaril Indiin oče Richard, ko je hčerki razlagal, da včasih moraš storiti nekaj slabega, da bi se izognil večjem zlu. Ali drugače, če že moraš storiti nekaj slabega, vedno izberi tisto manj slabo opcijo. Filozofija strica Charlieje je povsem drugačna. On je tukaj, da nečakinji pokaže, da očetove teorije niso nujno  pravilne. Stric Charlie je tukaj zato, da nečakinjo pouči, kako včasih mora slediti svojim instinktom, delovati nagonsko, brez brzdanja. Striček Charlie je tukaj, da zruši vse ideale, ki jih je pred Indio postavil njen oče in ji dokaže, da so njene domneve iz uvodnega monologa pravilne.

Gotski triler je najbližja formulacija atmosfere in vsebine, ki nam jo prinaša Stoker. Že neštetokrat se je pokazalo, da je spretnost pripovedovalca tisti odločilni moment, ki opredeljuje kvaliteto pripovedi in prepričan sem, da bi enaka zgodba v rokah manj spretnega režiserja name imela bistveno slabši učinek. Toda v rokah genialnega Parka zgodba dobi novo dimenzijo in nas potegne v svoj magični imaginarij, v katerem je vsak, tudi najmanjši detajl, izpiljen do popolnosti. Stoker je pravi vizualni cukerček, v katerem Parkova skorajda fetišistična obravnava detajlov učinkovito nadomešča povprečno zasnovan osrednji misterij in s tem povezano pomanjkanje suspenza. Veliko zadovoljstva mi je prineslo Parkovo igranje s simboliko, ki je odlično razporejeno skozi celotno narativno strukturo in se obenem odlično navezuje na osrednji motiv odraščanja glavne osebe. Jajca in ptice, lovci in plen, raba barvnih vzorcev…, so le nekatere stvari, na katere velja biti še posebej pozoren in v njih iskati skrite pomene. Kakorkoli, to so stvari, ki jih je najbolje prepustiti gledalčevi domišljiji, zato o njih več ne bom nakladal. Menim, da so ustvarjalci opravili odlično selekcijo snemalnih lokacij, prav tako si pohvale zasluži glasba Clinta Mansella (Requiem for a Dream, Black Swan,  Moon), ki odigra ključno vlogo v enemu najmočnejših prizorov v celem filmu (zagotovo ga ne boste zgrešili). Za konec se še ustavim pri zelo dobrih igralskih nastopih: Matthew Goode je odličen (vloga je sprva bila ponujena Colinu Firthu), enako dobra je tudi Mia Wasikowska, le za Nicole Kidman nekako nisem prepričan, če je ravno ona bila najboljša izbira za vlogo matere.

Ocena:

Pozor: spojlerji v komentarjih!

Napovedi - Snowpiercer

Že nekaj časa nisem objavil nobenega prispevka o prihajajočih obetavnih filmih. Skrajnji čas je, da to popravim s predstavitvijo filma iz kroga tistih naslovov, ki se jim najbolj veselim. Snowpiercer je prvi film korejskega velemojstra Joon-ho Bonga posnet v pretežno angleškem jeziku, ki ga nestrpno čakam še od njegove zadnje mojstrovine Mother (Madeo, 2009). Vsem tistim, ki Bonga ne poznajo, še pred prihodom Snowpiercerja priporočam sprehod skozi njegovo filmografijo (Barking Dogs Never Bite, Memories of Murder, The Host), vsi ostali, ki smo že naredili domačo nalogo, bomo mogli počakati še nekaj mesecev, na uradno premiero (upam, da pride v naše kinodvorane), ki se bo enkrat avgusta zgodila v Franciji. Zgodba črpa navdih iz francoskega ZF stripa Le Transperceneige in se odvija v bližnji prihodnosti, natančneje v letu 2031. Postapokaliptični svet je okovan s snegom in ledom, edina možnost za preživetje pa je vkrcanje na Snowpiercer, vlak, ki lahko sprejeme največ 1000 ljudi. Tudi v prihodnosti se ljudi delijo na premožne in tiste, ki nimajo veliko pod palcem. Tako tudi Snowpiercer ima dva razreda — zgornje nadstropje je rezervirano za bogataše, spodnje za reveže. V takšnih okoliščinah je upor spodnjih le vprašanje časa…    

Imdb

Žanr: Akcija, Drama, ZF

Režija: Bong Joon-Ho

Igrajo:  Song Kang-Ho, Ed Harris, Chris Evans, Tilda Swinton, John Hurt, Octavia Spencer, Jamie Bell, Ko Ah-Sung, 

Še nekaj fotk:

Edit: international trailer + 2x poster

Edit 2

Optimizem kopni:

Weinsteins refuse to release Snowpiercer without cuts AND voiceovers

Apparently negotiations between Snowpiercer director Bong Joon-Ho and producer Harvey Weinstein have broken down, because Playlist is reporting that Weinstein refuses to release the movie in North America at all unless he gets to give it what many in the industry call "the full Blade Runner."

The irony that Weinstein would be cutting 25 minutes (out of an 126-minute movie) of what pure character development (according to BFI's Tony Rayns), and then demand to awkwardly spell out that character development via these new voiceovers seems to be lost on him. He even wanted Neil Gaiman to write the voiceovers, as if that would class up this infinitely classless move in the slightest. 

Harvey Weinstein doesn't just think you're too stupid to see Snowpiercer, he thinks you're too stupid to understand any movie where actors try to convey their thoughts and emotions through mere acting. Obviously you need to have it told directly to you, lest your brain explode trying to process the crazy "moving pictures" on screen without some kind of storytelling hand-holding.

Yeon-ga-si [Deranged] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Deranged
Država: J. Koreja
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Park Jung-Woo
Scenarij: Park Jung-Woo, Kim Kyoung-Hoon
Igrajo: Kim Myung-Min, Moon Jung-Hee, Kim Dong-Wan, Lee Ha-Nui, Kang Shin-Il  

Biokemik Jae-hyuk (Kim Myung-min) je ena izmed številnih žrtev finančne krize, ki je zaradi slabih investicij izgubil skoraj vse. Ko je prenapihnjeni finančni balon nekaj let nazaj  počil, je Jae-hyuk izgubil službo in vse prihranke. Želja po hitrem zaslužku in tvegano borzno posredovanje njegovega mlajšega brata Dong-wana, ki je detektiv pri lokalni policiji, sta ga vrnila na začetek in izničila vse dosežke dolgoletnega mukotrpnega dela. Zdaj od jutra do večera dela kot farmacevtski trgovski zastopnik, z ženo in dvema otrokoma živi v majhnem najetem stanovanju in jezen na ves svet, še najbolj pa na mlajšega brata, ki je vse to zakuhal. Ko v največji južnokorejski reki Han odkrijejo truplo, primer dodelijo Dong-wanu. Najbolj čudna stvar pri vsej zadevi je nenavadno mumificirano stanje trupla. Naslednji dan v reki odkrijejo še več trupel, število žrtev iz ure v uro narašča in oblastem kmalu postane jasno, da imajo opravka z epidemijo, ki jo povzročajo nekakšni mutirani črvi, ki z vodo pridejo v človeški organizem. Ugotovijo, da paraziti imajo sposobnost prevzeti kontrolo nad človeškimi možgani in tako pri gostitelju stimulirati občutek nepotešljive žeje. Žeje, ki je ustavi šele utopitev. Število žrtev bliskovito narašča in oblasti se odločijo okužene, med katerimi je tudi Jae-hyukova družina, zapreti v karanteno. In med tem ko znanstveniki mrzlično iščejo zdravilo, tv postaje poročajo o prvi ozdravitvi. Moški je vzel nekaj tabletk, ki jih je našel v domači omari in čudežno ozdravel. Težava je v tem, da zdravila ne prodajajo več, farmacevtska družba, ki je zdravilo proizvajala, pa ga ne izdeluje več. Zanje upanje za Jae-hyukovo družino in polovico države so stare lekarniške zaloge. Boj za dragoceno škatlico se lahko začne. 

Deranged je eden največjih lanskoletnih hitov v Južni Koreji, ki mu je v zgolj dveh tednih v kino dvorane uspelo privabiti več kot tri milijone obiskovalcev. Južnokorejski odgovor na  Soderberghovo Kužno nevarnost (Contagion, 2011) so kritiki in občinstvo sprejeli z mešanimi občutki, par pozitivnih odmevov pa je vseeno ponujalo nekaj razlogov za optimizem. Po uvodnih dvajsetih minutah sem zadovoljno ugotavljal, da se zgodba lepo razvija iz vzpostavljenih izhodišč, ritem je bil odličen, režija dobra. Misterij okoli vedno večjega števila trupel v rečnem koritu je blagodejno vplival na mojo koncentracijo in ko so ustvarjalci v zgodbo okoli mumificiranih trupel na zanimiv način vključili še elemente body-horrorja, sem bil skoraj prepričan, da se filma več ne da zafurati. Žal se je na koncu izkazalo, da so takšna razmišljanja bila nekoliko preoptimistična, saj nadaljevanje skoraj povsem izniči vse dobro, kar je bilo storjeno dotlej. Vse od trenutka, ko postane  jasno, da je tam nekje zunaj zdravilo, ki ga naš junak mora prinesti umirajoči družini, je krivulja zadovoljstva šla samo še navzdol. Na poti proti pričakovanem razpletu se je za vsakim naslednjim scenarističnim ovinkom skrival vsaj en kliše preveč in ena škatlica odrešilnega zdravila premalo. Film se na zanimiv način dotakne vloge posameznika v sodobni kapitalistični družbi (glavni junak se v želji po lagodnejšem življenju odloči za participacijo na borznih trgih in tako ogrozi eksistenco družine) in kritično ošvrkne pohlep brezdušnih farmacevtskih gigantov. Tehnični del filma je na pričakovano visokem nivoju, igralski prispevki spodobni in res je škoda, da Jeong-woo Parku in njegovi ekipi v drugem delu filma ni uspelo bolj domiselno nadgraditi dobro zastavljenih izhodišč.  (-3)

Ocena:

Aku no kyoten [Lesson of the Evil] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Lesson of the Evil
Država: Japonska
Leto: 2012
Žanri: Triler, Grozljivka, Drama
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Takashi Miike,
Igrajo: Hideaki Ito,Takayuki Yamada, Mitsuru Fukikoshi, Uji Kiyotaka, Shota Sometani, Fujiko Kojima, Takehiro Hira

Prejšnji mesec se je v Cannesu že vrtel njegov novi film Shield of Straw (Wara no tate, 2013), vsi mi, ki smo leto zadaj za festivalskim dogajanjem, pa smo dočakali izid blu-ray ploščka z njegovim najodmevnejšim lanskim filmom. Lesson of the Evil je tretji film Takashija Miika z letnico 2012, posnet po romanu Yusukeja Kishija, ki ga je v scenarij pretočil prav Miike, kar se ne zgodi ravno pogosto, saj je japonski mojster v svoji dolgi in bogati karieri pred tem le dvakrat spisal scenarij za kakšnega izmed svojih filmov (The Great Yokai War, Sukiyaki Western Django). Zgodba se odvija na eni zmed japonskih srednjih šol, ki se tako kot vse današnje šole poskuša boriti proti aktualnim problemom kot so fizično in cyber-nasilje med učenci, goljufanje na testih s pomočjo sodobnih tehnologij, problematičnimi dijaki...  Profesor Hasumi, ki na šoli poučuje angleščino, je eden izmed najbolj priljubljenih delavcev šole, tako med učenci, kot med sodelavci. Vedno pripravljen priskočiti na pomoč učencu v stiski, pomemben člen v reševanju aktualnih problemov na šoli. Blokada gsm signala je ena izmed njegovih pogruntavščin, s katero vodstvo šole želi elegantno rešiti problem goljufanja med pisanjem kontrolnih nalog, brez  vdiranja v zasebnost učencev. Na prvi pogled povsem običajna šola, s povsem običajnimi problemi. A ker je podzavesti tinjalo spoznanje, da gledam film Takashija Miika, sem potrpežljivo čakal na spremembo perspektive, ki bo pokazala, da stvari vendarle niso tako običajne. In kmalu se je začelo. Z zaljubljeno srednješolko, ki se kot na pladnju ponudi priljubljenem profesorju — nespodobno priložnostjo, ki ji človek Hasumijeva kova enostavno ni mogel obrniti hrbta. Stopnjevanje napetosti se je nadaljevalo z zanimivim razkritjem enega izmed profesorjev, ki je pod drobnogled vzel sodelavčevo preteklost. Odkril je, da več učencev šole, na kateri je Hasumi prej služboval, storilo samomor. Vsi samomori so se zgodili med njegovim službovanjem na omenjeni šoli.

Japonski tv-gledalci so še pred ped uradno premiero filma imeli priložnost videti štiridelno serijo Lesson of the Evil: Opening Chapter, ki je nekakšna obširnejša ekranizacija v uvodu omenjenega romana. Takashi Miike je pri omenjenem tv-projektu prevzel producentsko vlogo, kar je zagotovo bila lepa priprava na snemanje pričujočega kosa celuloida. V zadnjih letih je vedno težje predvideti, v kakšno žanrsko nišo bo padel naslednji Miikov film in tudi ob tej priložnosti je bilo tako. Po kratkem srhljivem uvodu se Miike povsem osredotoči na vzpostavitev šolskega okolja in spoznavanje s številnimi najstniškimi liki in njihovimi učitelji. V tej etapi filma celo dobimo občutek, da bomo gledali neke vrste najstniško dramo, vendar stvari v drugo smer obrne naivna mladenka, ki ne zna brzdati čustev do svojega najljubšega profesorja. Na tej točki fini profesor začne kazati svojo pravo čud, psihopatsko razcepljeno osebnost pravzaprav, ki iz minute v minuto dobiva bolj ekstremne razsežnosti. V tem osrednjem delu film dobiva konture klasičnega trilerja, obisk na domu trčenega profesorja pa napove njegovo nadaljnjo transformacijo in zgodbo zasuče proti izjemno krvavi zadnji tretjini, v kateri Lesson of the Evil funkcionira kot klasičen splater. Ta dolgi krvavi spektakel je obenem najboljši del filma, s katerem nas Miike spominja na svoje najboljše dni, ko je kot po tekočem snemal filme, ki danes uživajo kultni status. Lesson… je zelo dobro režiran film, vendar ste tehnična kvaliteta in vrhunsko finalno dejanje vseeno premalo, za odločnejši odmik od povprečja. Miike porabi veliko časa za predstavitev likov in konstrukcijo odnosov med njimi, a ko enkrat začnejo padati glave, je vse kar je bilo zgrajeno v prvem delu filma, potisnjeno na stranski tir. Likov (žrtev) je enostavno preveč za tehtnejšo karakterizacijo, kar je zanesljiv recept za gledalčevo ravnodušnost, ki mu na koncu enostavno ni mar za usodo tistih, ki se borijo z svoja življenja. Profesorjev morilski pohod je (pre)slabo utemeljen, flashbacki starih zločinov pa premalo konkretni, da bi kvalitetno pojasnili njegovo potrebo po krvi. Lesson of the Evil ni razočaranje, a od japonskega mojstra enostavno moramo zahtevati in dobiti več. (+3) 

Ocena:

Reality (2012)

Slovenski naslov: Resničnost
Država: Italija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 116' , Imdb
Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Matteo Garrone, Ugo Chiti, Massimo Gaudioso
Igrajo: Aniello Arena, Loredana Simioli, Nando Paone, Graziella Marina, Nello Iorio, Nunzia Schiano, Rosaria D’Urso, Giuseppina Cervizzi, Claudia Gerini, Raffaele Ferrante

Še iz časov, ko sem malo več gledal televizijo (kakih 15-20 let nazaj),  imam v  spominu šove na italijanskih televizijah. Med sprehodom skozi programsko shemo si  na kakšnemu izmed italijanskih programov lahko vedno zasledil nekakšen lepotni izbor, stalnica skoraj vsake oddaje pa so bile  atraktivne hostese in stari, ničkaj atraktivni voditelji, ki so s svojo prezenco še bolj poudarjali prelestnost številnih anonimnih mladenk. Podobne oddaje s(m)o  imeli tudi v drugih državah, a vseeno imam občutek, da so Italijani v tistih časih imeli  največ brezhibnih teles na kvadratni meter televizijskega studia. Podaljšek te  zasvojenosti s televizijo in televizijskimi obrazi je leta kasneje, z rojstvom resničnostnih šovov dobil novo obliko in novi koncept. Koncept prodajanja iluzije, da lahko prav  vsak postane zvezda in si prisvoji košček bogastva in slave. To so motivi, ki jih v svojem najnovejšem filmu (Velika nagrada canske režije) tematizira Matteo Garrone, eden najzanimivejši  italijanskih režiserjev zadnjih let. Njegov glavni junak Luciano (Aniello Arena) je simpatičen neapeljski prodajalec rib, oče treh otrok, ki s svojim pomočnikom  prodaja morske sadeže na lokalni tržnici. Popoldan je rezerviran za majhno postransko dejavnostjo z gospodinjskimi aparati, ki mu navrže ravno dovolj denarja, da si je z ženo Marijo (Loredana Simioli) uredil prijetno domovanje v neapeljski proletarski četrti. Zaradi zabavljaškega  značaja je Luciano priljubljena figura lokalne skupnosti in ko v mesto pride ekipa resničnostnega šova, so prijatelji in sorodniki prepričani, da je prav on tisti, ki lahko očara žirijo in se prebije v hišo velikega brata. Zato ga prepričajo, naj se prijavi na avdicijo in ko mu uspe premagati prvo preliminarno oviro, tudi Luciano začne verjeti, da je prišel čas za njegovih pet minut slave.

S svojim sedmim igranim celovečercem se Garrone vrača v Neapelj, prizorišče svojega prejšnjega filma, vendar ga tokrat ne zanimata ustroj in funkcioniranje mafijske organizacije, temveč življenja malih ljudi, tipičnih predstavnikov proletarskega razreda in fascinacija malega, nepomembnega človeka, z glamurjem, bogastvom in slavo. Uvod v Resničnost je desetminutna kičasta pravljica, v kateri lokalni reveži v kričečih kostumih kot statisti sodelujejo v režirani pravljični poroki. Malce kasneje ti isti statisti v svojih bednih stanovanjih slačijo svoje kostume in se iz bleščeče navidezne resničnosti vračajo v realnost. Za nekatere je preklop iz sanjskega v resnični svet enostaven, drugi bi pa najraje nadaljevali z igranjem svoje pravljične vloge. Podobno se počuti tudi glavni junak, ki kot statist vstopi v sanjsko deželo, v kateri bi rad za vedno ostal, zato podzavestno zapusti realnost in se z dušo (če že ne more s telesom) preseli v izmišljeni svet. Luciano je kot sodobni Ostržek, poln otroške nedolžnosti, njegov bujna domišljija pa skrbi za graditev imaginarne resničnosti, v kateri vsak detajl lahko prevzeme svojo namišljeno funkcijo, vsaka figura pa postaja nekaj drugega in se prilagaja njegovi viziji. Kreacija prepričljivega namišljenega sveta v resničnem okolju ni enostavna naloga, toda Garrone pozna prejeme, s katerimi Lucianovo subjektivno doživljanje sveta učinkovito prenaša na gledalca. S kamero, ki ves čas tesno sledi protagonistom in v obrazih lovi njihova čustvena stanja, se Garrone približa človeku in ga portretira z naklonjenostjo in razumevanjem, brez prikritega posmeha in pokroviteljstva. Na ta način je ustvarjena trdna vez med gledalcem in liki, s katerimi simpatiziramo in jih razumemo. Za našo povezanost z liki je poleg tehničnih prejemov zaslužna odlična selekcija igralskega kadra in prepričljivi igralski nastopi. V spomin se najbolj vtisneta glavni igralec Aniello Arena, ki se je z igro začel ukvarjati v zaporu, kjer še vedno prestaja 20-letno zaporno kazen in njegova filmska žena Loredana Simioli. Garrone je Resničnost inštaliral v pristno neapeljsko okolje, toda njegova sporočilna vrednost je univerzalna in se jo zlahka aplicira na celotno zahodno civilizacijo. Skozi idealno izbalansirano mešanico komedije in drame je prikazana uničujoča moč televizije, tega močnega pripomočka za obvladovanje sodobne potrošniške družbe. Italija, kot država ki jo vodi medijski mogotec, je vsekakor zelo primerno okolje za nastanek takšne zgodbe. Cigarete in alkohol lahko škodujejo zdravju. To je jasno. Kaj pa televizija, oziroma resničnostni šovi? Pesnik pravi nekako takole: Ni vse sivo, imamo zabavljače, novo elito, nove talente, pevce, rastejo kot gobe po dežju, evforičen je prizor, plujem skozi oblake dima in ne prižigam televizor.  

Ocena:

Starlet, The Fitzgerald Family Christmas, The Company You Keep

Starlet

Režija: Sean Baker

Scenarij: Sean Baker, Chris Bergoch

Igrajo: Dree Hemingway, Boonee, Stella Maeve, James Ransone

Leto: 2012

Trajanje: 103'

Žanr: Drama

Država: ZDA, VB

Če želiš graditi kariero, pojdi v veliko mesto. Vsaj tako je razmišljala Jane, ko se je pred kratkim preselila v Los Angeles. Vemo, da so novi začetki težki, sploh če ob sebi nimaš družine, znancev in prijateljev in to še kako občuti Jane, ki je za začetek najela sobo pri sodelavki in njenem fantu. Zdaj potrebuje še nekaj pohištva, zato se ustavi na garažni razprodaji in pri ostareli vdovi za drobiž kupi termovko. A ko po prihodu domov v termovki odkrije zvitke denarja, se znajde v moralni dilemi — vrniti denar, ali ga veselo porabiti. Odloči se, da bo denar obdržala, a že ko porabi nekaj stotakov jo začne peči vest, zato ponovno obišče starko in ji poskuša vrniti termovko z denarjem. Toda sovražno razpoložena vdova se striktno drži pravila, da tisto kar kupiš na garažni razprodaji, ne moreš vrniti nazaj in jo nažene z vhodnih vrat. Jane vseeno ne obupa in ji naslednji dan priskoči na pomoč pred lokalnim supermarketom. Njeno prijazno dejanje vdovo omehča in omogoči začetek nenavadnega prijateljstva. (+3)

The Fitzgerald Family Christmas

Režija: Edward Burns

Scenarij: Edward Burns

Igrajo: Kerry Bishé, Connie Britton, Edward Burns, Michael McGlone

Leto: 2012

Trajanje: 99'

Žanr: Drama

Država: ZDA

Novi film Edwarda Burnsa? Ni problema, sem takoj zraven. Newyorčan nas tokrat pelje med številne člane družine Fitzgerald, ki jih najstarejši sin Gerry (prav Ed Burns) želi zbrati ob materinem rojstnem dnevu, dva dni pred božičem. A materin rojstni dan ni glavni in najpomembnejši razlog, saj se želi Gerry z bratoma in sestrami pogovoriti o možnosti, da bi dovolili očetu, ki jih je vse skupaj zapustil pred dvajsetimi leti, da se za božič vrne domov. Najtrši oreh, kakopak, bo mati, ki je dvajset let nazaj prisegla, da bivšem možu ne bo nikoli več dovolila prestopiti domačega praga. Okoli zgodbe o pomilostitvi izdajalskega očeta Burns zgradi portret družine Fitzgerald, se ustavi pri vsakemu izmed protagonistov in ponudi njegov kratek rezime. Burns tokrat ni v vrhunski formi, a dovolj dober je še vedno. 

The Company You Keep

Režija: Robert Redford

Scenarij: Lem Dobbs, Neil Gordon (knjiga)

Igrajo: Robert Redford, Shia LaBeouf, Nick Nolte, Stanley Tucci

Leto: 2012

Trajanje: 121'

Žanr: Triler

Država: ZDA

Režiserska kariera Roberta Redforda se je začela zelo obetavno, z odlično  dramo Ordinary People (1980), toda Redfordu se potem, z izjemo Kviza (Quiz Show, 1994), več ni uspelo približati standardom, zastavljenim na začetku njegove režiserske kariere. Žal, tudi njegov najnovejši film ni nobena izjema. The Company You Keep je politično-akcijski triler, ki nam ponuja neštetokrat videno premiso: ambicioznega novinarja (LaBeouf), ki koplje po skrivnostni preteklosti uglednega odvetnika (Redford), ki se po razkritju resnične identitete mora podati na beg. Odvetnik je v mladosti kot protivojni aktivist sicer kršil zakon, vendar na vesti nima tistih najhujših kriminalnih dejanj, v katera so bili vpleteni njegovi somišljeniki in prijatelji. Zato mora, še preden ga ujame FBI, poiskati bivšo ljubico in soborko, ki lahko opere njegovo ime. Moram priznati, da sem se do konca filma prebil zgolj po zaslugi zelo zanimive igralske zasedbe, ki filma vseeno ne reši pred ekspresno pozabo.  (+2)