Razredni sovražnik (2013)

Drugi naslovi: Class Enemy
Država: Slovenija
Leto: 2013
Žanri: Drama  
Dolžina: 112', Imdb
Režija: Rok Biček
Scenarij: Nejc Gazvoda, Rok Biček, Janez Lapajne
Igrajo: Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner, Tjaša Železnik, Maša Derganc, Robert Prebil, Voranc Boh, Jan Zupančič, Daša Cupevski, Doroteja Nadrah, Špela Novak, Pia Korbar, Dan Mrevlje 

Končno sem videl Razrednega sovražnika, slovenski film o katerem se je lani največ govorilo. Upravičeno, bi rekel, saj je celovečerni prvenec  Roka Bička vmes postal eden izmed največkrat nagrajenih filmov na sončni strani Alp, ki je na skoraj vsakem festivalu na katerem se je pojavil pobral kakšno nagrado. Tisti, ki imajo malo boljši pregled nad ustvarjanjem mladih slovenskih režiserjev so že v Bičkovih kratkih filmih opazili nesporni talent tega 28-letnega Novomeščana, ki je s Sovražnikom dosegel eden izmed vrhuncev slovenskega sodobnega filma. Zgodbo, ki je delno navdihnjena z resnični dogodki z novomeške gimnazije, verjetno ni potrebno posebej podrobno predstavljati. Scenaristični trio Biček-Gazvoda-Lapajne je scenarij zgradil okoli dveh ključnih elementov: prihoda novega nadomestnega učitelja nemščine na šolo in samomora mlade dijakinje, ki postane povod za upor njenih sošolcev, najprej zoper (pre)strogega nadomestnega učitelja in kasneje zoper celotno izobraževalno ustanovo.

O filmu je bilo v medijih že veliko povedanega in  napisanega, zato bom takoj prešel na analizo dosežkov, zaradi katerih bo Razredni sovražnik po moji (in ne samo moji) oceni postal klasika slovenskega filma. Zgodba je torej postavljena v šolsko okolje, ki je za mladega človeka stičišče zasebnega in javnega; kraj, kjer se posameznik prvič sooča s sistemom in vzgojno-oblikovalnimi prejemi.  Šola je za Bička idealno prizorišče za redko videno mnogoplastno seciranje šolskega sistema, ki ga avtor lepo pozicionira v sistemsko kolesje, nakar izpostavljene probleme iz taiste pozicije prepričljivo poveže z družbeno krvno sliko. Iz tega vidika Sovražnik govori univerzalni filmski jezik, ki ga bodo brez težav razumeli gledalci na vseh geografskih širinah in dolžinah. Film se loteva vedno aktualnega vprašanja medgeneracijskih razlik, secira psihologijo skupne, prevprašuje avtoritativnost in pravičnost, ter v kompleksno zastavljeni situaciji pravilno identificira slabosti posameznika/družbe in tiste najpomembnejše, človeške vrednosti. Verjamem, da te slabosti ne bo težko prepoznati, bolj zahtevna naloga, ki je odvisna predvsem od percepcije gledalca, pa je identificiranje  resničnih pozitivnosti v prepletu mnogih motivov in karakternih plasti.

Simbol le-teh je najbolj sporna in obenem najbolj neoporečna figura v tej zgodbi — nadomestni profesor Zupan, v izjemni interpretaciji Igorja Samoborja. Neoporečen je zato, ker ne glede na  vse vztraja na principu pravičnosti in ker je sposoben tudi v najbolj subjektivnih situacijah videti stvari takšne, kakršne so. Kot primer lahko vzamemo njegov poseg v pretep med sošolcema, med katerim učenec impulzivno napade učitelja. Marsikdo bi ob upoštevanju vsega kar smo videli pred tem, situacijo izkoristil za svoje cilje, a neoporečni profesor ostane trdno pri svojih načelih. Njegova najbrž edina hiba je netaktnost, oziroma pomanjkanje čuta za počutje drugih ljudi. Zupan je eden tistih, ki vedno pove to, kar misli. O njegovih vzgojnih prejemih bi se dalo diskutirati, vendar mu nikakor ne moremo očitati pristranskosti in delovanja v skladu z ozko zastavljenimi lastnimi interesi. Ironija je, da prav osovraženi profesor, od vseh ki želijo otrokom dobro,  edini dejansko poskuša nekaj doseči in jih pripraviti na življenje. Vsi drugi liki v večji ali manjši meri niso imuni na te bolezni in v tem se spoznanju fino izkristalizira ideja o človeku/družbi, ki svoj egoizem skriva za fasado sočutja in skrbi za sočloveka. Med ostalimi liki je njegov mogoče edini ekvivalent v smislu iskrenosti in neponarejenosti najboljša prijateljica samomorilke, ki resda sodeluje v uporu in večini aktivnosti zoper Zupana in šolo, a je v nekaterih etapah vseeno zmožna stvari videti jasno, takšne, kakršne so. Na njenem primeru lepo vidimo vpliv skupine na postopke posameznika, ki nagonsko sledi večini in mislim, da Biček odlično zadane, recimo temu, mladostniško psihologijo, ki je slepa za vse, razen za tisto, kar se direktno dotika njih samih.

Razredni sovražnik poleg vsebinskih zanimivosti prinaša tudi zelo dobro igro velike večine sodelujočih, na čelu z fantastičnim Samoborjem, ki je po moji oceni ustvaril enega izmed najzanimivejših likov v celotni zgodovini slovenskega filma.  A ne zasluži si samo Samobor pohvale. Dobro se odreže tudi večina naturščikov, mladih protagonistov, ki so pri tem filmu nabirali prve igralske izkušnje. Pri rabi nepoklicnih igralcev je kvaliteta nastopa poleg individualne kvalitete v največji meri odvisna od režiserjevega dela z igralci in mislim, da je prav Biček najzaslužnejši za tako kakovostne nastope le-teh. Kako osvežujoče je v slovenskem filmu gledati naturščike, ki so zmožni pred kamero demonstrirati takšen čustveni razpon in na takšnem nivoju odigrati nekatere zahtevne prizore. Dopadljiva je tudi ravnateljica Nataša Barbara Gračner, ki je še en primer odlično odigrane,  spisane in uravnotežene vloge. Režiser že v svojem prvem celovečercu demonstrira izjemen občutek za postavitev posameznih prizorov, kadriranje in gibanje kamere, ki v nekaterih ključnih prizorih opravi veliko pojasnjevalnega dela in na gledalca učinkovito prenese energijo in vzdušje, ki v teh trenutkih zapolnjujejo prizor. Ena izmed ključnih kvalitet filma je njegova nevtralnost v presoji, oziroma odsotnost kakršnegakoli  poistovetenja s stališči posameznih likov. Ugaja način na kateri režiser prevprašuje samo na videz nesporne razloge za dijaško revolucijo in način, kako značajsko poveže otroke s starši, ki ji spoznamo na roditeljskem sestanku. Razredni sovražnik je večplastna stvaritev, o kateri bi se dalo debatirati na dolgo in široko, zato bom  tukaj potegnil črto in vam film, če tega še niste storili, kar najtopleje priporočil v ogled. (+4)

Ocena:

God's Pocket (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 88', Imdb 
Režija: John Slattery
Scenarij: Alex Metcalf, John Slattery, Peter Dexter (knjiga)
Igrajo: Philip Seymour Hoffman, John Turturro, Christina Hendricks, Richard Jenkins, Eddie Marsan, Glenn Fleshler

The God's  Pocket je zadnji dokončani film velikega Philipa Seymourja Hoffmana. Že ta podatek je dovolj  tehten argument, zaradi katerega sem film želel videti. Hoffman je potem igral še v četrtem filmu iz seriala Igre lakote (The Hunger Games: Mockingjay – Part 2), vendar ga ni uspel dokončati. Večina njegovih prizorov je sicer že bila posneta in ustvarjalci so že potrdili, da bodo s pomočjo sodobne tehnologije digitalno rekonstruirati pokojnega igralca in tako dokončali njegovo vlogo. Torej, The God's Pocket je dejansko Hoffmanov  zadnji dokončani film, z letnico 2014 pa se ponaša tudi triler A Most Wanted Man, vendar je pokojni igralec pod taktirko režiserja Antona Corbijna snemal  že konec leta 2012. Oba filma sta premierno predvajana na letošnjem festivalu Sundance.

A posvetimo se zdaj temi tega prispevka in režiserskem prvencu  Johna Slatteryja, enega izmed zvezd televizijske uspešnice Oglaševalci (Mad Man, 2007—), ki je pred režijo celovečernega prvenca svoje sposobnosti izpopolnjeval  z režijo posameznih epizod omenjene serije in tako pridobival dragocene izkušnje. Slattery je skupaj s ko-scenaristom Alexom Metcalfom v scenarij pretočil roman ameriškega pisca Petera Dexterja, ki je med ostalim napisal knjigo, po kateri je Lee Daniels pred kratkim posnel triler The Paper Boy (2012).  

God's  Pocket je philadelphijska delavska četrt, v kateri živijo ljudje, ki so še posebej ponosni na svoje poreklo. V debatah z avtsajderji prebivalci četrti radi poudarjajo, da določenih stvari ne moreš razumeti, če nisi rojen in vzgojen v tej četrti. Lahko tu živiš dvajset ali  trideset let, vedno boš ostal prišlek. Eden teh prišlekov je Mickey Scarpato (Hoffman), ki se je v četrt preselil po poroki z Jeanie (Hendricks), ki je ob vnovičnem skoku v zakonski jarem že imela otroka iz prejšnjega propadlega zakona. Dvajset let kasneje je poba odrasel v sila neprijetnega mladeniča, ki konstantno išče težave in ustvarja nelagodje ljudem v svoji bližini. Ko ga jezni temnopolti starček mahne po glavi s kovinsko palico in ga ubije, ne preseneča, da se sodelavci odločijo fantovo smrt prikazati kot delovno nesrečo. Policija hitro zaključi preiskavo, toda mati pokojnika ne verjame v uradno verzijo dogodka. Od Mickeyja zahteva, naj preko svojih prijateljev poskuša izvedeti kaj več o dogodku. 

Ta grobi zapet je izhodišče filma, ki ga bolj kot razkritje resnice o usodi mladeniča, ki ga razen matere ni maral nihče, zanimajo liki in dinamika odnosov v četrti God's Pocket. Slatteryja zanimajo življenja tistih, ki še dihajo in po moji oceni je zanimiva galerija likov s katerimi režiser zapolni pripoved, tista najkakovostnejša sestavina filma.  V epicentru zgodbe stoji lik, ki ga z veliko občutka odigra pokojni Hoffman, ki tudi v teh malih vlogah in malih filmih demonstrira svojo igralsko izjemnost in prav to so vloge, v katerih je lahko najbolje pokazal kako velik igralski kaliber je bil. To so vloge, v kakršnih sem ga gledal veliko raje (kot denimo v trendovskih Igrah lakote) in vloga Mickeyja me v marsičem spominja na njegov prispevek v prezrti mojstrovini Before the Devil Knows You're Dead (Sidney Lumet, 2007). Večina kritikov filmu očita predvsem klišejskost zapletov in likov in tudi sam se pretežno strinjam s takšnimi ugotovitvami. A ta familiarnost vedenjskih vzorcev protagonistov zame ni pretirano moteča, saj ustvarjalci pri vseh pomembnejših likih najdejo dovolj prostora za večplastno karakterizacijo. Še najbolj enodimenzionalno izzvenijo ženski liki (ki jih, mimogrede, ni veliko), ta pomanjkljivost pa je najočitnejša pri vlogi Christine Hendricks. Te minuse izničujejo zanimivi moški liki; od manjših vlog (odlična sta predvsem Glenn Fleshler in Eddie Marsan), do tistih najpomembnejših stranskih vlog, ki skupaj s Hoffmanom iznesejo film na svojih plečih. Tu v prvi vrsti velja omeniti Richarda Jenkinsa, ki je pristal v najbolje spisani stranski vlogi zapitega kolumnista (kvaliteta, ki po vsej verjetnosti izvira iz knjižne predloge — pisec Peter Dexter je tudi sam dolgo časa delal kot kolumnist) in vedno zanesljivega Johna Turturra, ki mu je scenarij ponudil nekaj manj prostora za dokazovanje. Všeč mi je bilo tudi celostno vzdušje in način, na kateri režiser zgodbo pelje po razmejitveni črti med črno komedijo in resno eksistencialno dramo. Vse to so atributi, zaradi katerih je Slatteryjev prvenec zame bil pozitivna izkušnja. (+3)

Ocena:

Harry Dean Stanton: Partly Fiction (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 77',  Imdb
Režija: Sophie Huber
Igrajo: Harry Dean Stanton, David Lynch, Sam Shepard, Wim Wenders, Kris Kristofferson, Deborah Harry

Harry Dean Stanton. Ime, ki mnogim ne bo pomenilo veliko, čeprav beseda teče o človeku, ki ga dobro poznamo. V svoji petdesetletni karieri  je igral v okoli 250-ih filmih, zato bo večina, ki imena ne more povezati z obrazom, v njegovem portretu prepoznala familiaren obraz. Priznavam, da tudi sam o tem krasnem igralcu in izjemno zanimivim človeku nisem vedel veliko, kar za doživljanje tega dokumentarca ni nujno slabo. Rekel bi, da sem se filma lotil z ravno pravšnjo dozo predznanja; vedel sem dovolj, da me Stantonova zgodba pritegne in premalo, da bi me dolgočasila z detajli, ki jih že poznam. Verjamem, da se bo večina tistih, ki se odloči za ogled,  v zgodbo vstopila iz podobnih izhodišč. Čar gledanja kratkih izsekov iz filmov, v katerih je Stanton igral pretežno manjše stranske vloge,  je pri meni zbudil mešanico spoštovanja in nostalgije in prav lepo se je bilo spomniti vseh teh filmov iz Stantonove perspektive. A kar brez skrbi, dokumentarec  Švicarke Sophie Huber ni kolaž sestavljen od  odlomkov iz Stantonovih filmov. Teh kratkih odlomkov v resnici ni veliko, vendar so strateško razporejeni tako, da gledalcu nudijo zanimiv presek igralčeve kariere. 

Ne manjka niti za dokumentarec značilnih govorečih glav, ki posamezno, ali v Stantonovi družbi, spregovorijo o svojem odnosu z igralcem. Režiserka tudi v tem segmentu ne pretirava s številom sogovornikov, saj pred kamero stopijo le igralčevi najbližji prijatelji, ki so obenem njegovi najtesnejši  sodelavci. Teh ni veliko, kar je razumljivo glede na Stantonov sloves molčečega samotarja, ki je vedno skrbno varoval svojo zasebnost. Pred kamero stopijo David Lynch, Wim Wenders, Sam Shepard, Kris Kristofferson, Deoborah Harry in še par neznanih sodelavcev in prijateljev. V dokumentarcu med ostalim izvemo, zakaj je Stanton zavrnil vlogo, ki jo je v Modrem žametu odigral Dennis Hopper, beseda teče o prijateljstvu  z bivšim sostanovalcem Jackom Nicholsonom in tudi o tem, kako mu je Tom Cruise ukradel žensko, ki jo je ljubil. Čeprav Stanton o nekaterih stvareh ni želi govoriti in čeprav  so njegovi odgovori na zastavljena vprašanja najpogosteje skopi, pred sabo imamo njegov obraz,  ki pripoveduje tisoče zgodb. Ali kot se izrazi Sam Shepard: Harry’s strength is that he knows his face IS the story! Tisto kar še nisem povedal, oziroma sem namenoma prihranil za konec so pesmi, ki jih igralec v spremstvu kitare in orglic zapoje pred kamero. Pesmi lepo povežejo zgodbo o človeku, ki ga prijatelj Kristofferson v pesmi označi z besedami: partly truth and partly fiction (delno resnično in delno fiktivno osebo - od tod naslov). Glasba je od nekdaj bila Stantonova velika strast in verjemite mi na besedo — človek zna peti. Pesmi na filmu včasih zvenijo neverjetno dobro (ne glede na to kakšno glasbo preferirate) in folk pesmi, ki jih zapoje igralec so bonus, ki iz filma naredijo nepozabno izkušnjo. Režiserkina prvotna ideja je bila posneti Stantonovo petje, a nekje v procesu nastanka je projekt evolviral, prerasel glasbene okvirje in postal dokumentarec. To je tudi vse, kar sem pripravljen razkriti. Oglejte si film in verjamem, da vas bo prevzel. Film, ali Harry Dean Stanton, vseeno je.

Ocena:

The Sacrament (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Ti West
Scenarij: Ti West
Igrajo: Amy Seimetz, Joe Swanberg, AJ Bowen, Kentucker Audley, Gene Jones

Patrick je modni fotograf, ki bo odpotoval v župnijo Eden (Paradiž),  komuno na skrivnostni lokaciji v neznani državi (jasno je le, da se komuna ni na ameriških tleh). Obiskal bo sestro Caroline (Amy Seimetz), ki je v Paradižu našla dom po uspešno prestanem zdravljenju odvisnosti. Patrik je zaposlen pri televizijski hiši znani po poročanju o provokativnih in kontroverznih temah, ki iz različnih razlogov ostajajo izven fokusa večine medijev. Ko Patrick kolegam iz informativnega uredništva omeni pot v skrivnostno komuno, ti ocenijo, da bi se na to tema dalo narediti zanimivo reportažo.

Po predhodnem dogovoru s Caroline, se s Patrickom na pot odpravita še urednik in voditelj  Sam (AJ Bowen) in njegov snemalec Jake (Joe Swanberg). Družba s helikopterjem prispe na dogovorjeno lokacijo, na kateri jih poberejo sestrini znanci. Po nekaj kilometrih vožnje skozi gozd prispejo do vhoda v komuno, ki ga varujejo oboroženi stražarji. Napetost omili Carolinin prihod, ki se počuti in zgleda bolje kot kdajkoli prej.  Po začetni nervozi zaradi napetosti in orožja na vhodu se obiskovalci vendarle sprostijo in z dovoljenjem  velikega vodje, ki ga vsi kličejo Oče, začnejo snemati svojo reportažo. V komuni v miru in harmoniji živi kakih dvesto duš, ki so s skupnimi močmi zgradili stanovanjske hiše in ostale pomožne objekte.  Intervjuji s številnimi prebivalci Paradiža razkrivajo, da je življenje v tej ruralni utopiji, kljub pomislekom prišlekov, zelo dobro. Nato reporterja srečata nemo deklico in njeno mater in to je srečanje, ki v reporterja znova naseli črv dvoma. Mogoče bo stvari na svoje mesto postavil intervju s skrivnostnim Očetom, ki ga bodo posneli na zabavi, ki jo zvečer pripravljajo v njihovo čast. 

Ameriški režiser in scenarist Ti West je eno izmed vidnejših imen novega vala mladih režiserjev, ki se jim je v zadnjih letih uspelo uveljaviti na mednarodnem prizorišču. Prva pomembnejša stvaritev v njegovi filmografiji je drugi celovečerec, retro grozljiva The House of the Devil (2009), ki je požela dokaj dobre kritike, po uspehu filma pa se je njegovo ime vedno pogosteje pojavljalo na številnih seznamih novih, nadebudnih avtorjev. West je potem sodeloval pri dveh horor omnibusih (V/H/S in The ABCs of Death) dokončna potrditev vrednosti pa je prišla z uvrstitvijo naslovne stvaritve v beneško tekmovalno sekcijo Obzorja. 

Pozor: spojlerji

Zakrament za Westa predstavlja manjši odmik od klasične grozljivke, saj ga tokrat bolj kot usoda posameznika zanima psihologija množice, ki je pod vodstvom vplivnega in karizmatičnega vodje pripravljena storiti marsikaj, tudi  tista najbolj nerazumljiva dejanja, kot so množični samomori. Najdeni posnetki so v zadnjem obdobju eden izmed najbolj razširjenih izgovorov za serviranje groze in mogoče sem v tem smislu od režiserja pričakoval bolj inovativen pristop. Olajševalna okoliščina je odločitev, da se kamera postavi v roke profesionalcev, tv snemalca in fotografa, kar je več kot dober izgovor za manj tresočo kamero in zmanjšanje ostalih znanih found-footage slabosti. Z načinom podajanja zgodbe (reportaža, ki jo snema profesionalna tv ekipa) se West močno približa dokumentarcu, ki bolj za hec, kot za res,  zgodbo poskuša etiketirati za resnično. No, mogoče je na svetu še kakšna duša, ki še ne pozna nastopajočih in je zato pripravljena to namero razumeti resno. Na drugi strani je potrebno prikazane dogodke jemati povsem resno, saj zgodovina beleži nemalo primerov, ki so se odvrteli  po scenariju, ki ga prikazuje Zakrament. West je pri pisanju scenarija nedvomno izkoristil nekatere  elemente teh resničnih primerov,  v grobih črtah pa zgodba najbolj spominja na masaker v  Jonestownu, v katerem je leta 1978 umrlo 918 ljudi.  To, da film funkcionira kot dokumentrana reportaža umeščena v časovni okvir 24 ur, je obenem njegova največja kvaliteta in največji minus. Kvaliteta zato, ker West na ta način odlično ustvarja napetost in na gledalca efektno prenese občutke prikrite grožnje, minus pa zato, ker takšna rešitev ne pušča praktično nič prostora za tehtnejše psihološko seciranje grozovitega dejanja in samih likov.  Iz istih razlogov je Zakriment film, ki  ne dolgočasi, vendar ga odsotnost poglabljanja v like in samo centralno vprašanje ne bo prav dolgo obdržala v spominu. 

Killers (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Indonezija, Japonska
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 137' ,  Imdb
Režija: Kimo Stamboel, Timo Tjahjanto
Scenarij: Takuji Ushiyama, Timo Tjahjanto
Igrajo: Kazuki Kitamura, Oka Antara, Rin Takanashi, Luna Maya, Ray Sahetapy, Ersya Aurelia 

Killers je japonsko-indonezijski psihološki triler, ki ga podpisuje indonezijski avtorski tandem The Mo Brothers (Kimo Stamboel in TimoTjahjanto v resnici nista v sorodu, a o tem nekaj več v nadaljevanju). Film, ki je premierno predvajan v polnočni sekciji festivala Sundance, prinaša zgodbo dveh protagonistov iz dveh  različnih držav. S prvimi kadri filma gremo na Japonsko, kjer spoznamo hladnokrvnega serijskega morilca Nomuro (igra ga Kazuki Kitamura), ki po gozdu preganja svojo novo žrtev. Nekaj minut kasneje smo že v mučilnici, ki jo je psihopat uredil v kleti svoje hiše. Ujetnica je priklenjena na stol, okoli nje so postavljene luči in kamere.  Sledi brutalna usmrtitev po kateri ugotavljamo, da Namura umorov ne snema  zgolj za domačo videoteko;  posnetke umorov pošilja  v skrivno spletno klepetalnico, kjer si jih ogledujejo ljudje s podobni izprijenimi nagnjenji. 

Drugi protagonist  je indonezijski novinar Bayu (Oka Antara), ki mu v zadnjih nekaj mesecih ne cvetijo rože.  Bayu je obsesivno raziskoval malverzacije in korupcijo v visoki politiki, a mu na koncu ni uspelo dokazati krivde vpletenih. Njegova glavna tarča je bil vplivni in nevarni politik Dharma, toda izmuzljivi politiki so tako kot vedno našli izhod in novinarju preprečili nadaljnje pisanje. In ker je Bayu preveč delal in zanemarjal družino ga je zapustila še žena, ki je s seboj odpeljala njuno mlado hčerko. Novinar ima več kot dovolj razlogov za popivanje in ko se pozno po noči pijan vrača domov, postane tarča pokvarjenega taksista, ki ga skupaj s pajdašem poskuša oropati. A na koncu krajši konec potegneta roparja; Bayu namreč  oba z veliko dozo sreče pokonča z njuno pištolo. Težko je razložiti, zakaj je novinar potem posnel njuna krvava trupla, še bolj čudna je odločitev, da posnetek objavi na spletu. Posnetek opazi Namura, ki kmalu naveže stik z novinarjem.

Iz vzdevkov režiserki dvojca Muhammad “KiMO” Stamboel in Timothy “TiMO” Tjahjanto lahko dokaj jasno razberemo, zakaj je indonezijski tandem ustvarja pod umetniškim imenom The Mo Brothers. Brata sta nase opozorila s celovečernim prvencem, grozljivko Macabre (Darah, 2009), ki jim je prinesel povabilo za sodelovanje pri dveh mednarodnih projektih (The ABCs of Death, V/H/S/2) in večjo prepoznavnost. Ta vmesna koraka sta nedvomno igrala vlogo pri uvrstitvi njunega zadnjega projekta v polnočno sekcijo festivala Sundance.  Brata Mo vseeno ne bosta postala še en veliki avtorski  dvojec z bratskim  predznakom.  Razlog ni pomanjkanje talenta in volje temveč dejstvo, da sta se po dveh celovečercih odločila karieri nadaljevati samostojno.  

Naslovni kos celuloida je rezultat zbliževanja japonske in indonezijske produkcije, ki ga lahko razumemo kot enega izmed pozitivnih učinkov odmevnega rezultata uspešnice Racija (Serbuan maut, 2011) in nadaljevanja Racija 2.  Pri tem projektu namreč sodelujejo ljudje, ki so tako ali drugače povezani s to veliko uspešnico. Tako pred kamero imamo glavna igralca Kazukija Kitamuro in Oka Antaro, ki sta sodelovala pri Raciji 2, za kamero pa ljudi, ki delujejo pod okriljem produkcijske hiše Merantau Films, studia, ki je zakrivil nadaljevanje Racije. Indonezijci so se povezali s studiem Nikkatsu, enim izmed največjih in najstarejših produkcijskih hiš na Japonskem. Killers je med drugim zanimiv tudi zato, ker ga lahko obravnavamo kot nekakšen ogledni primer dobro uravnotežene partnerske produkcije, saj se zgodbi odvijata vzporedno, v dveh državah, vez med njima pa je le medmrežje, na katerem akterja izmenjujeta izkušnje. Ta koncept je dobro izhodišče za primerjalno obravnavo dveh morilcev, oziroma vzrokov, ki so Japonca in Indonezijca oblikovali v to kar so. Nomuro lahko umestimo v parametre  klasičnega psihopatskega morilca, ki s svojo motnjo živi že od zgodnjega otroštva, med tem ko je Bayu morilec v nastanku. Izguba družine in pokvarjena družba iz njega ustvarijo neko vrsto maščevalca, ki mori pokvarjence in potemtakem ni povsem brez moralnega kompasa in človečnosti. Killers je dobro posnet in odigran psihološki horor-triler, ki s svojo horor-triler komponento in domiselnim, dobro odmerjenim črnim humorjem nudi dovolj razlogov za zadovoljstvo. Del, ki po moji oceni ni najboljši, je psihološka komponenta, saj filmu v tem segmentu zmanjka nekaj domišljije in prepričljivosti pri psihološkem profiliranju obeh glavnih protagonistov. Kljub temu je Killers zelo spodoben izdelek, v katerem bodo bolj uživali ljubitelji grozljivih not. (+3)

Ocena:

Happy Christmas (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Komedija  
Dolžina: 88', Imdb
Režija: Joe Swanberg
Scenarij: Joe Swanberg
Igrajo: Anna Kendrick, Joe Swanberg, Melanie Lynskey, Mark Webber, Lena Dunham

Zanimanje za Happy Christmas v mainstream medijih je dokaz, da so tudi oni dokončno odkrili režiserja, producenta in igralca Joe Swanberga, eno izmed najbolj produktivnih imen ameriškega neodvisnega filma v zadnjem obdobju. Zasluge v največji meri gre pripisati uspehu lanskega hita Drinking Buddies, ki je postopoma pridobival na veljavi in se na koncu promoviral v eno izmed najuspešnejših neodvisnih produkcij preteklega leta. Spomnim se, da sem nekje na začetku mojega bloganja omenjal Swanbergov film Alexander the Last (2009), v času ko je režiser bil eden izmed nosilcev mumblecore filmanja (filmi, posneti za drobiž) in čeprav se v Swanbergovih filmih danes  pojavljajo nekatera uveljavljena igralska imena, recept je še vedno ostal isti. Nekaj deset tisoč dolarjev za logistiko, zastonj igralci, izdelava grobega osnutka, ki se poten dialoško pili med samim snemanjem in to je to.  

Dvajset in nekaj letna Jenny (Kendrick) se nekega dne  preseli v Chicago, v hišo starejšega brata Jeffa (Swanberg), ki živi s soprogo Kelly (Lynskey) in njunim dvoletnim sinom.  Brat želi pomagati sestri, ki nekako ne najde izhoda iz krize, v katero jo je pahnil konec dolgoletnega razmerja. Računa , da ji življenje v fino urejenih kletnih prostorih in toplem družinskem okolju lahko pomaga prebroditi krizo in ugotoviti kako in kam naprej.  Zdaj, ko je Jenny zraven, si bo tudi Kelly lahko malce oddahnila in si vzela nekaj časa zase. Dovolj bo, če mlada teta nekaj ur na dan prevzame skrb za dveletnega nečaka in občasno pomije posodo. A že prva noč, ki jo Jenny preživi zunaj hiše, družini povzroči resne preglavice. V zgodnjih jutranjih urah Jeffa pokličejo naj pride iskati sestro, ki je tako zadeta, da nihče ne ve kaj z njo storiti.  

Ta kratki sinopsis mogoče zbuja nekoliko depresivne občutke,  vendar ton, ki prežema pripoved, vseeno ni tako pesimističen. Občasno resen-ja, depresiven-nikakor. Komična drama, ki želi na najboljši možni način oponašati resnično življenje, je mogoče najbolj merodajna  kvalifikacija. Swanberg v epicenter postavi tipično predstavnico zabušantske generacije, ki prihaja v leta ko je potrebno izbrati določene smernice, sprejeti to ali ono pomembno odločitev, skratka odrasti. Toda za Jenny se zdi, da je še vedno otrok ujet v telesu odrasle osebe. Ko stori napako, jo razume in priznava kot takšno, a se kljub temu vedno znova znajde v kočljivih situacijah. Življenje z bratom in njegovo družinico je za Jenny poskusna vožnja skozi svet odraslih, ki ji bo pomagala odkriti nove aspekte življenja, sprejeti  odgovornosti in uživati v privilegijih, ki jih te odgovornosti prinašajo. Všeč mi je subtilnost, s katero film obravnava razlike med družinskim in samskim, ter nostalgija v pogledu na mladostniška leta in življenje brez obveznosti. Swanbergu uspe gledalcu spontano, nevsiljivo približati dinamiko družinskih odnosov in pokazati, kako eni drugim lahko pomagamo doseči osebno rast. Na koncu še nekaj besed glavni zvezdi filma. Ne, to ni režiser/igralec Swanberg, ne Anna Kendrick, ne Melanie Lynskey. Vsi svoje delo opravijo zelo dobro, toda moj osebni favorit je dveletni Jude (režiserjev sin),  zagotovo najbolj zabaven in simpatičen dveletnik, kar sem jih kdaj videl na filmu.

Ocena:

The Two Faces of January (2014)

Slovenski naslov: Dva obraza januara
Država: VB, Francija, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Triler
Dolžina: 96'  ,  Imdb
Režija: Hossein Amini
Scenarij: Hossein Amini, Patricia Highsmith (knjiga)
Igrajo:  Viggo Mortensen, Kirsten Dunst, Oscar Isaac, Daisy Bevan, David Warshofsky

V Iranu rojeni in v Veliki Britaniji živeči scenarist in novopečeni režiser Hossein Amini (Dva obraza januarja je njegov režiserski debi), se je uveljavil s pisanjem filmskih scenarijev po knjižnih predlogah. Od Winterbottomovega Jude (1996), do Refnovega Drive (2011), je Amini uspešno gradil svojo scenaristično kariero, uspeh slednjega pa mu je dokončno odprl vrata samostojnega režiserskega udejstvovanja. Britanski Iranec je za svoj režiserski debi izbral istoimenski roman Patricie Highsmith, ki je prvič objavljen leta 1964. Romani priznane ameriške pisateljice so dokaj priljubljeno filmsko gradivo, med najbolj (pri)znanimi filmi posneti po njenih knjigah najdemo Hitchcockovo klasiko Neznanec v vlaku (Strangers on a Train, 1951) in Nadarjenega gospoda Ripleyja (The Talented Mr. Ripley, Anthony Minghella, 1999). Prav med slednjim in Aminijevim filmom lahko povlečemo nekatere zelo očitne vzporednice, oziroma opazimo značilen pečat Patricie Highsmith.

Zgodba postavljena v začetek 60-ih let prejšnjega stoletja nas pelje v Grčijo, kjer spoznamo uglajenega finančnika Chesterja MacFarlanda (Mortensen) in njegovo privlačno in veliko mlajšo ženo Colette (Dunst). Premožni ameriški par med pohajkovanjem po grški prestolnici sreča sonarodnjaka Rydala (Isaac), sposobnega turističnega vodiča, ki svoje poznavanje jezika in države izkorišča za sleparjenje naivnih turistov. Najlažja tarča so običajno mlade turistke, ki v družbi sladkobesednega Rydala hitro pozabijo na menjalni tečaj. Tokrat je njegovo pozornost pritegnil eleganten ameriški par MacFarland in mladenič že po nekaj naključnih srečanjih uspe pridobiti njihovo zaupanje in povabilo na večerjo. Zakoncema bi prav prišel nekdo, ki dobro pozna lokalne znamenitosti in navade, dejstvo, da je Ryndal Američan, pa je le dodaten plus. A še pred naslednjim dnem, ko bi skupaj morali obiskati nekatere znamenitosti je vodič priča dogodku, ki ga bo skupaj z zakoncema potisnil v nevarno sosledje dogodkov. Vsi skupaj še isti večer morajo zapustiti Atene, Rydal pa počasi spoznava, da zakonca MacFarland nista tisto, za kar se izdajata.

Hossein Amini pravi, da mu je knjiga Patricie Highsmith, ki jo je prebral pred več kot 20 leti, tako močno zlezla pod kožo, da je že takrat v njej videl zgodbo, ki bi jo želel samostojno režirati. Želja se mu je na koncu uresničila in prvenec je imel vse predpogoje za odmeven rezultat. Amini je vmes postal cenjeno scenaristično ime, igralska imena angažirana v glavnih vlogah so bila kakovostna (in, kar je še bolj pomembno, dovolj odmevna),  premiera na berlinskem festivalu pa je brez dvoma najboljši možni začetek festivalske poti. Iz vseh teh razlogov sem pričakoval zelo dober film, a na koncu so se stvari vendarle razpletle nekoliko pod pričakovanji. Amini sicer ni razočaral, a po ogledu je bolj ko ne jasno, da film ne bo ostal prav dolgo  zasidran v spominu. Med kvalitetnejšimi lastnostmi bi na prvo mesto postavil zelo dobro rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in dobro zadeto vzdušje sorodnih filmov, kakršne so snemali v 60-ih letih. Film je dobro posnet, ugaja tudi režiserjeva graditev suspenza brez značilnih triler elementov: pregonov, zlobnih preganjalcev in rešitev v zadnjem hipu. Svoje delo dobro opravita tudi oba centralna protagonista. Kemija na relaciji Mortensen-Isaac je dobra, vendar je treba upoštevati, da scenarij v oba moška lika investira največ detajlov. To žal ne velja za glavno protagonistko, ki prikazana suhoparno in na trenutke sem imel občutek, da je ženski lik zraven samo zato, ker zgodba potrebuje ljubezenski trikotnik. Trikotnik, ki je po moji oceni dolgočasen, premalo strasten in premalo erotičen. Krivdo bi težko zvalil na Dunstovo, saj je vloga enostavno ukrojena tako, da se iz nje ne da izvleči veliko. Amini je nekoliko prekrojil izvorno gradivo in prav zato je moteče, da ni prekrojil tudi šibke točke knjižne predloge: brezglavo bežanje iz hotela in dejstvo, da Viggo Mortensen ves čas paradira v svoji svetli laneni obleki, kar je nenavadno za človeka, ki želi ostati neopažen. Režiser poskuša gonilno silo odnosa med Rydalom in Chesterjem najti v naravi Rydalovega odnosu s pred kratkim preminulim očetom in nas prepričati, da junak v Chesterju vidi neke sorte očetovsko figuro, vendar ta teza ne deluje preveč prepričljivo. Režiser ponudi več motivov, ki Rydala vlečejo k zakoncema (koristoljubje, romantični vzgibi, očetovska figura), vendar vsi ti razlogi v seštevku ne prinesejo tiste prave prepričljivosti. Za konec še zanimivost: Aminijeva adaptacija romana Dva obraza januarja ni prvi tovrsten poskus; isto zgodbo sta že leta 1986 na filmski trak v nemškem jeziku prenesla Wolfgang Storch in Gabriela Zerhau.

Ocena:

The Zero Theorem (2013)

Slovenski naslov: Ničelni teorem
Država: VB, Romunija, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Fantazijski, ZF
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Terry Gilliam
Scenarij: Pat Rushin
Igrajo:  Christoph Waltz, Mélanie Thierry, David Thewlis, Lucas Hedges, Matt Damon, Ben Whishaw, Tilda Swinton

Ničelni teorem je zadnje dejanje v distopični satirični trilogiji, ki jo je Terry Gilliam pred skoraj tridesetimi leti odprl s kultnim Brazil (1985) in jo deset let kasneje nadgradil s filmom 12 opic (Twelve Monkeys, 1995). Zgodba je zgrajena okoli računalniškega genija Qohena Letha (Waltz), samotarskega ekscentrika, ki v fantazijskem Londonu iz prihodnosti dela za največjo svetovno korporacijo Mancom. Korporacija je nekakšen superponudnik iz prihodnosti, ki zainteresiranim strankam ponuja unikatno virtualno izkušnjo - možnost živeti življenje prilagojeno našim željam in potrebam. V virtualnem okolju seveda, saj ljudje v prihodnosti fizično še vedno živijo med štirimi zidovi, hodijo v službe in prejemajo plače, ki jim omogočajo plačilo Mancomovih storitev. Eden izmed vodilnih strokovnjakov za obdelavo izoteričnih podatkov, ki so ključnega pomena za nadaljnji razvoj teh storitev, je naš glavni junak. Leth, ki si je uredil domovanje v delno požgani cerkvi, (pred časom jo je kupil na dražbi), že dolgo čaka na pomemben telefonski klic, ki mu bo ponudil odgovore na vprašanja, ki neprenehoma napenjajo njegove možganske celice. Zaradi strahu, da bo klic prišel v času, ko na sedežu podjetja opravlja svoje delo, Leth preko dobrohotnega poslovodje Jobyja (Thewlis) izposluje srečanje z velikim šefom, ki ga zaposleni v Mancomu kličejo Uprava (Damon). Namen sestanka je prepričati Upravo, naj mu dovoli opravljanje dela od doma. Leth bo tako še bolj produktiven, obenem pa bo ves čas doma lahko čakal na svoj skrivnostni klic. Uprava na koncu ugodi njegovi prošnji, a mu istočasno dodeli najbolj zahtevno delovno zadolžitev dotlej: Leth bo moral matematično dokazati  ničelni teorem, ki bo, ali razkril smisel življenja, ali dokončno dokazal, da živimo življenje brez smisla.

Okupirajmo Mall Street je reklamni slogan trgovskega centra, s katerim se potencialne kupce vabi na razprodaje, tv postaja DuMBC (dumb=bedast, neumen) svojim gledalcem v udarnem terminu razlaga, kako obogateti, banka se reklamira s sloganom Dovolj, ni nikoli dovolj, itn. Vse to absorbiramo v prvih minutah sprehoda skozi kičasto barvitost Gilliamovega retro-futurističnega sveta, v katerem živi glavni protagonist Leth. Junakova asocialnost je rezultat dolgotrajnega potapljanja v virtualni svet (poklicno in zasebno), nekje med procesom izgubljanja stika z realnostjo pa protagonist dojame, da v vsem tem kar počne, njegovem obstoju pravzaprav, mora obstajati nekakšen smisel. Meni, da bo s pomočjo telefonskega klica, ki ga čaka zelo dolgo, razvozlal bistvo lastnega obstoja. Verjetno ni potrebno posebej močno napenjati možgane da opazimo vzporednice, ki jih Gilliam vleče s sodobno družbo. V tem smislu svet v katerem živijo njegovi protagonisti predstavlja nekakšno radikalnejšo različico sedanjosti, lahko pa ga razumemo tudi kot projekcijo sodobne družbe iz prihodnosti. Čeprav mišljen kot kritika človeškega umika v virtualni svet in počasnega izginjanja pristnih medčloveških odnosov, film imaginarni svet slika mično, celo zapeljivo. Romanca, ki glavnega junaka zbudi iz kibernetičnega životarjenja se pravzaprav odvija v virtualnem okolju, četudi sta se golobčka pred tem spoznala v resničnem svetu. Predvsem Leth je tisti, ki mu v realnosti manjka koncentracije in poguma, vendar ne gre spregledati, da se junak tudi v virtualnem svetu ne bi odprl, če spletna prostitutka Bainsley pred tem ne bi v živo razvnela njegovo domišljijo. Gilliam s tem kibernetičnem svetu na nek način prizna pozitivne lastnosti, a istočasno odpošlje jasno svarilo pred odtujitvijo, do katere pripelje prepogosto umikanje v imaginarne svetove. Prijateljstvo je še en spremljajoči motiv, ki je preko odnosa z delovodjo Jobyjem in Upravinim najstniškim sinom Bobom lepo vpet v prikaz počasne vrnitve odtujenega junaka k človečnosti. Simbolično uničenje virtualnega sveta v zadnjih minutah filma lahko razumemo kot protagonistovo dokončno rešitev iz virtualnega primeža. Ničelni teorem v uvodne pol ure mogoče deluje malce kaotično, a potem  gledalec počasi pade v njegovo notranjo logiko in brez težav razume dinamiko odnosov med protagonisti. Hvalim prispevek igralske zasedbe, duhovite filmske reference tipa he-is-the-one, ki se lepo skladajo s komičnim podtonom celotne stvaritve. Gilliam je pri 73-ih še vedno zelo vitalen filmar, sposoben ponuditi unikaten pogled na probleme sodobne družbe in ravno zato je Ničelni teorem film z dodano vrednostjo. (-4)

Ocena:

Life After Beth (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Grozljivka, Romantični
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Jeff Baena
Scenarij: Jeff Baena
Igrajo: Dane DeHaan, Aubrey Plaza, John C. Reilly, Molly Shannon, Cheryl Hines, ,Anna Kendrick

Life After Beth je debitantska stvaritev ameriškega režiserja Jeffa Baena, ki se je pred desetimi leti kot ko-scenarist podpisal pod razmeroma odmevno komedijo I Heart Huckabees, ki jo je režiral danes planetarno znani David O. Russell. Beana je svoj prvenec predstavil v Park Cityju, prestolnici ameriške neodvisne produkcije. Odmevnost festivala Sundance, ter sodelovanje Aubrey Plaza in Dana DeHaana, dveh mladih in že dodobra uveljavljenih igralskih imen, je dokaj dobro izhodišče, ki se ga ne bi branil nobeden debitant.

Glavna akterja zgodbe sta Beth in Zacha, najstniški par, ki zadnjih nekaj mesecev ne funkcionira najbolje. Ona obožuje sprehode v naravi, njemu uživanje v naravnih lepotah ne pomeni prav dosti. Ko Beth med enim izmed njenih sprehodov piči strupena kača in punca nekaj ur kasneje umre, se Zach nikakor ne more sprijazniti z izgubo. Ves čas hodi na obiske k njenim staršem, potrt in žalosten okoli vratu sredi poletja nosi njen šal in podobno. Ko ga starši pokojnice nenadoma in brez utemeljitve več ne spustijo v hišo, Zach začuti, da se nekaj sumljivega dogaja za zaprtimi vrati. Začne opazovati hišo in kmalu ugotovi, zakaj več ni dobrodošel: Beth se živa in zdrava (ne vem, če je to povsem sprejemljiv opis njenega stanja) sprehaja po hiši, njeni starši pa iz nepojasnjenih razlogov želijo pred njim skriti resnico.

Z Life After Beth smo po Toplih truplih (Warm Bodies, Jonathan Levine, 2013) dobili še eno rom-kom zombijado, ki v središče postavlja ljubezen med zombijem in človekom. Za razliko od Trupel, ki skozi romanco želijo reševati svet, je naslovna stvaritev veliko manj ambiciozna, oziroma veliko bolj prizemljena, saj zgodba ne poskuša biti nič več, kakor zgodba o težavnem prebolevanju prve ljubezni. To kar je dela všečno in zabavno ni dejstvo, da glavna akterka vstane od mrtvih, temveč to, da jo po vstajenju od mrtvih ljudi iz njenega okolja želijo obvarovati pred resnico. Starša (John C. Reilly in Molly Shannon) sta srečna, da je njuna punčka nazaj, fant pa je srečen, ker dobi še eno priložnost, da punci pokaže, koliko jo je ljubil (jo še ljubi). V novonastali situaciji je še bolj zanimivo to, da punca po vrnitvi ima veliko večje seksualne apetite, nepričakovano uživanje v njeni telesnosti pa še dodatno zamegli fantovo zmožnost trezne presoje. Gniloba na njenem stegnu tako ni nič drugega kakor grd izpuščaj, slabši zadah iz ust pa posledica slabše dentalne higiene. Fantje med ostalim bomo spoznali, zakaj v svoji kolekciji vedno dobro imeti nekaj cedejev s smooth jazz glasbo, nekateri pa bodo začeli bolj ceniti sprehode v naravi ko vidijo, da tudi štedilnik privezan na hrbet ni dovolj tehten razlog, da zavrneš sprehod z drago. 

Ocena:

Boyhood (2014)

Slovenski naslov: Fantovska leta
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 166' , Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater
Igrajo: Patricia Arquette, Ellar Coltrane, Ethan Hawke, Lorelei Linklater

V preteklih letih sem v svojih pisarijah že večkrat omenil Fantovska leta, Linklaterjev projekt v nastajanju, ki ga je ameriški režiser začel uresničevati  leta 2002, dokončal pa letos, 12 let kasneje. Dolgotrajno snemanje ni rezultat produkcijskih težav, temveč samega koncepta, ki je predvideval spremljanje odraščanja protagonista v realnem času, od njegovega šestega leta dalje. Režiser je že s trilogijo Pred zoro/sončnim zahodom/polnočjo, posneto z istimi protagonisti  v devetletnih časovnih presledkih pokazal, da percepcija in manipulacija časa v njegovih filmih igra nadvse pomembno vlogo. Trilogija Pred… je v tem smislu bila bistveno manj zahteven projekt, saj je vsak posamezni film zaokrožena, samostojna celota, ki jo je kasneje bilo mogoče nadgraditi, oziroma stvari pustiti takšne, kakršne pač so. Prav zato je možnost, da trilogija v prihodnosti  preraste v kvadrologijo povsem realna  in upam, da se bo takšen scenarij na koncu tudi uresničil.

Fantovska leta je v tem smislu bolj zahtevno zastavljen projekt, pri katerem je časovni okvir bil znan že od samega začetka. Potrebno je bilo dobiti ljudi, ki so pripravljeni sprejeti takšno dolgoročno obveznost in obenem upati na dobro zdravje ključnih igralcev in igralk, ki bodo ne glede na razvoj svojih karier projektu ostali zvesti do samega konca. Ekipa se je torej zbrala enkrat letno in posnela material za tekoče leto, ves ta material je potem v trdno celotno povezala režiserjeva stalna sodelavka Sandra Adair, ki je montirala vse Linklaterjeve filme od kultne uspešnice Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993) dalje. Mislim, da je eden izmed ključnih razlogov, da je Linklater tako dober v tem kar počne, njegov odnos s sodelavci. Režiserju je skozi kariero uspelo zgraditi odlične odnose z določenim krogom ljudi, ki so postali njegova odlično uigrana filmska družina, ki iz vsake zgodbe lahko izvleče maksimum. Fantovska leta je eden tistih filmov, pri katerem osnovni sinopsis lahko strnemo v nekaj kratkih stavkih. Film v fokus postavi mladega dečka Masona, ki ga spoznamo v šestem letu starosti in potem z njim odraščamo vse do njegovega  18. leta, ko zapušča družinsko gnezdo in odhaja na kolidž. V dvanajstih letih bomo spoznali dinamiko, ki Masona povezuje z njegovimi najbližjimi in videli tiste ključne dogodke, ki so zaznamovali njegovo mlado življenje. 

Tudi če bi izdal vse zasuke, skozi katere Fantovska leta vodijo svoje protagoniste, vam izkušnje gledanja ne bi bistveno pokvaril. Vsi, ki poznajo režiserjev ustvarjalni opus najbrž vedo, da v njegovih filmih ne gre pričakovati kakšnih pretiranih  dramatičnih zasukov. Tudi tukaj gledamo približek vsakdanjega življenja, ki bi ga teoretično lahko živel vsak izmed nas — uravnotežen pogled na odraščanje in starševstvo, v katerem prepoznamo utrinke iz lastnih življenj in prav to je eden izmed razlogov, zakaj so Fantovska leta tako pristna filmska izkušnja. Nepretencioznost  in naturalizem, ki jo izžareva film, pri gledalcu zbujata familiarne občutke, preko katerih se vzpostavi močna vez med opazovalcem in liki. Ta povezanost bo za tiste malce starejše gledalce z lastnimi otroki večnivojska, saj se bomo brez težav identificirali s problemi odraslih, v težavah otrok prepoznali vedenjske vzorce lastnih otrok in obenem obudili spomine na nekatere univerzalne motive iz naših najstniških let. Linklater je znan po tem, da svojim igralcem dovoljuje aktivno sodelovanje pri razvoju likov in scenarističnih rešitvah. Mladi glavni igralec Ellar Coltrane in režiser sta se tako vsako leto dobila pred snemanjem in se pogovorila o stvareh, ki so zaznamovali fantovo preteklo leto, nekaj teh izkušenj pa je potem našlo svoje mesto v samem filmu. 

Če bi film razrezali na posamezne letne epizode, iz teh delov ne bi iztisnili veliko nektarja, a ko vse te epizode kronološko zložimo v celoto, ta dobi izjemno veliko kumulativno moč. Zgodba je podana kronološko, brez skakanja po časovni premici, prehodi med posameznimi leti pa so subtilni, saj cilj ni poudariti staranje glavnega protagonista in njegovih bližnjih, temveč čimbolj naravno in fluido prikazati proces odraščanja, zato staranje sodelujočih dojemamo kot nekaj samoumevnega in ga enačimo s spoznanji  o lastni minljivosti. Film poleg osrednjega coming-of-age motiva v subtekstu nudi nevsiljiv, trezen pogled na ameriško bližnjo zgodovino, od iraško-afganistanske vojne, do izvolitve prvega temnopoltega predsednika in nam pokaže, kako so te dogodke absorbirali pripadniki nižjega srednjega sloja. Prezrte niso niti vse novotarije, ki danes spremljajo odraščanje otrok; od evolucije igralnih konzoli in mobilnih naprav,  prevpraševanja vpliva socialnih omrežij in podobnih tem. Vse to je pospremljeno z izbrano glasbo, ki je najbolj zaznamovala posamezna obdobja, saj se Linklater in druščina odlično zavedajo, da se glasbo lahko hitro in učinkovito odklenejo spomini. Ena izmed najpomembnejših kvalitet filma je režiserjev občutek za mero, ki kljub običajnim, vsakdanjim tegobam, ki spremljajo protagoniste, preprečuje zdrs v kliše. V pomembnih prizorih, v katerih bi marsikdo želel potencirati trpljenje glavnega junaka se Linkalter zadovolji s povišanimi toni, razbitimi kozarci in krožniki. Pravilno oceni, da bi s potenciranjem vloge žrtve filmu naredil medvedjo uslugo, zato nasilje v družini nakaže zgolj v enem prizoru, v katerem grde stvari ostanejo izven našega vidnega polja. Torej, film ne podleže izkušnji demoniziranja očimov in mačeh, ponovnega združevanja ločenih staršev in podobnim stvarem. Cilj filma ni iskanje smisla življenja, temveč prikaz vse čudovite kaotičnosti in nepredvidljivosti, ki jo življenje nosi s seboj. Fantovska leta tako prepričljivo imitirajo življenje, v dobrem in slabem, z izjemno globino likov in čustev, da je njegov učinek na gledalca tako pristen, kot življenje samo.  Iz svoje filmoljubne perspektive upam, da bo letos še komu uspelo doseči takšen nivo (nekaj potencialnih kandidatov je še v igri), vendar so možnosti za kaj takega dokaj majhne. 

Ocena:

Mesečnik - Avgust 2014

Godzila (2014)

Slo naslov: Godzila

Dolžina: 123',  Imdb

Režija: Gareth Edwards

Igrajo:  Aaron Taylor-Johnson, Elizabeth Olsen, Bryan Cranston

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmoljub, RTV SLO MMC, Mladina

Sinopsis (eng):

The world's most famous monster is pitted against malevolent creatures who, bolstered by humanity's scientific arrogance, threaten our very existence.

Giochi d'estate [Summer Games] (2011)

Slo naslov: Poletne igre

Dolžina: 101' ,  Imdb

Režija: Rolando Colla

Igrajo:  Fiorella Campanella, Armando Condolucci, Alessia Barela

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

The story of an adult and a teenage couple during a brief summer holiday by the sea. While Nic's parents remain trapped in a precarious mutual dependency despite repeated attempts at reconciliation, their 12-year-old son tries to come to terms with his father's traumatizing violent outbursts in games with other children.

Hemel (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 80' ,  Imdb

Režija: Sacha Polak

Igrajo:  Hannah Hoekstra, Hans Dagelet, Rifka Lodeizen

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

During her nightly escapades Hemel searches for the difference between sex and love. Sometimes she leads, sometimes the men with whom she sleeps. The most important person in Hemel's life is Gijs, her father, who works in an auction house.

Oculus (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb 

Režija: Mike Flanagan

Igrajo:  Karen Gillan, Brenton Thwaites, Katee Sackhoff

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmoljub  

Sinopsis (eng):

A woman tries to exonerate her brother, who was convicted of murder, by proving that the crime was committed by a supernatural phenomenon.

The One I Love (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Charlie McDowell

Igrajo:  Mark Duplass, Elisabeth Moss, Ted Danson

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Struggling with a marriage on the brink of falling apart, a couple escapes for a weekend in pursuit of their better selves, only to discover an unusual dilemma that awaits them.

Äkta människor  [Real Humans]  (2012– ) (1.sezona)

Slo naslov: -

Dolžina: 10 x 60' ,  Imdb 

Režija: Lars Lundström

Igrajo:  Lisette Pagler, Pia Halvorsen, Johan Paulsen

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In a parallel present the artificial human has come into its own. Robots no longer have anything robot-like about them. New technology and advancements in the field of science have made it possible to manufacture a product - a kind of mechanized servant - that is so similar to a real human that it can often be considered a perfectly good substitute.

The Unspeakable Act (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Dan Sallitt

Igrajo:  Tallie Medel, Sky Hirschkron, Aundrea Fares

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

17-year-old Jackie is in distress as her older brother Matthew gets his first girlfriend and prepares for college. Though Matthew does not share her incestuous desire, Jackie fights the intrusion of reality on her idyllic childhood world.

War Story (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 90',  Imdb

Režija: Mark Jackson

Igrajo:  Catherine Keener, Hafsia Herzi, Ben Kingsley

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A war photographer who recently endured a brutal detainment in Libya holes up in Sicily to come to terms with her ordeal, not far from the home of her former lover and mentor.

Fading Gigolo (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90',  Imdb 

Režija: John Turturro

Igrajo:  John Turturro, Woody Allen, Sharon Stone

Ocena: 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Fioravante decides to become a professional Don Juan as a way of making money to help his cash-strapped friend, Murray. With Murray acting as his "manager", the duo quickly finds themselves caught up in the crosscurrents of love and money.

Al midan  [The Square]  (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 108',  Imdb

Režija: Jehane Noujaim

Igrajo:  Ahmed Hassan, Khalid Abdalla, Magdy Ashour

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A group of Egyptian revolutionaries battle leaders and regimes, risking their lives to build a new society of conscience.

Una noche  [One Night] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb 

Režija: Lucy Mulloy

Igrajo:  Dariel Arrechaga, Anailín de la Rúa de la Torre, Javier Núñez Florián

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In Havana, Raul dreams of escaping to Miami. Accused of assault, he appeals to Elio to help him reach the forbidden world 90 miles across the ocean. One night, full of hope, they face the biggest challenge of their lives.

Despre oameni si melci [Of Snails And Men] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 93' ,  Imdb 

Režija: Tudor Giurgiu

Igrajo:  Andi Vasluianu, Monica Barladeanu, Dorel Visan

Ocena: 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Between the problems with his wife (Andreea Bibiri) and his mistress, George comes up with many crazy ideas in order to try to save the struggling company.

House of Good and Evil (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 108' ,  Imdb 

Režija: David Mun

Igrajo:  Rachel Marie Lewis, Christian Oliver, Marietta Marich

Ocena: 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

After a family tragedy in the chaotic city, Chris and Maggie Conley, in a last-ditch effort to save their dying marriage, purchase an isolated home in the deepest woods, to which they quickly discover evil has a key.

Divergent (2014) 

Slo naslov: Razcepljeni

Dolžina: 139' ,  Imdb 

Režija: Neil Burger

Igrajo:  Shailene Woodley, Theo James, Kate Winslet

Ocena: +2

Slo recenzija:  Mladina 

Sinopsis (eng):

In a world divided by factions based on virtues, Tris learns she's Divergent and won't fit in. When she discovers a plot to destroy Divergents, Tris and the mysterious Four must find out what makes Divergents dangerous before it's too late.

Corações Sujos  [Dirty Hearts] (2011)

Slo naslov: -

Dolžina: 107' ,  Imdb 

Režija: Vicente Amorim

Igrajo:  Tsuyoshi Ihara, Takako Tokiwa, Eiji Okuda

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In 1945, Japan surrendered to the United States and the Second World War was over. Right? Wrong. For eighty percent of the Japanese community in Brazil, Japan had won the war and defeat was nothing more than American propaganda.