Unbroken (2014)

Slovenski naslov: Neuklonljiv
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 137' ,  Imdb
Režija: Angelina Jolie
Scenarij: William Nicholson, Joel in Ethan Coen, Richard LeGravenese
Igrajo: Jack O'Connell, Domhnall Gleeson, Takamasa Ishihara, Garrett Hedlund, Finn Wittrock, Jai Courtney, Alex Russell

Neuklonljiv je drugi režiserski poskus intergalaktične zvezdnice Angeline Jolie, ki po prvencu V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, 2011) ostaja na podobnem tematskem področju. Še vedno jo zanimajo vojne zgodbe,  le da nas tokrat pelje  v čas druge svetovne vojne, največji delež zgodbe pa investira v izkušnjo ameriških vojnih ujetnikov v japonskih taboriščih. Med njimi je živel in preživel Louis Zamperini, prav poseben človek, ki je v življenju prestal in dosegel marsikaj. Zamperinijevo življenje je tako fascinantno, da bi o njem lahko posneli več filmov posvečenih različnim obdobjem njegovega življenja. Njegova izjemna biografska zgodba je najprej postal knjižna uspešnica Unbroken: A World War II Story of Survival, Resilience, and Redemption (2010), izpod peresa ameriške pisateljice Laure Hillenbrand, avtorice uspešnice Seabiscuit: An American Legend, po kateri je Gary Ross pred dvanajstimi leti posnel športno dramo Seabiscuit (7 nomonacij za oskarja). Zamperini je že dolgo nazaj pritegnil pozornost filmarjev, saj je eden večjih studiev že konec 50-ih let odkupil pravice za ekranizacijo njegove življenjske zgodbe, vendar je ideja realizirana šele dobrega pol stoletja kasneje, predvsem po zaslugi odličnih rezultatov, ki jih je dosegla knjižna verzija zgodbe. O življenju takšnega protagonista bi kot rečeno lahko posneli več filmov, zato tudi film Angeline Jolie deluje kot dva, morda celo tri filma, z enakim glavnim protagonistom.

Neuklonljiv lahko razdelimo na tri dele, ki si sledijo kronološko. Najprej je tu junakovo otroštvo in športna kariera, ki z nastopom na poletnih olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 postreže s prvim vrhuncem. V osrednjem delu je v središču 47 dni trajajoči boj za preživetje v rešilnem čolnu, v katerem se Zamperini znajde v družbi dveh soborcev, ko njihovo letalo strmoglavi v Pacifik. Tretji, najdaljši del filma je posvečen Louisovem življenju v japonskem ujetništvu, saj je nesrečnik imel nesrečo v sreči, da ga iz rešilnega čolna potegne sovražnik in ga nato pošljejo naravnost v taborišče. Skoraj neverjetno je, da se je vse to zgodilo enemu samemu človeku in že zaradi nevsakdanjosti zgodbe je bilo skoraj nemogoče posneti nezanimiv film o Zamperiniju. Sploh ko okoli sebe zbereš sanjsko ekipo, v kateri poleg scenaristične pomoči bratov Coen imaš Rogerja Deakinsa, direktorja fotografije, ki je pomagal ustvariti toliko izjemnih filmov (večino najvidnejših filmov bratov Coen, Čudoviti um Rona Howarda, Kaznilnico odrešitve Franka Darabonata…). Glasbo je prispeval oskarjevec Alexandre Desplat, še eno ime z izjemno bogato in uspešno kariero, film pa sta montirala William Goldenberg in Tim Squyres, prav tako težkokategornika v svojem poslu. Očitno je, da je Neuklonljiv  narejen z visokimi ambicijami, a dejstvo, da je na koncu, kljub all-star zasedbi prejel tri oskarjevske nominacije v tehničnih kategorijah dovolj zgovorno namiguje, da je najšibkejši član zasedbe prav režiserka, ki ni znala adekvatno izkoristiti takšno koncentracijo kvalitete za in pred kamero. Končni izdelek iz vseh teh razlogov v seštevku ni slab film, saj nam ponuja fascinantno zgodbo v vizualno privlačni formi in interpretaciji dobro selekcionirane, všečne igralske zasedbe. Neizkoriščenost stranskih igralcev je nekako pričakovana, ampak  človek bi vseeno pričakoval več karakterne globine vsaj pri glavnemu protagonistu, saj O'Connell nedvomno ima potencial za razvoj lika v vseh potrebnih smereh. Toda Angelina se je od začetka do konca, kot pijanec plota, držala zamisli, da njen junak mora biti junak za vsako ceno in vsaki situaciji. Filmi, ki slavijo moč človeškega duha pogosto kažejo tendenco enodimenzionalnega portretiranja junakov in tudi pričujoča stvaritev se ujame v to past.  Z režiserkinim potenciranjem pokončne drže in herojstva  glavnega junaka O'Connelliju ostane bore malo prostora za karakterni razvoj lika, ki na koncu izzveni sterilno. Malo v šali in malo zares bi rekel,  da še android Bishop Lanca Henriksena deluje bolj človeško. Na koncu, ob vseh teh ne-verjetnih podvigih glavnega akterja  tolikšnega odmerka ne-verjetnosti preprosto nisem mogel kupiti. In v trenutkih ko japonski mučitelj naposled pade na kolena in neuklonljivemu prizna zmago, se tudi film najbolj očitno približa porazu.  

Ocena:

Faults (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 89' ,  Imdb 
Režija: Riley Stearns 
Scenarij: Riley Stearns
Igrajo: Leland Orser, Mary Elizabeth Winstead, Chris Ellis, Beth Grant, Lance Reddick, Jon Gries

Vse kar se lahko programira, se lahko tudi de-programira, oziroma povrne na tovarniške nastavitve. Proces, ki ga vsi dobro poznamo, se je izkazal za zelo uporabnega pri reševanju težav z neubogljivi napravami. Pritisnemo nekaj tipk in softver se vrne v tisto začetno stanje,  ko smo prav lepo sodelovali z našo neubogljivo napravico. Z ljudmi so stvari bolj zapletene. Z nekaterimi  nas vežejo krvne vezi, druge spoznamo, se z njim družimo in jih vzljubimo. A na neki točki lahko pride do sprememb, zaradi katerih se s tistimi, ki nam nekaj pomenijo, več ne razumemo tako dobro. Počasi se eni od drugih oddaljujemo in v nekem trenutku ob kakšnem spominu na lepše čase pomislimo, kako lepo bi bilo, če bi stvari bile takšne, kakršne so bile nekoč. Včasih se stvari popravijo, včasih pa prestopimo tisto nevidno črto, po kateri več ni povratka na staro. Mogoče bi tudi nam v nekaterih primerih prav prišel reset gumb (čeprav možnost tovrstne manipulacije zbuja vrsto pomislekov), s katerim bi lahko trajno izbrisali travme in napačne odločitve.

Ansel Roth (Leland Orser) ni človek s posebnimi močmi, ki lahko stori kaj takega, vendar  njegova pomoč lahko pride še kako prav, če poskušamo vzpostaviti stike z družinskim članom, ki se je pridružil psevdoreligioznemu kultu. Za ljudi, ki se pridružijo kultom rečemo, da so jim oprali možgane, jih na nek način programirali za življenje v skladu s pravili kulta. G. Roth je razvil postopek de-programiranja, ki pomaga odstraniti ideje, ki jih v možgane svojih sledilcev vsadijo manipulativni voditelji in jih vrniti v stanje pred "okužbo." O svojih podvigih je napisal knjižno uspešnico in celo vodil lastno televizijsko oddajo. Toda njegov voz je na neki točki krenil navzdol in v trenutku ko ga spoznamo, dosegel najnižji možni nivo. Anselovo edino premoženje je neugledno vozilo, ki je obenem njegova dnevna soba in spalnica. V prtljažniku so škatle z njegovo novo knjigo (izdano v samozaložbi), ki jo ne kupuje nihče. Knjige, ki jih naš junak promovira v neuglednih hotelih, pred maloštevilno skupinico radovednežev, ki so prišli predvsem zato, da bi v živo videli propadlo zvezdo. Vso nezavidljivost njegove situacije mogoče najbolj pojasni pripetljaj v hotelski restavraciji, kjer naš junak poskuša plačati kosilo z že izrabljenim kuponom, ki ga je pred tem potegnil iz koša za smeti. A nato se tudi zanj prikaže luč na koncu tunela: starejši par mu je pripravljen ponudi bogato nagrado, če iz primeža kulta reši njuno ljubljeno hčerko.

Režiser in scenarist Riley Stearns se s svojim celovečernim prvencem v precep vzame fenomen kultov, ki so na ozemlju Združenih držav od nekdaj imeli ugodne pogoje za ekspanzijo. Kvalitetna otvoritev zgodbe vedno blagodejno vpliva na utrjevanje gledalčeve koncentracije in Stearnsu je z uvodno epizodo v hotelski restavraciji uspelo prav to. Ansel Roth me je že s to uvodno sekvenco očaral do te mere, da sem se v svojem naslanjaču presedel in poiskal bolj udobno položaj. Kaj takega po navadi naredim podzavestno, ko se pripravljam na ogled kakšnega izmed naslovov, ki že dolgo stojijo na samem vrhu moje prioritetne liste.  Portretiranje luzerja kakršen je Ansel, je vedno sprehod po tanki črti: njegovo obnašanje je tako nadležno, da se nevarno blizu približa temu, da ga zasovražimo, vendar Stearns naraščajočo odbojnost do junaka blaži z učinkovitim orisom nezavidljivosti njegovega položaja, ki generira sočutje in razumevanje, kot učinkovito protiutež njegovemu nadležnemu karakterju. Eden najmočnejših adutov filma je tako mojstrsko lovljenje ravnotežja med resnostjo in absurdno komičnostjo posameznih situacij (Anselov poskus samomora z izpušnimi plini je ena zabavnejših variacij na to temo), ter sposobnost hitrih in povsem kredibilnih prehodov iz komedije v dramo. V tem smislu me Stearnsova režija z neobičajnimi nihanji vzdušja in ritma spominja na črnohumorne prejeme bratov Coen, coenovsko vzdušje pa dodatno krepijo dinamični, duhovito spisani dialogi. Navdušijo tudi krasni igralci, prepričljiva Mary Elizabeth Winstead (sicer režiserjeva soproga), ki tu zabeleži eno zanimivejših vlog v dosedanji karieri in odlični Leland Orser, ki je po dolgotrajnem životarjenju v različnih stranskih vlogah končno dobil priložnost pokazati, da ima več kot dovolj igralskega znanja in talenta za vlogo prve violine. Faults ima tudi nekaj slabših strani (pričakovanj ne izpolni predvsem postopek de-programiranja), vendar te še vedno ne pokvarijo zelo dobrega celostnega vtisa. Priporočam.

Ocena:

No Otoko [The Brain Man] (2013)

Slovenski naslov: -
Drugi naslovi: The Brain Man
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 125' , Imdb
Režija: Tomoyuki Takimoto
Scenarij: Izuru Narushima, Katsuhiko Manabe
Igrajo: Toma Ikuta, Yasuko Matsuyuki, Yosuke Eguchi, Fumi Nikaido, Rina Ohta, Kensuke Owada 

Serija na videz nepovezanih bombnih napadov pretresa neimenovano japonsko mesto. Preiskava, ki jo vodi detektiv Chaya (Yosuke Eguchi) naposled obrodi prve sadove: sled ga pripelje do zapuščenega skladišča, a ravno v trenutku ko se s partnerjem pripravljata vstopiti v stavbo, pride do eksplozije. Detektiv čez nekaj trenutkov vstopi v stavbo in opazi moškega, ki kljub resnim poškodbam mirno zre predse. Nekaj je čudnega na neznancu, ki ga aretirajo in odpeljejo v pripor. Aretiranec in glavni osumljenec je kmalu identificiran; njegovo ime je Ichiro Suzuki (Toma Ikuta), a to je obenem edina konkretna informacija, ki jo preiskovalci izvlečejo iz skrivnostnega mladeniča. Nenavadno je že dejstvo, da osumljenec kljub resnim poškodbam ni čutil bolečine, še bolj pa so nenavadni njegovi odgovori med zaslišanjem. Zaradi  popolne odsotnosti čustev in odgovorov na vprašanja, ki zvenijo približno tako, kot bi jih izgovarjal robot, policija osumljenca odpelje na pregled v lokalno psihiatrično ustanovo.  Mariko Washiya (Yasuko Matsuyuki), zdravnico zadolženo za ocenitev Ichirovega mentalnega stanja, primer tako prevzame, da začne na lastno pest kopati po pacientovi preteklosti in njena vztrajnost kmalu prinese konkretne rezultate, ki policijske domneve postavijo na glavo. Njeni izsledki nedvomno potrdijo, da so osebe, ki stojijo za bombnimi napadi še vedno na prostosti, Ichiro pa je v resnici osamljeni maščevalec, ki je deloval na lastno pest.

Japonec Tomoyuki Takimoto je nase opozoril z distopijsko triler-dramo Ikigami (2008), navdih za The Brain Man (njegov sedmi celovečerec) pa je našel v istoimenski knjižni uspešnici, ki jo je leta 2000 objavil japonski pisatelj Urio Shudo. S prirejenem scenarijem so zgodbo približal standardom klasičnega trilerja in ji tako dodali nekaj dinamike, vendar je ta kompromis prinesel manj poglabljanja v like in motive žalovanja in odpuščanja, ki so v knjigi bolj podrobno secirani. Identificiramo lahko štiri perspektive, oziroma štiri pomembnejše pripovedne linije, ki se prepletajo v eno zgodbo,  vendar vse ne funkcionirajo enako dobro. Najbolj zanimiva je nedvomno pot odkrivanja identitete »brainmana« Ichira, ki filmu ponudi največ narativnega zagona. Podzgodba o psihiatrinji (dober nastop izkušene  Yasuko Matsuyuki), ki je prepričana, da je skozi dvosmerni proces odpuščanja in priznanja krivde možno pozdraviti skoraj vsako motnjo ni nezanimiva, a zdi se, da je preveč izvirnega knjižnega gradiva bilo odstranjeno, da bi ta komponenta imela kakšen močnejši učinek na gledalca.  Del posvečen detektivu Chayju in njegovem simpatičnem partnerju je tu zgolj v funkciji sprožitve preiskave in nepotrebnega vzbujanja občutka kompleksnosti. Na pol razvit je tudi lik glavne negativke v interpretaciji čudovite Fumi Nikaido [občudovali smo jo lahko v dveh filmih Siona Sona (Himizu in Why Don't You Play in Hell? ) in Miikovem Lesson of the Evil ], saj njen velikanski apetit za razstreljevanje stavb in ljudi nikoli ne dobi prave utemeljitve. Skratka, človek-možgan nam ne prinaša dodelane zgodbe in kakšne posebne karakterno-vsebinske globine, a kljub temu ne dolgočasi. Njegovi glavni aduti so dobro tempirana, režirana in montirana zgodba, ki akcijo in mistiko glavnega protagonista združi v dinamičnih, vizualno všečnih 120 minut. 

Ocena:

Time Lapse (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: ZF, Triler 
Dolžina: 104', Imdb
Režija: Bradley King
Scenarij: Bradley King, Bp Cooper
Igrajo: Danielle Panabaker, Matt O'Leary, George Finn, Jason Spisak, Amin Joseph

Finn (Matt O'Leary) je slikar, ki že nekaj časa ni naslikal nič. Mladeniču jasno, da od nečesa mora živeti, zato med čakanjem na konec ustvarjalne blokade prevzame delo hišnika v nekem stanovanjskem kompleksu. Skupaj s službo je dobil tudi hišniško stanovanje, v katerem živi skupaj s punco Callie (Danielle Panabaker) in najboljšim prijateljem Jasperjem (George Finn). Eden izmed starejših stanovalcev že nekaj mesecev ni plačal najemnino, zato se Finn zglasi pri njegovi enoti, da preveri, ali je z najemnikom vse v redu. Kup časopisov pred vrati in poln nabiralnik jasno namigujejo, da stanovalec že nekaj časa ni zapustil stanovanja, oziroma se vrnil vanj. Zaskrbljeni hišnik zato vstopi v stanovanje in ugotovi, da je strah bil neutemeljen - za vrati stanovanja ni nobenega trupla. Njegovo pozornost med razgledovanjem pritegne nenavaden, kameri podoben aparat v velikem kovinskem ohišju. Še bolj radoveden postane, ko na steni za to čudno napravo opazi številne fotografije, radovednost pa se spremeni v strah in zmedenost, ko na neobičajni seriji slik prepozna svojo dnevno sobo. Odkritje podeli s Callie in Jasperjem, rezultat skupinskega naprezanja možganov pa je sklep, da so vse slike posnete v serijah, v enakih časovnih presledkih. Toda pravo presenečenje šele pride, ko v reži aparata odkrijejo zadnjo sliko, na kateri je ujeto vzdušje na zabavi, ki se še ni zgodila in je načrtovana za naslednji dan. Njihova domneva, da aparat slika v prihodnost, se v naslednjih dneh izkaže za pravilno, poznavanje koščka prihodnosti pa jim odpre neslutene možnosti. 

Izvirnost v pristopu in realizaciji igra pomembno vlogo pri realizaciji malih, nizkobudžetnih projektov. Ob pravi ideji, ki v produkcijskem smislu ni pretirano zahtevna, se dober ZF film lahko posname tudi s skromnim budžetom. V tej smeri je razmišljal tudi Bradley King, ki je v sodelovanju s scenarističnim kolegom Bp Cooperjem spisal scenarij za svoj celovečerni prvenec.  Pogled na število nagrad, ki jih je Time Lapse prejel na različnih festivalih fantastičnega filma me je navdal z optimizmom in po tihem sem upal, da je pred mano novi Primer (Shane Carruth, 2004). Toda moj optimizem je že po kakih 20-ih minutah skoraj povsem izpuhtel. Najprej v je oči padla predvidljivost zgodbe, ki med osnovne parametre postavi časovno manipulacijo in akterja z resno hazardersko odvisnostjo. Fantazija o poznavanju prihodnosti in možnosti izkoriščanja teh informacij za doseganje materialne koristi,  je močno obrabljena ideja in človek bi pričakoval, da ustvarjalci ob takšnih obrabljenih obrazcih investirajo več energije v snovanje načinov, na katere bodo akterji rabili te informacije. Še bolj pomembna postavka v teh izračunih bi moralo biti poglabljanje v karakterno transformacijo vpletenih in spremembe v medsebojnih odnosih, ki jih neizogibno prinašajo tako edinstvene okoliščine. Ustvarjalcem po moji oceni v obeh omenjenih točkah dosežejo precej skromne rezultate. V eri neštetih opcij za tiste, ki izpolnitev sanj iščejo v igrah na srečo, bi tudi največji butelj hitro dojel, da za uspeh ne potrebuješ sumljivih stavnih posrednikov. Dovolj je, da odpreš časopis in prepišeš zmagovalno loto kombinacijo, ali odpreš račun pri kakšni veliki spletni stavnici. A potem bi že izgubili polovico filma in pomembne elemente zapleta. Nič bolj kakovostna ni niti druga glavna komponenta, ki naslavlja odnos med tremi glavnimi protagonisti in neprepričljiv ljubezenski trikotnik, na katerem je zgrajen absurden zaključni preobrat. Razumljivo je, da pri filmih, ki jih naprej žene sam zaplet in se konstantno nekaj dogaja, ostane manj časa za kakšen konkretnejši razvoj likov. Te pomanjkljivosti pri boljših filmih navadno odtehtajo zanimiv zaplet, zabavni junaki in napet razvoj dogodkov. In ker smo že ugotovili, da je Time Lapse tudi na tem polju precej šibek, lahko samo še predlagam, da svojo pozornost preusmerite drugam. 

Ocena:

A Most Violent Year (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 125', Imdb
Režija: J.C. Chandor
Scenarij: J.C. Chandor
Igrajo: Oscar Isaac, Jessica Chastain, David Oyelowo, Alessandro Nivola, Elyes Gabel, Albert Brooks, Catalina Sandino Moreno, Peter Gerety, Christopher Abbott, Glenn Fleshler, David Marguiles

Leta 1981 je kriminaliteta v New Yorku po uradnih statističnih podatkih dosegla najvišji nivo v celotni zgodovini mesta. Mejne vrednosti so znova dosežene na začetku 90-ih, vendar  leto 81' po uradnih podatkih še danes velja za najbolj nasilno leto v newyorški zgodovini. Prav zato je Newyorčan J.C. Chandor odločil za naslov Najbolj nasilno leto, s katerim je k svoji filmografiji dodal še tretji odmeven naslov. Spomnimo se: 41-letni režiser in scenarist se je na sceno prebil z Naklepnim tveganjem (Margin Call, 2011), v 36-urni format zapakirano zgodbo o propadu velike investicijske banke, dve leti kasneje pa je Roberta Redforda v akcijski drami Vse je izgubljeno (All Is Lost) poslal v spopad z naravo in boj za golo preživetje sredi oceana. Z obema filmoma je pustil več kot soliden vtis in veseli me, da ta zanimivi filmar tudi v tretje ostaja v dobri formi. 

Poznavalci režiserjevega opusa bi se najbrž strinjali s trditvijo, da je lajtmotiv vseh Chandorjevih filmov odziv in funkcioniranje posameznika pod raznovrstnimi pritiski. Pod pritiskom je tudi Abel Morales (Oscar Isaac), ambiciozni lastnik podjetja za prodajo in dostavo goriv, ki se sredi ogrevalne sezone sooča s kopico težav. Napočil je čas za dolgo načrtovano širitev kapacitet podjetja, ki bo z nakupom  novega skladiščnega terminala dobilo povsem novo dimenzijo in postalo najmočnejši igralec v New Yorku in bližnji okolici. Za realizacijo ambicioznega projekta potrebuje pomoč banke, ki naj ne bi bila vprašljiva. Vzporedno z aktivnostmi okoli nakupa terminala se Abel sooča z vedno pogostejšimi roparskimi napadi, v katerih predrzni napadalci voznike cistern enostavno vržejo na cesto (nemalokrat tudi pretepejo) in se odpeljejo z več tisočakov vredno pošiljko. Gorivo potem ponikne na črnem trgu, tovornjak s prazno cisterno pa se če z nekaj dni pojavi na kakem parkirišču. Na tretji fronti  se Abel sooča z nepopustljivim državnim tožilcem (David Oyelowo), ki podjetju očita utajo davkov in ostale malverzacije. Tožilec čvrsto verjame, da nekdo, ki je kupil biznis od znanega mafijca in se poročil z njegovo hčerko (Jessica Chastain), ne more biti čist. Soočen s številnimi problemi Abel poskuša ohraniti kontrolo, toda njegov položaj postaja vedno bolj zapleten.  

Odkar pomnim, sem hotel postati gangster.  S temi besedami nas v zgodbo o Dobrih fantih (Goodfellas) popelje Ray Liotta. Skoraj četrt stoletja kasneje J.C. Chandor posname film, ki se dogaja v času, ko se mafijska kariera Henryja Hilla počasi bliža koncu. Prav zato so mojo pozornost pritegnile besede Abela Moralesa, ki v nekem trenutku izjavi: Celo življenje se poskušam izogniti temu, da bi postal gangster. Z Najbolj nasilnim letom nas Chandor pelje na sprehod skozi teritorij, na katerem so svoje največje uspehe dosegli velikani kot so: Coppola, Lummet, Scorsese, De Palma… Ko režiser v usta svojega  glavnega junaka položi omenjene besede doseže dvoje: izpostavi svoje ključne referenčne točke in nam demonstrira, česa se je naučil od svojih predhodnikov. Abelovo zavračanje nasilja in vztrajanje na spoštovanju zakonov bi po logičnem sklepanju moralo pomeniti, da sta Henry Hill in Abel Morales povsem različna človeka. Prvi je moralno sporna figura, okoreli kriminalec, drugi uspešen poslovnež, ki svoje cilje želi doseči na legalen način.  A ko malo bolje razmislimo, Abel in Henry vendarle nista tako različna. Oba želita živeti ameriške sanje, cilj je skupen, poti do ciljne ravnine pa so zelo različne. Zato sklepam, da se je Chandorjev junak iz filmske zgodovine naučil, da na vrh lahko  prideš na več načinov, vendar je o(b)stanek na vrhu odvisen od poti, po kateri boš prišel tja. Zaveda se, da se na vrhu obdržiš le, če ubereš zakonito pot. Ne morejo te kaznovati,  če nisi storil nobene napake. To je njegova preprosta, a obenem izjemno sofisticirana logika,  ki ga bo pripeljala na vrh. 

Vrnimo se še enkrat k trditvi, da Abel in Henry vendarle nista tako različna. Čeprav Abel svoje cilje ne dosega z orožjem, nasiljem in prevarami, v njegovih razmišljanjih in postopkih vseeno najdemo karakterne črte, ki kažejo na čustveno odtujenost, nezmožnost  ustvarjanja pristnih medčloveških vezi in hladno premišljenost, pri vsem kar počne. Glede na njegov značaj se kot smiselno postavlja vprašanje, v kolikšni meri je njegova poroka z hčerko lastnika tvrdke, ki je kasneje končala v njegovih rokah, bila motivirana s koristoljubjem. Ko poslušamo njegove motivacijske govore, s katerimi pošilja svoje voznike in prodajalce na teren, v nevarnost, ne vidimo samo prepričljivega govorca in motivatorja, ampak tudi pravega kapitalista, ki mu je v resnici malo mar za probleme drugih. Resničnega vernika, ki verjame v moč kapitala in svojega kurza ne spreminja tudi za ceno popolne dehumanizacije. Ta ideja se lepo manifestira v zadnjem prizoru, ko Abel povsem mirno pristopi truplu enega svojih šoferjev. Njegov namen ni preveriti, ali nesrečnik še diha, cilj je zamašitev luknje  iz katere curlja nafta. Luknje narejene s kroglo, ki je šla skozi možgane možakarja, ki leži pod njegovimi nogami. Chandorjev film je v tem smislu doživljam kot izjemno karakterno študijo, ki veliko dolguje odličnemu Oscarju Isaacu, ki iz vloge v vlogo demonstrira širino svojega igralskega potenciala in se počasi prebija na tisti najvišji igralski nivo. Pohvaliti velja tudi prispevek Jessice Chastain, ki izvleče maksimum iz svoje ne preveč dobro razvite vloge, svoj konkreten in korekten prispevek ponudita tudi Albert Brooks in David Oyelowo. Poleg igralskih prispevkov bi kot eno gonilnih sil filma izpostavil bogato atmosfero, ki na gledalca učinkovito prenaša počutje in bivanjsko izkušnjo iz začetka 80-ih let. Eden osnovnih gradnikov kvalitetnega vzdušja je produkcijski dizajn in suvereno delo s kamero Bradforda Younga, čigar ime sem podčrtal že po ogledu krimi drame Ain't Them Bodies Saints (David Lowery, 2013). Moja edina resnejša pripomba se tiče dela zgodbe, ki se osredotoča na Abelov odnos z enim izmed njegovih šoferjev in kasnejšo tragično usodo istega, ki glede na ponujena pojasnila izzveni malo verjetno in celo nekoliko absurdno.   

Ocena:

Citizenfour (2014)

Slovenski naslov: Citizenfour
Država: Nemčija, ZDA, VB
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 114' ,  Imdb
Režija: Laura Poitras
Igrajo:  Edward Snowden, Glenn Greenwald, William Binney, Ewen MacAskill

Citizenfour je film, ki je v zadnjem obdobju pritegnil največ pozornosti na področju dokumentarnega filma. Nagrada oskar je še dodatno utrdila status prvega dokuja preteklega leta in k filmu usmerila še nekaj dodatnih gledalcev, ki jih k dokumentarnemu filmu praviloma pritegnejo le tisti najodmevnejši naslovi.  Stvar je za širšo javnost tokrat še posebej zanimiva, saj so svetovni mediji zgodbi žvižgača Edwarda Snowdena in resnici o vsesplošnem nadzoru ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) v zadnjem letu namenili ogromno prostora. Ta zapis bo nekoliko krajši, saj ob tako odmevni zgodbi najbrž ni potrebno izgubljati časa s povzetkom vsebine. Zato bom raje nekaj besed namenil režiserki Lauri Poitras, novinarki, aktivistki in eni izmed dežurnih kritičark ameriške protiteroristične politike po 11. septembru.  Citizenfour je sklepni del trilogije, ki jo odpra My Country, My Country (2006), dokumentarec o vojni v Iraku, vmes, med obema, pa stoji The Oath (2010), ki skozi zgodbi dveh moških spregovori o Guantanamu,džihadistih, ameriški paranoji in ostalih stranskih učinkih preventivnega protiterorističnega delovanja. Režiserkino minulo delo je v resnici imelo ključno vlogo pri  Snowdnovi odločitvi, da naveže stik s Poitrasovo. Citizenfour je vzdevek, pod katerim je bivši uslužbenec Agencije za nacionalno varnost režiserki poslal prvo kodirano e-sporočilo, s čem je ta postala medijski kanal, preko katerega je resnica o nelegalnem sistematičnem nadzoru pricurljala v javnost.

Poitrasova je že pred prvim srečanjem s  Snowdenom v Hong Kongu vedela, kako velika in pomembna je zgodba, ki jo bosta s pomočjo ameriškega novinarja Glenna Greenwalda in njegovega britanskega kolega Ewena MacAskilla (The Guardian), odposlala v svet. S seboj je vzela kamero in v Snowdnovi hotelski sobi posnela video material, ki sestavlja hrbtenico njenega filma. Avtorica je dokumentirala potek intervjuja z novinarjem Guardiana, v osemdnevnem bivanju v hotelu pa ji je uspelo ujeti napeto vzdušje med pričakovanjem prvih odzivov in reakcij po objavi prvega prispevka v britanskem časniku.  Citizenfour funkcionira kot odlično tempiran vohunski triler, ki uspešno osvetli motive glavnega protagonista, obenem pa nam približa njegove strahove povezane z lastno varnostjo in realno možnostjo, da v sobo vsak čas vdrejo možje v temnih oblekah in ga odpeljejo.  Pri ustvarjanju napetega vzdušja je najpomembnejšo  vlogo odigrala odločitev, da se film posname in montira kot dogodek, ki poteka v realnem času, dodatno težo pa prinaša spoznanje, da so vsi uporabljeni posnetki avtentični in prikazujejo resnične protagoniste in dejanske dogodke. Snowden v nekem trenutku izrazi upanje, da bo njegov zgled opogumil še več žvižgačev, da stopijo iz sence in pomagajo pri ustvarjanju manj nadzorovane družbe, v kateri ideal svobodnega posameznika ne bo samo iluzija. To je ena glavnih idej filma, jaz bi pa za konec želel poudariti še nekaj: ta film ni samo portret izjemno pogumnega in nesebičnega posameznika, ampak tudi prispevek, ki nas še enkrat opominja na izjemno pomembno vlogo neodvisnega raziskovalnega novinarstva.  

Ocena:

Fair Play (2014)

Slovenski naslov: Fair Play
Država: Češka, Slovaška, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Andrea Sedlackova
Scenarij: Andrea Sedlackova, Irena Hejdova
Igrajo: Judit Bardos, Anna Geislerova, Eva Josefikova, Roman Luknar, Roman Zach, Ondrej Novak

Fair Play je bil letošnji  češki kandidat za oskarja in eden vidnejših naslovov na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary. Tisti najbolj zagreti so film lahko ujeli že lanskoletnem Liffu, za vse ostale pa je poskrbela nacionalka, ki je film zavrtela v sredini rubriki »film tedna.« Gre za  stvaritev Andree Sedlačkove, uspešne češke montažerke (Joyeux Noël, Welcome) in režiserke, ki ustvarja na relaciji Pariz-Praga. V domovini so v ospredju njeni scenaristično-režiserski projekti (3 kino filma in več tv filmov), v Franciji pa se avtorica fokusira predvsem na delo za montažno mizo. Čehinja nas z naslovno zgodbo pelje ne tako davno češko preteklost, v čas pred sporazumnim razpad skupne češko-slovaške države. Nekje na začetek 80-ih let, ko je železna zavesa še vedno strogo ločevala kapitalistični zahod in socialistični vzhod. Glavna junakinja Anna prihaja iz zaznamovane družine — oče je emigriral na zahod, mati Irena se je v preteklosti družila z znanimi disidenti — a se ji je kljub temu uspelo prebiti v državno atletsko reprezentanco. Punca je pač izjemno perspektivna tekačica, zato je vodilni možje atletske zveze vključijo v specialni program, s katerim želi zveza iz perspektivnih atletov in atletinj izvleči maksimum. Pred vključitvijo v program je potrebno podpisati posebno izjavo, ki udeležencem prepoveduje razkritje podrobnosti programa. Povsem razumljivo, glede na dejstvo, da se je želelo prikriti sistematsko rabo dopinških sredstev, ki je v tistih časih bila zelo razširjena v deželah vzhodnega bloka. Športne arene v tistih časih niso bile samo prizorišča mednarodnih tekmovanj, ampak tudi odmeven poligon za doseganje pomembnih ideoloških zmag. 

Spomini na življenje za železno zaveso so v bivših komunističnih deželah razmeroma pogosto filmsko gradivo. Andrea Sedlačkova se s svojim tretjim celovečercem pridružuje skupini filmskih ustvarjalcev, ki jih bolj kot nostalgija in romantiziranje komunistične preteklosti zanima kritičen pogled na polpreteklo zgodovino. Fokus na sistematični uporabi nedovoljenih poživil v športu je tista specifična sestavina, s katero avtorica naslavlja vprašanja, o katerih v njeni domovini (in širše), še vedno neradi govorijo. Film s tem pod vprašaj ne postavi samo športnih dosežkov v tem obdobju; neposredno so na odgovornost poklicani tudi nekateri športni heroji nacije, senca dvoma pada tudi na odmevne zmage, ki so nacijo v preteklosti spravljale v kolektivni delirij in tu nedvomno gre za stvari, ki bi jih večina najraje pustila počivati v preteklosti. Iz tega vidika si režiserka zasluži priznanje za izbiro teme, saj je prav osrednja tema največji adut filma. Pohvaliti velja tudi prispevek simpatične glavne igralke Judit Bardos in več kot solidno kakovost produkcije s prepričljivo rekonstrukcijo zgodovinska obdobja. Fair Play ne želi biti samo športna drama, saj se avtorica s skoraj enako vnemo posveča dobro znanim težavam, značilnim za življenje pod komunističnim režimom. Kazenski pregon zaradi drugačnih političnih prepričanj, šikaniranje zaradi poznanstva ali sorodstvenega razmerja z znanimi disidenti, vmešavanje državnih obveščevalnih služb v vse pore življenja in ostali nedemokratični prejemi so stvari, o katerih so nekateri sorodni filmi spregovorili na višjem kakovostnem nivoju (Življenje drugih, Barbara). V film je enostavno vključeno preveč površnih podzgodb: od materine zgodbe, ki je zaradi zoperstavljanja sistemu bila prisiljena teniški lopar zamenjati za metlo, do medle romantične komponente filma, ki nikoli ne zadiha s polnimi pljuči in je po moji oceni nepotrebna. Na račun takšnih rešitev pripoved zagotovo izgubi nekaj ostrine, vendar je celostna podoba še vedno dovolj jasna in zanimiva, da upraviči čas investiran v ogled filma. 

Ocena:

Mesečnik - Februar 2015

Chce Sie Zyc [Life Feels Good] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 112',  Imdb

Režija: Maciej Pieprzyca

Igrajo: Dawid Ogrodnik, Dorota Kolak, Arkadiusz Jakubik

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

The story of a boy suffering from cerebral palsy and his troubled growing up during Poland's transition in the l980s and 90s.

Copenhagen (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 98' ,  Imdb

Režija: Mark Raso

Igrajo: Gethin Anthony, Frederikke Dahl Hansen, Sebastian Armesto

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

When the girl of your dreams is half your age, it's time to grow up.

Kill the Messenger (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 112',  Imdb

Režija: Michael Cuesta

Igrajo: Jeremy Renner, Robert Patrick, Jena Sims

Ocena: +3

Slo recenzija: Paucstadt

Sinopsis (eng):

A reporter becomes the target of a vicious smear campaign that drives him to the point of suicide after he exposes the CIA's role in arming Contra rebels in Nicaragua and importing cocaine into California. Based on the true story of journalist Gary Webb.

Selma (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 128' ,  Imdb

Režija: Ava DuVernay

Igrajo: David Oyelowo, Carmen Ejogo, Tim Roth

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A chronicle of Martin Luther King's campaign to secure equal voting rights via an epic march from Selma to Montgomery, Alabama in 1965.

Still Life (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92',  Imdb

Režija: Uberto Pasolini

Igrajo: Eddie Marsan, Joanne Froggatt, Karen Drury

Ocena: +3

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

A council case worker looks for the relatives of those found dead and alone.

Rectify (Season 1) (2013– )

Slo naslov: Popravljena krivica

Dolžina: 6 x 45' ,  Imdb

Avtor: Ray McKinnon

Igrajo: Aden Young, Abigail Spencer, J. Smith-Cameron

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Pred devetnajstimi leti je bil Daniel Holden obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje mladoletne punce Hanne Dean. Po zaslugi novo odkritih dokazov in s trudom sestre Amanthe ter odvetnika Jona Sterna, je bila njegova kazen prekinjena in vrnil se je domov, v mesto Paulie v zvezni državi Georgii. Vendar vsi niso prepričani o Danielovi nedolžnosti in njegovo življenje na svobodi je polno preizkušenj. (vir: http://www.rtvslo.si/)

Tôkyô kazoku [Tokyo Family] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 146' ,  Imdb

Režija: Yôji Yamada

Igrajo: Isao Hashizume, Kazuko Yoshiyuki, Masahiko Nishimura

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

In this update of Yasujiro Ozu's "Tokyo Story", a retired schoolteacher and his wife visit their three working children in modern-day Tokyo.

The Theory of Everything (2014)

Slo naslov: Teorija vsega

Dolžina: 123',  Imdb

Režija: James Marsh

Igrajo: Eddie Redmayne, Felicity Jones, Tom Prior

Ocena: +3

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (eng):

Mladi nadarjeni fizik se na univerzi zaljubi v prikupno Jane, toda življenjske načrte mu prekriža bolezen gibalnih nevronov, ki ga prične ovirati pri vsakdanjih opravilih. Kljub temu ga Jane ne zapusti, temveč ga spodbuja pri novih fizikalnih teorijah, s katerimi osupne svet in na novo zariše naše poznavanje vesolja. Čeprav ga bolezen naposled posadi v voziček in oropa glasu, Stephen kljubuje vsem pričakovanjem in vztraja na svoji poti uspehov. (vir:http://www.odeon.si/)

The Disappearance of Eleanor Rigby: Them (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 123',  Imdb

Režija: Ned Benson

Igrajo: Jessica Chastain, James McAvoy, Viola Davis

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

One couple's story as they try to reclaim the life and love they once knew and pick up the pieces of a past that may be too far gone.

The Disappearance of Eleanor Rigby: Her (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 100',  Imdb

Režija: Ned Benson

Igrajo: Jessica Chastain, James McAvoy, Viola Davis

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Told from the female perspective, the story of a couple trying to reclaim the life and love they once knew and pick up the pieces of a past that may be too far gone.

The Disappearance of Eleanor Rigby: Him (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 89' ,  Imdb

Režija: Ned Benson

Igrajo: Jessica Chastain, James McAvoy, Bill Hader

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Told from the male perspective, the story of a couple trying to reclaim the life and love they once knew and pick up the pieces of a past that may be too far gone.

Buzzard (2014)

Slo naslov: Mrhovinar

Dolžina: 97',  Imdb

Režija: Joel Potrykus

Igrajo: Joshua Burge, Joel Potrykus, Teri Ann Nelson

Ocena: 3

Slo recenzija:-

Sinopsis (slo):

Marty Jackitansky, začasno zaposlen v pisarni za izdajo hipotečnih posojil, si je odločen izboriti tisto, kar mu pripada, s prevarami in krajo korporacij. Najprej namerava okrasti kar lastno firmo, kar pove tudi Dereku, edinemu prijatelju na delu. A napetost in stres, ki si ju s tem naprti, začneta vse bolj vplivati nanj. Postane ujetnik lastnih sumničenj, zaradi česar se zateče v Derekovo klet. Toda v enem izmed napadov tesnobe začne groziti tudi Dereku, zato pobegne v Detroit, mesto, ki so ga v njegovih očeh korporacije izžele tako kot vse iz tistih nevidnih 99 odstotkov ameriške družbe. (vir:http://www.liffe.si/)

OXV: The Manual (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina: 105' ,  Imdb

Režija: Darren Paul Fisher 

Igrajo:  Daniel Fraser, Eleanor Wyld, Dylan Llewellyn

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Are human conditions, actions, relationships determined by fate, free will, or a combination of both? At any rate, if it we cannot control it - should we care?

Hateship Loveship (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: Liza Johnson

Igrajo:  Kristen Wiig, Guy Pearce, Hailee Steinfeld

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A wild teenage girl orchestrates a romance between her nanny and her father, who is a recovering addict.

P'tit Quinquin [Li'l Quinquin] (2014)

Slo naslov: Mali Quinquin

Dolžina: 200' ,  Imdb

Režija: Bruno Dumont

Igrajo: Alane Delhaye, Lucy Caron, Bernard Pruvos

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Ob severni obali Francije v bunkerju iz druge svetovne vojne odkrijejo truplo krave, napolnjeno s človeškimi ostanki. Primer raziskujeta policijski načelnik van der Weyden in njegov sodelavec Carpentier; navihanec Quinquin, njegovo dekle Eve in njuni prijatelji pa budno spremljajo preiskavo ter si vmes privoščijo marsikakšno potegavščino. Miniserijo odlikujeta pisan nabor nenavadnih lokalnih likov ter značilni dumontovski prikaz nasprotja med dobrim in zlim, ki odseva v zoperstavitvi nedolžnosti otroške igre ter naraščajočih nestrpnosti in pokvarjenosti, ki vladajo svetu odraslih. (vir:http://www.liffe.si/)

The Judge (2014)

Slo naslov: Sodnik

Dolžina: 141' ,  Imdb

Režija: David Dobkin

Igrajo: Robert Downey Jr., Robert Duvall, Vera Farmiga 

Ocena: -3

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina

Sinopsis (slo):

Uspešen mestni odvetnik Hank Palmer se vrne v svoje domače mesto, kjer je njegov oče, mestni sodnik, obsojen umora. Hank prične z raziskavo, da bi odkril resnico, ob tem pa se ponovno zbliža s svojo odtujeno družino.

Kibô no kuni [The Land of Hope] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 133',  Imdb

Režija: Shion Sono

Igrajo: Isao Natsuyagi, Naoko Ohtani, Jun Murakami

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

An earthquake causes a nuclear crisis in a fictional prefecture set in Japan. In wake of the disaster, the members of the Ono family who reside just outside the border of the mandatory evacuation zone, face uncertainty.

Ji zhan [Unbeatable] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 122' ,  Imdb

Režija: Dante Lam 

Igrajo:  Nick Cheung, Eddie Peng, Singh Hartihan Bitto 

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Fai, once a world champion in boxing, escapes to Macau from the loan sharks and unexpectedly encounters Qi, a young chap who is determined to win a boxing match. Fai becomes Qi's mentor and rediscovers his passion to fight not only in the ring but for his life and ones he cares.

Men, Women & Children (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 119',  Imdb

Režija: Jason Reitman

Igrajo: Kaitlyn Dever, Rosemarie DeWitt, Ansel Elgort

Ocena: +2

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

A group of high school teenagers and their parents attempt to navigate the many ways the Internet has changed their relationships, their communication, their self-image, and their love lives.

Horns (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 120' ,  Imdb

Režija: Alexandre Aja

Igrajo: Daniel Radcliffe, Juno Temple, Max Minghella

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmstart

Sinopsis (slo):

Po umoru mlade Merrin Williams  postane njen fant Ig Perish glavni osumljenec in tako tarča medijev, sosedov in svojih bližnjih. Ig Perish je bil v Merrin zaljubljen že od malih nog, z njo je bil nadvse srečen, a ta sreča je na tragično noč izginila, on pa je postal krivec v očeh domačinov. Sedaj utaplja svojo žalost v alkoholu in išče pomoč pri svojem najboljšem prijatelju Leeju, ki je odvetnik in skrbi za njegov sodni postopek. Ko se pojavi novica o priči, ki naj bi videla kako je Ig ubil svojo punco, se vse spremeni. Naslednji dan se namreč zbudi in opazi, da so mu zrasli nenavadni rogovi. Zanimivo postane takrat, ko ugotovi, da imajo te rogovi posebno moč. Kdorkoli pride v kontakt z Igom, se podzavestno odpre in pokaže svoj pravi jaz in tako izda svoje najgloblje in najtemnejše skrivnosti. (vir: http://www.filmstart.si/)

Das merkwürdige Kätzchen [The Strange Little Cat] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 72' ,  Imdb

Režija: Ramon Zürcher

Igrajo: Leon Alan Beiersdorf, Matthias Dittmer, Lea Draeger

Ocena: +2

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

A family in a house, and a chain of events that take place, on an ordinary evening that they plan to have dinner with relatives.

Predestination (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 97' ,  Imdb

Režija: Michael Spierig, Peter Spierig

Igrajo: Ethan Hawke, Sarah Snook, Noah Taylor

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

The life of a time-traveling Temporal Agent. On his final assignment, he must pursue the one criminal that has eluded him throughout time.

Tusk (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 102' ,  Imdb

Režija: Kevin Smith

Igrajo:  Justin Long, Michael Parks, Haley Joel Osment

Ocena: 2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

When podcaster Wallace Bryton goes missing in the backwoods of Manitoba while interviewing a mysterious seafarer named Howard Howe, his best friend Teddy and girlfriend Allison team with an ex-cop to look for him.

Kreuzweg [Stations of the Cross] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Stations of the Cross
Država: Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Dietrich Brüggemann
Scenarij: Anna Brüggemann, Dietrich Brüggemann
Igrajo: Lea van Acken, Franziska Weisz, Florian Stetter, Lucie Aron, Moritz Knapp, Klaus Michael Kamp, Hanns Zischler, Birge Schade, Georg Wesch

Križev pot je nepogrešljiva oprema cerkev, ki v 14-ih slikah predstavlja Jezusovo trpljenje od obsodbe na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Križev pot je tudi  molitev, ki jo verniki molijo, ko se spominjajo tega trpljenja. 39-letni Nemec Dietrich Brüggemann je svoj četrti celovečerec, za katerega je na lanskem Berlinalu prejel srebrnega medveda za scenarij in nagrado ekumenske žirije (scenarij je spisal skupaj s sestro  Anno), v duhu obravnavane teme razdelil na 14 prizorov. Vse scene so posnete v enem samem kadru, pri  večini prizorov pa se je odločil za fiksno, povsem statično kamero, ki z distance opazuje dogajanje. Že otvoritveno poglavje, ki nosi naslov »Jezus je obsojen na smrt,« bežnemu poznavalcu temeljev katoliške vere dovolj jasno namigne, v kateri smeri se bo zgodba razvijala in kje je njena končna postaja. Nekaj negotovosti ostane le tistim, ki po nekem neverjetnem naključju niso seznanjeni s temelji katoliške vere. V tem prvem, dobrih 14 minut trajajočem poglavju, Brüggemann simbolično rekonstruira motiv zadnje večerje. Na centralni poziciji za mizo sedi mladi duhovnik Weber (prepričljivi Florian Stetter), na njegovi desni opazimo Marijo (Lea van Acken), eno izmed šestih učencev, ki pozorno poslušajo duhovnikovo predavanje in se občasno, z odgovori na zastavljena vprašanja, aktivno vključujejo v proces učenja. Med poslušanjem potekajoče lekcije in opazovanju interakcije med  duhovnikom in njegovimi mladimi varovanci gledalec na svoji koži občuti moč spretnega, zapeljivega indoktrinatorja, ki svojim učencem osvetljuje poti, po katerih mora hoditi pravi vernik. V slabih petnajstih minutah dialoško zasičenega prizora ni izgovorjena ena sama odvečna beseda, obenem pa je vse kar vidimo in slišimo izpeljano na vrhunskem nivoju. Duhovnikova barva glasu, njegov govorni ritem, občutek za aktivno vključevanje otrok v lekcijo in smisel za usmerjanje razmišljanja učencev v začrtani smeri, je zares impresiven.  

V naslednjem poglavju spoznamo družino glavne protagonistke: pasivnega očeta, ki je družinske vzvodi povsem prepustil soprogi, ki s trdo roko in mnogimi z religijo povezanimi omejitvami usmerja Marijino življenje. 14-letna Marija je najstarejša izmed štirih otrok, ki bi storila vse, da pomaga svojemu 4-letnemu bratcu  Johannesu, da končno spregovori svojo prvo besedo. Zdravniki so nazadnje omenjali avtizem, vendar prave diagnoze zaenkrat ni. Z družino živi tudi francoska varuška Bernadette, edina oseba pri kateri odraščajoča najstnica najde nekaj  prepotrebne materinske topline. Vendar ta toplina najpogosteje trči ob zid, ki ga med hčerko in varuško postavlja trdosrčna mati. Za najstnico, ki odrašča v tako hladnem svetu je božja ljubezen edina priložnost, da se počuti ljubljeno. Zato punca pod vplivom duhovnikovega tolmačenja, da se je z žrtvovanjem in bojevanjem za vero najlažje približati milosti božji, sprejme nekatere skrajne odločitve. Javno ščitenje stališč njene cerkve ji v šoli prinese nekaj nevšečnosti, toda veliko bolj zaskrbljujoče je njeno namerno izpostavljanje mrazu, odklanjanje hrane in ostale oblike namernega trpljenja. Najbolj očiten zaključek, ki ga lahko izvlečemo iz takšne situacije in kasnejšega razvoja dogodkov bi bil, da iz radikalnih idej in stališč nastajajo radikalna dejanja. Večina je v svojih odzivih in ocenah izpostavila ta moment zgodbe in tudi sam se v veliki meri strinjam z obsodbo skrajnih verskih organizacij, ki svoje člane usmerjajo bodisi v izolacijo, bodisi v spreminjanje življenjskih navad drugih/drugačnih. 

V pričujočem primeru je vpliv verske skupnosti na življenje mladega človeka celo poguben, a kljub temu menim, da vera, oziroma verovanje ni imelo  ključne vloge pri razpletu, ki smo mu priča tukaj. Prst je bolj kot proti verski ustanovi potrebno usmeriti v Marijino družino in družinsko disfunkcijo, katere glavni generator je nedvomno mati, a svoj delež odgovornosti brezpogojno nosi tudi oče. In ko že razmišljamo v tej smeri, lahko to misel še nekoliko razširimo in pretresemo ravnanje šolskih pedagogov, ki bi v takšnih primerih lahko odigrali pomembnejšo vlogo, saj so ravno oni tisti, ki stojijo na prvi »bojni črti.« Oni so tisti, ki jim pripada vloga družbenih receptorjev, ki morajo zaznate takšne anomalije in ob tem sprožiti ustrezne mehanizme za preprečevanje črnih scenarijev. Kreuzweg  je film, po katerem se lahko na dolgo in široko premišljuje o tem kar smo videli. Razmišljanja o motivih in idejah vseeno ne smejo zasenčiti preostalih komponent filma, ki zaslužijo omembo in pohvalo. Ob omenjanju zanimive narativne strukture je potrebno čestitati celotni ekipi na obeh straneh kamere, ki je izvrstno odgovorila na zahteve snemanja prizorov v enem neprekinjenem kadru. Tudi laikom je najbrž jasno, da dolgih neprekinjenih prizorov z več sodelujočimi in občasno dialoško intenzivnostjo ni mogoče posneti brez popolne sinhronizacije celotne ekipe. Pohvale si zaslužijo krasni igralci, ki jim v enem samem dolgem prizoru uspeva izpeljati prepričljive čustvene transformacije. Na vrh seznama zaslužnih brez pomisleka postavljam mlado Lea van Acken, pred katero je svetla prihodnost. Kljub resnosti teme Brüggemann zgodbo podloži z dobro odmerjeno dozo črnega humorja, ki nikoli ne ogroža kompaktnosti in resnosti zastavljenih vprašanj. Kreuzweg kljub odličnem vtisu ni popoln film: v oči poleg nekaj manj prepričljivih rešitev najbolj bode tragičen razplet, ki glede na potencial sodobne medicine izzveni nekoliko prisiljeno. 

Ocena: