James White (2015)

Slovenski naslov: James White
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama 
Dolžina: 85' ,  Imdb 
Režija: Josh Mond
Scenarij: Josh Mond
Igrajo: Christopher Abbott , Cynthia Nixon, Scott Mescudi, Makenzie Leigh, Scott Cohen, Ron Livingston, David Call

Liffe nam je v programskem sklopu Perspektive letos ponudil nekaj zares kvalitetnih filmov in eden izmed zanimivejših naslovov je ameriška »indie« produkcija James White. Za celovečernim prvencem poleg režiserja, scenarista in producenta  Josha Monda stojijo ljudje iz produkcijske hiše Borderline Films, pod okriljem katere je avtor v vlogi producenta sodeloval pri nastanku neodvisnih uspešnic Afterschool, Martha Marcy May Marlene in Simon Killer. 

Že po nekaj uvodnih minutah je jasno, da v nadaljevanju lahko pričakujemo predvsem karakterno dramo, saj kamera ves čas tesno sledi glavnemu protagonistu. In ko rečem sledi, v mislih imam ročno kamero, ki večino časa pleše le nekaj deset centimetrov stran od obraza Jamesa Whita. V teh uvodnih minutah Mond zariše informativno skico mladega moškega, ki je obtičal v ponavljajočih se ciklih celonočnih zabav, zaznamovanih z uživanjem legalnih in manj legalnih opojnih substanc. V jutranjih urah nato z njim stopimo na ulico in malce kasneje še v stanovanje njegove matere, kjer so že zbrani prijatelji in znanci. Prišli so se posloviti od Jamesovega očeta, ki je pred nekaj dnevi umrl, vendar James ne namenja preveč pozornosti zbrani množici, ne dejstvu, da je zaradi  celonočnega popivanja ves neurejen in smrdeč. Oče je njega in mamo zapustil že pred mnogimi leti in morda zato tudi zdaj, ob njegovi smrti, sin ponuja vtis človeka, ki ne čuti pretirane prizadetosti. Morda, kajti James je za nas neprebrana knjiga in v teh trenutkih še ne poznamo vseh dejstev, da bi lahko podali objektivno sodbo njegovega vedenja.

A tudi če odmislimo čudno vedenje,  je James pri 21-ih letih na »dobri« poti, da postane čisto pravi luzer. Pisateljsko-novinarske ambicije so samo izgovor, zgodbica za zavajanje samega sebe in drugih, iluzija s katero poskuša izbrano pot okarakterizirati  kot obvoz, ki pelje proti začrtanem cilju, čeprav  dobro ve, da je izbral odcep, ki ga ne bo pripeljal nikamor. Prelomnica, na kateri se zave, da je odraščanje in sprejemanje odgovornosti edina opcija, je materin klic, ki ga preseneti med oddihom v Mehiki. Rak, ki ga je že enkrat premagala se je vrnil in zdaj potrebuje sinovo pomoč. Film nato zavije na teritorij Hanekejeve Ljubezni in Dresenovega Ustavljen na poti in čeprav se sprva zdi, da ne more doseči čustvene intenzitete obeh omenjenih,  iz minute v minuto čutimo večjo povezanost z liki in njihovimi usodami. Mond s tesnim sledenjem glavnega protagonista na gledalca učinkovito prenaša Jamesov notranji nemir, nelagodje in potisnjeno bolečino, ki čedalje bolj ogroža njegovo mentalno stabilnost. V prav vsakem prizoru je čutiti nekakšno tesnobno energijo, ki je soustvarjata kamera in izvrstni Christopher Abbott, ki v svoji prvi pomembni glavni vlogi demonstrira izjemen igralski talent. James White je v prvi vrsti vrhunska karakterna študija mladega človeka, ki ne želi odrasti, a ga življenje v to preprosto prisili. Nanj lahko gledamo tudi kot zgodbo o človeški minljivosti, v neizogibnosti katere glavni junak počasi odkriva smisel lastnega obstoja. V težkih trenutkih, ko opazuje umirajočo mater (odlična predstava Cynthie Nixon) James začne sprejemati svojo bolečino in v njej odkrivati samega sebe. Zaveda se, da so ta čustva samo njegova, da ga le-ta na nek način definirajo. Mond je v izjavah namignil, da je v film vključil nekaj biografskih potez in ob filmu res imamo občutek, da smo vstopili v neko zelo osebno zgodbo. Redki so filmi, ki gledalca pustijo z občutkom, da je nekoga zares spoznal. Po slabih 90-ih minutah sta mi Mond in Abbott ponudila prav to: občutek, da je James White resnična oseba iz krvi in mesa.      

Ocena: