Slovenski naslov: -
Država: Avstralija
Leto: 2015
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 98', Imdb
Režija: Ariel Kleiman
Scenarij: Sarah Cyngler, Ariel Kleiman
Igrajo: Vincent Cassel, Jeremy Chabriel, Florence Mezzara, Katalin Hegedus, Samuel Eydlish
Partisan je čudna mešanica. V osnovi je to avstralski film, sneman na dveh celinah (v deželi kengurujev so posneli prizore v zaprtih prostorih, v Gruziji so posneli prizore na prostem), ki črpa navdih iz časopisnih poročil o kolumbijskih otrocih-morilcih. Glavni igralec je Francoz, mednarodna zvezda Vincent Cassel, ob pisani igralski zasedbi pa vse skupaj deluje bolj »internacionalno,« kakor avstralsko.
Zgodba je postavljena v nedoločen čas in nedoločen kraj, morda v bližnjo prihodnost, morda v nekakšno alternativno sedanjost. Gregori (Cassel) je karizmatični vodja zaprte skupnosti, nekakšne komune pravzaprav, v kateri poleg vodje (edini odrasli moški v skupnosti) živi kakih deset žensk s svojimi otroci. V uvodu dobimo pojasnilo, kje in kako Gregori rekrutira ženske: po navadi so to matere z majhnimi otroci, ali celo novorojenčki, ki jim je vodja pomagal v težkih trenutkih, jim stal ob strani, jim ponudil zatočišče, pozornost in… telesno ljubezen. 11-letni Alexander je eden izmed otrok, ki z mamo od rojstva živi v komuni. Vendar Alex ni običajen 11-letnik. Fant se nekajkrat mesečno odpravi v bližnje mesto in tam poišče svojo naslednjo tarčo. Ja, prav ste slišali — otrok je čisto pravi morilec, ki po Gregorijevih navodilih eliminira vnaprej določene tarče. A nato v komuno pride ženska z novorojenčkom in starejšim sinom, Alexandrovim sovrstnikom, ki začne spodkopavati Gregorijevo avtoriteto.
Ob gledanju celovečernega prvenca avstralskega režiserja Ariela Kleimana, ki je s svojimi kratkimi filmi pobral kar nekaj nagrad na uglednih lokacijah (Cannes, Sundance, Karlovy Vary), se nikakor nisem mogel odločiti, kaj nam avtor pravzaprav želi povedati. Filma namreč ne doživljam kot karakterno študijo dveh osrednjih karakterjev, manipulativnega vodje in njegovega odraščajočega posvojenca, saj v obeh primerih likom manjka nekaj več podrobnosti, nekaj globine, da bi v zgodbi videl kakovostno karakterno študijo. Casselov lik je v primerjavi z Alexandrom sicer zastavljen bolj kompleksno, vendar režiser nikoli ne zakoplje globlje v bistvo njegove manipulativne, egoistične persone. Tudi če ga poskušam interpretirati kot svojevrstno pretresanje psihologije skupine in metaforo odnosa, ki ga mi volivci (volilno telo), imamo s političnimi vodjami, zopet ne najdem dovolj materiala, ki bi adekvatno pojasnil psihologijo skupine in mehanizme, s katerimi vodja uspeva kontrolirati množico. Vse matere so prikazane precej enodimenzionalno, z Alexandrovo mamo vred, ki dobi nekaj več prostora, vendar je ta porabljen na nejasno in nepovezano konstrukcijo psihično nestabilnega lika. Še najbolj dodelan se mi zdi del filma, ki obravnava fantovo odraščanje, njegov naraščajoči odpor do avtoritete in prebujanje zavesti o tem, da je to kar počne slabo, napačno. A zgolj ta moment, ter dober nastop Cassela in modrookega debitanta Jeremja Chabriela, ne kompenzirajo občutka nedorečenosti, ki me je prevzemal ob odjavni špici.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar