Mustang (2015)

Slovenski naslov: Mustang 
Država: Turčija, Francija
Leto: 2015
Žanri: Drama
Dolžina: 97' ,  Imdb 
Režija: Deniz Gamze Ergüven
Scenarij: Deniz Gamze Ergven, Alice Winocour
Igrajo: Günes Sensoy, Doga Zeynep Doguslu, Tugba Sunguroglu, Elit Iscan, Ilayda Akdogan, Nihal Koldas, Ayberk Pekcan, Serife Kara

V majhnem kraju ob morju, oddaljenem kakih tisoč kilometrov od Istanbula, živi Lale, najmlajša izmed petih sester, ki se po smrti staršev preselijo v hišo najbližjih sorodnikov. Strica in tete, če sem bolj natančen, zakoncev brez lastnih otrok, ki jim pristojne ustanove dodelijo skrbništvo nad osirotelimi otroci. V isti hiši poleg strica in tete živi še njihova razmeroma mlada babica, zato je odločitev o skrbništvu bila toliko bolj smiselna. Starostna razlika med sestrami je majhna: Lale vstopa v puberteto, najstarejša pa je na pragu polnoletnosti, zato je vez med njima še močnejša. Sestre vse počnejo skupaj, zato seksualno prebujanje starejših povzroči nekakšno sinhrono reakcijo vseh ostalih. Lale je edina, ki jo bolj kot fantje zanimajo nogometne tekme, a ko babica in stric slišita, da se punce spogledujejo s fanti, sestre doleti kolektivna kazen. Nekdo izmed sosedov je dekleta med nedolžno igro ob morju opazil v družbi fantov in svojo zaskrbljenost za njihovo »čast« podelil z babico. In ko govorice dosežejo še zadrtega strica, je otroške svobode in uživanja v svobodi nepreklicno konec. To je obenem za babico in strica signal, da za dekleta začneta zbirati ženitne ponudbe, saj dogovarjanje porok v teh krajih ima dolgo tradicijo.

Dogovorjene poroke so v filmih turških avtorjev tematizirane dokaj pogosto. Relativno sveža primera, ki gotovo nista šla neopaženo mimo pozornejših spremljevalcev evropske in turške kinematografije sta nemško-turška koprodukcija Kuma (Umut Dag, 2012), tam eno glavnih vlog igra Nihal Koldas, ki v Mustangu igra babico, in Night of Silence (Reis Çelik, 2012), dobitnik kristalnega medveda v berlinski sekciji Generacija (selekcija filmov namenjenih mlajši publiki). V režiserskem prvencu mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven so dogovorjene poroke le del večje slike, s katero avtorica izrisuje osrednji motiv: odnos izrazito konservativne družbe do ženske seksualnosti in spremljajoče tradicionalistične nazore, s katerimi okolje v kali zatira poskuse (ženskega) osvobajanja in kakršnegakoli individualizma. Seveda ni nobeno naključje, da film funkcijo ene glavnih nosilk tradicionalističnih vrednot dodeli babici, ki je prototip ženske, ki jo takšno okolje ustvarja. Tudi ona je prehodila podobno pot, a brez uporniške drže, saj pripada generaciji, ki žensko podrejenost sprejema kot nekaj samoumevnega. Ob ogledu se bo marsikdo gotovo spomnil Deviških samomorov (The Virgin Suicides, Sofia Coppola, 1999), kar samo dokazuje, da zatiranje prebujajoče ženske seksualnosti ni ekskluzivno turška anomalija.

Čustveno jedro filma počiva na čudovito koordinirani dinamiki sestrskih odnosov in tistih povsem običajnih trenutkih, ko kamera opazuje punce med skupnim poležavanjem, med smehom, zafrkancijo in tipičnim najstniškim zbadanjem, s katerim se punce medsebojno dražijo. Tudi v življenjski pogojih, ki so primerni za kriminalce obsojene na hišni pripor, dekleta uspevajo ohraniti optimizem in se izogniti čustveni potrtosti. Na brezizhodnost njihovega položaja nas le občasno spomni kakšen droben detajl, ali denimo konstatacija ene izmed punc, da se tudi z begom od doma, ne da doseči nič, saj dekleta preprosto nimajo kam oditi. Še najbolj uporniška med vsemi je najmlajša Lale (simpatična debitantka Günes Sensoy), v katero je režiserka po lastnih besedah vgradila kar nekaj avtobiografskih potez. Mogoče se prav zato v dialogih, ki mestoma niso najbolje prilagojeni njeni starosti, preočitno reflektira avtoričin stav. Mustang je na sporočilni ravni film na mestu, ki naslavlja pomembno problematiko, lahko pa mu pripišem tudi določeno izobraževalno vrednost, saj s podobnimi projekti širša javnost postaja bolj pozorna na vprašanja spolne neenakosti, istočasno pa se širi tudi zavedanje, da so tu na kocki temeljne človekove svoboščine. Pohvalil bi fini komični podton pripovedi, ki je v določenih segmentih odlično prilagojen konkretnim situacijam. Izkušnja je v seštevku kar pozitivna, a sem vseeno zaznal določene stvari, ki bi se jih dalo tudi izpeljati bolj prepričljivo. Za film, ki želi biti realističen, je (pre)velika »fotogeničnost« petih mladih junakinj moteči dejavnik, ki preprosto preveč diši na preračunljivost. Prav tako menim, da je dodatno demoniziranje strica z nočnimi obiski ene izmed sester nepotrebno in v tej točki vidim še eno preračunljivo rešitev, ki izpodbija občutek, da opazujemo resnične ljudi v resničnih situacijah. Ob tako enodimenzionalnih antijunakih je kredibilnost povednega gotovo nekoliko načeta in z enakomernejšo karakterizacijo in bolj kompleksno izrisanimi liki bi gotovo dobili boljši rezultat. 

Ocena: