Slovenski naslov: -
Država: Argentima,Venezuela
Leto: 2014
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Sebastián Schindel
Scenarij: Nicolás Batlle, Elías Neuman (knjiga)
Igrajo: Joaquín Furriel, Luis Ziembrowski, Mónica Lairana, Guillermo Pfening, Victoria Raposo
Pravijo, da je argentinska govedina najboljša na svetu. In s tem se najbrž strinja večina gurmanov na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, vendar je odstotek tistih, ki prisegajo na argentinske steake po izidu naslovne stvaritve verjetno malenkostno upadel. Še več — vsi, ki so videli El patron…, bodo za nekaj časa pozabili na argentinsko govedino in se nekaj dni izogibali mesu nasploh. V igranem prvencu argentinskega režiserja Sebastiány Schindela (avtor je pred tem posnel nekaj dobro sprejetih dokumentarcev) se namreč večji del zgodbe odvije za prodajnih pultih in v hladilnih komorah dveh mesnic v Buenos Airesu. Glavni protagonist je nepismeni, ponižni in precej naivni kmet Hermogenes. Skupaj z ženo je v iskanju boljšega življenja iz revnega dela države prišel v prestolnico. Sprva je delal na odvozu odpadnega mesa iz lokalnih mesnic, nakar mu je veliki šef zaupal vodenje ene izmed njegovih mesnic. V normalnih okoliščinah bi za pridnega delavca takšen razvoj dogodkov predstavljal nagrado za predano delo, mu prinesel boljšo plačo in boljše delovne pogoje. Toda razmere v prodajalnah Hermogenesovega šefa so daleč od normalnih. Novi vodja mesnice se tako od prvega dne mora učiti, kako z različnimi kemičnimi postopki napol pokvarjenemu mesu vrniti svežino, kako preslepiti stranke pri pakiranju mesa in kako narediti klobase iz mešanice svežega in pokvarjenega mesa.
El patron… črpa navdih iz resničnega zločina, ki se je zgodil pred tridesetimi leti. Schindel se je odločil rekonstruirati in nekoliko posodobiti zgodbo o umoru lastnika verige mesnic, ki ga je v navalu jeze ubil eden izmed njegovih zaposlenih. Umor je ključni dogodek, ki požene pripovedno kolesje in ponudi predpogoje za zgodbo, ki na enem nivoju funkcionira kot nekakšen ekspoze na temo mesarstva v Argentini, na drugem pa izrisuje žalosten komentar socialnih odnosov, v katerih lahko prepoznamo refleksijo različnih bolezenskih stanj, predvsem vseprisotne korupcije, ki najbolj kritično spodkopava temelje zdrave družbe. Zgodba je zastavljena tako, da že po nekaj minutah vemo kakšen zločin se je zgodil, kdo je storilec in kdo žrtev. Zato vam moje razkritje tega osrednjega dogodka ne bo pokvarilo ogleda, saj nas film do te vnaprej določene točke pripelje iz dveh nasprotnih izhodišč, dveh pripovednih linij, ki se sočasno premikajo proti trenutku, v katerem se je umor zgodil. Ena, postavljena v preteklost, v čas, ko nesrečni kmet pride v mesto in začne delati za novega šefa, ponuja rekonstrukcijo dogodkov, ki so pripeljali do umora, drugi narativni tok pa je postavljen v realni čas in se osredotoča na napore poštenega odvetnika, ki nesrečnem morilcu poskuša pomagati in ga rešiti dosmrtne ječe. Iz teh prepovednih linij režiser splete zanimivo študijo človeške nravi, saj film zoperstavi dva povsem različna posameznika — enega, ki je dober, ponižen, naiven, sramežljiv in premalo samozavesten, in drugega, ki je njegov antipod: prodoren, samovšečen, zloben, pokvarjen, pravi človeški gnoj, brez kančka čuta za sočloveka. Drugo, morda še bolj zanimivo vprašanje, ki se poraja ob ogledu filma je vprašanje izobraženosti in izobraževanja, saj je bolj ko ne jasno, da je za večino tegob nesrečnega kmeta (celo za umor), vsaj indirektno odgovorna njegova neizobraženost. Govorimo o človeku brez temeljne izobrazbe, ki verjame, da je grdo ravnanje delodajalca pač normalno. Nizko dojemanje samega sebe, oz. lastne vrednosti, njegov položaj samo poslabšuje in v končnici tudi aktivira njegov samopreživetveni refleks, ki v kombinaciji z akumulirano jezo iz njega naredi morilca. Vse te lastnosti izvrstno pooseblja in interpretira argentinski igralec Joaquin Furriel (doslej je igral pretežno v tv serijah), ki se očitno zelo dobro znajde tudi v bolj zahtevni filmski produkciji. El patron… je zelo soliden film, vendar bi za še boljši rezultat moral na polju karakterizacije storiti več od črno-belega portretiranja likov.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar