Slovenski naslov: Zelena soba
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Triler, Grozljivka
Dolžina: 94' , Imdb
Režija: Jeremy Saulnier
Scenarij: Jeremy Saulnier
Igrajo: Anton Yelchin, Imogen Poots, Alia Shawkat, Joe Cole, Callum Turner, Mark Webber, Eric Edelstein, Macon Blair, Kai Lennox, Patrick Stewart
Jeremy Saulnier je ime, ki ga je na začetku leta 2013 poznal malokdo. Šest let je minevalo od njegovega dokaj neodmevnega prvenca Murder Party (2007) in Američan je najbrž bil zelo zadovoljen, da mu je z Otožnim razdejanjem (Blue Ruin) uspelo prepričati selektorje neodvisne canske sekcije Directors' Fortnight. Njegov drugi film je tako končal v eni izmed najbolj bleščečih filmskih izložb na svetu in pot do dobrega filma lačnih množic, je zanj bila odprta. Otožno razdejanje je iz Cannesa odšel z nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI in se kasneje promoviral v eno izmed največjih odkritij leta. In tako kot je to v navadi, ko na površje izplava novo, nadebudno ime, smo vsi želeli vedeti, ali je avtor sposoben nadaljevati z ustvarjanjem na podobno visokem kakovostnem nivoju? Z Zeleno sobo je prišel odgovor, kakršnega smo želeli in po tihem pričakovali in samo upamo lahko, da se Saulnier ne bo, tako kot mnogi pred njim, izgubil v labirintih hollywoodskega studijskega sistema.
Junaki Zelene sobe so člani neznane pank skupine The Ain't Rights, ki se na povabilo amaterskega organizatorja glasbenih dogodkov odpravijo v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto, kjer bi morali imeti koncert. Toda stvari se po njihovem prihodu zakomplicirajo, glasbeniki ostanejo brez dogovorjenega honorarja in planiranih sredstev za povratek domov. Rešitev v zadnjem trenutku pride v obliki ponudbe za nastop v odmaknjenem klubu sredi gozda. Organizator sicer pripomni, da je klub lokalno zbirališče neonacistov, a ker potrebujejo denar in ker imajo že nekaj izkušenj z obritoglavci na njihovih koncertih, ponudbo sprejmejo. Svoje mnenje o tem vprašanju fantje (in punca) izrazijo že s prvim komadom, saj zbranemu občinstvu odigrajo Nazi Punks Fuck Off skupine Dead Kennedys. Ob pogumni uvodni provokaciji je napetost močno narasla, toda skupina je v nadaljevanju z dobrim nastopom pomirila množico, po koncertu prejela plačilo in že pospravljala opremo in inštrumente. A nato se nekdo spomni, da je v zeleni sobi[1] pred koncertom pustil telefon in s vrne nazaj. Gotovo bi na aparat najraje kar pozabil, če bi vedel, da se je v zeleni sobi med koncertom zgodil umor in da bodo s tem vsi skupaj postali nezaželene priče, ki se jih zločinci želijo za vsako ceno znebiti.
To je Saulnierjevo izhodišče za še eno variacijo na temo: skupina mladih s prihodom na odmaknjeno/ruralno lokacijo zaide na teritorij krvožejnih norcev, ki jih hočejo pobiti. Variacija, kajti tokrat v ogroženi skupini ni blondinke, ki za hip pokaže oprsje in nato s hitro smrtjo zaključi svoje poslanstvo, ne simpatičnega luzerja, ki je naslednji na vrsti. Tudi pri zločincih, oziroma njihovih motivih ni tiste značilne iracionalnosti in verjetno tu gre iskati razloge, zakaj se Zelena soba navkljub tej generični začetni formuli ne razvije v tipično predvidljivo grozljivko. Saulnier je preprosto preveč inteligenten režiser, da bi v žanrskem filmu kar tako zanemaril večino relevantnih dejstev in dogajanje usmeril v festival nizanja nesmiselnih smrti in kratkotrajnega šokiranja brez pravega kritja. Tisto, kar njegov film ločuje od večine žanrsko sorodnih izdelkov je pozornost, ki jo nameni logičnem reševanju osrednjega problema z obeh koncev: imamo razmišljajoče junake, ki iščejo izhod iz smrtonosne pasti in antijunake, ki se s svojega konca premišljeno lotevajo reševanja problema. V tem smislu zgodba funkcionira kot klasičen triler, ki v dogajanje nič kaj sramežljivo vpenja elemente klasičnega »slasherja.« Režiser podobno kot v Otožnem razdejanju ponovno demonstrira izjemen čut za graditev ustreznega vzdušja in rabo snemalnih lokacij. Kljub zoženem dogajalnem prostoru (dober del zgodbe se odvrti v ene samem prostoru) Saulnier mojstrsko navije suspenz do konca in ves čas ohranja ritem na zavidljivo visokem nivoju. Rezultat takšnega pristopa so določeni kompromisi, predvsem na polju karakterizacije likov in vzpostavljanju globljih sporočilnih podtonov. To je tista prva, manj moteča pomanjkljivost Zelene sobe, ki jo ob tako vrhunski eksekuciji na ostalih področjih lahko zlahka spregledam, saj se zavedam, da se poanta filma skriva v divji vožnji in sami izkušnji, ki nam jo vožnja ponuja. Druga, bolj kritična točka so nekatere vsebinske rešitev: ujetniki se preveč naivno odpovejo svoji edini prednosti — pištoli, njihovi nasprotniki v danih okoliščinah pokažejo premalo iznajdljivosti, itd. Prav tako bi rad videl bolj izkoriščenega Patricka Stewarta, ob korektnem nastopu ostalih članov igralske zasedbe pa bi posebej omenil dosežek Imogen Poots. Glede na vse omenjeno, z Otožnim razdejanjem v mislih, Zeleni sobi namenjam šibko štirico.
Ocena
[1] V koncertnih dvoranah, gledališču, klubih,
ipd. Posebna soba za izvajalce v zaodrju, v kateri se nastopajoči pripravljajo
na nastop, počivajo in sprejemajo posebne goste. Soba je zelena zato, ker so v
preteklosti takšne prostore pogosto pleskali z zeleno barvo. Danes so tovrstni prostori raznobarvni, vendar je izraz zelena
soba še vedno aktualen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar