Naključni trojček št.14

Rabbit Proof Fence (2002)

SLO: Za ograjo

IMDB 

ŽANR:  Avantura, Drama, Zgodovinski

DRŽAVA:  Avstralija

IGRAJO: Everlyn Sampi, Tianna Sansbury, Laura Monaghan, David Gulpilil, Kenneth Branagh

REŽIJA:  Phillip Noyce

Avstralija v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Avstralske oblasti želijo čim hitreje asimilirati domorodce, zato v ta namen sprejmejo zakon, ki omogoča ločevanje aboriginskih otrok od njihovih družin. Otroke nato odpeljejo v oddaljene kampe, kjer jih vzgajajo za vloge služabnikov in poljedelcev pri belskih družinah. Nekega jutra iz aboriginske vasi odpeljejo tri mlade deklice. Tako so Molly, njena mlajša sestra Daisy in sestrična Grace končale v 2.400 km oddaljenem vzgojnem centru. Potem ko preživijo nekaj dni v kampu, se deklice odločijo za drzen pobeg in se odpravijo na dolgo pot domov. Njihovo orientacijsko izhodišče je ograda proti zajcem, ki se razprostira čez polovico države.

All or Nothing (2002)

SLO: Vse ali nič

IMDB  

ŽANR:  Drama, Komedija

DRŽAVA:  VB, Francija

IGRAJO: Timothy Spall, Lesley Manville, James Corden, Alison Garland

REŽIJA:  Mike Leigh

Penny je blagajničarka v nakupovalnem centru, Phil je slabo plačan taksist. Po dolgih letih skupnega življenja je njun odnos zašel v slepo ulico. Pravzaprav so odnosi v družini Basset deleč od normale, tudi njuna otroka, hčerka Rachel, ki dela v domu za ostarele in brezposelni sin Rory, prispevata svoj delež slabe volje in nestrpnosti. Poleg tega se starša morata ubadati s še eno resno težavo. Oba otroka sta predebela in prekomerna teža predstavlja resno grožnjo za njuno zdravje. Nato Rory zboli in konča v bolnišnici, kar mobilizira celo družino in jo zbudi iz globoke duševne krize.

La Zona (2007)

SLO: Cona

IMDB  

ŽANR:  Drama, Triler

DRŽAVA:  Mehika, Argentina, Španija

IGRAJO: Maribel Verdú, Daniel Giménez Cacho, Carlos Bardem, Alan Chávez

REŽIJA:  Rodrigo Plá

Cona je z visokimi zidovi opasano območje, na katerem živijo premožne mehiške družine. Gre za elitno naselje, ki ga varujejo zasebni varnostniki in vrhunski nadzorni sistemi. Okoli visokega zidu okrašenega z bodečo žico se razprostirajo slumi, nagneteni z revnimi prebivalci multimilijonske mehiške prestolnice. Nek večer se pod okriljem noči, močnega neurja in izpada elektrike, v cono prebijejo trije problematični najstniki in vlomijo v eno izmed hiš. Roparski pohod se povsem ponesreči, saj vlomilci izgubijo glavo in po spletu nesrečnih okoliščin ubijejo neko žensko. Služkinja umorjene pobegne in obvesti varnostnike, ki brez usmiljenja ustrelijo dva vlomilca, tretjemu pa uspe pobegniti in se skriti v naselju. Prebivalci skličejo krizno sejo in se po žolčni debati odločijo, da ne bodo obvestili policijo. Še zadnjega nepridiprava bodo poiskali sami, kajti zdaj imajo elektriko in vsi nadzorni sistemi delujejo, vse izhodne točke so dobro zastražene.

Napovedi - Safe House

Že dolgo Denzel Washington ni nastopil v filmu, s katerim bi se kakovostno približal svojim najboljšim  vlogam. Mogoče bo Varna hiša tisti film, ki bo nekoliko omehčal slab okus, ki sta ga je pustil železniški dvojček Tonyja Scotta - Ugrabitev  metroja Pelham 123 (The Taking of Pelham 123, 2009) in Neustavljiv (Unstoppable, 2010). Varno hišo je režiral Šved Daniel Espinosa, za katerega je to hollywoodski debi, po dobrem vtisu, ki ga je Espinosa naredil s krimi dramo, Snabba Cash (Easy Money, 2010). Mladi CIA agent Matt Weston (Ryan Reynolds) prevzame varovanje pomembnega zapornika, bivšega CIA agenta Tobina Frosta (Denzel Washington), ki je nepričakovano pripeljan na tajno lokacijo. Neznanci kmalu napadejo varno hišo in poskušajo umoriti Frosta. Weston in Frost za las uideta smrti in zapustita varno hišo. Mladi agent zdaj mora upoštevati protokol in zapornika odpeljati na rezervno lokacijo.

IMDB

Režija: Daniel Espinosa

Igrajo: Denzel Washington, Ryan Reynolds, Brendan Gleeson, Vera Farmiga, Sam Shepard

Our Idiot Brother

Slovenski naslov: Naš idiotski brat 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija,Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Jesse Peretz
Scenarij: David Schisgall, Evgenia Peretz 
Igrajo: Paul Rudd, Emily Mortimer, Elizabeth Banks, Zooey Deschanel, Steve Coogan, Rashida Jones

Ned je drugačen. Tako zelo, da ga njegovo idealistično dojemanje sveta spravi v težave. S svojo hipi  punco živi na manjši farmi, kjer skupaj vzgajata organsko hrano, ki jo prodajata na tržnici. Skupaj z ostalimi bio izdelki Ned pod mizo skriva marihuano. Ko ga nagovori uniformirani policist in se začne pritoževati nad stresnim življenjem, mu Ned ponudi zavojček »zdravilnega« pripravka. Nepremišljena poteza ga spravi za zapahe, kjer Ned zaradi vzornega vedenja preživel le štiri mesece. Toda v štirih mesecih se je marsikaj spremenilo. Za njegovo punco Janet, je prodaja marihuane uniformiranem policistu, le vrh ledene gore. Dovolj ji je njegovega nezrelega, idealističnega življenjskega stila, med njegovo odsotnostjo je našla novega prijatelja, ki ji pomaga pri delu na kmetiji. Zato ga Janet da na čevelj in si zraven prilasti še njegovega psa, Willyja Nelsona, kar je za Neda še hujši udarec, kakor dejstvo, da je pravkar izgubil punco in streho nad glavo. Tako je Ned končal v mamini hiši, v akcijo z delovnim naslovom »Pomagajmo našem idiotskem bratu,« so se vključile tudi Nedove sestre. Liz je najstarejša, poročena z angleškim fotografom, mati enega otroka. Miranda je samostojna in ambiciozna novinarka, Natalie živi s svojo partnerko Cindy. Zdaj bo Ned preživel nekaj časa z njimi in v njihova življenja prinesel svoje čudaške nazore, ki dodobra razburkajo utečene odnose in navade.

Ime režiserja Jesseja Peretza vam verjetno ne pove veliko, naslovna komedija je njegov četrti film. Mogoče ste pred časom ujeli njegovo komično dramo Bivši (Fast Track aka The Ex, 2006), z Zachom Braffom in Amando Peet, mogoče vam njegovo ime zveni znano, zaradi njegovega glasbenega angažmaja v ameriški skupini  The Lemonheads. Pod njegovo režisersko taktirko je tokrat zbrana zelo zanimiva igralska zasedba, s Paulom Ruddom v osrednji vlogi. Naš idiotski brat je lahkotna komedija, ki od gledalca ne zahteva pretirano intenzivnega angažmaja. Svojo všečnost dolguje predvsem dobrem nastopu  glavnega igralca, ki  z  vlogo preprostega, s svetniško svetlobo obdanega Neda, skrbi za našo zabavo. Gledalec nima težav s sprejemanjem njegovega nevsakdanjega značaja in prav to je ključni element, ki drži film nad gladino. Plejada znanih obrazov v stranskih vlogah je očem prijetna, toda njihovi nastopi nimajo pretirano velikega pomena. Končni rezultat bi bil podoben, tudi če bi v stranskih vlogah nastopili povsem neznani igralci. S to konstatacijo ne želim kritizirati nastopajočih, saj jim scenaristične omejitve niti niso ponudile prostora za kaj več. Pozitivno se mi zdi tudi dejstvo, da v filmu ni t.i. straniščnega humorja. Peretz komične situacije gradi iz značajskih karakteristik glavnega junaka, ki najprej sebe in potem tudi svoje bližnje postavlja v neprijetne, nerodne in zabavne situacije. Mogoče sem potreboval kakih 10-15 minut, da sem sprejel Nedovo dojemanje sveta, toda potem ko sem pogoltnil njegov značaj, je zadeva bila kar tekoče gledljiva. Če se mu posvetite sproščeno, brez velikih pričakovanj, se zna naslovni umotvor izkazati, za povsem spodobno filmsko razvedrilo. 

Ocena: 

Pankot ne e mrtov (Punk's Not Dead)

Slovenski naslov: Pank ni mrtev
Drugi naslovi: Punk's Not Dead
Država: Makedonija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 100',  Imdb
Režija: Vladimir Blaževski
Scenarij: Vladimir Blaževski
Igrajo: Jordan Simonov, Kamka Tocinovski, Toni Mihajlovski, Xhevdet Yashari, Kiril Pop Hristov, Vladimir Tuliev, Flora Dostovska, Ratka Radmanović

Te dni se sprehajam po seznamu kandidatov za tujejezičnega oskarja. Me njimi je tudi makedonski kandidat, Pank ni mrtev, makedonskega režiserja in scenarista, rednega profesorja na skopski fakulteti dramskih umetnosti,  Vladimirja Blaževskega. Tisti, ki z nekoliko več zanimanja spremljate domačo festivalsko ponudbo ste verjetno v medijih zasledili kakšno informacijo o koprskem festivalu evropskega in mediteranskega filma - FEMF, na katerem se je na tekmovalnem sporedu našel makedonski film, ki je na koncu odnesel nagrado strokovne žirije. 

Mirsa je nekoč bil vodja in frontmen popularnega makedonskega pank banda Rabotnička Terapija. Danes je Mirsa zguba brez denarja, ki živi z mamo, denarja ni niti za račun elektriko. Prav te dni se v Makedoniji mudijo predstavniki mednarodnih inštituciji, ki poskušajo obuditi idejo svobodne, demokratske, multikulturne dežele. Svoje mesto v tej zgodbi bo kmalu dobil tudi Mirsa in njegov odsluženi bend, saj mu znanec in njegov albanski prijatelj, ki dela za predstavnike mednarodne skupnosti, ponudi  nastop na nenavadni multikulturni manifestaciji, ki naj bi promovirala te vrednote. Kljub začetnemu upiranju Mirsa pristane na sodelovanje, težava je le v tem, da poleg njegovega najboljšega prijatelja, bobnarja Ljaka, nihče izmed bivših članov skupine, ne živi v Makedoniji. Basist Žuti živi v neki komuni, na jugu Srbije, kitarist Paša se je po razpadu Jugoslavije preselil v Sarajevo. Nekako istočasno se na Mirsinih vratih prikaže Nina, njegovo nekdanje dekle, ki je z Mirso preživela njegove mladostniško-anarhistične dneve, ko je band bil na vrhuncu slave. Vse to so znamenja,ki mu pravijo, da mora ponovno zbrati originalno zasedbo. Zato se Mirsa, Ljak in Nina odpravijo na pot, najprej v Srbijo in potem v Sarajevo, kjer bodo poskušali prepričati nekdanja člana skupine, naj se jim pridružijo.

Nekateri naslovni umotvor označujejo za film ceste. Kljub temu, da je v filmu nekaj prostora namenjeno potovanju, najprej v sosednjo Srbijo, potem v Bosno in na koncu še v odročen kraj z večinskim albanskim prebivalstvom v Makedoniji, bi Pank težko okarakteriziral, kot film ceste. Premalo stvari se zgodi na poti, da bi takšna trditev bila upravičena, a konec koncev, to niti ni tako važno.  V epicenter zgodbe so postavljeni pripadniki nekoč popularnega pank benda, ki tudi v četrtem desetletju svojih nepomembnih življenj, še vedno niso dorasli izzivom, ki jih pred njih postavlja življenje. V prvi tretjini filma sem  lovil koncentracijo in v resnici nisem preveč užival v dogajanju, toda  Blaževski po tridesetih minutah vendarle ujame ritem in s postavitvijo cilja - reunion  koncerta, pripoved popelje v bolj zanimivi smeri. K zanimivosti pripevajo tudi novi liki, ki v zgodbo prinesejo nekaj ozadja in načnejo nekaj resnih vprašanj. V ozadju ponovnega zbiranja starih prijateljev opazujemo zgodbe ljudi s socialnega roba, ki živijo v tranzicijski državi, v kateri največji utež okoli njihovih vratov predstavljata etnična razdeljenost in nestrpnost. V osnovi je film nekoliko pesimističen, saj na naše izobčence pritiskajo skrajneži z obeh polov, kar lepo izrisuje motiv nestrpnosti, zapisan v genetsko kodo balkanskih narodov. Če povzamem svoje vtise, ugotavljam, da je film Vladimirja Blaževskega vreden ogleda, vendar mu nebi škodilo nekaj več ozadja za liki, ki bi nekoliko bolje opredelilo esenco njihovega obstoja. 

Ocena:

La piel que habito (The Skin I Live In)

Slovenski naslov: Koža, v kateri živim
Drugi naslovi: The Skin I Live In
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117',  Imdb
Režija: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar, Thierry Jonquet (knjiga)
Igrajo: Antonio Banderas, Elena Anaya, Blanca Suárez, Jan Cornet, Marisa Paredes, Bárbara Lennie, Fernando Cayo, Roberto Alamo

Pri 22-ih je mladi Almodóvar zaslužil prvo plačo pri španski Telefonici, kupil svojo prvo Super-8 kamero in začel snemati kratke filme. Ti filmi so se večinoma ukvarjali s seksualnostjo, posneti so bili brez zvočnega zapisa. Leto1978 je prineslo njegov prvi dolgometražni film posnet s Super osmico, Folle... folle... fólleme Tim! (Fuck Me, Fuck Me, Fuck Me, Tim). V filmu naslovno vlogo odigra ena najbolj prepoznavnih španskih igralk, Carmen Maura, ki je nato zaznamovala Almodóvarjeve filme posnete v 80-ih. Njegov prvi film namenjen prikazovanju v kinodvoranah, je prišel dve leti kasneje. Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón (Pepi, Luci, Bom and Other Girls on the Heap), v središče postavlja tri ženske, njihova življenja, prijateljstvo in žensko solidarnost, ki v nadaljevanju kariere postanejo ponavljajoči se motivi njegovih filmov. Omemba vseh Almodóvarjevih filmov bi vzela preveč časa, zato v nadaljevanju izpostavljam le tiste najuspešnejše. Prvi film, ki je Špancu odprl vrata na mednarodno filmsko sceno, je bila komična drama, S čim sem si to zaslužila? (?Qué he hecho yo para merecer esto!!), ki mu je obenem prinesel prvo pomembnejšo festivalsko nagrado na festivalu mediteranskega filma v Valencii. Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), so Almodóvarju prinesle oskarjevsko nominacijo za tujejezični film in ga dokončno izpostavile, kot eno najbolj bleščečih zvezd mednarodnega filmskega univerzuma. Zveži me (Átame!, 1990)  je bil peti film, v katerem je Almodóvar eno glavnih vlog zaupal vzhajajoči igralski zvezdi Antoniu Banderasu. Njegov peti nastop v Almodóvarjevem filmu je bil prelomnica, po tem filmu so vrata hollywoodskih pisarn zanj bila na stežaj odprta in Bandreas je postal najbolj vroč  latino igralec devetdesetih. Dve desetletji kasneje je nastal naslovni umotvor, pri katerem sta Banderas in Almodóvar znova združila moči. Začetek novega tisočletja je Almodóvarju prinesel prvega oskarja za dramo Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), drugi zlati kipec je prejel za svoje scenaristično delo pri komični drami Govori z njo (Hable con ella, 2002). V istem desetletju je posnel še tri filme: Slaba vzgoja (La mala educación, 2004), Vrni se (Volver, 2006)  in Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009).

Dr. Robert Ledegard je izjemno uspešen plastični kirurg, ki je pred leti ustanovil dobičkonosno zasebno kliniko. Ta poteza mu je prinesla finančno stabilnost in mu odprla nove možnosti pri njegovem znanstvenem udejstvovanju.  Nato je njegovo zasebno, pa tudi profesionalno življenje, močno zaznamovala osebna tragedija. Zgodila se je huda prometna nesreča, v kateri je  Robert v zadnjem trenutku iz goreče avtomobila potegnil hudo opečeno soprogo in ji rešil življenje. Toda žensko so ognjeni zublji poškodovali do neprepoznavnosti, ob tako hudih opeklinah je tudi vrhunska plastična kirurgija bila nemočna. Po ženini nesreči se je Robert povsem posvetil ustvarjanju umetne kože, takšne, ki bi lahko pomagala njegovi ženi. Odnehal ni niti ko je Gal (soproga) zagledala svojo srhljivo podobo v ogledalu in se odločila, da ne želi več živeti. Po dvanajstih letih vztrajnega preizkušanja mu je uspelo ustvariti povsem funkcionalen nadomestek za največji človeški organ. Njegova pogruntavščina se poleg vseh značilnosti naravne kože ponaša z odpornostjo na poškodbe in je celo ognjevarna. Njegovim najbližjim sodelavcem je kmalu jasno, da je Robert svoj revolucionarni izdelek najbrž preizkušal na človeku. Preizkuse je izvajal v skrivnem laboratoriju na svoji posesti, kjer mu ni bilo težko skriti svojega poskusnega zajčka. Pri tem mu je izdatno pomagala Marilia, hišna pomočnica, ki je zanj skrbela od rojstva. Robert ji je prepustil skrb za njegovo dragoceno ujetnico, ki je že leta zaprta, v za ta namen urejenem kletnem stanovanju.

V številnih najavah novega Almodóvarjevega filma sem med drugim slišal oznake srhljivo in celo grozljivo. Toda brez skrbi, tudi tokrat je pred nami tipičen Almodóvar, zgoraj omenjene značke lahko razumete, kot del propagandne strategije. Ne morem zanikati motiva norega znanstvenika, toda Dr. Robert Ledegard  in Dr. Frankenstein nikakor ne sodita v isto kategorijo. Nori znanstvenik je tudi v Koži, v funkciji značilnega Almodóvarjevega motiva, ki se vrti okoli vprašanj o spolne identitete, družinskih odnosov in skrivnosti, ali če hočete zamolčanih dogodkov, ki zgodbi dajejo mističen pridih. Zgodba je podana nelinearno, s časovnim skoki in preskoki, s katerimi Almodóvar  ustvarja zelo kompleksno in zanimivo naracijo, ki gledalca drži zainteresiranega in koncentriranega. Egoističnega, v srži pokvarjenega znanstvenika izjemno prepričljivo odigra Antonio Banderas, očem prijazna je tudi prelestna Elena Anaya, kot Robertova poskusna zajčica Vera. Odlične igralske nastope zaokrožuje še ena »Almodóvarjeva« igralka. V mislih imam odlično Mariso Paredes, ki  nam v nekaterih delih zgodbe razkrije skrivnosti, ki jih ne pozna niti osrednji protagonist. Motiv dvojnega maščevanje je zasnovan zelo zanimivo in izvirno, všeč mi je dejstvo, da je zdravnikov maščevalni pohod ženejo napol resnične domneve, pri katerih režiser gledalca postavi v privilegiran, vseveden položaj. Verina identiteta je ena izmed prelomnih točk v zgodbi, ki jo, roko na srce, ni bilo pretežko uganiti. Osebno mi je veliko bolj všeč prestavljanje težišča zgodbe, na dejanske motive norega znanstvenika, ki iz dneva v dan, postaja bolj odvisen od svoje kreacije. Almodóvar je kot jasen zgled pri snovanju svojega filma izpostavil Oči brez obraza (Les yeux sans visage, Georges Franju, 1960), nekaj vzporednic je mogoče najti tudi v mitskih zgodbah. Koža, v kateri živim, ima svoje napake, ki sicer niso pretirano moteče, a vseeno odvzamejo nekaj točk pri strnjevanju končnega vtisa. Manjši flop z zdravnikovim avtomobilom, ki je enak v sedanjosti in v skokih v preteklost (ko tak model še ni obstajal) je nepomembna malenkost. Najbolj me je zmotil prihod Marilianinega zločinskega sina, ki ga režiser uporabi kot svojevrstni sprožilec in gonilo za končni razplet. Nelogično je že to, da ga je Marilia spustila v hišo in mu nato dovolila pokukati na nadzorne zaslone, še bolj nestvarno mi deluje njegova vloga v preteklosti. Ne glede na vse, nam je Almodóvar spet ponudil zelo dober film, ki sicer ne doseže njegovih najboljših stvaritev, a vseeno sodi med tiste, ki so najbolj zaznamovali tekoče filmsko leto. 

Ocena:

Tomboy

Slovenski naslov: Pobalinka
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 84', Imdb
Režija: Céline Sciamma
Scenarij: Céline Sciamma
Igrajo:  Zoé Héran, Malonn Lévana, Jeanne Disson, Sophie Cattani, Mathieu Demy

Desetletna Laure se je z družino pravkar preselila v nov kraj. Mama je v visoki nosečnosti, na svet bo kmalu spravila tretjega otroka.  Tu je še ljubeči oče in mlajša sestrica, šestletna Jeanne. Dve besedi, ki najbolj opišeta odnose znotraj družine sta ljubezen in harmonija. Manjša težavica je le Laurino fantovsko vedenje, saj bi punco zaradi kratke pričeske in oblačil zlahka zamenjali za fanta. Starša hčerkin fantovski slog  tolerirata in upata, da je posredi otroška muhavost, ki bo kmalu minila. Otroka rasteta v prijaznem okolju, zato prilagoditev na sredino ne bi smela biti pretirano zahtevna. Laure nekaj dni preživi v stanovanju v igri z Jeanno, a je vedno bolj mika, da bi šla ven in spoznala sovrstnike. Nekaj časa je z balkona opazovala otroke, dokler ni zbrala pogum in se napotila proti bližnjemu parku. Tako je srečala Liso, ki zaradi Laurinega videza domneva, da spoznava fanta.  A za njeno zmoto ni kriv zgolj Laurin videz. Ko sta se srečali, se je Laure predstavila s fantovskim imenom. »Jaz sem Michael,« je rekla in tako začela svoje skrivno pobalinsko življenje. Michaela so sovrstniki dobro sprejeli, njegove nogometne veščine so veliko pomagale pri ekspresni prilagoditvi. Punca se tako močno vživi v svojo vlogo, da ne razmišlja o bližajočem se začetku šolskega leta. Prvi šolski dan bo razkril njeno identiteto, toda Laure preveč uživa v svoji vlogi in se ji ne želi odpovedati. Njeno skrivnost najprej izve Jeanne, a jo ne zatoži staršem. Še njej je sila všeč, da ima ob sebi starejšega brata, ki jo lahko ščiti pred ostalimi otroci. 

Francoska režiserka in scenaristka Céline Sciamma, je potrebovala dobre štiri mesece, za realizacijo svojega drugega celovečerca. Scenarij je spisala v treh tednih, ekipa je porabila dvajset snemalnih dni, da je zgodbo spravila na filmski trak. Vedno znova me navdušujejo filmarji in filmarke, ki jim z minimalnimi finančnimi sredstvi uspeva realizirati tako zanimive projekte. Sciamma je že s svojim prvencem Naissance des pieuvres (Water Lillies, 2007)  pokazala, da odlično razume adolescenco in pozna načine, za nadvse prepričljiv in učinkovit prikaz mladostniškega sveta. S Pobalinko Sciamma znova v epicenter postavi mladostnike, tokrat v resnici predpubertetnike, ki počasi prihajajo v leta, ko njihova telesa že kažejo prva znamenja sprememb. Pri Laure je prehod še toliko bolj zahteven, saj se deklica mora ukvarjati še z vprašanji lastne seksualne identitete. Tematske vzporednice vlečem s Fantje ne jočejo (Boys Don't Cry, Kimberly Peirce, 1999),  v katerem si je Hilary Swank prislužila svojega prvega oskarja. Režiserka je imela srečno roko pri izbiri glavne igralke, saj mlada Zoé Héran z izjemno prepričljivostjo predstavi karakterne značilnosti dekleta, ki se najbolje počuti v fantovski koži. V filmu nastopa veliko otrok in prav tukaj ustvarjalci opravijo odlično delo in pokažejo veliko posluha za delo z otroci. Najbrž je zato prikaz interakcije med njimi tako naravno pristen,  kakor da se sodelujoči nebi zavedali prisotnosti kamere. Atmosfera je lepo  zastavljena, gledalec skorjada občuti tisti sproščeni avgustovski počitniški čas in se brez težav z mislimi vrne preteklost, ko je tudi sam podobno preživljaj brezbrižne poletne dni. Še najbolj sem užival v opazovanju Laure in Jeanne med igro, tisti nekajminutni prizori se človeka zares dotaknejo, saj izžarevajo močno človeško toplino. Zelo se mi je dopadel tudi konec, s katerim Sciamma zelo enostavno zaokroži celoto. Njena junakinja optimistično zre v prihodnost, saj je obkrožena z ljudmi, ki raznolikost razumejo in v njej ne vidijo nič slabega, je dojemajo človeško in se tako tudi obnašajo. Pobalinka je mali film, ki se gleda z užitkom, film v katerem gledalec like razume in se z njimi zlahka poistoveti. Po ogledu sem se počutil dobro, približno tako, kot se počuti človek, ki je pravkar zaključil prijetno druženje s prijetnimi ljudmi.  

Ocena: 

Larry Crowne

Slovenski naslov: Larry Crowne  
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 98', Imdb
Režija: Tom Hanks
Scenarij: Tom Hanks, Nia Vardalos
Igrajo: Tom Hanks, Julia Roberts, Bryan Cranston, Gugu Mbatha-Raw, Wilmer Valderrama, Cedric the Entertainer

Ko pregledujemo karierne dosežke Toma Hanksa, hitro opazimo, da Tom Hanks-producent  prevzel primat nad Tomom Hanksom-igralcem. Producentska vloga pri uspešnih tv serijah, animacijah in filmih je v zadnjem desetletju povsem iztisnila njegovo igralsko kariero. V  številnih pogledih me Hanks spominja na Spielberga, ki vedno manj režira in vedno več producira, igralec in režiser sta nekajkrat zelo uspešno sodelovala na tem področju. Larry Crowne je Hanksov drugi celovečerec, njegov prvi režiserski poskus je bila komična glasbena drama That Thing You Do! (1996).  Vmes se je Tom občasno preizkušal v različnih tv serijah, saj je režiral nekaj epizod, več ali manj neuspešnih tv nadaljevank, edina odmevnejša izkušnja na tem seznamu je Band of Brothers (2001), pri kateri je Hanks imel pomembno producentsko vlogo. Vloga, ki je najmočnejše zaznamovala Hanksovo kariero je brez dvoma njegov nastop v Forest Gumpu (Robert Zemeckis,1994),  ki mu je prinesel njegovega drugega oskarja za glavno vlogo. Prvega zlatega kipca je dobil leto prej za glavno vlogo v drami Philadelphia (Jonathan Demme, 1993).  Hanks je bil še trikrat nominiran za najprestižnejšo nagrado in sicer za svoj nastop v družinski komediji Velik (Big, Penny Marshall, 1998),  vojni drami Reševanje vojaka Ryana (Saving Private Ryan, Steven Spielberg, 1998)  in nazadnje, za svoj 'one-man-show,' Brodolom (Cast Away, Robert Zemeckis, 2000).  Scenarij za Larryja Crowna je Hanks spisal skupaj z družinsko prijateljico Nio Vardalos, s katero sta že uspešno sodelovala in sicer pri romantični komediji Moja obilna grška poroka (My Big Fat Greek Wedding, Joel Zwick, 2002),  kjer je Hanks odigral ključno vlogo pri promociji in distribuciji filma, ki je leto kasneje prejel oskarjevsko nominacijo za scenarij.

Larry (Tom Hanks) se je večkrat okitil z naslovom uslužbenca meseca. Vedno je bil pripravljen storiti kakšno malenkost več, od tistega, kar sodi na seznam delovnih obveznosti. Ko ga pokličejo v glavno pisarno, pomisli, da je znova izbran za uslužbenca meseca. Na njegovo žalost so Larryja poklicali na razgovor, s povsem drugačnimi nameni. Podjetje bo zmanjševalo število zaposlenih in na listi za odstrel je tudi njegovo ime. Razlog - Larryjeva stopnja izobrazbe je prenizka, po mnenju vodstva sodi v kategorijo izobraževalno neperspektivnega osebja. Tako se je Larry nenadoma znašel na cesti, s hipotekarnim posojilom najetim za poplačilo premoženjskih zahtevkov bivše soproge. Naenkrat Larry ima na voljo veliko prostega časa, zato se odloči vrniti v šolske klopi. Vpiše se na krajevno univerzo, kjer spozna nove ljudi in njegovo življenje zelo hitro postane zanimivo in dinamično. Prva pametna odločitev je zamenjava prevoznega sredstva. Požrešni terenec je zamenjan z varčnim skuterjem, ki nato postane Larryjeva vstopnica v »tolpo« študentov na skuterjih. Nato njegovo pozornost pritegne razočarana, z osebnimi težavami zaznamovana profesorica, Mercedes Tainot (Julia Roberts). Profesorica se je vdala v usodo, pomanjkanje življenjske motivacije in zakonske težave poskuša devalvirati z rednim uživanjem alkoholnih napitkov. Ko Larry po naključju sreča Mercy in ji pomaga pri njenih težavah z navigacijskim sistemom, postanejo njuna srečanja na urah komuniciranja in javnega nastopanja, vedno bolj zabavna.   

Filmi pogosto zrcalijo aktualno družbeno-politično situacijo. V zadnjih letih je beseda recesija uporabljena neštetokrat, v medijsko zasičenih deželah je skoraj nemogoče preživeti pol urice pred televizijo, ne da bi slišal kaj na temo gospodarske recesije. Odgovor filmske industrije na aktualni  socialno-gospodarski moment so filmi, ki na tak ali drugačen način obravnavajo izgubo službe. Junaki so večinoma moški srednjih let, ki se poleg brezposelnosti navadno ukvarjajo s krizo srednjih let, propadlimi zakoni ali problematičnimi otroci. Resnejši pogled na o temo ponuja, The Company Men (John Wells, 2010),  z grenkobno komičnostjo se na isto temo oglaša tudi, Everything Must Go (Dan Rush, 2010).  Hanksov film paše v to kategorijo, a je njegov pogled na omenjeno problematiko bistveno lahkotnejši, realističnih pesimistično-depresivnih tonov v njegovem filmu ne bomo zasledili. Larry Crowne je v prvi vrsti lahkotna zabava, v kateri aktualna problematika predstavlja zgolj pomožno snov za osnovni motiv romantičnih komedij. Romantično zgodbo o moškem in ženski, oziroma ločencu in bodoči ločenki, ki skozi ljubezen iščejo življenjsko motivacijo. Generalno s filmom nisem zadovoljen, čeprav med ogledom nisem čutil zame tipičnega odpora pri podobnih filmih. Razlogov je več, eden izmed njih je tudi igralska zasedba, ki v moji podzavesti ima shranjene kukije, ki stimulirajo zadovoljstvo in občutek topline tudi v primerih, ko je tisto kar gledam, komaj zadovoljivo. Če se osredotočim na like in začnem pri osrednjem protagonistu, opažam, da je Larry človek, ki ga zlahka vzljubiš, a tu že nastopi prvo neskladje. Poleg temnopoltega soseda  Lamarja (Cedric the Entertainer), Larry nima pravih prijateljev in nobenih družinskih vezi. Človek brez preteklosti, bi lahko rekel in prav to je tisto, ki najbolj spodkopava Larryjevo kredibilnost. Ničkaj prepričljivo/verjetno ne deluje niti vpletanje prikupne svobodomiselne Talie in njene skuter-tolpe, s katero Hanks močno idealizira mladostniški elan in pozitivno energijo.  Toda ni vse tako slabo. Za moj okus je na najboljšem kurzu Julia Roberts, ki se odlično znajde v vlogi zapito-razočarane profesorice. Namesto skuter tolpe, bi Hanks moral več prostora ponuditi Larryju in Lamarju, ter se nekoliko bolj poglobiti v svoje like. Takšen pristop bi verjetno močno omilil občutek površnosti in neskladja, ter likom dodal bolj človeške odtenke. Kljub vsem, gre za gledljiv film. Hitro pozabljiv, a vseeno dovolj dober, za preganjanje dolgčasa. Zato mu podelim zelo šibko trojko, toda, če bi zbrisal zgoraj omenjene kukije,  bi tretja zvezdica hitro izginila.

Ocena: 

The Son of No One

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Dito Montiel
Scenarij: Dito Montiel
Igrajo: Channing Tatum, Al Pacino, Juliette Binoche, Ray Liotta, Katie Holmes, Jake Cherry

O tretjem filmu Dita Montiela, po Sundance premieri na začetku leta, nisem slišal prav veliko. Prav te dni so film začeli vrteti v ameriških kinih v omejeni distribuciji (deset kino dvoran) in že zdaj je jasno, da bo Montielov film kljub respektabilni igralski zasedbi razmeroma hitro potonil v pozabo. Tudi zato, ker je film v nekaterih evropskih deželah že na voljo na DVD ploščku, kar spet pomeni, da od mednarodne distribucije ne bo nič. Dito Montiel je nase opozoril z zelo solidnim avtobiografskim prvencem, A Guide to Recognizing Your Saints (2006),  tri leta kasneje je posnel še športno dramo Borba (Fihting),  s katero ni zabeležil večjega uspeha. Tako kot pri prejšnjih dveh filmih je Montiel v dvojni scenaristično-režiserski vlogi, scenarij je izpilil iz ene izmed svojih, še neobjavljenih knjig.

Mladi policist Jonathan White (Channing Tatum) dobi službo na policijski postaji, ki pokriva okrožje v katerem je odraščal. V socialnih stanovanjih je preživel otroštvo in prestal marsikaj, s svojim temnopoltim mladostniškim prijateljem Vinnijem je delil dobre in slabe dni. Kmalu po njegovem prihodu, v pisarno policijskega kapetana (Ray Liotta) prispe pismo urednice pri lokalnem časopisu. Na naslovnici časopisa je objavljeno pismo, v katerem anonimni pošiljatelj obtožuje policijo nevestnega dela v dveh primerih, v katerih sta kakih petnajst let nazaj bila umorjena dva prebivalca v občinskih stanovanjih. Umora sta se zgodila v neposredni bližini stavbe, v kateri je v tistem času živel mladi Jonathan White. S skoki v preteklost se pred našimi očmi odvija zgodba, ki razkriva Jonathanovo vlogo v dogodkih iz preteklosti, medtem lokalni časopis še stopnjuje pritisk na policijo, z rednim objavljanjem obtožujočih pisem. Zadeva počasi postaja neprijetna za policijo, zato kapetan pošlje Jonathana in njegovega partnerja k Loren Bridges (Juliette Binoche), urednici, ki objavlja sporne anonimke. Poskušala naj bi jo prepričati, naj opusti objavljanje anonimnih pisem. Kmalu je jasno, da od te moke ne bo kruha, kakor tudi, da sta v zgodbo neposredno vpletena Johnatan in policijski veteran (Al Pacino), ki je pred leti preiskoval sporna umora.

The Son of No One,  bi lahko bil odličen film. Na žalost, tretji celovečerec Dita Montiela je daleč od odličnosti. Še en film, ki se ga kmalu ne bo spominjal nihče. Ali pač? Pod ta zapis bom prilepil dve zvezdici, čeprav je Montielov umotvor v nekaterih elementih izvrsten. Čeprav s temi dobrimi elementi prekaša marsikakšen film, ki sem mu že namenil bistveno boljšo oceno. Najbolj ugaja odlična atmosfera, ustrezno uglašeno vzdušje učinkovito povzema občutja glavnih likov, tako v sedanjosti, kot v številnih skokih v preteklost. Igralski ansambel nima šibkega člena, celo Channing Tatum, o katerem nimam ravno visokega mišljenja, se zelo dobro znajde v glavni vlogi. No, fant, ki igra mladega Whita/ Milka, mi je vseeno bolj všeč. Nekaj je na tem  mladem fantu, ki za sabo, kljub mladosti, ima že lepo število vlog. Vse skupaj  je lepo  zapakirano v vizualno privlačno celoto in ob vseh naštetih pohvalah se verjetno vprašate, kaj je sploh narobe z naslovno stvaritvijo. Največ negativnih točk k celoti prispeva Montielov scenarij, ki v tistih ključnih točkah popolnoma razočara. Ne govorim o malenkostih, temveč o pomembnih elementih, ki ženejo zgodbo naprej. Recimo, kakšen je motiv osebe, ki pošilja anonimna pisma? Ponujeni odgovor je čisti nesmisel, vsaj v luči tistega, kar je režiser predstavil gledalcu. Vsako dejanje, tudi tisto nepomembno, ima v ozadju nekakšen motiv.  Montiel s pripovedovanjem pred razpletom ne ponudi niti trohice kredibiliteta izbrani rešitvi. Fabula ponuja veliko preveč narativnih linij, ki ne peljejo nikamor in nekako obvisijo v zraku. Izpostavil bom le najbolj motečo,  tisto z Milkovim mladostniškim prijateljem, ki nima ne repa, ne glave. Nikoli ne izvemo, kaj se je z Vinnijem dogalo po umorih, njegovo psihično stanje v sedanjosti nikoli ni pojasnjeno. Ozadje Milkovega položaja v preteklosti je predstavljeno zelo površno in vsaj tukaj bi se Montiel nekoliko bolj potrudil. Tudi z načinom podajanja zgodbe nisem zadovoljen, saj je zgodbi v nekaterih delih zelo težko slediti, vse skupaj še dodatno poslabša montaža, ki je po mojem mnenju pogosto neustrezna in pretirano konfuzna.  The Son of No One,  bi lahko bil odličen film. 

Ocena:

The Change-Up

Slovenski naslov: Zamenjava
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: David Dobkin
Scenarij: Jon Lucas, Scott Moore
Igrajo: Ryan Reynolds, Olivia Wilde, Jason Bateman, Leslie Mann, Alan Arkin

Zamenjava identitet, kot gonilna sila komičnega zapleta ni nič novega. Pred Zamenjavo so podobno idejo že izrabili ustvarjalci komedije Odštekani petek (Freaky Friday, Mark Walters, 2003).  Tudi  mojster akcijskega filma, John Woo, je v visokoproračunski akcijski  kriminalki Brez obraza (Face/Off, 1997),  uporabil podobno formulo, toda Woo je zamenjavo identitet postavil v povsem drugačen kontekst in žanrski okvir. Naslovni umotvor režisersko podpisuje David Dobkin, ki je po moji skromni oceni največ pokazal s komedijo Lovci na družice (Wedding Crashers, 2005).  Scenarij sta prispevala Jon Lucas in Scott Moore, najbolj prepoznaven naslov v njuni scenaristični karieri je zagotovo Prekrokana noč (The Hangover, Tod Phillips, 2009). V kombinaciji s prepoznavnimi igralskimi imeni, je naslovna komedija predstavljala dovolj mikavno izbiro, zato sem odmislil slabe kritike v upanju, da se tokrat ne bom strinjal z večino.

Mitch (Ryan Reynolds) in Dave (Jason Bateman)sta najboljša prijatelja še od otroških let, skupaj sta prestala marsikaj. Potem se je Dave poročil z Jamie (Leslie Mann), ki mu je rodila tri otroka, zadnja dva sta prišla skupaj, v kompletu. Vzporedno z družinskimi obveznostmi Dave uspešno gradi svojo odvetniško kariero in v resnici je na pragu zelo pomembnega trenutka. Če uspešno zaključi naslednji veliki posel,  ga čaka partnersko mesto v njegovi odvetniški pisarni. Na drugi strani Mitch živi brezciljno samsko življenje, brezuspešna igralska kariera, pogosto menjavanje žensk in slabi odnosi z očetom, so najbolj izstopajoče karakteristike njegovega vsakdana. V zadnjem letu sta se Mitch in Dave močno oddaljila, saj sta njune življenjske navade tako različne, da Dave kljub dobri volji le stežka najde čas za Mitcha. Po dolgotrajnem usklajevanju sta se nekako vendarle domenila za ogled tekme v priljubljenem baru. Vse sta pospremila z izdatnimi količinami alkohola in se zapletla v pogovor o prednostih samskega, oziroma družinskega življenja in ugotovila, da bi najraje zamenjala vlogi. Na njuno (ne)srečo sta to trditev izrekla ob uriniranju v vodnjak, ki ima prav posebno moč. Namreč, naslednje jutro se Mitch in Dave zbudita v napačnih posteljah.

Zamenjava je tipična hollywoodska komedija od katere niti nisem pričakoval presenečenj in inovativnosti, to je jasno. Po tihem sem upal, da bom videl dovolj hecnih situacij in kakšen izviren štos, ki me bo nasmejal, toda na mojo žalost takih utrinkov skorajda ni. Dva prijatelja, ki sta vsak po svoje nezadovoljna z lastnim življenjem zamenjata vlogi in skozi zmešnjavo ki sledi, na novo definirata svoj jaz, ter postaneta boljša človeka. Vsak na svoj način, seveda. Mitch v Davovi koži bo spoznal prave življenjske vrednosti, Dave na drugi strani pa ugotovil, da je že dosegel veliko in da je vse kar zares potrebuje, ravnovesje med delom in družino. Na njuni poti k razsvetljenstvu nam ustvarjalci ponudijo več ali manj straniščni humor, komični vrhunci vključujejo živahne otroške kakce in obrabljeno  seks - blokado, pri kateri odvračalno funkcijo imata preveč začinjena hrana in vetrovi, pri sicer zelo mični mladenki. Ja, ni kaj moški v ameriških komedijah so zelo občutljivi, že manjša nevšečnost in puška je že odvržena v koruzo. In če ste tako kot jaz pomislili, da so najzanimivejši deli filma razgaljeni Leslie Mann in  Olivia Wilde, ste zelo blizu resnici (videl sem necenzurirano verzijo filma). Na koncu pa izvem, da so si ustvarjalci pri oblikovanju oblin ženskih junakinj izdatno pomagali z računalniško tehnologijo. Jebenti, tudi najboljši utrinki so navaden fejk …

Ocena:

LIFFe 2011

Svečana otvoritev 22. LIFFa bo v sredo, 9. novembra, v Cankarjevem domu. Festival bo odprl irski celovečerec  Policist (The Guard, John Michael McDonagh, 2011), do zaključka festivalskega dogajanja, 20. novembra, se bo v kinodvoranah v Ljubljani in Mariboru odvrtelo 114 filmov, v dvanajstih sekcijah. 

V tekmovalnem sklopu Perspektive bomo lahko videli deset filmov, med ostalimi tudi domači Izlet, prvenec Nejca Gazvode. V tej sekciji bi poleg domačega kandidata izpostavil še nekaj naslovov. 22. maj ( 22 Mei), drugi film belgijskega režiserja Koena Mortierja, ki nas je dodobra pretresel s prvencem Ex bobnar (Ex Drummer,2007), govori o terorističnem napadu v nakupovalnem središču. 30-letna Francozinja Céline Sciamma je nase opozorila s prvencem Naissance des pieuvres (Water Lilies, 2007), tokrat predstavlja svoj tretji film. Pobalinka (Tomboy, 2011) je zgodba o odraščanju, najstniških letih in iskanju lastne identitete. 18. izdaja Liffa je prinesla režiserski debi Jeffa Nicholsa  Nasilne zgodbe (Shotgun Stories,2007). Zdaj se Američan vrača s svojim drugim filmom, psihološko dramo Zaklonišče (Take Shelter, 2011). Glavno vlogo je, tako kot v prvencu, zaupal odličnemu  Michaelu Shannonu. Obetavno deluje tudi kolumbijski predstavnik z naslovom  Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos, 2011), drugi film Carlosa Morena, v katerem se nihče ne želi ukvarjati  s celim kupom trupel na volilno nedeljo. Ostali filmi so prvenci ustvarjalcev,  ki jim šele bom spoznal (razen grškega Attenberga, ki mi mimogrede, ni preveč všeč).

Sekcija Kralji in kraljice nam prinaša filme že uveljavljenih režiserskih imen, med katerimi najdemo nekaj naslovov, ki živijo zadnje festivalske dni in so se že znašli na DVD ploščku. V mislih imam predvsem Nujno ubijanje (Essential Killing, Jerzy Skolimowski, 2010), Črni kuh (Pa Negre, Agustí Villaronga, 2010) in Norveški gozd (Noruwei no mori, Anh Hung Tran, 2010). Vseeno sekcija ponuja nekaj zelo zanimivih naslovov. Andrej Zvjagincev, ki me je že pred leti navdušil z odličnim prvencem Vrnitev (Vozvrashchenie, 2003,) nam tokrat ponuja Eleno, zgodbo o ženski, ki jo koristoljubje in negotova prihodnost napeljejo na zločinske steze. Verjamem, da canskega zmagovalca (velika nagrada žirije) Bilo je nekoč v Anatoliji (Nuri Bilge Ceylan,2011), ni potrebno posebej predstavljati. Tu je še beneški zmagovalec, Faust Aleksandra Sokurova in Torinski konj (A torinói ló, 2011), zadnji film Béla Tarra, madžarskega minimalističnega mojstra. Ta sklop zaključujem s Sramoto (Shame, Steve McQueen,2011), ki je obenem film, ki se mu osebno najbolj veselim.

Že tradicionalno je najzanimivejša sekcija Predpremiere, ki tudi letos ponuja najatraktivnejše filme. Nekatere med njimi sem že videl, nekatere naslove pa šele čaka start v kinodvoranah, kar je vsekakor lepa priložnost za vse neučakane filmofile. Sploh če upoštevamo, da številni naslovi ne bodo našli svojega mesta v komercialnih kino dvoranah. Veliko lepih stvari sem že slišal o celovečernem prvencu britanskega igralca Paddyja Considina. Nekaj malega o Tiranozavru (Tyrannosaur, 2011)sem že zapisal tukaj. Pogovoriti se moramo o Kevinu (We Need To Talk About Kevin, Lynne Ramsay, 2011) je še en film, ki iz starševske perspektive obravnava zločine potomcev. Nepisano pravilo, ki pravi, da vsak režiser, ki nekaj da nase, v karieri mora posneti vsaj eno kostumsko dramo, nepričakovano potrjuje tudi David Cronenberg, ki nam z Nevarno metodo (A Dangerous Method, 2011), ponuja pripoved o odnosu med začetnikoma psihoanalize, Sigmundu Freudu in Carlu Jungu. Pedro Almodóvar se podaja na zanj netipično žanrsko področje. Koža, v kateri živim (La piel que habito) je triler-srhljivka, v kateri maščevanja želen kirurg lovi moškega, ki je posilil njegovo hčerko.  Ustavljen na poti (Halt auf freier strecke, Andreas Dresen, 2011), zgodba o moškemu, ki mu je zaradi tumorja na možganih ostalo le nekaj mesecev življenja, je bila povsod dobro sprejeta. Pogled na režiserjevo minulo delo le podkrepljujejo dobre obete. Poljski predstavnik Pisma Sv. Nikolaju (Listy do M.), je romantična božična komedija, zanimiva predvsem zaradi človeka na režiserskem stolčku. Namreč, režijo podpisuje slovenski »prebežnik« Mitja Okorn, ki je podporo za svoje filmske ideje našel na Poljskem,  a to je dolga zgodba, o kateri tukaj ne bom razpredal.  O novem filmu Woodyja Allena, Polnoč v Parizu (Midnight in Paris, 2011) je bilo povedanega že veliko,  pozornosti vreden je tudi novi film velikana finske kinematografije Akija Kaurismakija. La havre (2011) se osredotoča na vedno aktualno temo ilegalnih migracij. Najnovejša adaptacija znamenitega romana Viharni Vrh (Wuthering Heights, 2011), je zanimiva predvsem zaradi Andree Arnold na režiserskem stolčku. V tej najštevilčnejši sekciji najdemo tudi nekatere odlične filme o katerih sem že pisal na tem blogu. Zato jih bom zgolj omenil in naslove opremil z ustreznimi povezavami do  teh zapisov. V to kategorijo sodi v uvodu omenjeni Policist (The Guard, John Michael McDonagh, 2011), Ženska, ki poje (Incendies, Dennis Villeneuve, 2010), Elitni vod 2 (Tropa de Elite 2: O Inimigo Agora E Outro, Jose Padilha, 2010) in Fant s kolesom (Le Gamin au vélo, Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne, 2011).

Predstavitev posameznih filmov z opisi in napovedniki je na voljo na uradi spletni strani, ki jo najdete na tej povezavi. 

Seznam filmov v najpomembnejših kategorijah:


Perspektive

1.Naprej, Alicia (Vete más lejos Alicia)
2.Zgodbe, ki se jih spominjamo (Historias que so existem quando lembradas)
3.Zaklonišče (Take Shelter)
4.Pobalinka (Tomboy)
5.Brez očeta (Die Vaterlosen)
6.22 maj (22 Mei)
7.Finisterrae (Finisterrae)
8.Izlet (Izlet)
9.Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos)
10.Attenberg (Attenberg)


Kralji in kraljice

1. Torinski konj (A torinói ló)
2. Sneg na Kilimanjaru (Les Neiges du Kilimandjaro)
3. Norveški gozd (Noruwei no mori)
4. Elena (Elena)
5. Kurjač (Kočegar)
6. Nujno ubijanje (Essential Killing)
7. Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir zamanlar Anadolu'da)
8. Premirje (Peremirie)


Predpremiere:

1. Vse tiste lepe stvari (Till det som är vackert)
2. Tiranozaver (Tyrannosaur)
3. Pogovoriti se moramo o Kevinu (We Need To Talk About Kevin)
4. Policist (The Guard)
5. Nevarna metoda (A Dangerous Method)
6. Sol življenja (Gianni e le donne)
7. Gospodinja (Potiche)
8. Elitni vod 2 (Tropa de Elite 2: O Inimigo Agora E Outro)
9. Koža, v kateri živim (La piel que habito)
10. Fant s kolesom (Le Gamin au vélo)
11. Polnoč v Parizu (Midnight in Paris)
12. Habemus Papam: Imamo papeža  (Habemus Papam)
13. Ženske iz 6. nadstropja (Les femmes du 6eme étage)
14. Ženska, ki poje (Incendies)
15. Melanholija (Melancholia)
16. Ustavljen na poti (Halt auf freier strecke)
17. Viharni vrh (Wuthering Heights)
18. Pisma Sv. Nikolaju (Listy do M.)
19. Le Havre (Le Havre)


Panorama svetovnega filma

1. Zavetje (Podslon)
2. Gostoljubje (Kantai)
3. Michael (Michael)
4. Policija (Polisse)
5. Onstran (Svinalängorna)
6. Orkester (Orkestar)
7. Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. August)
8. Nanga Parbat (Nanga Parbat)
9. Nana (Nana)
10. Tukaj si (You are Here)
11. Pot po Armeniji (Here)
12. Tarča (Mišen)
13. Obarvani volan (The Color Wheel)
14. Terri (Terri)
15. Igra (Play)
16. 17 deklet (17 Filles)


Ekstravaganca

1. Karate-Robo Zaborgar (Denjin Zaboga: Gekijo-ban)
2. Lovec na trole (Trolljegeren)
3. Vampirji  (Vampires)
4. Naj živi Riva! (Viva Riva!)
5. Guma (Rubber)