Jam-mot deun-eun bam [Sleepless Night] (2012)

Slovenski naslov: -
Država: J.Koreja
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 65' ,  Imdb
Režija: Jang Kun-Jae
Scenarij: Jang Kun-Jae
Igrajo: Kim Soo-hyun, Kim Joo-ryoung, Yoo Jong-yeon, Kim Hee-yeon, Lee Hee-seong

Južnokorejska kinematografija v zadnjem desetletju funkcionira v skladu s kapitalistično usmeritvijo države: snemanje filmov je v prvi vrsti posel, z jasno začrtanimi ekonomskimi cilji. Pravijo, da so Korejci zelo trendovski narod, ki z odprtimi rokami zgrabi vsak, še tako banalen svetovni trend, kar jih tipična značilnost potrošniško naravnane družbe. Potrošništvo nedvomno ima pozitivne ekonomske učinke in predstavlja eno gonilnih sil nadaljnjega razvoja, a s seboj prinaša tudi določene slabosti. V takšnem okolju se filmska industrija razvija v skladu s tržnimi pravili, zato sem se v svojih pisarijah večkrat hudoval nad vedno večjo podobnostjo med  južnokorejskim in ameriškim mainstreamom. Sledenje ameriškemu modelu je pripeljalo do podobnih rezultatov: drastičen padec kakovosti srednje in visokobudžetnih filmskih projektov, ter umik kreativnosti in drugačnosti v neodvisne, nizkoproračunske vode. To je področje, na katerem se dogajajo nove, razburljive stvari v južnokorejskem filmu. Iz perspektive mednarodnega gledalca je slabša stran takšnih trendov predvsem veliko manjša dostopnost tovrstne produkcije, oziroma odsotnost mednarodne distribucije, ki je v večini primerov omejena na festivalski krogotok. 

Eden izmed naslovov iz korejskega neodvisnega bazena je Sleepless Night, drugi film mladega Jang Kun-Jaeja, ki so ga spremljevalci korejske neodvisne produkcije registrirali že ob hvaljenem prvencu Eighteen (Hwoi-o-ri Ba-lam, 2009). Neprespane noči so potret mladega korejskega para, ki po nekaj sladkih letih skupnega življenja počasi spoznava, da je napočil čas za naslednji korak: opredelitev bodočih ciljev in določitev smeri, v kateri se bo razvijalo njuno razmerje. Par živi v majhnem, a udobnem seulskem apartmaju, on (Kim Soo-hyun) je delavec v tovarni, ona (Kim Joo-ryoung) pa inštruktorica za jogo. Zgodbo sestavljajo kratke epizode iz njunega vsakdanjega življenja. Interakcija med skupnim kosilom, sproščena debata na kavču pred televizijo, nežno ljubljenje v poznih urah, ko seulska vročina nekoliko popusti. Iz te dinamike se postopoma porajajo situacije in dogodki, iz katerih nastajajo prve dileme in moteči elementi, ki začnejo majati temelje njunega razmerja. On se v službi spusti v konflikt z izkoriščevalskim šefom, ona posluša materine nasvete, ali bolje rečeno kritike, ker po dveh letih skupnega življenja z možem še vedno nimata otrok. Debata o prihodnosti postane neizogibna, z odgovornostjo, ki jo prinaša starševstvo, se v ospredje vedno bolj preriva eksistencialna negotovost. Vse skupaj  pripelje do prvega prepira, ki postane resen test trdnosti njunega zakona. Sleepless Night je zelo iskren in intimen pogled na prelomnico v življenju zakonskega para, ki se v nekem trenutku začne zavedati, da temelj uspešnega zakona ne more biti samo romanca, ampak tudi zbranost in odločnost pri prevzemanju tveganj, ki jih s seboj prinaša negotova prihodnost. Jang Kun-Jae je v zgodbo vključil veliko biografskih elementov, temeljna vrednost filma pa je občutek za rekonstrukcijo realnosti in življenjskost likov, s katerimi se gledalec zelo naravno poveže in identificira. Dosežek je toliko bolj impresiven, ob spoznanju, da gledamo za drobiž posnet film (večina prizorov je posneta kar v režiserjevem stanovanju), ki je rezultat velike želje in ustvarjalne strasti režiserja in maloštevilne ekipe, ki se je okoli njega zbrala pri tem projektu.  

Ocena:

Timbuktu (2014)

Slovenski naslov: Timbuktu
Država: Mavretanija, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Abderrahmane Sissako
Scenarij: Abderrahmane Sissako, Kessen Tall
Igrajo: Ibrahim Ahmed, Abel Jafri, Toulou Kiki, Layla Walet Mohamed, Mehdi A.G. Mohamed, Fatoumata Diawara

Timbuktu je mesto v Maliju, ki stoji na robu Sahare, kakih 20 kilometrov stran od reke Niger, največjega rečnega toka v Zahodni Afriki. Mesto je nekoč bilo pomembno trgovsko središče, v katerem so se ustavljale trgovske karavane, ki so potovale skozi Saharo. Območje danes poseljujejo pripadniki tuareških nomadskih plemen, ki še vedno živijo v skladu s tradicijo, na sipinah, v skromnih šotorskih bivališčih. Timbuktu je 15. in 16. stoletju bil epicenter islamske kulture v Afriki, danes pa si mesto deli usodo mnogih nemirnih mest islamskega sveta, v katerih življenja prebivalcev krojijo oboroženi islamski skrajneži. Ti so se v mesto počasi stekali iz vseh koncev Afrike, pa tudi iz ostalih delov sveta, v nekem trenutku pa je njihovo število bilo tako veliko, da so se počutili dovolj močne, da prevzamejo oblast v svoje roke. Ekstremna, z orožjem uveljavljena svobodna interpretacija šeriatskega prava, je iz rok in nog tamkajšnje mladine vzela žoge, prepovedala petje in vsako obliko glasbe, posedanje pred hišami in na javnih površinah, kajenje, ženske so morale zakriti obraze in si v javnosti na roke celo nadeti rokavice. Nedaleč stran od mesta v šotoru na sipinah, z ženo, hčerko in posvojenim osirotelim fantom, ki veliko pomaga pri delu z živino, živi nomadski kmet Kidane. Večina sorodnikov iz njihovega plemena je že zapustila območje, vendar Kidane ne razmišlja o dohodu. Mirno življenje na osami mu ugaja in zdi se, da je družina izven dosega represivnih zakonov, ki jih v mestu, le nekaj deset kilometrov stran izvajajo skrajneži. A nato se Kidane zaplete v spor z nekim ribičem in stori veliko napako, zaradi katere bo na lastni koži izkusil krutost novih oblastnikov in zakonov, ki so jih ti s seboj prinesli.

Timbuktu je najuspešnejši film  mavretansko-malijskega režiserja Abderrahmana Sissakoja, eden izmed petih nominirancev za tujejezičnega oskarja, dobitnik dveh nagrad v Cannesu, in najuspešnejši film na letošnji podelitvi francoskih filmskih nagrad (7 cezarjev). Filmsko druženje z enim izmed najpomembnejših afriških režiserjev ta hip prinaša skrb zbujajoč portret okolja, v katerem verski fanatizem postaja največji sovražnik temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Dogajanje ohlapno povezuje osrednja zgodba o nesrečnem kmetu, okoli katere Sissako splete še več bolj ali manj povezanih zgodb, ali bolje rečeno utrinkov iz življenja ljudi, ki so iz dneva v dan manj svobodni. Timbuktu je pomemben film, ker nam pomaga razumeti vso kompleksnost položaja v tem delu sveta, pa tudi širše, saj gre le za eno različico zgodbe, ki se po podobnem obrazcu, z manjšim odstopanjem na račun lokalnih posebnosti, ponavlja na več koncih sveta. V mavretanskem primeru okoliščine iz spomina prikličejo preteklost, saj domačini prišleke, okupatorje pravzaprav, v mnogih pogledih doživljajo tako, kot so nekoč doživljali kolonizatorje. To samo utrjuje prepričanje, da je temelj vsakega podrejanja, vsake nasilne implementacije volje, interes. Kot na dlani je, da vse te paravojaške skupine za sabo imajo sponzorje, ki imajo svoje cilje. Zato ne preseneča, da v danih okoliščinah na površje priplavajo takšni, ki v radikalni interpretaciji verskih normativov ne vidijo priložnost za širjenje božje volje, ampak predvsem priložnost, da sami  postanejo nekakšni mali bogovi. Sissako v nekaj prizorih, v katerih starega imama zoperstavi okupatorjem, povsem jasno demonstrira razliko med iskrenim vernikom in tistimi, ki jih pri dejanjih vodi kompleks večvrednosti. Režiser se zaveda, kako pomembno je razumeti, da so tudi med oboroženimi skrajneži (tako kot v vsaki vojni) ljudje, ki niso nujno slabi. V na videz nepomembni podzgodbi treh skrajnežev, ki ves čas debatirajo o nogometu, registriramo ljubezen do igre, ki jo paradoksalno, oni sami, z orožjem, pomagajo zatreti. Razmislek o tem detajlu lahko pripelje do edinega logičnega sklepa: za trojico je pridružitev skrajnežem reševanje eksistencialnega vprašanja, ki nima veliko skupnega z osebnimi verskimi prepričanji. Sissako je s svojim petim celovečercem ponudil smernice za razumevanje nevarnosti islamskega radikalizma in istočasno odposlal jasno sporočilo, da tovrstna radikalna gibanja nimajo nič skupnega z islamom, ki ga prakticira večina vernikov. Za konec bi želel še poudariti, da je Timbuktu film izjemne vizualne lepote, ki se ob odlični glasbi Amina Bouhafa izteče v pravo avdio-vizualno doživetje.             

Ocena:

Phoenix (2014)

Slovenski naslov: Phoenix
Država: Nemčija, Poljska
Leto: 2014
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Christian Petzold
Scenarij: Christian Petzold, Harun Farocki, Hubert Monteilhet (knjiga)
Igrajo: Nina Hoss, Ronald Zehrfeld, Nina Kunzendorf

Berlin, leta 1945. Druga svetovna vojna je končana, mesto je v ruševinah, razdeljeno na sektorje pod kontrolo zahodnih in vzhodnih sil. V mesto se vračajo tudi tisti redki Židje, ki so uspeli preživeti v koncentracijskih taboriščih. Med povratniki je tudi Nelly Lenz, ženska iznakaženega obraza in edina preživela članica premožne judovske družine. Prilagoditev na nove okoliščine in življenje na svobodi za žensko, ki je pred vojno pela po berlinskih klubih, ne bo enostavna. Zdi se, da Nelly še vedno živi v preteklosti in si zatiska oči pred realnostjo, saj del nje še vedno utopično verjame, da so stvari lahko takšne, kakršne so bile nekoč. To je verjetno eden izmed razlogov, da se ne razveseli operacije, s katero ji zdravniki na novo rekonstruirajo obraz. Novi obraz oznanja začetek povojnega življenja, ki nima veliko skupnega z dogodki in ljudmi iz njene preteklosti. Obrniti hrbet preteklosti pa je še toliko bolj boleče, ker še vedno ljubi moža Johnnyja, Nemca, ki jo je vse do leta 1944 skrival pred nacisti, ki so na koncu vendarle odkrili njeno skrivališče. On je prepričan, da je Nelly umrla v taborišču, zato (in zaradi novega obraza) jo ne prepozna, ko se nek večer pojavi v nočnem klubu, v katerem dela kot strežaj. A že ob naslednjem srečanju postane bolj pozoren na neznanko, ki ga zelo spominja na ženo. Podobnost je tako očitna, da Johhny kmalu skuje načrt: z njeno pomočjo se bo poskušal dokopati ženine zajetne dediščine. Zanj je to priložnost, da reši svoj materialni položaj, za Nelly, ki pred njim skriva svojo pravo identiteto, je to priložnost, da končno odkrije koliko resnice je v govoricah, da jo je prav on izdal nacistom.

Phoenix je že sedmi celovečerec, ki sta ga skupaj posnela eden najvidnejših predstavnikov t.i. berlinske šole Christian Petzold in njegova skorajda stalna sodelavka Nina Hoss. Pri scenariju je znova pomagal zdaj že pokojni Harun Farocki, pri katerem je Petzold pilil svoje režiserke veščine kot asistent režije. Pomemben član igralske zasedbe je ponovno tudi Ronald Zehrfeld (Johnny), ki smo ga ob Hossovi gledali že v drami Barbara, najbolj uspešnem naslovu v režiserjevem opusu, nagrajenim z berlinskim srebrnim medvedom. Ta dobro uigrana ekipa nas ponovno pelje v (nemško) preteklost, v čas tik po koncu druge svetovne vojne, ko se je večina Nemcev morala soočiti z neizogibnim vprašanjem kolektivne krivde. Stanje duha nemške nacije Petzold izrisuje skozi usodo ženske, ki na več »frontah« poskuša povrniti izgubljeno identiteto, izguba pa je obravnavana na dveh osnovnih nivojih: nacionalnem in osebnem. S tem se gledalca postavi v kožo posameznika, ki je odraščal v nekem okolju s katerim se je identificiral, verjel v lastno nacionalno pripadnost in se potem v najhujšem masovnem zločinu imenovanem holokavst, soočil s krvjo izpisano zavrnitvijo. Zato ne preseneča, da se glavna junakinja počuti, kot bi se ravnokar prebudila iz zelo dolge nočne more, ki na njo vpliva tako močno, da še vedno ni prepričana, kaj je od tega kar vidi in občuti sploh resnično. Njeno zmedo dodatno stopnjujejo čustva do moža (sama pravi, da v taborišču brez teh čustev ne bi preživela), gledalcu pa je od samega začetka jasno, da za Nelly (in vse vpletene) obstaja samo en izhod iz trenutnega položaja. Streznitev naposled pride, v mojstrsko realiziranem sklepnem prizoru. Poleg tega bo v spominu ostala še ena vrhunska predstava Nine Hoss, ki nam kljub dialoški skoposti že s svojo pojavo, telesnostjo in obrazno mimiko osupljivo pričara vso kompleksnost trpljenja glavne junakinje. Phoenix je pod črto film, ki mi je ponudil veliko dobrega, toda absurdnost zapleta, ki je zgrajen okoli moževega (ne)poznavanja žene, je za moj okus (ne glede na vso lepo konstruirano simboliko) enostavno preveč neverjeten, da bi bil nemoteč. 

Ocena:

* iz objave odstranjene fotografije (zahteva DMCA)

Cannes 2015 - Zlata palma

Letos nam se z uradnega plakata 68. edicije filmskega festivala v Cannesu nasmiha Ingrid Bergman, žiriji, ki bo podeljevala nagrade v glavni tekmovalni sekciji pa predsedujeta brata Coen.  Ekipo, ki bo med devetnajstimi kandidati izbrala dobitnika zlate palme poleg slavnega režiserskega dvojca sestavljajo še ameriški igralec Jake Gyllenhaal, francoska igralka Sophie Marceau in britanska igralka Sienna Miller. »Naša naloga je postavitev novih imen na svetovni filmski zemljevid.« je v svoji izjavi ob predstavitvi naslovov iz glavnega tekmovalnega sklopa povedal Thierry Fremaux. Ob takšni najavi bi človek med kandidati za zlato palmo pričakoval več neznank, vendar je med kandidati manj kot polovica (devet) takšnih, ki se prvič potegujejo za to prestižno nagrado. 

Med njimi je tudi Yorgos Lanthimos (pred šestimi leti je njegov Podočnik zmagal v sekciji Poseben pogled), osrednje ime grškega novega vala, ki predstavlja svoj pri angleško govoreči film The Lobster, pri katerem je sodelovala pisana mednarodna igralska zasedba. Film je kategoriziran kot zf romantična komedija, postavljena v bližnjo prihodnost: samski posamezniki morajo v 45-ih dneh, ki jih preživijo v nekem hotelu, najti ustreznega partnerja. Vse, ki ne uspejo doseči zastavljenega cilja za kazen preobrazijo v živali in pošljejo v gozd. S svojim tretjim celovečercem Louder Than Bombs, se je v glavni programski sklop prebil tudi norveški režiser Joachim Trier (Repriza, Oslo, 31. Avgusta), ki bo tako kot Lanthimos predstavil svoj prvi film v angleškem jeziku. Igralsko zasedbo predvodijo Jesse Eisenberg, Rachel Brosnahan, Gabriel Byrne in Amy Ryan. 

Francoska filmarka Valerie Donzelli, ki je nekaj let nazaj pustila odličen vtis z dramo Razglasitev vojne, predstavlja dramo Marguerite and Julien, posneto po scenariju Jeana Gruaulta, ki je bil že v 70-ih spisan za pokojnega velikana francoskega filma Françoisa Truffauta. Med možna odkritja festivala nedvomno velja uvrstiti Son of Saul, debitantsko stvaritev madžarskega režiserja Laszla Nemesa. Debitantski filmi zelo redko dobijo priložnost v glavni tekmovalni sekciji, zato je uvrstitev filma avtorja, ki je pritegnil veliko pozornosti s svojimi kratkimi filmi,  deluje toliko bolj obetavno.  Zgodba postavljena v koncentracijsko taborišče Auschwitz, v leto 1944, prikazuje dva dni življenja madžarskega ujetnika, člana ekipe zadolžene za sežig trupel v krematoriju. Ko zapornik med mrtvimi najde truplo fanta, ki bi lahko bil njegov sin, želi doseči nemogoče: skrije truplo in poišče rabina, ki bo fanta dostojno pokopal. 

Med uglednimi imeni, ki se prvič potegujejo za zlato palmo je tudi Kanadčan Denis Villeneuve. Eden izmed najbolj potentnih režiserjev ta hip bo predstavil krimi dramo Sicario, z Emily Blunt, Joshom Brolinom in Beniciom Del Torom. Bluntova igra mlado agentko FBI-ja, ki postane del tajne operacije, ki za cilj ima odstranitev vodje zloglasnega mehiškega kartela.  Sprehod med debitanti v glavnem tekmovalnem sklopu zaključujem z novim filmom Guillaumeja Niclouxa, režiserja, ki nas je lani zabaval z Ugrabitevijo Michela Houellebecqa. Za naslovom Valley of Love se skriva zgodba o slavnem igralcu (Gérard Depardieu) in igralki (Isabelle Huppert), ki sta nekoč bila ljubimca in dobila otroka. 25 let kasneje bivša ljubimca ponovno združi sinova smrt.

Zdaj pa k filmom avtorjev, ki so v preteklosti že sodelovali v glavni tekmovalni sekciji. Med kandidati tako imamo dva režiserja, ki v svojih vitrinah imata zlato palmo. Prvi je italijanski režiser  Nanni Moretti (leta 2001 je zmagal z dramo Sinova soba), ki bo predstavil Mia madre, zgodbo o eksistenčni krizi režiserke, ki obremenjena z mislimi na mater na smrtni postelji poskuša dokončati svoj naslednji film. Drugi dobitnik glavne nagrade v letošnji konkurenci je Gus Van Sant, ki se z dramo Sea of Trees četrtič podaja v boj za zlato palmo. Po scenariju Chrisa Sparlinga (Zakopan) posneta drama  je zgodba o Američanu (Matthew McConaughey), ki se odpravi v t.i. Samomorilski gozd na japonski gori Fuji (samomorilski zato, ker je gozd priljubljena destinacija mnogih samomorilcev). Američan v gozdu sreča Japonca (Ken Watanabe), ki je tja prišel z isto samomorilsko mislijo. 

Poleg že omenjenega Morettija sta v konkurenci še dva italijanska režiserja: Matteo Garrone, avtor Gomorre in Resničnosti (oba filma sta prejela Veliko nagrado žirije) bo predstavil The Tale of Tales, svoj prvi film v angleščini, v angleščini pa je snemal tudi Paolo Sorrentino, ki se po odmevni, z oskarjem nagrajeni Neskončni lepoti, vrača z dramo Youth, v kateri bomo gledali Rachel Weisz, Paula Dana, Michaela Caina, Jane Fonda, Harveyja Keitela… Američan Todd Haynes po osemletnem premoru ima novi film: Carol je romantična drama posneta po romanu Patricie Highsmith, zgodba pa je postavljena v 50-ta leta in se vrti okoli mlade trgovke (Rooney Mara), ki se zagleda v malce starejše poročeno žensko (Cate Blanchett). Hou Hsiao-Hsien je v Cannesu predstavil že sedem filmov. Niz bo nadaljeval z zgodovinskim spektaklom The Assassin, ki se odvija v času vladanja dinastije Tang.  

Jia Zhang-ke se po odličnem A Touch of Sin, za katerega je v Cannesu pred dvema letoma prejel nagrado za scenarij, vrača z Mountains May Depart, zgodbo postavljeno v treh različnih časovnih obdobjih: prvi del se dogaja v 90-ih,  drugi v sedanjosti, zadnji del pa se odvrti v Avstraliji leta 2025. Francoska igralka in režiserka Maïwenn, ki pred štirimi leti pustila zelo dober vtis s Policijo (nagrada žirije), se letos vrača z romantično dramo Mon roi, njen ugledni rojak Jacques Audiard (Prerok, Rja in kost) pa bo predstavil Dheepan, pripoved o bivšem tamilskem tigru s Šri Lanke, ki prebegne v Francijo.  Pregled glavne tekmovalne sekcije zaključujem z omembo novega filma japonskega mojstra Hirokaza Koreedaja.  Our Little Sister  je zgodba o treh sestrah, ki živijo skupaj z babico. Nekega dne se v njihovem domu pojavi 13-letna polsestra.

Celoten seznam letošnjih kandidatov za zlato palmo:

1. Dheepan - Jacques Audiard
2. La loi du marché - Stéphane Brizé
3. Marguerite et Julien - Valérie Donzelli
4. The Tale of Tales  - Matteo Garrone
5. Carol - Todd Haynes
6. The Assassin - Hou Hsiao-Hsien
7. Mountains May Depart - Jia Zhang-ke
8. Our Little Sister - Hirokazu Kore-eda
9. Macbeth - Justin Kurzel
10. The Lobster - Yorgos Lanthimos
11. Mon roi - Maïwenn
12. Mia madre - Nanni Moretti
13. Son of Saul - László Nemes
14. Youth - Paolo Sorrentino
15. Louder than Bombs - Joachim Trier
16. Sea of Trees - Gus Van Sant
17. Sicario - Denis Villeneuve
18. Chronic - Michel Franco
19. Valley of Love - Guillaume Nicloux

Peaky Blinders (2013– )

Slovenski naslov: -
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 6x60' (1. sezona),  Imdb
Avtor: Steven Knight
Igrajo: Cillian Murphy, Sam Neill, Helen McCrory, Annabelle Wallis, Paul Anderson, Iddo Goldberg, Charlie Creed-Miles, Joe Cole

V nedavnem zapisu posvečenem tv-seriji Padec (The Fall, 2013–) sem obljubil večjo pokritost dogajanja na področju tv produkcije, ideja pa je vsaj enkrat mesečno predstaviti kakšno izmed tv serij z vedno daljšega seznama potencialno zanimivih nalovov.  BBC-jeva produkcija Peaky Blinders je naslov na tem seznamu, ki je s svojimi osnovni karakteristikami obetal zelo veliko. Avtor serije je Steven Knight,  ki je v sodelovanju s Tomom Hardyjem posnel Locke (2013), eno najprijetnejših presenečenj lanskega leta in človek, ki se je v preteklosti izkazal kot zelo vešč scenarist. Izpod njegovega peresa sta prišla scenarija za Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things), ki ga je posnel Stephen Frears, in Smrtne obljube (Eastern Promises) v režiji Davida Cronenberga. Anglež sicer veliko dela za televizijo, Blindersi pa so najbolj ambiciozen tv-projekt v njegovem razgibanem ustvarjalnem opusu. 

Zgodba se odvija v angleške mestu Birmingham, v času med prvo in drugo svetovno vojno. Vojni veterani, ki jim je uspelo preživeti strahote prve svetovne vojne, po vrnitvi domov poskušajo svoja življenja vrniti v stare tirnice, toda težko življenje, postvojne travme in mačehovski odnos države do  preživelih, poglabljajo njihovo nezadovoljstvo, jezo in depresijo. Med njimi je tudi  Thomas Shelby (Cillian Murphy) član birminghamske tolpe Peaky Blinders, ki se iz vojne vrne kot veliko ambicioznejši in zrelejši mož. Rojeni vodja pravzaprav, ki v novih okoliščinah vidi priložnost, da družinske posle (kraje in ilegalne stave) povzdigne na višji nivo. Po družinski hierarhiji vloga glave družine pripada starejšemu bratu Arthurju (Paul Anderson), a ko spoznamo družinsko dinamiko hitro dojamemo, zakaj je mlajši Thomas bolj primeren za to vlogo. Tako kot vsaka družina vpletena v kriminalne posle, tudi družina Shelby ima svojega consiglierja in v tem primeru je to teta Polly (Helen McCrory), ki deluje iz ozadja in s tiho diplomacijo zna rešiti marsikakšen problem. Ko tolpi v roparski akciji v roke po naključju pade kontejner poln orožja in streliva, oblasti v mesto pošljejo prebrisanega, brezkompromisnega policijskega inšpektorja (Sam Neill), ki pri svojem delu  uporablja napredne policijske metode. Inšpektor v gnezdo sovražnikov pošlje agentko pod krinko (Annabelle Wallis), ki se bo poskušala približati Thomasu in njegovim možem.  

Večina poročevalcev Peaky Blinders opisuje kot angleški odgovor na ameriško uspešnico Imperij pregrehe (Boardwalk Empire, Terence Winter, 2010–2014). Primerjava je povsem na mestu, saj sta seriji sinhronizirani na dveh pomembnih področjih: tematskem (obe prikazujeta vzpon kriminalnih združb/posameznikov) in časovnem (obe sta umeščeni v obdobje med  prvo in drugo svetovno vojno). Z zadovoljstvom ugotavljam,  da se tudi ostanek sveta v produkcijskem smislu vedno bolj približuje ameriškim produkcijskim standardom: Skandinavci, Francozi, Angleži, Italijani… so praktično že na enakem nivoju in Blindersi so najboljši dokaz pravilnosti te trditve. Uvodna tema je Cavova "Red Right Hand," ki napoveduje odličen soundtrack serije, na katerem poleg Cava in The Bad Seedsov slišimo The White Stripes, Toma Waitsa, PJ Harvey, Arctic Monkeys… Serija na naše zaslone prinaša vizualno razkošno in verno rekonstrukcijo 20-ih let prejšnjega stoletja, turbulentnega obdobja v zgodovini mesta Birmingham, ki so ga poleg revščine in kriminala zaznamovala tudi politična vprašanja. Le-ta so sprožila policijske operacije usmerjene proti komunističnemu gibanju in vseprisotno IRO, ki je v tem obdobju vodila gverilsko vojno proti pripadnikom britanskih varnostnih sil. Pri serijah, ki »žonglirajo« z večjim številom likov  je vedno težko najti pravo razmerje oziroma stopnjo karakterizacije posameznih likov in v tem segmentu Knight in njegova ekipa pri večini pomembnejših likov dosežejo solidne rezultate. Največ pozornosti je razumljivo namenjeno niansiranju Thomasa Shelbyja, osrednjega (anti)junaka, ki ni zgolj brezkompromisen in neustrašen mafijc, ki z zločini tlakuje svojo pot proti vrhu. Thomas je človek, ki se zaveda, da njegova moč izvira iz enotnosti družine in podpore lokalne skupnosti, ki bi zelo hitro obrnila hrbet nadutem samovšečnežu. Zato nikoli ne ravna impulzivno, saj je vsaka poteza del skrbno premišljene strategije, s katero uresničuje dolgoročne cilje. Thomas je manipulator, ki usmerja življenja ljudi okoli sebe (tudi najožjih družinskih članov), a jim je obenem pripravljen prisluhniti in pošteno nagraditi njihov prispevek k skupni stvari. 

Vse te lastnosti  odlično pooseblja podcenjeni irski igralec Cillian Murphy, ki ga večina pozna po stranskih vlogah v Nolanovih blockbusterjih, jaz pa bi na tem mestu raje izpostavil njegovo napihovanje igralskih mišic v naslovih kot so: 28 dni pozneje, Intermission, Veter, ki trese ječmen… Lik takšnega kalibra potrebuje dostojnega nasprotnika in ga tudi najde v izvrstnem Samu Neillu, za romantično komponento filma pa poskrbi relativno neznana angleška igralka Annabelle Wallis, ki igra agentko pod krinko, v katero se zagleda vodja Peaky Blindersov. Avtor Steven Knight, sicer rojeni Birminghamčan, je v nekemu intervjuju povedal, da je v scenarij vključil kar nekaj  podrobnosti, ki jih je med odraščanjem (in kasneje v zrelih letih) slišal od staršev in sorodnikov, ko so ti obujali spomine na stare čase. Peaky Blindersi zainteresiranim nedvomno prinašajo kvalitetno zabavo, a vseeno se še enkrat moram vrniti na Imperij pregrehe in primerjalno ugotoviti, da britanski sorodnik vseeno ne premore scenaristične kompleksnosti HBO-jeve kriminalne sage. Mestoma zmoti tudi predvidljivost, predvsem v uvodnih epizodah, saj izkušenejši gledalec hitro predvidi osnovne smernice, v katerih se bo zgodba razvijala naprej.  A v nadaljevanju stvari funkcionirajo bolje, saj ustvarjalcem uspe potegniti nekaj asov iz rokava, ki napovedujejo zanimiv razvoj dogodkov  v drugi sezoni, ki se je na Otoku že odvrtela in je že dostopna na blu-ray ploščku. V drugi sezoni se ekipi pridružita še Tom Hardy in Noah Taylor, kar je razlog več (pravzaprav dva), za še eno druženje z birminghamsko druščino. 

Ocena:

Shi hun [Soul] (2013)

Slovenski naslov: -
Država: Tajvan
Leto: 2013
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 111' , Imdb
Režija: Mong-Hong Chung
Scenarij: Mong-Hong Chung
Igrajo: Jimmy Wong, Joseph Chang, Liang He-chun, Tou Chung-hua, Chen Shiang-chyi, Leon Dai

Soul je četrti celovečerec tajvanskega režiserja Mong-Hong Chung, ki je svoje filme že predstavljal v Locarnu (The Fourth Portrait, 2010) in Cannesu (Parking, 2008). Njegov zadnji izdelek so med drugim zavrteli v Torontu in na bližnjem Far East Film festivalu v Udinah, kjer ga je "ujel" moje radar za otkrivanje potencialno zanimivih naslovov. Glavni junak zgodbe je A-chuan (Joseph Chang), mladenič zaposlen v japonski restavraciji v Tajpeju, ki se v zadnjem obdobju obnaša precej čudno. Nekega dne v službi kolapsira in konča v bolnišnici. Preiskave ne ponudijo nobenih otipljivih rezultatov, zato zdravniki kot najverjetnejši vzrok težav označijo težjo obliko depresije. Nekaj dni kasneje sodelavci A-chuana odpeljejo v rojstno vas v gorah; v čudovitem naravnem okolju, v družbi ostarelega očeta, so njegove možnosti za okrevanje nedvomno boljše. Čez nekaj dni v gorsko kočo pride tudi A-chuanova sestra, ki bo poskušala očetu pomagati z povsem odsotnim bratom, ki od prihoda ni spregovoril niti ene same besede. Sestra je v skrbeh, saj brat že več dni nič pojedel, a že naslednjo noč je malo bolj pomirjena, ko ga sredi noči opazi s polnimi usti. Spokojna vseeno ne more biti, ko vidi, da brat vase tlači ledeno mrzlo hrano naravnost iz hladilnika. Naslednje jutro ostareli oče vstopi v hišo in na tleh zagleda hčerkino truplo.    

»Hotela me je poškodovati.«, izusti mladenič. »Kdo sploh si?« ga vpraša oče. »Videl sem, da je to telo prazno, zato sem se vanj naselil.« mirno odvrne mladenič. Se je v A-chunu prebudil psihopat, ki se je vseskozi skrival globoko v njem?  So oblast nad njim prevzele demonske sile? Ali je vse skupaj morda rezultat duševne bolezni, zaradi katere je mladenič povsem izgubil stik z realnostjo? To je izhodišče, iz katerega nas Mong-Hong Chung pelje v razkrivanje družinskih skrivnosti in narave odnosa med ostarelim očetom in sinom. Soul je zelo samosvoj, netipičen film in to je po moji oceni ena izmed njegovih glavnih prednosti. Z zlim duhom obsedeni mladenič tako ne počne nič tipičnega: je povsem miren, ne preklinja, ne bruha, ne govori s hripavim zlobnim glasom in na splošno ne počne nič, kar spada v standardno folkloro pri podobnih likih. Obračanje obrazcev je prisotno tudi pri očetu, drugem najpomembnejšem akterju, ki mu po ustaljenih standardih pripada vloga dobrosrčnega starčka, ki sina poskuša rešiti pred zlobnimi silami, saj se gledalec na neki točki začne (upravičeno) spraševati, ali ni oče tisti resnični zlobnež? Tovrstni filmi težko funkcionirajo brez ustrezne atmosfere, ki je v tem primeru izjemno dobro uglašena z vsebinsko in vizualno komponento filma. Pohvalil bi tudi subtilno glasbeno podlago in »oko« za selekcijo snemalnih lokacij, ki v enem trenutku delujejo zlovešče, v drugem pa nas prevzamejo z izjemno lepoto, za katero v psiholoških dramah in grozljivkah navadno ni prostora. Poseben ton filmu daje dobro odmerjeni deadpan humor, ki na zanimive načine popestri marsikakšno situacijo. Čeprav Soul ne doživljam kot grozljivko, to še en pomeni, da teh elementov ni. Prej nasprotno, saj se Chung izkaže s fantastično koreografijo in režijo horor sekvenc, ki jih sicer ni veliko, vendar le-te učinkovito poženejo kocine pokonci. Film je narejen tako, da gledalcu pušča prostor, da zapolni določene praznine. Priznam, da je zame nedorečenost, ki izvira iz teh odločitev bila nekoliko moteča, vendar sem v seštevku z videnim več kot zadovoljen.  

Ocena:

Inherent Vice (2014)

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Leto: 2014

Žanri: Krimi, Drama, Misterij

Dolžina: 148',  Imdb 

Režija: Paul Thomas Anderson

Scenarij: Paul Thomas Anderson, Thomas Pynchon (knjiga)

Igrajo: Joaquin Phoenix, Josh Brolin, Benicio Del Toro, Katherine Waterston,Owen Wilson, Maya Rudolph, Reese Witherspoon

Inherent Vice  je najnovejši  film Paula Thomasa Andersona, o katerem se je v zadnjih nekaj mesecih pisalo in govorilo veliko manj, kot  bi, glede na režiserjev pedigre, pričakovali.  Film človeka, ki je vse od prvenca Hard Eight (filmu je kasneje vrnjen prvotni naslov Sydney, ki ga je Anderson zaradi studijskih pritiskov sprva moral spremeniti), snemal prave filmske mojstrovine, je tudi tokrat posnel zelo poseben film.  Film, ki iz moje perspektive verjetno nikoli ne bo krojil samega vrha njegovega ustvarjalnega opusa, a vseeno film, ki bo brez težav kljuboval zobu časa in obdržal trajno mesto v mojih  filmskih spominih. Anderson se je tokrat lotil zahtevne ekranizacije istoimenske knjižne uspešnice  Thomasa Pynchona, enega izmed velikanov ameriške sodobne književnosti in tako postal prvi režiser, ki je v igrani film (poznavalci pravijo, da dokaj zvesto) pretočil  kakšno izmed Pynchonovih del[1]. »Inherent Vice« v pričujočem primeru označuje tisti neizogibni element tveganja, prisoten v vsem kar počnemo. V poslovnih, življenjskih in vseh ostalih odločitvah, je ne glede na pomembnost le-teh vedno prisoten riziko, ki se mu ne moremo izogniti, torej, nekaj kar podzavestno sprejemamo. Malo sem zakompliciral, a verjemite mi, tudi filmska zgodba za tem naslovom je zelo zapletena. Tako zelo, da se je pri opisovanju vsebine brezpredmetno spuščati v podrobnosti. V najbolj grobih črtah povedano se zgodba vrti okoli privatnega detektiva Larryja "Doc" Sportella, ki se zaplete v preiskavo izginotja bivšega dekleta in premožnega nepremičninskega mogotca. Na poti pa mu stojijo lokalna policija, z  detektivom Christianom "Bigfoot" Bjornsenom na čeli, FBI, nacistična motoristična tolpa in še kdo.

Likov in novih zapletov je toliko, da sem  nekje na četrtem (ali petem, nisem več prepričan) scenarističnem ovinku prenehal z utrujanjem možganov in tuhtanjem o tem,  kaj je kdo storil, komu in po čigavem naročilu, s kakšnimi motivi... V meglici številnih džointov, ki jih pokadi Joaquin Phoenix stvari postanejo meglene do te mere, da tudi številna porajajoča se vprašanja začnejo izgubljati pomen. V ospredju več ni klasični whodunit motiv, saj se nekje v procesu začnemo spraševati, kaj sploh preiskuje glavni junak in počasi spoznavamo, da se vprašanje več ne glasi kdo in zakaj, ampak predvsem kako. V tej namerni narativni zmedi tudi gledalec postaja vedno bolj podoben zakajenemu glavnemu protagonistu, ki pri razpletanju teh zamršenih niti ravna intuitivno, saj njegovi scvrti možgani enostavno več ne ločujejo med z mamili izzvanimi halucinacijami in resničnimi dogodki. Glede na stanje stvari je uživanje v filmu odvisno predvsem od zmožnosti gledalca, da potekajočo detektivsko preiskavo obravnava sekundarno, oziroma kot  element, ki zgodbo resda vleče naprej, a za samo razumevanje filma nima ključnega pomena. Film sem videl enkrat, potem pa sem se še enkrat osredotočil na posamezne odseke, ki so dokončno utrdili moje prepričanje, da misteriji, ki jih rešuje naš hipi detektiv v sandalah le izgovor, da se glavnega junaka pošlje na pot polno zanimivih preobratov. Inherent Vice je film, pri katerem moramo odmisliti izhodišče in cilj, in se osredotočiti na vse, kar se dogaja vmes, uživati v samem potovanju in čim manj razmišljati o tem, kaj, oziroma kje je končna destinacija. Šele s tem spoznanjem se lahko v polni meri posvetimo vsem dobrotam, ki jih je P.T. Anderson zamaskiral v  to kvazidetektivsko zgodo. Potem postane Brolinovo zaužitje čokoladne banane še bolj zabavno, resen obraz pa je praktično nemogoče ohraniti  ob Phoenixovih pronicljivih beležkah v njegovem detektivskem notesu. Oba omenjena sta naravnost fantastična v svojih rolah, za oko »zapne« tudi relativno neznana Katherine Waterston. Izpostaviti velja duhovitost dialogov in za Andersona značilno vrhunsko rekonstrukcijo časovnega obdobja. Odlično glasbo je znova  prispeval kitarist skupine Radiohead Jonny Greenwood, ki je z režiserjem sodeloval že pri filmih Gospodar  in Tekla bo kri. Zame sta edina nekoliko moteča dejavnika povezovanje zgodbe z voice-over  tehniko in sama dolžina filma, ki je glede na Andersonovo dosedanjo prakso povsem pričakovana.

---

[1] Nemški režiser in scenarist Robert Bramkamp je leta 2002 posnel dokumentarno dramo Prüfstand VII, ki je delno navdihnjena s Pynchonovim romanom Gravity's Rainbow iz leta 1973.

Ocena:

May in the Summer (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Jordan, Katar, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 99' ,  Imdb 
Režija: Cherien Dabis
Scenarij: Cherien Dabis
Igrajo: Hiam Abbass, Cherien Dabis, Nadine Malouf, Alia Shawkat, Bill Pullman

Dobra izkušnja s starejšimi deli avtorja je vedno najboljše priporočilo. Zato se v tem primeru nisem pretirano oziral na razmeroma nizke ocene; z optimizmom me je navdal prijeten spomin na Amreeko, celovečerni prvenec ameriško-palestinske režiserke Cherien Dabis. May in the Summer je njen drugi avtorski projekt, s katerim ta zanimiva filmarka ostaja na istih valovih: v njenem fokusu je ponovno družina z bližnjega vzhoda in znova so v ospredju vprašanja povezana s poreklom, religijo, identiteto… Tisti, ki ste Amreeko videli, se morda še spomnite, da je tam v ospredju bila palestinska katoliška družina, ki se poskuša adaptirati na življenje v Ameriki po 11. septembru, okolje polno predsodkov pa jim povzroča nemalo preglavic.

Režiserkin drugi film v tem smislu lahko obravnavamo tudi kot svojevrstno nadaljevanje, vendar brez direktne povezave z liki iz prvega filma. Tokrat je v ospredju arabska katoliška družina, ki se je že povsem adaptirala na življenje v ZDA. Oče Nadininih (Hiam Abbass) treh hčera je namreč Američan (Bill Pullman), ki je družino zapustil pred osmimi leti, ko je našel novo ljubezen v mladenki, ki je sovrstnica njegove najstarejše hčerke May. Najstarejša hčerka (igra jo režiserka) je uspešna ženska in avtorica mednarodne knjižne uspešnice, ki se bo v kratkem poročila s svojim muslimanskim izbrancem, uglednim profesorjem na neki ameriški univerzi. Vsa družina je zbrana v njihovi hiši v jordanski prestolnici Aman, kjer bo tudi poročna slovesnost, ki bo minila brez nevestine matere, ki se nikakor ne more sprijazniti s hčerkino odločitvijo, da se poroči z muslimanom. May takoj po prihodu deluje srečno, povsem prepričana v svojo odločitev, a nato se tudi v njeni glavi začnejo javljati prvi dvomi.

Cherien Dabis tokrat obrne ploščo in v vlogo neprilagojenih prišlekov postavi jordansko družino, ki se po dvajsetih letih življenja na zahodu v prvotni domovini več ne počuti tako domače. Sploh mlajši člani, ki so večji del življenja preživeli v novi domovini, kjer so povsem posvojili tamkajšnje standarde in običaje. Režiserka tudi v obratni smeri na zabaven način skicira kulturni prepad med modernim zahodom in konservativnim (Bližnjim) vzhodom, v drobnih stvareh, kot je denimo zahodnjaška zasvojenost s tekom. Prelepa May je na primer s seboj v Jordanijo prinesla zahodnjaško zasvojenost z rekreativnim tekom. Zdaj pa si predstavljajte mično črnolasko, med jutranjim džogingom na amanskih ulicah, v  tekaški opremi, s slušalkami v ušesih, in reakcije, ki jih takšen »pojav« sproža med tamkajšnjimi prebivalci. Podobnih situacij je na žalost premalo, saj Cherien tokrat več prostora nameni družinskim zadevam. Te niso nezanimive, vendar v osnovi vse preveč spominjajo na dobro znane vzorce in zaplete popularnih romantičnih komedij. Predvidevam, da bi se z večjim odmerkom komične drame in manjšim odmerkom romantične komedije dalo doseči več. Zadeva je simpatična, gledljiva, a vseeno ne doseže režiserkinega prvenca. Cherien Dabis je vseeno naredila nekaj pozitivnih premikov: iz moške perspektive ploskam predvsem odločitvi, da tudi sama stopi pred kamere in za to smo ji lahko le hvaležni.

Ocena:

Mommy (2014)

Slovenski naslov: Mamica
Država: Kanada
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 139' ,  Imdb
Režija: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan
Igrajo: Anne Dorval, Antoine-Olivier Pilon, Suzanne Clement, Patrick Huard

Večina filmskih sladokuscev verjetno pozna zgodbo o bliskovitem vzponu Xavierja Dolana, ki je pri rosnih devetnajstih letih posnel prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tue ma mere, 2009), pet let kasneje pa je v Cannesu v rokah že držal nagrado žirije za svoj peti celovečerec, ki ga predstavljam z današnjim zapisom. Kariero mladega Kanadčana že od samega začetka spremljajo pozitivni kritiški odzivi, v katerih so tisti bolj pronicljivi ocenjevalci izpostavljali naravni talent in nemalokrat omenjali rojstvo novega wunderkinda svetovnega formata. Moram pošteno priznati, da v Dolanu nisem videl takšnega potenciala, saj sta me prvi in drugi film pustila povsem hladnega. Njegov tretji film, V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways, 2012), je pri meni kotiral že nekoliko bolje, šele Tom na kmetiji (Tom a la ferme, 2013) pa je prinesel tisto prelomnico, po kateri sem tudi sam začel resno računati na njegove naslednje projekte.

In tako smo prišli do Mamice, njegovega najnovejšega filma, s katerim se Dolan še enkrat vrača k svoji najljubši temi — odnosu s svojo mamo. V središču pripovedi stoji težaven odnos med materjo Die (igra jo Anne Dorval, ki je nastopila v štirih od petih Dolanovih filmov) in njenim 15-letnim sinom Stevom (Antoine-Olivier Pilon), hiperaktivnim najstnikom z resno motnjo (ADHD sindrom): mladenič težko ohranja koncentracijo, pretirana aktivnost pa pogosto zna prerasti v kakšno nepremišljeno, ali celo nasilno dejanje. Po incidentu v šoli (zadnjem v nizu) pristojni predlagajo, da Die sina pošlje v ustanovo za duševno motene. Mati se upre tej ideji in sklene, da bo sina sama šolala doma. A ker sama ni najbolj primerna za takšno vlogo in ker za to nima najboljših pogojev, stanje v hiši postane skorajda nevzdržno. Nato v njuna življenja vstopi prijazna jecljajoča soseda Kyla (Suzanne Clement, še ena Dolanovih pogostih sodelavk), poklicna učiteljica, ki je zaradi težav z jecljanjem morala začasno opustiti delo v šoli. Kyla naveže prijateljske odnose z Dio, ter prevzame vlogo Stevove učiteljice in zdi se, da cvetoče prijateljstvo neobičajnega tria ima zdravilen učinek na vse  vpletene. 

Po krajšem razmisleku in sortiranju vtisov sem sklenil, da kot temeljno  vrednost filma velja izpostaviti predvsem barvite, neobičajne in originalne like, ki skozi medsebojno interakcijo izgradijo enega zanimivejših portretov disfunkcionalne družine, v katerega režiser lepo  vgradi motive iskrenega prijateljstva. Dolan največ pogonskega goriva najde v konfliktnih situacijah, ki jih sproža problematični najstnik, vendar istočasno uspeva to eksplozivno mešanico ljubezni in jeze podložiti s pravšnjo dozo iskrenih in prepričljivih čustev, v katerih ne zaznamo niti trohico ponarejenosti. Motivi in dejanja kljub nevsakdanjosti delujejo pristno in, v danih okoliščinah, logično. Prizor v katerem odlični Antoine-Olivier Pilon materi poje v nekem karaoke baru iz spomina prikličejo podoben prizor iz McQueenove Sramote, s katero bi se glede na prisotna incestna namigovanja dalo povleči marsikakšno vzporednico. Všečna montaža, energična igralska zasedba, skrbno izbran glasbeni miks, ki je povsem v funkciji zgodbe (in ne obratno)…, vse to so kvalitete, ki iz Mamice naredijo pravo filmsko poslastico. Za konec se bom ustavil pri nestandardnem razmerju slike (film je posnet v razmerju1:1), ki je v zadnjih letih vedno pogostejša izbira avtorjev v t.i. art produkciji. Poleg tistega standardnega sporočilnega motiva duševne utesnjenosti protagonistov Dolanu uspe iz te izbire izvleči dodatno vrednost, ko z majhnim trikom (deležni smo ga dvakrat) demonstrira kako se na gledalca s povsem tehničnim prejemom efektno prenese duševno počutje likov. 

Ocena:

Le meraviglie [The Wonders] (2014)

Slovenski naslov: Čudesa
Država: Italija, Švica, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Alice Rohrwacher
Scenarij: Alice Rohrwacher
Igrajo: Maria Alexandra Lungu, Sam Louwyck, Alba Rohrwacher, Sabine Timoteo, Agnese Graziani, Luis Huilca Logrono

Čudesa je film o družini. Pri filmih ki tematizirajo družino in družinske vezi je najpogosteje v ospredju disfunkcija, družinska razmerja nemalokrat igrajo pomembno vlogo tudi v zgodbah s kriminalno tematiko. Italijanska režiserka Alice Rohrwacher s svojim drugim celovečercem v središče postavlja družino, ki ni posebna zaradi disfunkcije ali vpletenosti v kriminalne posle. To je zgodba o družini, ki živi nekje na območju med Lacijem, Toskano in Umbrijo, na ruralnem območju, kjer človek dobi občutek, da se je čas ustavil. Tam pod eno streho živijo oče Wolfgang, mama Angelica, njune štiri hčerke in Coco, ženska, ki se je družini priključila v okoliščinah, ki do konca ostanejo nepojasnjene. Glava družine ni nihče izmed poimensko naštetih, temveč 12-letna Gelsomina, najstarejša izmed štirih hčera. Ona je tista, ki na očeta vrže odejo, ko ta zvečer zaspi pred televizijo in tista, ki se z njim od zgodnjih jutranjih ur posveča čebeljim panjem in čebelam. Lahko bi rekli, da se najstnica zelo dobro razume z medonosnimi žuželkami, ki pridno polnijo njihove posode za proizvodnjo medu. Prihodnost družine, ki se preživlja predvsem s čebelarstvom postane negotova, ko prejmejo odločbo, ki zelo poostruje pogoje za proizvodnjo medu. V izboljšanje proizvodnega procesa je potrebno vložiti zajeten kupček denarja, ki ga družina nima. In medtem ko Wolfgang lahko samo upa, da se bo vse na koncu nekako rešilo, Gelsominino pozornost pritegne televizijska ekipa, ki na tem območju snema resničnostno oddajo »Dežela čudes,« v kateri se za glavno denarno nagrado potegujejo tradicionalne kmečke družine. Čeprav je oče proti tej maškaradi in v njej ne želi sodelovati, Gelsomina na skrivaj izpolni prijavnico.

Velika nagrada canske žirije za film Alice Rohrwacher je za marsikoga bila pravo presenečenje. Žirija je v filmu videla nekaj posebnega in tudi po moji oceni so Čudesa prav posebna izkušnja. Posebno je že okolje, kamor režiserka postavi zgodbo, saj nam film predstavi zanimivo ruralno, delno močvirnato področje, kjer se ljudje še vedno upirajo modernemu načinu življenja in na svojih kmetijah poskušajo živeti od tistega, kar sami pridelajo. Posebni so tudi tamkajšnji prebivalci: v eni sami družini tako imamo ljudi, ki prihajajo iz različnih govornih področjih, v komunikaciji pa poleg italijanščine lahko slišimo tudi nemščino in francoščino. V multikulturnosti portretirane družine ni težko prepoznati avtobiografske elemente če vemo, da tudi režiserka izvira iz ene takih multikulturnih družin, ki se je ukvarjala s čebelarstvom. Gelsomina je v bistvu lik, ki ga je režiserka ukrojila po otroških  spominih na starejšo sestro, njeno mamo pa igra režiserkina starejša sestra, priznana italijanska igralka Alba Rohrwacher. Čudesa so film, ki dovzetnemu gledalcu lahko ponudi zelo veliko. Tako na čustvenem, kot na tematskem-sporočilnem nivoju. Prvi pomembnejši motiv je motiv odraščanja netipične 12-letnice,  ki s svojim delom na kmetiji in izjemno zrelostjo predstavlja enega izmed podpornih stebrov družine. A tudi Gelsomina je odraščajoča deklica, ki jo privlačijo moderne stvari kot so televizijski showi in življenje v kakšnem izmed italijanskih urbanih središč. Njene želje in sanjarjenja so obenem stvari, pred katerimi jo starši, predvsem oče, želijo obvarovati, v teh nesoglasjih pa prepoznavamo vedno očitnejši medgeneracijski prepad. Okoli te intimnejše motivike režiserka izrisuje portret zadnjih oaz tradicionalnega kmetijstva in učinke implementacije raznoraznih evropskih direktiv, zaradi katerih bo propadlo še tistih nekaj malih kmetij, ki še vedno vztrajajo. Duša filma so čudoviti, neobičajni liki in njihovi na videz kaotični odnosi. Čeprav potrebujemo nekaj časa, da razumemo vse te relacije in sprejmemo nekatere posebnosti, na neki točki preprosto začutimo, da so nam ti zlezli pod kožo. Tako močno, da razumemo kaj jih žene, razumemo njihove želje, strahove, napake… Čudesa so med ostalim tudi lep primer učinkovite in premišljene rabe snemalnih prizorišč in odlične selekcije igralskega kadra. Prepričajo prav vsi nastopajoči, v spomin pa se najbolj vtisne mlada Maria Alexandra Lungu kot Gelsomina in njen filmski oče Wolfgang, v interpretaciji belgijskega plesalca, koreografa, pevca in igralca Sama Louwycka. In čeprav neposredno po ogledu nisem čutil tako močnega navdušenja, v dneh po ogledu so se v moja razmišljanja večkrat prikradli liki iz Čudes, ki očitno ne bodo tako hitro izpuhteli iz mojega spomina. 

Ocena: