La guerre est déclarée

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija 
Leto: 2011 
Žanri: Drama 
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Valérie Donzelli 
Scenarij: Jérémie Elkaïm, Valérie Donzelli 
Igrajo: Valérie Donzelli, Jérémie Elkaïm, César Desseix, Gabriel Elkaïm, Brigitte Sy, Elina Löwensohn, Michèle Moretti

Francoski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki se mu na koncu ni uspelo prebiti med nominirance, zagotovo sodi med najbolj opazne francoske filme preteklega leta. La Guerre est déclarée je v marsičem pravo nasprotje tistega, kar nam najprej gre skozi glavo, ko začnemo procesirati kakšno izmed informacij, povezano s filmom. Denimo naslov, ki se v grobem prevaja kot Napoved vojne, nima nič skupnega z oboroženim spopadom širših razsežnosti, a je vseeno povsem smiseln in na mestu. Tudi ko pogledamo na plakat, iz katerega izžarevata sreča in veselje, pomislimo na romantično komedijo, a kratek sinopsis razkriva bolj depresivno zgodbo. In spet ko pomislimo, da nas, glede na povzetek zgodbe, najbrž čaka morje depresije in žalosti, smo spet daleč od resnice. Za režiserko Valérie Donzelli ,soscenaristko in glavno igralko je La Guerre drugi režiserski poskus, po (ne)uspešnem debiju La reine des pomme (The Queen of Hearts, 2009). Tukaj je Francozinja prevzela skoraj vse vajeti v svoje roke. Skoraj, kajti glavni igralec Jérémie Elkaïm in njen partner v resničnem življenju, je prevzel vlogo ko-scenarista. Mogoče bi v drugačnih okoliščinah ta podatek imel manjšo težo, če navdiha nebi črpala iz lastnega življenja in travme, ki sta jo preživela skupaj. 

Njuna zgodba se začne v nekem nočnem klubu. Med množico se pogleda ujameta, privlačnost je instantna in že v naslednjem trenutku stojita skupaj. On je Romeo in ona ne more verjeti v takšno naključje - ime ji je Juliet. »Izpolnjeni so vsi predpogoji za tragičen konec!« pripomni ona. Od tu naprej romanca cveti, v nekaj minutah se pred nami odvrti idilično obdobje za Romea in Juliet, polno ljubezni, srečnih trenutkov, divjih zabav… Naslednji mejnik v povsem naravnem razvoju njunega razmerja je nosečnost in rojstvo otroka. Malčku je ime Adam in razen dejstva, da je v prvih mesecih (pre)več jokal zaradi neustreznega hranjenja, je z otrokom vse v redu. Prva znamenja težav se javijo po vstopu v drugo leto. Fant še ni shodil, kar samo po sebi ni preveč zaskrbljujoče, nekaj skrbi povzroča tudi pogosto bruhanje. Ob opazovanju fanta v igri s sovrstniki starša skleneta, da je z otrokom nekaj narobe, zato ga peljeta na pregled. Ko pediatrinja opazi nenavadno asimetrijo obraza, zaskrbljenost že preraste v utemeljen sum. Deček konča pri priznanemu specialistu nevrologu v Marseillu. Prve novice niso prav nič spodbudne. Magnetna rezonanca razkrije velik tumor v dečkovi glavi. Operacija je nujna, a šele po odvzemu tkiva in analizi bo jasno, kako nevaren je tujek na njegovih možganih. Starša sta skrhana, cela družina mobilizirana in vsi skupaj lahko le upajo, da se bo vse srečno izteklo. Pred Adamom je zelo nevarna in zahtevna operacija, kemoterapije in dolgotrajno zdravljenje, možnosti za uspeh pa niso ravno velike. 

Čeprav se film vrti okoli boja s hudo boleznijo njunega potomca, je večino časa v ospredju ljubezenska zgodba in odnos med Romeom in Juliet. Ali če se nekoliko popravim, opazovanje njunega odnosa pod težo otrokove bolezni in vseh stranskih učinkov, ki jih takšen položaj izzove. Donzellijeva je posnela film, ki vsekakor ni lahek zalogaj. Depresivne teme nikoli niso bile magnet za množice in tudi tokrat je tako. Seveda, največ je odvisno od pripovedovalca in načina podajanja zgodbe in tukaj velja izpostaviti, da prav nič v pripovedovanju Donzellijeve, ne morem označiti za konvencionalno, ustaljeno, klišejsko. Če mi verjamete na besedo, La Guerre est déclarée se na zelo veder, mestoma celo komičen način spopada s temnimi silami. V trenutkih ko prihajamo do posameznih čustvenih vrhuncev, ko nastopijo trenutki, ki jih večina filmarjev izrablja za čustveno izčrpavanje gledalca, režiserka naredi ravno nasprotno. Skupaj s partnerjem se šalita o možnih izidih operativnega posega, pediatrinja v napetem trenutku želi telefonirati z igračo in tudi na sploh so njuni komentarji o medicinskem osebju, sorodnikih in celotni situaciji pogosto začinjeni z všečnim humorjem. Ne me narobe razumeti, kljub pozitivnem, vedrem pristopu je film zelo suveren v prikazu težkih trenutkov, občutja glavnih protagonistov in njihovih reakcij. Kot sem že omenil, zgodba počiva na resničnih dogodkih in situacijah, ki sta ju skupaj preživela glavna igralca. V nekem intervjuju sta poudarila, da film ni vendarle ni zvesta replika njunih življenj, a osnovni zaplet in razplet sta povsem usklajena z resničnimi dogodki. Rad imam filme, ki znajo tako zvesto poustvariti realnost, jo približati gledalcu na tako prepričljiv način in ga povezati z usodami likov. Povzetek zgodbe resda spominja na tv-film tipa Hallmark, toda tisto kar dobimo je nekaj zelo svežega in drugačnega. Poleg dobre igre in odlične kemije na relaciji Donzelli- Elkaïm, prepriča tudi duhovita montaža in inovativen pristop v ključnih trenutkih. Glede glasa čez sliko, ki povezuje daljše časovne preskoke sem nekoliko neodločen, a bolj ko ne imam občutek, da bi zadeva bolje funkcionirala brez tega dodatka. Iz tega segmenta izvira tudi največja pomanjkljivost, ko v končnici glas naratorja s kratkim povzetkom povzame usodo Romea i Juliet. Kljub tem manjši pomanjkljivostim je končni vtis več kot dober. V nekemu odzivu na film sem prebral zanimiv opis, s katerim zaključujem ta prispevek: La Guerre est déclarée je Full Metal Jacket, v hodnikih zdravstvenih ustanov. 

 Ocena: