sreda, 30. junij 2010

Anvil! The Story of Anvil (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Dokumentarni, Biografija, Glasbeni
Dolžina: 80 minut, Imdb
Režija: Sacha Gervasi
Scenarij: /Igrajo: Kevin Goocher, Glenn Gyorffy, Steve 'Lips' Kudlow, Robb Reiner, Chris Tsangarides, Tiziana Arrigoni

Preden sem videl Anvil! The Story of Anvil, sem imel napačno predstavo, da je ta film v resnici mockumentary (fejk dokumentarec, odigran dokumentarni film). Šele po ogledu sem malo raziskoval in spoznal, da je Anvil band, ki je še kako resničen. Največ zavajajočega učinka je prispeval Reinerjev This Is Spinal Tap, saj pogled na promocijski poster in kratka vsebina zelo spominjajo na Reinerjev kultni film, zato nas je tako veliko, ki smo bili mnenja, da je Anvil le Spinal Tap reciklaža.

Kanadski heavy metal band Anvil obstaja zelo dolgo, že 35 let ustanovitelja benda, pevec in kitarist Steve "Lips" Kudlow in bobnar Robb Reiner poskušata uresničiti svoje najstniške sanje. Lips in Robb sta pri 14-ih začela svojo glasbeno pot v rojstnem Torontu in prisegla, da nikoli ne bosta odnehala. Leta 82' so nastopili na Japonskem, na velikem glasbenem festivalu, kjer so fantje delili stage z velikimi bendi kot so Whitesnake, Scorpions in Jon Bon Jovi. Takrat so promovirali svoj prvi album Metal on Metal, a po studijskem prvencu in obetavnem začetku se stvari niso premaknile na bolje. Zelo hitro je bend potonil v pozabo, Robb in Lips sta imela le še lepe spomine na svojih »pet minut slave.« Fantje so se morali sprijazniti s tem, da od glasbe ne morejo živeti, zato so hodili v redno službo, ter tako preživljati sebe in družino. A de ne boste mislili, da so se odpovedali svojim sanjam. Nikakor ne. Fantje so od 80-ih do danes posneli kar 13 albumov, vsi albumi razen prvega in zadnjega, (s simboličnim imenom, This Is Thirteen), so doživeli neuspeh in so bili finančni polom. Njihova zgodba je pritegnila režiserja Sacho Gervasija, ki se je bendu priključil na njihovi evropski turneji, pripravah na to turnejo in s kamero ujel in prikazal zakulisje koncertiranja pozabljenega heavy metal benda.

Anvil je bil premierno prikazan na lanskem Sundanceu, nato je nadaljeval svojo »festivalsko« pot, na kateri je prejel kar nekaj odmevnih nagrad. Mnenja okrog Anvila so enotna, všeč je vsem, občinstvu in kritiki, razlogov za takšne odzive je kar nekaj. Že sama zgodba o fantih, ki se pri 50-ih še nista vdala in še vedno tako igrata na koncertih, ustvarjata nove pesmi in vmes hodita v službo je dovolj zanimiva. Če ste redno zaposleni in za svojo dušo igrate kitaro v kaki garaži, je zamisel o koncertni turneji najbrž nekoliko pretenciozna. Lips in Rob ne mislita tako. Tour menedžer je lahko vneta italijanska oboževalka, za enomesečno evropsko turnejo pa lahko izrabite neplačani letni dopust. Tudi ko igrate pred občinstvom ki ga lahko preštejete na prste ene roke, svoje delo opravite pošteno in profesionalno. Anvil je bend, ki je vse to prestal. Vse zgoraj zapisano je le delček tistega kar Anvil ponuja. Gervasi je odlično ujel iskren, čustven odnos med dolgoletnimi prijatelji, ki včasih eden drugemu žrejo živce, a nato zmorejo dovolj samokritike in moči za iskreno opravičilo. Lips in Rob predstavljata prijateljstvo v njegovi najčistejši obliki. V svojih čustvenih izbruhih je Lips tako človeški, resničen in samosvoj, zato je gledalec hočeš-nočeš potegnjen v dogajanje, prisiljen da sočustvuje z liki na ekranu. V Anvilu boste našli vse: humor, žalost, parodijo, samoparodijo, dramo, predanost glasbi, toplino in neuničljivost človeškega duha. Za ogled tega filma je glasbena usmeritev gledalca je nepomembna, tudi če vam težkometalni zvoki niso ravno pri srcu, vas to ne bo motilo. Anvilovci trenutno delajo na novem albumu, štirinajstem po vrsti, Juggernaut of Justice, njegov morebitni neuspeh pa zagotovo fantov ne bo ustavil na njihovi glasbeni poti.

Ocena: 8.5/10

torek, 29. junij 2010

Gongdong gyeongbi guyeok JSA (2000)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: J.S.A.: Joint Security Area
Država: Južna koreja
Leto: 2000
Žanri: Drama, Trilerr, Vojni
Dolžina: 110 minutImdb
Režija: Chan-wook Park
Scenarij: Seong-san Jeong, Hyeon-seok Kim
Igrajo: Yeong-ae Lee, Byung-hun Lee, Kang-ho Song, Tae-woo Kim, Ha-kyun Shin, Christoph Hofrichter, Myoeng-su Kim, Tae-hyeon Kim, Herbert Ulrich

Južnokorejski režiser  in scenarist Chan-wook Park sodi med moje najljubše južnokorejske ustvarjalce. Z njim sem se prvič srečal pred leti, ko sem videla danes že kultni Oldboy, film, ki mi je toplo priporočil njegove ostale stvaritve. Parkovih filmov ne bom našteval, zapisal bom le, da sta bila Joint Security Area in I'm a Cyborg, But That's OK edina, ki jih nisem že videl. Zdaj ko sem videl JSA, bom našel čas in v bližnji prihodnosti uvrstil na spored še I'm a Cyborg in tako kompletiral Parkovo filmografijo. Niti eden od njegovih filmov me ni razočaral, tudi JSA ni bil nobena izjema.

Kraj dogajanja: Joint Security Area, ali krajše JSA. Termin označuje razmejitveno območje med Severno in Južno Korejo, cono pod nadzorom mednarodnih opazovalcev, ki jih sestavljajo neutralne švicarsko-švedske enote Kraj, kjer napetost lahko čutite v zraku, je razmejitvena črta med državama ki so še danes v izrazito sovražnih odnosih. Spomini na korejsko vojno od katere je minilo že pol stoletja je še vedno živ, različna družbena ureditev (beri komunizem na severu in kapitalizem na jugu) je z leti državi še bolj utrdil na nasprotnih bregovih. V takem ozračju je prišlo do obmejnega incidenta, streljanja v katerem so ubita dva severnokorejska vojaka, ranjen pa eden južnokorejski vojak, ki naj bi dejanje zakrivil. Za glavno preiskovalko je imenovana pripadnica  mednarodnih enot,  major  Sophie E. Jean, ki je tudi sama korejskega rodu. Imenovali so jo zaradi njenih korenin in boljšega razumevanja tamkajšnjih razmer. Preiskava bi morala biti rutinsko opravilo, toda podrobna analiza razkrije nekatera nasprotja in nelogičnosti v poročilih, ki so jih dostavile sprte strani. Sophie se odloči, da bo opravila dodatna zaslišanja vpletenih, njihovi odzivi med samo preiskav pa še bolj poglobijo njene dvome v  avtentičnost uradnih poročil.

Za Parkov JSA velja, da je njegov najbolj političen film, ki obravnava še danes aktualno temo odnosov med Severno in Južno Korejo. Raziskava dvakratnega umora, postavljena v tako občutljivo območje, je veliko več, kot navadna preiskava. Gre za trčenje dveh ideologij, dveh družbenih ureditev, ki zgodbi daje drugačen izrazito političen pomen in v kateri obe strani poskušajo krivdo valiti na svojega sovražnika. V nekoliko širše zastavljenem mednarodno političnem okvirju spremljamo večplastno zgodbo, ki nam bo postopoma razkrila resnico, ki v bistvu niti ni tako politična, ki je politična le zaradi okoliščin in dvakratnega umora ki je povod za celo zgodbo. Če upoštevamo dejstvo da je Park Južnokorejec, je potrebno pohvaliti njegov prikaz in karakterizacijo severnokorejskih vojakov. Njihova postavitev v isto raven z njegovimi sonarodnjaki je zaslužna za zelo realistično atmosfero, brez nepotrebne satanizacije  nasprotnika. JSA je zgodba o prepovedanem prijateljstvu, s katero Park zelo jasno izraža svoje stališče do trenutne geopolitične ureditve korejskega polotoka. Stališče, ki zelo jasno pove, da so vsi Korejci en narod, razdeljen zaradi političnih razlogov in nasprotujočih mednarodnih interesov. Koreja je država, ki ni razdeljena na sever in jug zato, ker bi to bila volja naroda. Vse to je možno razbrati iz Parkovega politično-vojaškega trilerja, ki promovira humanizem in prijateljstvo, a se obenem zelo dobro zaveda realnosti. Vlogo severnokorejskega častnika je park namenil odličnemu Kang-ho Songu s katerim je že velikokrat sodeloval (nazadnje Bakjwi), njegovega južnokorejskega prijatelja je odigral še eden znan obraz korejskega filma,  Byung-hun Lee (Dalkomhan insaeng). Zame je edini moteči element filma nekoliko preveč prijateljski odnos med sovražnimi vojaki. Sicer je obmejna postojanka z dva vojaka na eni in dva na drugi strani mostu, zaspan in sila dolgočasen kraj, zato so tudi tako nenavadna prijateljstva realna možnost. JSA je resda nekoliko slabši od Parkovih najboljših izdelkov, a vseeno je to bila še ena pozitivna filmska izkušnja z njegovim podpisom.

Ocena: 7.5/10

ponedeljek, 28. junij 2010

I Love You Phillip Morris (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 102 minut, Imdb
Režija: Glenn Ficarra, John Requa
Scenarij: Glenn Ficarra, John Requa
Igrajo: Jim Carrey, Ewan McGregor, Leslie Mann, Rodrigo Santoro, Nicholas Alexander, Michael Beasley, Tony Bentley

Včasih razmišljam, ali nebi bilo bolje, če bi pred ogledom filma o zadevi  ki jo bomo videli, vedeli čim manj oz. nič. Spremljajoče informacije pač povedo preveč, tako da gledalec že pred ogledom ve, kaj ga čaka. Po drugi strani, distributerji morajo promovirati svoje izdelke, to pa ne morejo narediti tako, da ne povejo nič. Nekaj osnovnih informacij le morajo ponuditi, da privabijo gledalca v kinodvorano. Če pa na promocijskem plakatu imaš Jima Carreya, polovico dela si že opravil. Carey je odigral že veliko različnih vlog, tudi takšne, ki so bile zelo zahtevne in v katerih je pokazal in dokazal, da ni le komik, ki svoj uspeh dolguje obrazni mimiki in »prilagodljivemu« telesu. Manjkala mu je le še kakšna gay vloga (v zadnjih letih zelo popularna izbira med hollywoodskimi zvezdniki), da zaokroži svoj igralski opus.  

Steven Russell (Carey) je živel navidez popolno, srečno, zakonsko življenje. Lepa žena in čudovit otrok, urejeno domovanje … Vse dokler se mu ni posvetilo, da v resnici ljubi moške. A iz tega ni delal veliko pompa, kot denimo v kakšni drami, v kateri bi se glavni junak bojeval sam s seboj in se psihično trpinčil. Ne, Steven je z nasmehom na obrazu povedal resnico, zapustil družino in se odpravil v Miami, kjer bo začel znova. Steven je vedno bil iznajdljiv in vedno znal najti nove »načine«, ki so mu omogočali finančno stabilnost. Težava je le v tem, da njegovi iznajdljivi načini služenja denarja niso bili ravno zakoniti. A roki pravice se ne moreš izogibat v neskončnost in to kmalu spozna tudi Steven, ki zaradi svojih dejanj konča v zaporu. Kasneje se bo izkazalo, da njegovo bivanje v zaporu pravzaprav sreča v nesreči, saj tam spozna ljubezen svojega življenja Phillipa Morrisa (Ewan McGregor). Steven je zelo iznajdljiv tudi za zapahi, zato mu bivanje za rešetkami mi tako hudo breme. Sploh pa ko s pomočjo zvez uredi da Phillipa premestijo v njegovo celico. Življenje v zaporu je bila idila za oba, toda, potem ko prideta na prostost, je Philip čedalje bolj zaskrbljen zaradi Stevenovih  sumljivih poslov. Življenje na visoki nogi je zanj slaba tolažba. Zaveda se namreč, kako zelo rizičen je Stevenov življenjski slog.

Zdaj se lahko vrnem na teorijo, ki sem jo načel na začetku tega spisa. Vprašam se namreč, kako učinkovit bi bil prvi Careyev gay-prizor v filmu, če gledalec pred ogledom nebi vedel nič o filmu? Prizor posnet zato da šokira, bi dobil povsem novo dimenzijo. Tako šok-efekt traja le nekaj sekund, saj smo tak razplet pričakovali. No, mogoče ne tako nazoren prikaz, a vseeno … Zaradi tega je 15 minutni uvod brez pravega pomena, irelevanten za film kot celoto. A to ni edini problem zadnjega Careyevega filma. Tudi igra, ali dinamika posnetega materiala ni slaba. Največji problem tega filma je njegova neopredeljenost, njegovo gibanje med komedijo in dramo. Zaradi tega, recimo temu, polovičnega pristopa, dramatični elementi ne dosežejo pravega efekta, komični po izzvenijo nekoliko vsiljeno in neprepričljivo. Skoraj vsi  ki so napisali kaj o tem filmu so poudarili njegovo podobnost s Spielbergovim Catch Me If You Can, tako da tudi jaz ne bom nobena izjema, saj Stevenove niorčijo močno spominjajo na podvige Lea DiCapria. Za konec še podatek, da je Steven Russell bil resnična osebnost, ki je tako kot v filmu, pogruntal marsikatero potegavščino. Napis »posneto po resničnih dogodkih« je vedno treba vzeti z rezervo, veliko podrobnosti je prirejenih tako, da delujejo bolj filmsko.

Ocena: 6.0/10

četrtek, 24. junij 2010

Alexander the Last (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 72 minut, Imdb
Režija: Joe Swanberg
Scenarij: Joe Swanberg, David Lowery, Jess Weixler, Justin Rice
Igrajo: Jess Weixler, Justin Rice, Barlow Jacobs, Amy Seimetz, Sean Price Williams, Jane Adams

Za boljše razumevanje naslednjega povzetka bom najprej poskušal razložiti pomen angleške besede mumblecore. Poskušal bom zadevo čimbolj poenostaviti. Mumblecore je filmski žanr, zajema navadno ultra-nizkoproračunske filme, ki obravnavajo tematiko medčloveških odnosov in ljubezenskih razmerij, v glavnih vlogah so navadno študenti ali mladi pari sredi tretjega desetletja življenja. Režiser navadno uporablja neprofesionalne ali neznane igralce, saj tako želi poudariti pristnost posnetega materiala.

Alex je mlada igralka poročena z Eliottom, glasbenikom, ki je velikokrat zdoma zaradi obveznosti, ki jih narekuje njegov poklic.  Te okoliščine puščajo mladi Alex veliko prostega časa za njeno igralsko kariero in druženje z drugimi ljudmi. Alex poleg časa ki ga porabi za gledališke vaje pogosto preživi nekaj ur s starejšo sestro Hellen, fotografinjo, ki je prav tako kot Alex v zakonski zvezi. Gledališke vaje pridejo v fazo, v kateri Alex in njen soigralec Jamie vadita intimne prizore, po katerih odnos med igralskim parom postane bolj intimen. Niz naključij gradi nadaljnje dogajanje. Eliott je spet odsoten, Jamie (prišlek v New Yorku, ki želi graditi igralsko kariero) pa potrebuje prenočišče. Mesto na svojem kavču mu ponudi Alex, o tej nameri obvesti odsotnega moža. Zdi se da se zgodba neizogibno premika v predvidljivi smeri, dokler v igro ne vstopi Hellen in v maniri izkušene ženske, ki ve kaj hoče spravi Jamieja v svojo posteljo. Ljubezenski trikotnik dveh poročenih sester in mladega igralca povzroči trenja in nestabilnost v življenjih vseh vpletenih.

Ta film bi lahko vzeli tudi kot nekakšno študijo medčloveških odnosov, čustev in vsega ostalega, kar paše zraven. Takšen film definitivno ne bo po godu širšemu občinstvu, saj je v svojem pristopu zelo surov, grob, skoraj dokumentarističen. Za prehode med nekaterimi sekvencami je uporabljen nekajsekundni črn zaslon.  Ljubitelji vizualne dovršenosti v njem sigurno ne bodo uživali, a zato ta film ima nekaj drugih adutov. Odlično  generira zelo pristno, realistično atmosfero, v kateri kraljujejo neizrečene besede in čustva izrisana na obrazih protagonistov. Generalno ta film zajema tista najbolj intimna človeška čustva, ter na njih gradi svojo prepričljivost. Digitalna era omogoča ustvarjalcem kot je Joe Swanberg nekakšno globalno predstavitev njegovih filmov, saj živimo v časih, ko skoraj nič ne mine neopaženo. Alexander the Last poskuša zradirati linijo med resničnim življenjem in filmom, realnostjo in igro in v tem je zelo dober. Če ste odprto do nekoliko drugačnega filmskega izraza, vam bo ta film verjetno dovolj zanimiv, če pa raje imate klasične, ali bolje povedano ustaljene pripovedne tehnike, vas ta film ne bo prepričal. Zame je bil dovolj zanimiv in drugačen, da si je prislužil solidno oceno.  Pa še zanimivost za konec. Režiser Joe Swanberg pogosto dovoljuje glavnim igralcem aktivno sodelovanje pri ustvarjanju scenarija in dialogov in tudi Alexander ni nobena izjema.

Ocena: 6.5/10

torek, 22. junij 2010

Hot Tub Time Machine (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, ZF
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Steve Pink
Scenarij: Josh Heald, Sean Anders
Igrajo: John Cusack, Clark Duke, Craig Robinson, Rob Corddry, Crispin Glover, Lizzy Caplan, Collette Wolfe, Chevy Chase

Steve Pink je pred štirimi leti posnel komedijo Accepted, ki je med najstniško populacijo dosegla kultni status, a za nekoliko starejše občinstvo je ta film bil le še eden v nizu najstniških komedij. Accepted sem videl pred leti, filma se sicer le bežno spominjam, kar pomeni, da je takrat sodil v kategorijo »če ne veste kam bi se dali«, si oglejte Accepted. Ob pregledu relevantnih spletnih virov je »Hot Tub« deloval kar obetavno, zato se je znašel na mojem sporedu. 

Adam (John Cusack), Nick (Craig Robinson) in Lou (Rob Corddry) so stari prijatelji, še iz najstniških let. Dvajset let nazaj je njihova prihodnost delovala zelo obetavno, danes so vsi po vrsti nezadovoljni s svojim življenjem. Adam je sredi boleče ločitve, Nick je »copata« ki se ne zna upreti ukazovalni ženi in molče prenaša njeno nezvestobo. Lou je samec, ki v lastnem življenju več ne najde niti trohice veselja. Zato se odloči, da bo naredil samomor. Ampak kombinacija izpušnih plinov in alkohola ne zadostuje za njegov odhod s tega sveta, oddelek za intenzivno nego lokalne bolnišnice je njegova destinacija. Tri prijatelja so z leti čedalje bolj izgubljala stik, a novica o Louovem poskusu samomora jih bo znova zbrala skupaj. Ker želita pomagati depresivnemu prijatelju, Adam in Nick predlagata obisk turističnega središča in planinske koče, kraja kjer so dvajset let nazaj preživeli najboljše dni svojih življenj. Dogovor hitro pade, družba se odpravi na pot in vse je tako kot nekoč. Le da tokrat imajo tudi četrtega člana, Adamovega nečaka Jacoba, najstnika brez družabnega življenja, ki večino časa preživi v Adamovi kleti, ob igranju igric. Velika pričakovanja se hitro razblinijo ob prihodu v nekoč bleščeče smučarsko središče, ki je danes grdo, neugledno in umazano mestece. Tudi penzion, v katerem so rezervirali apartma (isti, kot pred dvajsetimi leti), zdaj bolj spominja na kako podrtijo. Veliko razočaranje lahko preženejo le velike količine alkohola in namakanje v (začuda) delujočem jacuzziju. Jacuzziju, ki premore nekaj zelo »specialnih« funkcij.

Nekoč sem nekje prebral, da je komedija najbolj zahteven filmski žanr. Ne bom rekel, da se popolnoma strinjam s to tezo, toda, nekaj je na tem. Zelo redko filmarjem uspe posneti zares odlično čistokrvno komedijo. Sem ne štejem različne filme s komičnim pridihom, saj vendarle ne gre za čistokrvne komedije. Zato sem mnenja, da je do komedij potrebno biti nekoliko bolj prizanesljiv, ko gre za ocenjevanje le-teh. Mogoče v tej luči lahko gledamo na odzive priznanih kritikov, ki so se večinoma zelo pozitivno odzvali na Hot Tub. Reklamiran, kot izvrstna komedija, ki prekaša celo veliki lanski hit, The Hangover, je ta film veliko obetal. Žal pričakovanja niso bila izpolnjena. Saj ne mislim da je film razočaranje, Hot Tub je solidna komedija, a je vsaj za en razred slabša od Hangovera. Filma nisem gledal sam, opazoval sem tudi svoja najstnika in njihove odzive na film in odzivi so bili nekako podobni mojim. Hot Tub je enostavno premalo smešen, premalokrat nas je kvalitetno nasmejal, da bi lahko bili res zadovoljni. Še največ komičnega pričakovanja je  sprožila dilema o tem, kako je »enoroki« hotelski sluga izgubil roko, a je pričakovanje tega akta veliko bolj zanimivo, kot končni odgovor, kaj se je zares pripetilo.

Ocena: 6.0/10

ponedeljek, 21. junij 2010

The Bounty Hunter (2010)


Slovenski naslov: Lovec na glave
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Komedija, Romantični
Dolžina: 110 minut, Imdb
Režija: Andy Tennant
Scenarij: Sarah Thorp
Igrajo: Gerard Butler, Jennifer Aniston, Christine Baranski, Jason Sudeikis, Natalie Morales, Peter Greene, Cathy Moriarty

Ob vikendih je navadno čas, ko se gledajo filmi v širšem družinskem krogu. Takrat rabiš nekaj za vse generacije in okuse. Rabiš zvezdnike v glavnih vlogah, rabiš komedijo, akcijo in romantiko. Na lagerju moraš imeti film ki lahko pritegne široko občinstvo. The Bounty Hunter je prava izbira, saj združuje vse zgoraj naštete lastnosti.

Milo Boyd (Gerard Butler) je nekoč bil policijski detektiv, danes je lovec na glave, človek ki zavoljo denarne nagrade lovi ubežnike pred zakonom. Živi neurejeno samsko življenje, Milo je namreč ločenec, za sabo ima propadli zakon z novinarko Nicole (Jennifer Aniston). Nicole je na sledi veliki zgodbi, ko raziskuje sumljiv samomor, pri katerem je imel prste vmes nekdo iz lokalne policije, okoliščine samomora pa so zelo nenavadne. Nicole zamudi obravnavo na sodišču (prometni prekršek), ker je na vroči sledi za obetavno zgodbo, zato sodnica razpiše tiralico in odredi nasilno privedbo. In seveda, tukaj v  igro vstopa bivši mož, ki se preživlja z lovljenjem ubežnikov pred roko pravice, poditi se za bivšo je pa še toliko bolj zabavno.

Gerard Butler je zadnje čase dežurni igralec za vloge v romantičnih akcijskih komedijah, Jennifer Aniston oz. njena kariera v zadnjih letih dobiva novi zagon, zato je njena izbira za vlogo Nicole logična izbira. Če je vse tako logično, je potem tudi izbira režiserja morala biti v teh okvirjih. Andy Tennant (Fool's Gold, Hitch, Fools Rush) se je idealno vklopil v vizijo producentov, če upoštevamo njegovo minulo delo. Tako smo dobili še eno pes-mačka akcijsko komedijo, že večkrat videno, obdelano in prežvečeno snov, ki zelo težko zadovolji filmske sladokusce. Butler mi gre tako na živce, da ne prenesem niti njegovega fejkerskega uživanja kosila, ampak, kaj naj, saj je človek zraven zato, da bo zabavljal žensko občinstvo. Za moški del populacije skrbi Anistonova, ki ne more iz svoje kože in vedno znova reciklira eno in isto vlogo, zato se je večina gledalcev že »najedla« takih vlog. Omembe vredne so le njene lepe noge v črni miniki. Zakaj potem sploh snemati takšne filme? Zato ker vedno znova prinašajo velik dobiček vlagateljem (producentom). Ob pogledu na boxofficemojo.com izvemo, da je film stal 40 milijonov $, do zdaj je doma in v tujini že zaslužil več kot 135 milijonov $. Ob tem podatku ne potrebujemo posebnih sposobnosti da pridemo do zaključka, da nas tudi v prihodnosti čaka veliko podobnih izdelkov.   

Ocena: 4.0/10

nedelja, 20. junij 2010

Ondine (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Irska, ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Fantazijski
Dolžina: 111 minutImdb 
Režija: Neil Jordan
Scenarij: Neil Jordan
Igrajo: Colin Farrell, Stephen Rea, Alicja Bachleda, Alison Barry, Tony Curran, Dervla Kirwan, Tom Archdeacon, Don Wycherley, Emil Hostina

Irec Neil Jordan je svetovno slavo in mednarodno prepoznavnost dosegel s filmom Crying Game (1992), za katerega je prejel tudi najprestižnejšo med filmskimi nagradami - Oskar in sicer za scenarij. Za isti film je bil nominiran tudi za režijo, a mu je zmago v tej kategoriji speljal Clint Eastwood (Unforgiven).Večina njegovih filmov se ukvarja z družinskimi vrednotami, otroci, njihovimi starši in odnosi med njimi. Tudi Ondine ni nobene izjema, le da je Jordan tokrat filmu dodal nekoliko pravljičen pridih.

Ribič Syracuse (Colin Farrell) je ločenec, ki živi sam in se preživlja z ribarjenjem z manjšo ribiško ladjo. Syracuse je alkoholik, ali bolj pravilno, bil je alkoholik, saj že več kot dve leti ni okusil alkohola. Alkohol je bil vzrok vseh slabih stvari v njegovem življenju, zaradi alkohola je razpadel tudi njegov zakon. Njegova bivša žena se še vedno utaplja v alkoholu, a je zato Syracuse bil dovolj razsoden, da se je odpovedal alkoholu in svoje življenje posvetil skrbi za bolno hčerko, ki je zaradi hude okvare ledvic končala na invalidskem vozičku. Upanje za ozdravitev je prisotno, toda primernega donatorja za transplantacijo je zelo težko dobiti. Syracuse se odparavi na morje in na svoji običajni ribiški ruti vleče mrežo iz vode. Upanje, da je mreža napolnjena z ribo se hitro razblini, ko ribič ugotovi, da je v mrežo ujel mlado dekle, ki ne daje znakov življenja. Umetno dihanje vrne dekle med žive, a Syracuse kmalu spozna, da je v svojo mrežo ujel zelo drugačno dekle. Punca odkloni odhod v bolnišnico, ne želi oditi v mesto med ljudi, kar v Syracusu zbuja nešteto vprašanj in zelo malo odgovorov. Ima občutek da je »morska deklica« prijazno bitje v nekakšni stiski, zato ji ponudi začasno bivališče v odmaknjeni baraki pokojne matere. Nezahtevno in preprosto dekle hitro osvoji njegove simpatije, zato jo vzame s seboj v ribolov, rezultat njene prisotnosti na ladji je zelo bogat ulov. Syracuse ne ve niti kako je dekletu ime, zato ga skupaj izbereta. Glede na okoliščine v katerih jo je spoznal, se ime mitološke vodne nimfe Ondine zdi kar primerno.

Jordanov film, ki so ga premierno zavrteli na filmskem festivalu Tribeca je pravljično-romantična drama, katere gonilna sila je misterij vodne deklice. Misterij okoli katerega je režiser spletel zgodbo in spretno dodal elemente propadle družine, v kateri je oče tisti, ki je bolj odgovoren in zavedajoč, mati pa tisti šibki člen, ki ne more reči ne alkoholu. Žrtev je punca z resno biološko okvaro, za njeno zdravstveno stanje se Syracuse počuti odgovornega. Deklica je drugi element, na katerem režiser gradi fantazijske obrise zgodbe, ki so potem ko se Syracusova hčerka in Ondine srečata, še nekoliko bolj poudarjeni. Seveda, to nagibanje k fantazijskim razlagam lahko ima tudi drugačno, logično, bolj realno obrazložitev, le odločiti se moramo, v kaj bomo verjeli. V zadnji tretjini filma več ne gledamo lahkotno nevsiljivo romantično dramo. Dogajanje se zasuče v smeri, v kateri ne bo manjkalo trupel in suspenza, potem ko se misterij povezan z Ondine začne počasi razpletati. Moram priznati, da mi film do točke v kateri se začne zgodba razpletati bil všeč, zaključek po drugi strani pa nekoliko manj. Vseeno je končni vtis dober, saj je Jordan vključil nekaj drobnih a pomembnih elementov, ki se odmikajo od klišejske karakterizacije likov. Denimo, dekličin očim le ni zabiti škotski kreten, ki bo iskal načine, kako greniti življenje pastorki. Posrečena je tudi vloga duhovnika (Jordanov najljubši igralec, odlični Stephen Rea), Farrell je soliden, Alicja Bachleda pa odlična v vlogi Ondine, kemija med njo in Farrellom je zelo pristna. Drugačen konec, tudi nekoliko bolj dramatičen, bi zelo verjetno bil veliko bolj učinkovit. Jordan bi lahko pustil naši domišljiji prosto pot, tako kot je to počel skozi večji del filma. Lahko bi nas pustil v dvomih, lahko bi nakazal rešitev ... Karkoli ... Tako nam je pustil preveč hollywoodskega priokusa.

Ocena: 6.5/10

sobota, 19. junij 2010

Lebanon (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Izrael, Francija, VB
Leto: 2009
Žanri: Vojni, Drama
Dolžina: 93 minut, Imdb
Režija: Samuel Maoz
Scenarij: Samuel Maoz
Igrajo: Oshri Cohen, Raymonde Amsalem, Michael Moshonov, Itay Tiran, Ashraf Barhom, Yoav Donat, Guy Kapulnik, Zohar Shtrauss

Beneški Zlati lev je lani šel v Izrael, v roke izraelskega režiserja Samuela Maoza, za katerega je to bil režiserski prvenec (vsaj kar zadeva igrane filme). IMDB pravi, da je pred desetimi leti posnel še eden dokumentarec in to je več ali manj vse.

Leta 1982 je Izrael izvedel invazijo na Libanon, s katero je želel »urediti« položaj v tej bližnje vzhodni državi in tako nekoliko okrepiti svojo vojaško-politično vlogo na tem območju. Invazijo spremljamo skozi oči izraelske tankovske posadke, oz. merilno-navigacijske inštrumente oklepnega vozila. Pred začetkom vojaške akcije je že tako neizkušeno posadko dopolnil neizkušen namerilec (človek, ki z vizirjem išče tarče in strelja na sovražnike), ki ostalim članom posadke razloži, da je doslej streljal le v prazne zabojnike na poligonu za vadbo, kar je nič kaj spodbudna informacija za njegove tovariše. Po začetku invazije in začetnih bojih v katerih so izraelske enote naletele na mlačen odpor, tank in manjša izraelska enota zaideta v urbano področje, v predel mesta v katerem njihova vojaška premoč ni tako izrazita. Kmalu izvedo, da so ubrali napačno pot. Znašli so se obkoljeni s sovražnimi enotami, odrezani od glavnine, krivec za zgrešeno pot je poveljstvo, ki je poveljniku enote sporočilo napačne koordinate in tako enoto usmerilo na napačno pot. Kočljivo situacijo v kateri se znašla izraelska enota poskuša poveljstvo rešiti s pomočjo »prijateljev« v sovražnikovih vrstah.

Vzporednice z Das Boot so vsekakor legitimne, toda Lebanon je še veliko bolj mikrolokacijsko omejena klavstrofobična vojna drama, snemalni kraj je nekaj kvadratov prostora v  notranjosti izraelskega oklepnika. Človek za merilno napravo so oči gledalcev v zunanji svet. Na začetku gledalec ima dogajanje »na muhi«  njegov položaj se zdi mogočen, varen, dominanten  v svojem okolju. Sčasoma bomo spoznali, da je notranjost tanka čisto nasprotje vsega zgoraj naštetega, kraj na katerem ne želite biti, če ste del vojaške operacije. Do tega spoznanja bodo prišli tudi člani  tankovske posadke, ko se znajdejo v  urbanem področju, kjer so ozke stranske ulice smrtonosne pasti, tank pa le okorna, nerodna in zelo ranljiva kovinska grmada. Tank ni tako kul, kot se to zdi ko gledamo oddajo Ultimate Weapons na Discoveryju. Umazano, zadušljivo delovno orodje, v katerem ščiješ v posodo in jo potem shraniš na poličko, saj nikoli ne veš, koliko časa boš moral ostati noter. Lebanon je film z zelo močnim protivojnim sporočilom, film v katerem bi vojaki najraje odšli domov in za sabo pustili Libanonce in Sirijce, junaška dejanja niso njihova prioriteta. Kolikor sem lahko razbral, je režiser tudi sam sodeloval v tej vojni, zato lahko njegovo vizijo razumemo tudi kot  osebno doživljanje vojne, film pa kot izraz njegovega stališča do tega spopada. Samuelu Maozu je uspelo posneti zelo izviren vojni film in odlično prikazati občutke in položaj dvajsetletnikov, ki niso ne psihično ne moralno sposobni sodelovanja v vojni. Največja pomanjkljivost filma je njegovo domoljubje, ali enodimenzionalnost če hočete, saj je film posnet tako, da gledalec napadalce doživlja kot žrtve, namesto da bi se nekoliko bolj posvetil svojim sovražnikom. Trganje obleke s histerične ženske ki jo je zajel ogenj in ugovor vesti mladeniča ki mora pritisniti na petelina je vendarle premalo. Seveda, vsak se ukvarja najprej sam s seboj, toda večplastnost vedno pusti boljši vtis. Da ne bom preveč kritiziral, film mi je konec koncev bil všeč, bom končal z omembo izraelskega poveljnika, za katerega se zdi, da je rojen za to vlogo. Svoje delo je opravil zares vrhunsko. 

Ocena: 7.5/10

sreda, 16. junij 2010

Triage (2009)


Slovenski naslov: Triaža
Država: Irska, Španija, Belgija, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 99 minut, Imdb
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Danis Tanović po romanu Scota Andersona
Igrajo: Colin Farrell, Jamie Sives, Paz Vega, Kelly Reilly, Branko Djuric, Christopher Lee, Mozaffar Shafeie, Luis Callejo, Alex Spijksma, Ian McElhinney

Skoraj neverjeten se mi zdi podatek, da je minilo že devet let od Nikogaršnje zemlje, filma, ki je Tanovića postavil na mednarodni filmski zemljevid. Od takrat je oskarjevec posnel le eden pravi celovečerec, nič kaj odmevni L'enfer (2005), po scenariju legendarnega Krzysztofa Kieslowska. Lani je vendarle posnel še enega, Triažo, vojno dramo s priznanimi igralskimi imeni in znova doživel več ali manj negativne oz. mlačne odzive. Zelo dolgo sem odlašal z ogledom, prav zaradi teh, filmu nenaklonjenih odzivov.

Mark (Colin Farrell) in David (Jamie Sives) sta fotoreporterja, poročevalca s kriznih območij. Bila sta že povsod, tokrat se odpravita v iraški del Kurdistana, še danes neobstoječe države, za katero se kurdsko ljudstvo bori že zelo dolgo. Kurdistan se nahaja na področju treh velikih držav: Turčije, Irana in Iraka, spopadi so bili najsilovitejši ravno v iraškem delu Kurdistana. Mark in David se odpravita na krizno območje, toda tokrat je Davidova situacija nekoliko drugačna. Kmalu bo postal očka, zato več ni pripravljen narediti »vse« za dober posnetek. Impulzivni, vihravi Mark ju vleče na čedalje bolj nevarna območja, dokler se David ne odloči, da ima dovolj. Po zadnjih dogodkih, ko sta se znašla sredi zelo močnega topniškega obstreljevanja,  zanj dvomov ni več. Zapustil bo Kurdistan, saj je že »prerasel« prenevarno izpostavljanje, zdaj so druge stvari zanj veliko pomembnejše. Po časovnem preskoku najdemo Marka v bolniški postelji, hudo ranjenega. Kot vse kaže, je na koncu vendarle prišel preblizu vrelišču spopada in zato prejel svojo dozo svinca. Po večtedenskem okrevanju je Mark dovolj močan za pot domov, a ko tam prispe izve, da se David še ni vrnil iz Kurdistana. Njegova punca Elena (Paz Vega) hitro začuti, da Marka poleg vidnih poškodb, tarejo tudi druge težave, bolj psihične narave.

V uvodu v ta spis sem razkril svoje dvome, glede kakovosti najnovejšega izdelka Danisa Tanovića. Tudi moja ocena se ne bo veliko razlikovala od nekega, recimo temu, mednarodnega povprečja, le da sem se jaz k ogledu spravil brez velikih pričakovanj, za razliko od večine filmskih navdušencev, ki je film videla že pred meseci, ko odzivov še ni bilo tako veliko. Če nimaš velikih pričakovanj, potem tudi razočaranje ne more biti veliko. Zgodba sicer nikoli ni bila edini element, ki opredeljuje kakovost posnetega materiala. Trdnih pravil itak ni, vse je odvisno od tega kako je kaj narejeno. Odlično Farrellovo igro lepo dopolnjujejo ostali člani igralske zasedbe, ki korektno opravijo svoje delo. V čem je potem problem? Enostavnega odgovora ni. Film ki je v prvi tretjini vojna drama, se v nadaljevanju spremeni v psiho-dramo v kateri se glavni akter bojuje s posledicami kurdistanskih dogodkov. V prvem delu me je zmotila vloga dr. Talzanija (Branko Đurić), oz. njegov način reševanja zdravstvenih problemov ranjencev, ki ima kontra-učinek nepotrebnega pretiravanja. Gledalcu je takoj jasno, kakšna je Davidova usoda, zato je misitifikacija celotnega dogodka neučinkovita in nepotrebna. Tudi super-psihijter (Christopher Lee) je nepotreben scenaristični dodatek, odnos med Eleno in dedkom nima potrebne teže, da bi upravičil svojo uvrstitev v končni izdelek. Malo tu, malo tam, se film izgublja v preširoko zastavljenih okvirjih. Največji krivec je vsekakor Tanović, nekaj prispeva še dejstvo, da gre za koprodukcijo, preveč producentov skoraj nikoli ni dobra popotnica. Režiser je v tem primeru običajno prisiljen delati kompromise, ki se navadno slabo odražajo na kakovost samega filma. Triaža ni porazen film, zgolj povprečna vojna drama, ki je Tanovića potisnila še eno stopnico nižje. Njegov naslednji film Cirkus Columbia, bo dobra priložnost za popravljanje vtisov.

Ocena: 6.0/10

torek, 15. junij 2010

Hachiko: A Dog's Story (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, VB
Leto: 2009
Žanri: Drama, Družinski
Dolžina: 93 minut, Imdb
Režija: Lasse Hallström
Scenarij: Stephen P. Lindsey, Kaneto Shindo
Igrajo: Richard Gere, Joan Allen, Sarah Roemer, Erick Avari, Jason Alexander, Davenia McFadden, Robbie Sublett

Že pred leti (1987), so Japonci posneli svojo verzijo te zanimive zgodbe o povezanosti človeka in njegovega najboljšega prijatelja. Lani se je predelave filma, ali ponovnega snemanja iste zgodbe, ki se je odvijale v 30-ih letih prejšnejga stoletja na Japonskem, lotil priznani švedski režiser Lasse Hallström, v  glavni vlogi pa Richard Gere, s katerim sta že sodelovala že pri solidnem The Hoax nekaj let nazaj.

Profesor Parker Wilson (Gere) se je nekega mrzlega večera vračal s službene poti. Ob prihodu na železniško postajo je naletel na prikupnega mladega psička, ki je taval okoli. Ker ga na postaji niso hoteli vzeti v varstvo do jutra, ga je profesor vzele s sabo domov. Čeprav je ženi obljubil, da psov več ne bodo imeli (sklepamo, da je prejšnji pes umrl), profesor po tihem upa, da bo žena spremenila mnenje in dovolila, da psička obdrži. Ko psa po nekaj dnevih  nihče ne pride iskati in se profesor vedno bolj navezuje na prikupno živalco, žena le privoli v njegov ostanek. Ob raziskavi pomena pasje ogrlice profesor izve, da gre za posebno pasmo Akita, na ogrlici je vpisano njegovo ime (Hachi), značilnost te pasme je velika navezanost na gospodarja. Leta so minevala in profesor in Hachiko sta postala velika prijatelja, pes je gospodarja vsakodnevno spremljal do železniške postaje, na poti v službo in ga zvečer tam tudi pričakal, ko je ta prihajal nazaj domov. To početje je postalo nepogrešljiva rutina za oba, psa in njegovega gospodarja.

Že pred ogledom sem vedel, kaj lahko pričakujem. Vedel se, da gre za film, ki bo trkal na gledalčeva čustva. Poznal sem tudi ozadje zgodbe, tako da zame presenečenj ni bilo. Skratka, film je bil popolnoma predvidljiv, ko enkrat poznaš ozadje, drugače niti ne more biti. Ne glede na vse kar sem vedel, me je film ganil, ni me pustil ravnodušnega, kar v največji meri pripisujem izjemni zgodbi, po kateri so ga posneli. Lasse Hallström je rutinsko opravil svoje delo in posnel film, ki je idealna izbira za zapolnitev družinskega popoldneva. Čez ne vem koliko let, čustva ki so jih gledalci občutili ob ogledu bodo zagotovo zbledela, toda zgodba o psu ki je dolga leta čakal na vrnitev gospodarja, zagotovo ne bo. Film v ZDA ni doživel kino distribucije, ampak je šel naravnost v videoteke, kar odgovorni verjetno močno obžalujejo. Navadno visoka ocena na IMDB pomeni komercialno uspešen film (trenutno 8.1/10), upal bi staviti, da bi film bil velika komercialna uspešnica, če bi doživel kino distribucijo. Če je neumnost tipa Alvin in veveričke zaslužila milijone, sem prepričan, da se nič slabše nebi odrezal niti kuža Hachiko.

Ocena: 7.0/10

sobota, 12. junij 2010

Flammen & Citronen (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Srugi naslovi: Flame & Citron
Država: Danska, Češka, Nemčija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Zgodovinski, Triler, Vojni
Dolžina: 130  minutImdb 
Režija:  Ole Christian Madsen
Scenarij: Lars Andersen, Ole Christian Madsen
Igrajo: Thure Lindhardt, Mads Mikkelsen, Stine Stengade, Peter Mogge Mygind, Christian Berkel, Mille Lehfeldt, Flemming Enevold

Danski film zavzema pomembno mesto evropski kinematografiji, verjetno ne bo nič narobe če zatrdim, da so danski filmarji v samem evropskem vrhu. Kvalitetni filmi in število posnetih filmov letno, so hvale vreden dosežek, glede na velikost države in število prebivalcev. Na režiserskem stolčku je  Ole Christian Madsen, igralec režiser in scenarist, ki je bolj znan doma (leta 2002 je prejel nagrado za najboljši domači film), kot zunaj meja domovine, kjer ni dosegel večjih uspehov. Njegov mednarodno najbolj odmeven film je prav film, ki ga obravnava ta spis.

Film je zasnovan na resničnih likih iz danske zgodovine, postavljen v čas 2. svetovne vojne. Danska heroja protifašističnega gibanja sta bila človeka,  ki sta imela zanimiva vzdevka. Flammen in Citronen ali po domače Plamen in Limona, sta bila člana odporniškega gibanja, ki sta se sprva največkrat »ukvarjala« z domačimi kvislingi in akcijami zoper njih. Če rečem akcijami, potem imam v mislih likvidacijo vseh domačinov, ko so aktivno sodelovali z okupatorjem in imeli vplivno vlogo v državni ureditvi med okupacijo. Plamen in Limona sta nekoliko nenavaden par. Če je Plamen (Thure Lindhardt) hladnokrven, razsoden v kočljivih situacijah in predvsem neusmiljen pri egzekucijah je Limona (legenda danskega filma Mads Mikkelsen) njegovo pravo nasprotje. Vedno nervozen, ves prepoten, nezmožen stisniti na petelina ko bi ga moral, a vendarle neustrašen, brezpogojno predan skupnim ciljem. Sezname za »odstrel« naj bi sestavljal London, ter jih posredoval uporniškem gibanju preko uglednega odvetnika, ki nastopa v vlogi vodje upornikov. Plamen in Limona s svojimi akcijami počasi pridobivata na ugledu, a upravičenost njihovega početja je postavljena pod vprašaj, ko dvojec odkrije, da je njihov nadrejeni nekatere sezname za uboje delal na lastno pest, voden koristoljubjem in ozkimi lastnimi interesi. Plamen in Limona spoznata, da sta bila le orodje v rokah spretnega manipulatorja z dobrimi zvezami pri zaveznikih.

Potem ko mi je v lepem spominu ostal še eden »severnjaški« film s podobno vojno tematiko, švedski Max Manus, se je na jedilniku znašla še danska različica boja proti okupatorju med drugo veliko vojno. Filmu le malo tega lahko očitam, saj gre za odlično posnet, odlično odigran in vseskozi zanimiv izdelek, ob katerem gledalčeva koncentracija ne bo popustila. Po tej plati filmu res nimam kaj očitati, toda, vsebinsko je zgodba preveč navadna, uporabljeno je preveč ustaljenih prejemov, da bi ta film lahko označil za presežek. Jasno je da vpletanje ženske v zgodbo ne bo prineslo nič dobrega. Agentka, za katero sploh ni jasno, za katero stran dela, je tako klišejsko in romantično neprepričljivo. Plamen, ki je tako skuliran, hladnokrven tip je izgubil razsodnost zaradi ženske, ki bi jo povprečen moški zlahka prebral. Akcijske sekvence delujejo dobro, Mikkelsen je znova v vrhunski formi, nič slabši ni niti Christian Berkel (Hoffmann), poveljnik lokalnega gestapa in največji sovražnik uporniškega dvojca. Skrivni sestanek na Švedskem, kjer zavezniki in vodje upornikov dogovarjajo povojno ureditev na Danskem je zanimiv dodatek, ki pokaže vso dvoličnost in razsežnost političnih iger, ob koncu 2. svetovne vojne. Film ki premore veliko dobrih elementov bi dejansko potreboval nekoliko bolj dodelan scenarij. Če se je režiser že podal v smeri ljubezenskih intrig, bi lahko ozadje teh odnosov nekoliko bolj približal gledalcu, namesto podajanja golih dejstev. Seštevek vsega je dober film, ki bi z manjšimi spremembami lahko bil še boljši, tako pa ostane le korak do odličnosti. Večina kritikov ni mojega mnenja in o tem filmu piše le v superlativih, a to je le dokaz, da nimamo vsi enakega okusa.

Ocena: 7.5/10

petek, 11. junij 2010

Heartless (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Grozljivka, Drama, Triler
Dolžina: 114 minutImdb 
Režija: Philip Ridley
Scenarij: Philip Ridley
Igrajo: Jim Sturgess, Clémence Poésy, Noel Clarke, Joseph Mawle, Timothy Spall, Noel Clarke, Eddie Marsan, Luke Treadaway, Nikita Mistry

Jamie Morgan (Jim Sturgess) prihaja iz družine, v kateri je fotografija vedno pomenila več, kot le službo. Njegov starejši brat je lastnik foto studia, Jaime pomaga bratu pri vsakdanjih opravilih, saj je studio idealen kraj ljubitelja fotografije. Fotografsko žilico je fantoma vsadil zdaj že pokojni oče (Timothy Spall), s katerim je Jamie imel izjemno ljubeč odnos. Jamie je bil očetu še posebej pri srcu zaradi rojstnega znamenja na obrazu in telesu. Dokler je bil živ, ga je oče vedno spodbujal, mu bil v oporo v trenutkih, ko je Jamie zaradi svoje drugačnosti trpel. Zdaj ko očeta ni več, je Jamie vedno bolj psihotičen. Vzhodni London, kraj njegovega domovanja, je čedalje bolj nevarno mesto, na ulicah divjajo nevarne mladostniške tolpe, pripravljene na vse. Zgodaj zvečer Jamie skupaj z materjo čaka na avtobusnem postajališču, ko jih napade v grozovite maske zamaskirana tolpa, ki se potepa po območju in napada naključne mimoidoče. Preden se je Jamie zbral so napadalci z molotovko zadeli Jaimejevo mater in jo zažgali. Napadalci so ga prisilil, da spremlja grozovito smrt lastne matere in ga nato pustili živega. To je bil dogodek, ki bo Jamieja dokončno pahnil na temno stran.

 
Temačni kraji vzhodnega Londona so snemalne lokacije, na katerih režiser Philip Ridley ni potreboval izgubljati veliko časa, s pripravo lokacij. Heartless je mešanica žanrov, ki se na začetku obnaša kot klasična drama, zgodba o izgubi očeta-vzornika, nato se preobrazi v  triler s zelo srhljivimi vložki, ki v drugi polovici filma postanejo prevladujoči in iz filma naredijo čistokrvno grozljivko. Gledalcu je več ali manj jasno, da je potegnjen v Jaimejev svet demonov, strahov in grozljivih podob, ki je pomešan z realnostjo brez jasno določenih mej med njimi. Izguba staršev je v glavi mladeniča, ki je itak že dovolj zaznamovan z rojstnim znamenjem v obliki srca, kreirala vzporedni svet, v katerem se Jamie bo simbolično znebil  svojega srcelikega znamenja. Srce za srce bi lahko rekli, saj demoni za protiuslugo zahtevajo pravo srce naključne žrtve. Heartles se začne dokaj obetavno in v prvi tretjini filma drži gledalčevo koncentracijo, a nato v drugi tretjini ubere povsem drugačno surrealistično  pot, proti kateri nebi imel nič proti, če jo nebi prezrl že v nastanku. Tako je že po 40-ih minutah jasno, na katero karto film igra, kar ne popravi nit manjši preobrat na koncu. Dobra igralska zasedba in solidni Jim Sturgess so boljše plati, tudi vzdušje je dobro (žanru primerno), le vsebinske rešitve me niso prepričale. Skratka, sprva obetavno, potem pa padec v sivo povprečje.

Ocena: 5.5/10

četrtek, 10. junij 2010

Youth in Revolt (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Romantični 
Dolžina: 90 minut, Imdb
Režija: Miguel Arteta
Scenarij: Gustin Nash, C.D. Payne (knjiga)
Igrajo: Michael Cera, Portia Doubleday, Jean Smart, Zach Galifianakis, Adhir Kalyan, Steve Buscemi, Ray Liotta, Justin Long

Skoraj vsi šestnajstletni  fantje imajo več ali manj enake cilje. Manj samozadovoljevanja in več prave "akcije.« A dejstvo je, da le redkim srečnežem uspe »veliki met.« Izjema ni niti Nick Twisp (Michael Cera), ki je prisiljen preživeti teden dni z mamo (Jean Smart) in očimom v koči ob jezeru, za katero se pozneje izkaže da je pravzaprav prikolica. Zdaj se lahko postavimo v Nickovo kožo. Mama, ki jo razganja kot kakšno najstnico in očim v mali prikolici, sami pogruntajte kaj to pomeni. Seveda, Nick ne želi biti zraven, ko bodo pokale kokice, zato se odpravi raziskovati prikoličarsko naselje in bližnjo plažo ob jezeru. Tako je po srečnem naključju spoznal Sheeni, prikupno punco s katero mu uspe navezati stik in jo bolje spoznati. Po začetni nerodnosti fant in punca hitro ugotovita, kako podobna sta drug drugemu. Za Nicka je to jasno znamenje, da je usoda imela prste vmes, prepričan je, da našel svojo sorodno dušo. Toda, na poti do sreče so tudi ovire. Sheeni namreč že ima fanta, v Nickovih očeh popolnega Trenta, Nicku v prid ni niti kraj njegovega prebivališča, kilometre stran od Sheeni.

Nickovo ljubezensko hrepenenje je odgovorno za nastanek in obstoj Francoisa Dillingerja. In kdo je  Francois? Francois je Nickov alter ego, namišljeni prijatelj, ki mu bo pomagal dobiti kar želi. Nick pa želi le eno - Sheeni. Francois hitro skuje drzen načrt, za njegovo uresničitev ne izbira sredstev. Če je potrebno uničiti materin avto in izzvati manjšo katastrofo v središču domačega mesta, nič zato. Cilj opravičuje uporabljena sredstva. V kategoriji najstniške komedije je zelo težko biti inovativen. Fant spozna dekle, par se zaljubi, zraven dodamo vedno aktualno izgubo nedolžnosti in to je to. Snov za film, ki s svojo vsebino meri na najstniško populacijo in upa, da bo zraven pritegnil še nekoliko starejše gledalce. Cera je simpatičen fant, ki je sposoben svojo »kaj sem neroden« držo pridobiti gledalca. Stavim, da tega filma nebi nikoli videl, če v njem nebi igral Cera. Ampak, tudi on počasi izgublja kredit, ki si ga je prislužil z odličnim Juno in zelo solidnim Nick and Norah's Infinite Playlist. Recikliranje ene in iste vloge, ne pomeni nič dobrega za njegovo kariero. Tokrat mu še oprostim, saj konec koncev, Youth in Revolt ni tako slab film.

Ocena: 6.0/10

sreda, 09. junij 2010

Sugar (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 120 minutImdb
Režija:  Anna Boden, Ryan Fleck
Scenarij: Anna Boden, Ryan Fleck
Igrajo: Algenis Pérez Soto, Rayniel Rufino, Andre Holland, Michael Gaston, Jaime Tirelli, José Rijo, Ann Whitney, Richard Bull

Pot do uspeha, do statusa vrhunskega športnika, (kar v pravilu pomeni odlično plačanega športnika), je vedno težavna, naporna, posejana z ovirami, vzponi in padci. Marsikateri navadni smrtnik se ne zaveda, koliko stvari se mora uskladiti in koliko predpogojev mora biti izpolnjenih, da bi se dosegel uspeh. Vse se začne s talentom, to drži kot pribito, toda talent brez veliko dela skoraj vedno ne pomeni nič. Miguel Santos, a.k.a. Sugar, je mlad igralec baseballa, ki še vedno upa, da ga bodo izbrali. Da bo dobil svojo priložnost za odhod  v ZDA, kjer bo lahko dokazal, kako dober je. Že od otroštva je Sugar v trenažnem procesu, obiskuje trening kamp v rojstnem San Pedru, Dominikanska Republika. Že dejstvo, da lahko vadi v trening kampu in igra v domači ligi pomeni, da so ga opazili, da ga spremljajo. Vsak novi dan je novo dokazovanje, vedno ko se v kampu prikaže kakšen od skavtov, se igralci trudijo pokazati največ kar lahko. Dan, ki ga Sugar čaka celo življenje je le prišel. 19-letnika je je izbral Kansas City. Sugar odide v Kansas, nakar ga pošljejo na »kaljenje« v nižjo ligo. Igral bo v zvezni državi Iowa, za ekipo Bridgeporta, kjer bo pridobil prepotrebne izkušnje. Sugar kmalu dojame kaj »kaljenje« pomeni. V nižji ligi moraš vedno biti med najboljšimi, biti tisti ki odloča tekme, ki prispeva največ. Če to dosežeš, lahko upaš, da se boš prebil naprej, med »velike fante.« Miguelu na začetku kaže odlično, je med najboljšimi igralci in obeti so več kot dobri. Toda fant še ni prejel svojega »deleža nesreče«, ki ga doleti v obliki neugodne poškodbe. Po saniranju poškodbe se Miguel vrne na igrišča, toda nikakor ne pride do prave forme in njegovo mesto v prvi ekipi je pod čedalje večjim vprašajem.


Čeprav na prvi pogled dobimo vtis, da bomo gledali klasično športno dramo, je Sugar veliko več od klasične športne drame, zgodbe o uspehu, do katere glavni junak na koncu le pride. Veliko je spremljajočih motivov v  filmu, ki mu dodajo dodatno težo in ga naredijo bolj verodostojnega. Najprej je v ospredju socialni motiv, prizadevanje za odhod v obljubljeno deželo. Podpis pogodbe s profesionalno ekipo pomeni za marsikaterega mladeniča izhod iz revščine zanj in njegovo družino. Drugi bistven element filma je prikaz razvejane skavting mreže, ki jo imajo vsi večji ameriški klubi v deželah Latinske Amerike. Tako kot v Evropejcem veliko bližjem nogometu, je tudi tukaj postavljena zelo široka osnovna baza, ki pobira vse lokalne talente in jih privablja v lokalne trening kampe, kjer potem le resnično najboljši dobijo priložnost za odhod v tujino. Tako gledalec dobi vsaj približno občutek, skozi koliko filtrov se morajo prebiti mladi športniki, da pridejo na veliko sceno. Tretji najpomembnejši element je usoda glavnega  junaka (zelo dobro ga je odigral Algenis Perez Soto, ki se je tudi že preizkusil kot igralec baseballa), ki celo življenje sanjari le o tem, kako bo igral profesionalni baseball. Ko stvari v njegovi karieri krenejo navzdol, mladenič premore dovolj pameti in poguma, da svoje življenje usmeri na pravo pot in kljub nezavidljivi situaciji v kateri se je znašel, odkrije da so na svetu tudi druge stvari, ki ti lahko kakovostno zapolnijo življenje. Čeprav o baseballu pred ogledom nisem vedel nič in tudi po ogledu ne vem skoraj nič, me to niti malo ni oviralo, da na polno uživam v filmu.

Ocena: 7.5/10

Der Knochenmann (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Bone Man
Država: Avstrija
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Wolfgang Murnberger
Scenarij: Wolf Haas  
Igrajo: : Josef Hader, Josef Bierbichler, Simon Schwarz, Birgit Minichmayr, Pia Hierzegger, Stipe Erceg, Dorka Gryllus

The Bone Man se začne z vzporednimi zgodbami, za katere je jasno da se bodo kmalu združile v eno, ali so nekakšni povezavi, bistveni za razumevanje zgodbe. V prvi dva »vzhodnjaka« razpravljata o tem, koliko vode naj dodajo v hladilno tekočino. Moška sta mafijska zvodnika, ki pred neko hišo varujeta svoja dekleta. Zaradi vse glasnejšega kričanja, se eden odpravi v hišo, pogledati če je vse v redu z dekleti, a kmalu prileti ven, skozi okno v prvem nadstropju. Storilec je na begu in čeprav bi ga njegov pajdaš lahko ustavil, se ta zadovolji le s slikanjem registrske tablice storilca. Zakaj ni streljal izvemo v nadaljevanju …
Na drugem koncu zgodbe se srečamo z Brennerjem (Josef Hader), človekom, ki je nekoč bil policijski detektiv, danes priložnostno opravlja odvzem vozil neplačnikom, v vlogi predstavnika leasing hiše. Delo mu je zriktal znanec na vodilnem položaju v leasing hiši.  Čeprav mu takšna služba gre na živce, ga finančna stiska prisili na naslednjo nalogo.  Odšel naj bi v gore, v kraje ob slovenski meji in opravil zaplembo rumenega VW Beetla, za katerega leasingojemalec, g. Horvath ni poravnal vseh obrokov. Brenner se znajde v mrzlih krajih iz začetka zgodbe, že ob njegovem prihodu v gostilno "Löschenkohl" je jasno, da stvari ne bodo potekale prav gladko. Ob njegovem prihodu je pred gostilno parkiran  rumeni VW, ko začne spraševati o g. Horvathu,  mu lastnik gostilne in natakarica dokaj neprepričljivo zatrdita, da gospoda Horvatha ne poznata. A to ni vse. Rumeni hrošč je že izginil iz s parkirišča pred gostilno, kar v nekdanjem detektivu prebudi preiskovalno »žilico.«  Odloči se da bo prespal in se zjutraj posvetil iskanju skrivnostnega g. Horvatha. 

Suspenz, misterij, nasilje, humor, ljubezen, prevara, izsiljevanje … In lahko bi še našteval. Vse to najdete v tem odličnem avstrijskem filmu, ki vas bo že od prve minute potegnil v dogajanje, vas zavajal, namigoval na to in ono rešitev in vam na koncu s svojimi odgovori in razrešitvami pokazal, da za dober krimi-triler avtor ne potrebuje goro denarja, mogočne eksplozije, divje pregone in drago plačane hollywoodske zvezdnike. Dovolj je »le« prava ideja (Wolf Haas),  Murnbergerjeva režija im igra, ki nam jo prezentira  Josef Hader. Tisti »le«  lahko vzamete bolj z rezervo. Škoda je, da takšni izdelki, ki nastajajo v naši neposredni bližini, ne dobijo kakšno bolj odmevno prezentacijo v domačih medijih. Zdi se, da se zadnja leta vse začne in konča pri pompoznemu marketingu ameriških kino uspešnic, ki najdejo svoje mesto na sporedih velikih kino centrov. Zato sem še toliko bolj hvaležen za internet in zaklade, ki nam jih ta ponuja. To je tretji film ki ga je posnel trojec: Murnberger, Haas, Hader. Ostala dva bi tudi zelo rad videl (Komm, süsser Tod in Silentium), a je žal moje moja nemščina zanič, angleških podnapisov se ne dobi, tako da rešitve ni. Upam lahko le, da bodo naslednji filmi te trojke doživeli mednarodno distribucijo, kar posledično pomeni tudi angleške podnapise.

Ocena: 8.5/10

torek, 08. junij 2010

Talaye sorkh (2003)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Crimson Gold
Država: Iran
Leto: 2003
Žanri: Drama
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Jafar Panahi
Scenarij: Abbas Kiarostami
Igrajo: Hossain Emadeddin, Kamyar Sheisi, Azita Rayeji, Shahram Vaziri, Ehsan Amani, Pourang Nakhael, Kaveh Najmabadi, Saber Safael

V tako široki izbiri filmov, ki je filmskim navdušencem dostopna na različne načine je zelo težko videti vse filme, ki bi si to zaslužili. Zato imam navado vsake toliko časa brskati po novejši ali starejši filmski zgodovini in iskati filme, ki utegnejo biti zanimivi. Jafar Panahi je iranski režiser, večkrat nagrajevan na priznanih filmskih festivalih, najodmevnejše med nagradami so tiste iz Berlina, Cannesa in Benetk. Lani sem videl Offside, ki mi je bil zelo všeč, zdaj je na vrsto prišel Talaye sorkh, ob priliki bo na sporedu tudi njegov tretji film z odmevno nagrado, Dayereh, ki ga je Iranec posnel leta 2000. Scenarij za film je napisal še eden znani in priznani Iranec Abbas Kiarostami, ki se poleg pisanja scenarijev ukvarja tudi z režijo. Na letošnjem Cannesu se je predstavil s Copie conforme (nagrada za najboljšo igralko za Juliette Binoche).

Teheran je sredi dneva podoben ostalim svetovnim metropolam. Živahen, preobremenjen s prometom in ljudmi. Nepopisna gneča, nervozni vozniki, so slike znane prebivalcem večjih evropskih mest. Takšne okoliščine so nagnale veliko ljudi na motorje. Na njih je premikanje iz enega kraja v drug veliko bolj priročno. Med motoristi najdemo Husseina in Alija, najboljša prijatelja, ki se preživljata z dostavo hrane na dom. Slabo plačana služba jima ponuja bore malo, zato premišljujeta o načinih za povečanje lastnih prihodkov. Ali Husseina napeljuje na krajo torbic, zelo priljubljeno početje med teheranskimi motoristi, toda Hussein je poštenjak, Alijeva ideja o kraji torbic je v nasprotju z njegovim značajem. Ali in Hussein sta se že dogovorila, da bo Hussein poročil Alijevo sestro, ta je tudi že privolila, zdaj je vse kar potrebuje Hussein prstan in nekaj zlatnine za svojo bodočo nevesto. Ko se skupaj z Alijem odpravita v neko luksuzno zlatarno, jih lastnik odžene, pravzaprav jih ne želi niti spustiti v trgovino, zaradi njihovega "nimam denarja" videza. To zelo razsrdi Husseina in porine v dejanje iz obupa …

Panahi je za vlogi Husseina in Alija angažiral popolne anonimuse, ljudi ki še nikoli niso igrali v filmu. Odločil se je za zelo realistično pripoved, zato je v središče postavil navadne ljudi in ne profesionalnih igralcev, kar je tudi sicer, glavna karakteristika njegovih filmov. Panahi nam približa socialne razmere in velike razlike, ki vladajo med sloji, skozi oči človeka, ki se preživlja z dostavo hrane na dom. Skupaj z Husseinom obtičimo v policijski raciji, opazujemo kako se zabavlja teheranska mladina in klavrn konec zabave, ki se konča s policijsko aretacijo. Ogledamo si bogate četrti, kraje kjer živijo bogataši in opazujemo kontrast med bedo in bliščem. Poleg teh globalnih zaznamkov iranske družbe, spremljamo tudi Husseinovo zgodbo na nekoliko bolj osebni ravni. Težko življenje in nezmožnost zagotovitve osnovnih življenjskih norm, vsakodnevo tarejo revnega človeka in ga potiskujejo v čedalje globlja, depresivna stanja. Večer v kateri Hussein dobi priložnost preživeti noč v neki luksuzni hiši, je le kaplja čez rob, dogodek, ki bo usmeril njegovo jezo v dejanje, ki ne obeta dobrega izida.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 07. junij 2010

Tony (2009)


Slovenski naslov: Tony
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 76 minutImdb 
Režija: Gerard Johnson 
Scenarij: Gerard Johnson
Igrajo: Peter Ferdinando, Frank Boyce, Lorenzo Camporese, Cyrus Desir, Francis Pope, Ricky Grover, Neil Maskell

Če bi Tonyja (Peter Ferdinando) srečali na cesti, bi vam se ta verjetno najprej smilil. Nato bi vam se mogoče zazdel nekoliko čuden, ampak ga verjetno nikoli nebi imeli za nevarnega. Občutek bi vas prevaral, kajti Tony je zelo nevaren. Mogoče ta teza ne drži, ko ga kamera spremlja na njegovih sprehodih skozi mesto. A ko enkrat pridete v njegovo stanovanje in če niste dovolj vljudni, če ste nekulturni ali nesramni, vas lahko doleti zelo kruta kazen. Mogoče sem strahopetec brez trohice poguma zunaj na cesti, toda tukaj, v mojem stanovanju, jaz postavljam pravila! Nekako tako Tony zagrozi narkomanu, ki noče umakniti nog z njegove mize. Tony že dolgo živi sam, preživlja se s socialno podporo. Kratkočasi se z gledanjem akcijskih B filmov in sprehodi, med katerimi poskuša najti kakšnega prijatelja, njegova merila niso ravno visoka, kar je glede na kraje kjer se zadržuje, povsem logično. Zadnje čase Tony ima ogromno težav, saj ga jezni nasilnež ima za pedofila, socialna služba mu želi ukiniti podporo in od njega zahteva, naj sprejem ponujeno službo, tudi z iskanjem prijateljev nima sreče. Kontrolor, ki mu želi odvzeti televizor zaradi neplačevanja RTV naročnine, je le vrh ledene gore.

Sprva sem mislil, da je Tony čistokrvna grozljivka, kar ni ravno moj priljubljeni žanr in zelo težko uživam v teh filmih, posebej če gre za tipične klišejske grozljivke, ki rastejo kot gobe po dežju (tukaj zraven pašejo tudi tiste, ki se na veliko oglašujejo in pobirajo velike denarce na kino blagajnah). Prava umetnost je najti kakšno, ki bi bila tako kakovostna, da bi na koncu lahko zatrdil, da si pogledal dober film. Na srečo ta film ni nič od tega. Tony je film o osamljenem človeku in njegovih »težavah v komunikaciji« z okoljem. Težko bi rekel, da Tony izbira svoje žrtve. Prej bi rekel, da se na kruti konec obsodijo kar same, s svojimi postopki. Režiserjev dokumentaristični pristop le krepi grozovitost in ustvarja turobno atmosfero Tonyjevega vsakdana. Ne moremo trditi da Tony uživa v svojem početju, tako kot večina serijskih morilcev. Ravno nasprotno, Tony takšno početje dojema kot nujno opravilo, ki bo zaščitilo njegovo integriteto. Udarec s kladivom po glavi je zanj nekaj povsem običajnega, nekaj takega, kot če bi vam recimo ponudil kozarec limonade. Surov, s kančkom črnega humorja in socialne drame, Tony je dovolj drugačen, da kakovostno izstopa iz povprečja.

Ocena: 7.0/10

nedelja, 06. junij 2010

Yip Man (2008)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Ip Man
Država: Hong Kong
Leto: 2008
Žanri: Akcija, Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 106 minut,  Imdb
Režija: Wilson Yip
Scenarij: Edmond Wong
Igrajo: Donnie Yen, Simon Yam, Siu Wong Fan, Ka Tung Lam, Yu Xing, You-Nam Wong, Chen Zhi Hui, Hiroyuki Ikeuchi

V zadnjih mesecih sem večkrat zasledil debate na temo filma z naslovom Yip Man 2, kar je seveda pomenilo, da je prvi del že zgodovina, ter da je ta bil dovolj odmeven, da so se odločili posneti nadaljevanje, kar je spet bilo dovolj, da sem se malo pozanimal in nabavil prvi del filma. Sicer je kar dolgo čepel v čakalni vrsti, a sem  na koncu le naše čas zanj.

Yip man (Donnie Yen) je veliki mojster kung fuja, bolj natančno veščine ki je le ena od vej te tradicionalne borilne veščine, wing-chuna. Zelo spoštovan od vseh, tudi od tistih ki ga ne marajo, živi lagodno življenje z družino v mestu Fo Shan. Vedno je dovolj prijateljev, znancev, občudovalcev in učiteljev kung fuja , ki si želijo česa naučiti od velikega mojstra, ali celo preizkusiti svoje znanje kot njegov sparing partner. Fo Shan je veljal za mesto z največjo koncentracijo mojstrov borilnih veščin, kar je vedno magnet za nadebudne mojstre željne dokazovanja. Ko v mesto s podeželja pride zelo nasilni, brezobzirni kung fu mojster in zelo hitro premaga vse lokalne mojstre, se Yip man znajde v situaciji, v kateri se ne more izogniti spopadu s prišlekom. Yip man brez težav premaga nasilneža in tako postane mestni heroj, njegovo zmago slavi celo mesto.
Nato sledi časovni preskok,  po katerem izvemo da se je v Fo Shan marsikaj spremenilo. Zgodila se je japonska okupacija, veliko Kitajcev je bilo pobitih, v mestu vlada velik kriza in pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin. V težkih pogojih živi tudi Yip manova družina, hrane je čedalje manj, zato je veliki mojster prvič v življenju prisiljen poiskati delo, ki ga je mimogrede zelo težko dobiti. A stara slava še ni zbledela, na ta račun dobi delo v premogovniku. Po nekaj dneh v novi službi se mora soočiti z novo težavo. V premogovnik pridejo japonski vojaki in iščejo kung fu mojstre, ki bi se bili pripravljeni boriti na turnirjih, ki jih organizira njihov poveljnik, mladi general, velik ljubitelj borilnih veščin.Vsak zmagovalec dvoboja bo nagrajen z vrečo riža, kar je neverjeten motiv za sestradane ljudi in njihove družine. Yip man se zaveda, kako tvegano je to početje in svojo udeležbo ostro zavrača, toda splet okoliščin ga bo prisilil, da bo moral sodelovati.

Z nekaj brskanja po internetu boste odkrili, kdo je bil Yip man. Njegovo ime še danes ima veliko veljavo, saj je Yip man po koncu obdobja ki ga obravnava film, postal učitelj kung fuja, njegov učenec je bil nihče drug kot Bruce Lee, človek, ki je verjetno najzaslužnejši za planetarno popularnost borilnih veščin. Film mi je bil všeč zaradi več dejavnikov. Drugačnost prikaza spopadov, v katerih ni prostora za skakanje po stavbah in desetmetrskih skokov v višino, je le ena od teh. Okoli kung fuja, ki je osrednja nit filma so prepričljivo vpletene tudi drugi elementi, ki filmsko dogajanje dodatno bogatijo. Družinski odnosi, japonska okupacija, motiv upora okupatorju in sodelovanje domačih pomagačev-izdajalcev (za katere avtor najde potreben čas in jih prikaže večdimenzionalno), so stvari ki dvigujejo na višji nivo in zaokrožujejo v prepričljivo celoto. Spopadi so res lepo posneti, Donnie Yen se je izkazal v akcijskih sekvencah, pa tudi sicer človek izžareva karizmo in zlahka pritegne gledalčevo pozornost. Čeprav gre za akcijski film, je Yip man dovolj večplasten, da bo všeč tudi gledalcem, ki jim akcija preveč ne diši.

Ocena: 8.0/10 

sobota, 05. junij 2010

A Single Man (2009)


Slovenski naslov: Samski moški
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 101 minut, Imdb
Režija: Tom Ford
Scenarij: Tom Ford, Christopher Isherwood (knjiga)
Igrajo: Colin Firth, Julianne Moore, Matthew Goode, Ginnifer Goodwin, Nicholas Hoult, Lee Pace, Jon Kortajarena

Moda, ne visoka, ne kakšna druga me nikoli ni zanimala, oz. nikoli nisem kazal interesa zanjo. Saj veste. Fantje raje občudujemo dogajanje na nogometnih zelenicah, kot kreacije na modnih pistah. Razen če gre za modno revijo z oznako Victoria's Secret. Takrat sem navadno nekoliko bolj pozoren. Že ob oskarjevski nominaciji za Colina Firtha sem obiskal IMDB in prečekiral ostale relevantne podatke. Predvsem zaznamek v vrstici režija. Tom Ford. Prvič slišim. Nato mi je Google povedal ostalo. Priznani modni oblikovalec, nekoč je delal za Gucci, zdaj dela samostojno. Tudi prav. Že zaradi Firthove nominacije si film moram ogledati.

George (Colin Firth) je učitelj angleščine, Anglež, ki je prišel v Los Angeles zato, ker je želel biti ob svoji ljubezni. Nek večer je George sedel v domačem fotelju, ko je prejel klic zaradi katerega se bo njegov svet podrl. Poklical ga je sorodnik njegovega partnerja Jima. Jim je mrtev, mu pove glas na drugi strani. Njegovi te niso želeli obvestiti, a ker vem koliko si mu pomenil, sem poklical. To je bil trenutek ko se je Georgevo življenje ustavilo, izgubilo pomen. V flashbackih izvemo, zakaj je George tako potrt. Pištola ob postelji, v predalu njegove nočne omarice ne kaže na srečen izid. Zadnje dejanje skrbno načrtuje, a zaradi tega ne izgubi niti malo vsakdanje rutine. Kljub načrtu ki vključuje tragičen konec, odide v službo in izpelje predavanja do konca. Po službi nabavi steklenico vina, potreboval jo bo zvečer, ko bo obiskal staro prijateljico Charley (Julianne Moore), ki je verjetno edina oseba, ki lahko vsaj delno razume Georgevo stanje.
Dva najpomembnejša dejavnika, ki opredeljujeta kvaliteto tega filma sta glavni igralec in režiser. Najprej se bom malo posvetil Firthu, ki mi roko na srce, nikoli ni bil ne vem kako ljub igralec. Mojo podcenjevalne občutke je nekoliko omilil v filmu Easy Virtue, v katerem je odigral zanimivo vlogo in pokazal da ne gre za tipa, ki vedno igra prijazne možakarje, neskončno zaljubljene v svoje filmske partnerke. Zdaj, ko sem videl film ki je tema tega prispevka, so vsi moji predsodki izgubili pomen, ob tako izjemni predstavi. Ford v svojem režiserskem debiju pokaže veliko občutka za estetiko in skrbno manipulira tudi najmanjše podrobnosti, rezultat takega pristopa je vizualno zelo prepričljiv film. Toda, vizualna lepota ni edina odlika Fordove stvaritve. Odlična je tudi graditev zgodbe in vzdušja, spretno posredovanje občutkov in strahov glavnega junaka, ki jih Ford zelo dobro usklajuje z ostalimi spremljajočimi elementi in tako kreira dobitno zmes. A Single Man dokazuje, da so na svetu ljudje, ki zlahka dosegajo odličnost na več področjih. Priznam, ko gre za filme z gay tematiko sem vedno nekoliko skeptičen. Kajti takšne filme gay populacija navadno zelo pozorno spremlja (beri ocenjuje, lobira, komentira na raznih forumih) in tako dostikrat neupravičeno precenjuje umetniško vrednost filma. A Single Man vsekakor ne sodi v to kategorijo.

Ocena: 8.0/10

petek, 04. junij 2010

Creation (2009)


Slovenski naslov: Stvaritev
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Biografija, Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Jon Amiel
Scenarij: John Collee, Randal Keynes (biografija)
Igrajo: Paul Bettany, Jennifer Connelly, Martha West, Jeremy Northam, Toby Jones, Benedict Cumberbatch

Skoraj neverjetno je, da so filmski ustvarjalci Charlesu Darwinu, velikemu znanstveniku in očetu teorije o evoluciji doslej namenjali tako malo pozornosti. Lani je minilo 200 let od njegovega rojstva in 150 let od izida njegovega najpomembnejšega dela, knjige O izvoru vrst. Ta časovni mejnik je bil dovolj za drugo filmsko zgodbo, ki obravnava Darwinovo življenje, potem ko je prvi film leta 1972 režiral Američan Jack Couffer. Režije se je tokrat lotil Anglež Jon Amiel, podlaga za film je bila Darwinova biografija z naslovom Annie’s Box, ki jo je spisal Randal Keynes, človek ki ga z Darwinom vežejo krvne vezi.

Darwin (Paul Bettany) že leta dela na lastni teoriji, ki lahko razloži evolucijo in kar je najpomembnejše jo lahko znanstveno dokaže. Njegovi poskusi (v filmu se je večinoma ukvarjal z golobi) so jasno nakazovali, da so vse oblike življenja razvile sposobnost prilagoditve na okolje v katerem bivajo in hranilne snovi potrebne za njihovo preživetje. Tem elementu filma je posvečeno najmanj pozornosti, veliko več časa je posvečeno Darwinovemu bojevanju z demoni, njegovemu soočanju z izgubo hčerke Annie, ki jo je Darwin preboleval dolga leta. Njegova obsesija z Annie je šla tako daleč, da je njen duh bil vsakodnevni obiskovalec Darwinovega kabineta, kar je znanstvenika vleklo v čedalje globljo psihično in nato tudi zdravstveno krizo. Njegova soproga Emma (Jennifer Connelly) po drugi strani je prepotreben duševni mir in zatočišče po izgubi hčere našla v veri in je veliko časa posvečala duhovni plati življenja celotne družine. Seveda, Darwinove znanstvene teorije so bile v nasprotju s cerkvenim učenjem, zato je odnos med zakoncema postopoma postajal hladen in brezčuten, oba sta se čedalje umikala na svoje bregove, prepad med njimi je bil čedalje bolj globok. 

Darwin kot velika, zgodovinsko pomembna osebnost absolutno zasluži svoj filmski poklon. Creation je poskus v tej smeri, a ta poskus je žal slab, filmsko dogajanje niti približno ne sledi Darwinovi veličini. Nekaj krivde verjetno lahko pripišemo knjižni osnovi, ki ni dovolj kakovostno filmsko gradivo, nekaj odločitvi producentov, da za režiserja postavijo Jona Amiela, ki se doslej ni izkazal z ne vem kako odmevno filmografijo. Več prostora bi morala dobiti Connellyjeva, ki je vedno znova prepričljiva v svojih vlogah. Bettany, sicer mož Jennifer Connelly tudi v zasebnem življenju mi nekako ne sede. Ne bom rekel da je vlogo odigral tako slabo, toda enostavno mi ni paše za to vlogo. Najbolj moteča je minutaža, ki jo dobi Darwinova komunikacija s duhom pokojne hčere. Recimo le, da nisem ljubitelj te pripovedne tehnike. Lahko bi uporabili flashbacke in ravno tako učinkovito prikazali veliko ljubezen ki jo je Darwin čutil do Annie. Zato niti ni čudno, da je najbolj učinkovit del filma, zgodba o opici v ujetništvu.

Ocena: 5.0/10

četrtek, 03. junij 2010

Dare mo shiranai (2004)


Slovenski naslov: Nihče ne ve
Drugi naslovi: Nobody Knows
Država: Japonska
Leto: 2004
Žanri: Drama
Dolžina: 141 minutImdb 
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Yagira Yuya, Kitauru Ayu, Kimura Hiei, Shimizu Momoko, You, Hanae Kan

Mama Keiko in njen 12-letni sinek Akira sta se pravkar preselila v novo stanovanje. V maniri dobrih sosedov se mama in sin odpravita do svojih najemodajalcev. Mama naveže stik z novimi sosedi. Razloži da živi sama s sinom, mož dela v tujini, zato sta večino časa sama. V naslednjih kadrih Akira z nenavadno pozornostjo najprej gleda velike potovalne kovčke na tovornjaku med ostalo selitveno kramo. Nato jih skupaj z mamo previdno nese po stopnicah v njihovo novo domovanje. Ko odpreta kovčka sledi prvo presenečenje. V kovčki sta otroka, deklica Yuki in fantek Shigeru, Akirina sestrica in mlajši brat. Mama naroči Akiri naj pohiti na železniško postajo. Tam bo pobral še eno sestro, ki je v Tokyo prispela ločeno od ostalih. Počasi sem si ustvaril sliko o veliki družini, materi samohranilki, ki si ne more privoščiti, da bi najemodajalcem prijavila vseh otrok. Potem tako majhnega stanovanja verjetno nebi niti dobila. Finančna stiska pač dovoljuje tudi takšne, lahko bi rekel skrajne ukrepe. Mati razlaga, da nobeden od otrok ne sme stopiti ven iz stanovanje, niti na balkon ne, saj si ne smejo privoščiti, da bi jih odkrili. To posledično pomeni, da nobeden od otrok ne hodi v šolo. Tudi Akira ne. Čeprav je edini ki lahko zapusti stanovanje in se zadržuje zunaj. Pooblaščen je za nabavo in druga nujna opravila. Vse doslej videno v kombinaciji z materinim čudaškim otroško-nezrelim obnašanjem da gledalcu slutiti, da ga pričakuje še kakšno neprijetno presenečenje. Ko bolje spoznamo mater izvemo, da gre za zasanjano žensko, z neizpolnjenimi sanjami o pevski karieri, ki jo ji je nekoč obljubil eden od njenih ljubimcev. Keiko je ženska ki težko moškemu reče ne, rezultat tega so vsi njeni otroci. Keiko otroke večino časa pušča same v stanovanju, včasih tudi pozno v noč. Akira je edini ki skrbi za svojo družino. Nekega jutra mati pove otrokom, da bo odšla za nekaj časa, v času njene odsotnosti bo glava družine Akira.

V zgodi zasnovani na resničnih dogodkih, ki so jih nato nekoliko spremenili in dodelali za potrebe filma, japonski režiser Hirokazu Koreeda uporablja dokumentaristični pristop, ter na tako gledalcu v duhu realistične ideje prikaže dogajanje pred kamero. Režiser bi zgodbo o zapuščenih otrocih verjetno lahko prikazal nekoliko drugače. Lahko bi uporabil bolj temačen in  v končni fazi tudi bolj dramatičen pristop, ter na ta način še bolj »pritisnil« na čustva gledalcev. Ampak Koreeda se je odločil za drugačen pristop, v katerem otroška igrivost in nedolžnost, iskanje sreče v malih stvareh, brezpogojni ljubezni med otroci, pri gledalcu nalašč zbujajo optimizem. Gledalec se skupaj z otroci prebija iz dneva v dan, ob igrivi glasbeni podlagi in pristnemu humorju, ki je tako značilen za otroke. Otroški obrazi v velikem planu so tako prepričljivi, da jim moramo verjeti. Včasih kamera kar obtiči na neki podrobnosti, roki stopalu in nam pušča čas za razmislek. Nekajminutni prizor, v katerem otroci le poležavajo v stanovanju in se borijo z lakoto odlično služi svojemu namenu. Taka pripovedna tehnika resnično prepriča. Gledalec ves čas ohranja upanje, da se bo vse dobro izteklo, želi si »happyend« za od matere pozabljene otroke, a vseeno nekako čuti, da tudi ko bo minil zaključni kader zgodbe ne bo konec. In res nas Koreeda na koncu pusti v takšen vzdušju. Zgodbo nam je pripovedoval zaradi zgodbe same. lahko jo razumemo na več načinov. Lahko jo analiziramo skozi prizmo družbene ali osebne odgovornosti. Po mojem mnenju je režiser pripadnike okoliške skupnosti vendarle prikazal v prevladujoče pozitivni luči in kazalec bolj usmeril na mater, ki je dokaz, da človeška sposobnost reprodukcije, katero nam je podarila mati narava, ne pomeni avtomatične kvalifikacije za starševsko vlogo. Mimogrede naj omenim, da je Yûya Yagira ki je odlično odigral Akiro, za vlogo prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu v Cannesu.

Ocena: 8.5/10

torek, 01. junij 2010

Black Dynamite (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Krimi, Akcija
Dolžina: 84 minut, Imdb
Režija: Scott Sanders
Scenarij: Michael Jai White, Byron Minns 
Igrajo: Michael Jai White, Arsenio Hall, Tommy Davidson, Kevin Chapman, Richard Edson, Darrel Heath, Buddy Lewis

Kdo je Black Dynamite? Najboljšo predstavo dobimo, če si ga predstavljamo kot mešanico Shafta in Bruce Leeja. Le da je  Black Dynamite še veliko večji mačo, veliko bolje obvlada kung fu, njegova pronicljivost pri reševanju zapletenih primerov je takšna, da bi lahko celo Sherlocka Holmesa naredil ljubosumnega. Black Dynamite je strup za punce. Kjerkoli se pojavi, vsem prisotnim pripadnicam nežnejšega spola klecajo kolena. Vse zapisano so zgolj grobe črte, Črni Dinamit premore še marsikatero kvaliteto, a zapis le teh bi mi vzel preveč časa. Zato se bom posvetil kratkemu povzetku dogajanja.

Nekje v 70-in je Črni Dinamit dobro znana legenda. Poznajo ga vsi, policaji, uradniki, mafijci, zvodniki, revolucionarji in kurbe. Služil je v 'Nam-u in pozneje bil agent CIE. To je zapustil zaradi osebni zamer. Zdaj, ko je neznani storilec ubil njegovega edinega brata je Črni dinamit odločen, da bo našel odgovorne za njegovo smrt. Kmalu izve, da je brat bil agent pod krinko, delal za CIO in je bil na sledi zelo pomembnega odkritja. Zato so ga ubili. Toda, malopridneži so se ušteli. Niso upoštevali dejstva, da so ubili človeka, ki je bil brat Črnemu Dinamitu. Tako so nevede sprožili svojo najhujšo moro, ki se ne bo nehala, dokler ne bodo kaznovani vsi vpleteni.

V duhu najboljših parodij je narejen ta simpatičen filmček, ki karikira gibanje iz 70-ih let prejšnjega stoletja, ko je nastala kopica filmov, ki jim je skupinski imenovalec bil glavni junak, ki je nujno moral biti Afroameričan. Njegovi pokvarjeni nasprotniki so navadno bili belci, ali pripadniki drugih ras, glavni junak je praviloma bil nepremagljiv. V tem obdobju je t.i. črnska kinematografija doživela velikansko ekspanzijo, iz katere je nastalo malo morje podobnih filmov. Filmov v katerih so nastopali zanič igralci, ki so bili slabo posneti in  v katerih je zgodba bila na stranskem tiru. Prav takšen izdelek je posnel Scott Sanders in pri tem se odlično odrezal. Črni Dinamit v začetku deluje resda nekoliko nenavadno, a ko razumete glavno misel filma, je zabava zagotovljena. Smejali se boste rdečem mikrofonu, ki kar sili v kader, »mojsterskimi«rezi in prehodi med kadri in prizori, spoznali kako istočasno seksati s tremi dekleti, naučili se umetnosti izpeljevanja zelo natančnih zaključkov in še marsikaj drugega.  

Ocena: 7.0/10

Agora (2009)


Slovenski naslov: Agora
Država: Španija
Leto: 2009
Žanri: Zgodovinski, Drama, Romantični
Dolžina: 127 minut, Imdb
Režija: Alejandro Amenábar
Scenarij: Alejandro Amenábar, Mateo Gil
Igrajo: Rachel Weisz, Max Minghella, Oscar Isaac, Ashraf Barhom, Michael Lonsdale, Rupert Evans, Homayoun Ershadi, Sami Samir

Španski režiser Alejandro Amenábar  ne snema prav veliko filmov. Doslej je poleg dveh kratkih filmov posnel le pet celovečercev v zadnjih štirinajstih letih. Njegov zadnji film je zgodovinska drama, ki obravnava dogodke ki so se zgodili v Aleksandriji na koncu četrtega stoletja.

Zgodba je zgrajena okoli usode velike učenjakinje Hypatije. Bila je prva ženska, ki je dosegla pomembne rezultate na področju matematike, učila je tudi filozofijo in astronomijo. Njeno življenje je bilo povsem usmerjeno v znanost in učenje. Na ta način tudi spoznamo vse glavne protagoniste, ki so vsi tako ali drugače povezani z Hypatijo.  Zbrani okoli nje, so z veliko veselja poslušali njena predavanja in debatirajo o znanstvenih vprašanjih. Med njenimi študenti je bil tudi Orestes, človek, ki ga je poleg znanstvene odličnosti krasila tudi velika hrabrost in spretnost v vojskovanju. Kot tak je ljubljenec mestnih oblasti in Hypatijinega očeta Theona, a Hypatija se na njegovo žalost veliko raje posveča znanosti, kot moškim oboževalcem. Toda Orestes ni bil edini, ki je podlegel Hypatijinim čarom. Suženj Davus je zrasel ob Hypatiji, poslušal njena predavanja in je bil neskončno zaljubljen vanjo. V času ko je krščanstvo bilo v veliki ekspanziji, se je Hypatija kot zaprisežena ateistka ostro postavila po robu krščanskim veljakom in tako izzvala njihov prezir in sovraštvo. Večinoma prebivalcev Aleksandrije je takrat verjela v več božanstev, a je krščanstvo z veliko hitrostjo pridobivalo privržence. Najprej je novo vero sprejelo revno prebivalstvo in sužnji. Tudi Davus je bil med njimi, saj je tako kot ostali sužnji v krščanstvu videl možnost za svobodo in enakopravnost. Mestne oblasti in učenjaki zbrani okoli Hypatijinega očeta Theona se upirajo čedalje močnejšim krščanskim pritiskom, toda čez čas je vsem jasno, da je spopad neizogiben.

Amenábarjevo Agoro lahko razdelimo na dva poglavitna elementa ki se medsebojno prepletata. Prvi je Hypatijino zasebno življenje, zaznamovano z ljubeznijo dveh moških, ki sta vsak na svoj način razpeta med čustvi do nje in odločitvami ki jih morata sprejeti. Odločitvami in dejanji, ki se tako močno kosajo z njihovimi čustvi. Drugi element je njeno znanstveno udejstvovanje, ki je predstavljeno skozi prizmo pomembnih zgodovinskih dogodkov, ko je hitro rastoča religija neustavljivo prevzemala primat med populacijo. Hypatijino učenje, ki je v veliki meri nasprotovalo takratnem krščanskim prepričanju, je bilo trn v peti krščanskih voditeljev, ki so želeli širjenje takšnih idej čimprej ustaviti. Hypatija je bila postavljena pred izbiro. Sprejeti krščanstvo in se odpovedati znanosti, v nasprotnem jo bodo razglasili za čarovnico. Agora je film ki zahteva potrpljenje. Priznam, skozi prvo polovico filma sem se rahlo dolgočasil, a je zato druga polovic filma veliko boljša, ko dogajanje potegne gledalca, ki z vedno več zanimanja spremlja usodo glavnih protagonistov.Set za Agoro je bil zgrajen na istem mestu kjer so posneli dva velika zgodovinska spektakla, Trojo in Gladiatorja (Fort Ricasoli na Malti), a je dogajanje potisnjeno med mestno ozidje, v katerem poteka celotno dogajanje. Kljub temu nam Amenábar servira nekaj čudovitih posnetkov iz zraka, za kaj več bi verjetno potreboval veliko več sredstev. Jasno je namreč, da so zgodovinski spektakli finančno najbolj potraten filmski žanr. Agora je soliden film, toda Amenábar je že dokazal, da zmore veliko več.

Ocena: 6.5/10